ó 1   --  in  -ja m ( ọ̄ )
šestnajsta črka slovenske abecede:   vse oje bere široko ; označiti z o ; veliki in mali o ; dva o-ja
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   ozki o ; široki o ; različna kvaliteta oja
●  ima noge na o  po obliki podobne črki O

o 2   predl. , z mestnikom
1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
a) pri glagolih:   govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem ; o tem dogodku je vztrajno molčal ; pela je o ljubezni ; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu ; kaj misliš o včerajšnji predstavi ; premišljati, sanjati, soditi o čem ; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči ; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih:   še besedo o naši kulturi ; govor o nujnih ukrepih ; oddaja o naših pomorščakih ; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem ; film o delovnih brigadah ; knjiga o lepem vedenju ; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju  slika položaja ; vprašanje o odnosih med strankami  vprašanje odnosov
c) elipt., kot naslov:   o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja  o tem prihodnjič
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob :
a) z imeni (cerkvenih) praznikov:   o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči ; o svetem Martinu ; šalj.  o svetem nikoli  in  Nikoli / star.:  o dežju ; o žetvi  ob
b) star., pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom:   o mraku ; o počitnicah ; o pol treh ; o pravem času ; o priliki / o belem dnevu ; o hudi uri ; o lepem vremenu
●  zastar.  vojaki so obupali o zmagi  nad zmago ; preg.  o kresi se dan obesi  po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

ó 3   medm. ( ọ̄ )
1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:   o, kako je lepo ; o kako se prileže
// izraža začudenje, presenečenje:   o, in dva dni kasneje ga res najdeva ; o glej, glej, gnezdo je prazno
2. izraža telesno ali duševno trpljenje:   kako trpim – o
3. izraža podkrepitev trditve:   o, še kako nas zanima ; o, ta je imela fantov ; saj jem, o, veliko jem ; pog.  o ja, rad grem
4. nar., klic vprežni živini stoj :   o, oha

ó 4   medm. ( ọ̑ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   o jaz norec, pozabil sem zapreti ; o ti preljubi moj otrok, kam si šel ; star.  o nesreče, prav njega je povozilo  kakšna nesreča / z zvalnikom  o mati, ste le prišli / o da bi bili že doma ; o da me ne bi videla

ò 5   medm. ( ȍ )
1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem:   o, ga bo že minilo ; o, potem pa grem
2. izraža zavrnitev, nejevoljo:   o, beži, beži, saj ni hudega ; o, fej, nesnaga ; o ne, dragec, tako ne bo šlo

o...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj:   obrizgati, ogrniti, osuti
b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti:   oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
c) izgube, odstranitve česa:   oklatiti, oskubsti
č) nepopolnosti dejanja:   odrgniti, ogoreti
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   obriti, očistiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   obarvanost, odrgnina, osip
3. v imenskih sestavljenkah  za izražanje
a) enote iz več delov, elementov:   ocevje, ožilje
b) zunanjega dela česa:   ohišje, okrovje

oáza   -e ž ( ȃ )
porasla površina z vodo v puščavi, zelenica:   zagledati oazo ; naseljena oaza ; palme v oazi / ekspr.  kraška polja so prave oaze sredi goličav
// knjiž., s prilastkom  področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni:   redke kulturne oaze ; oaza civilizacije, miru

oázen   -zna -o  ( ȃ )
pridevnik od oaza:   oazni vodnjaki

ob   predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
a) do dotika s čim ovirajočim:   spotakniti se, zadeti ob kamen ; udariti s pestjo ob mizo ; zadeti ob podboj ; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla ; pren.  na hodniku je trčil obenj ; ekspr.  vsakdo se je obregnil obnjo
b) do tesnega približanja:   puško je položil obse ; ob vrata so postavili stražo ; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju:   medved si drgne hrbet ob drevo ; plošči se drgneta druga ob drugo
2. nav. ekspr.  za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega:   preproga je ob barvo,  pog.  je šla ob barvo ; priti ob dobro ime ; krava je ob mleko ; ali si ob pamet ; biti ob službo ; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse ; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
3. zastar.  za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez 2 :  ob dan se sova skriva v duplu
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa:   klobuk ima ob straneh zavihane krajce ; meč mu visi ob boku ; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno  v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti ; svetilnik ob morju ; Šentjakob ob Savi ; pren.  pomudimo se malo ob Trubarju
b) nahaja vzdolž česa podolžnega:   steza se vije ob potoku ; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
c) stika s čim v krožnici, spirali:   slak se ovija ob deblu / pohod ob žici  pohod po trasi bodeče žice, ki je bila med drugo svetovno vojno napeljana okrog Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju:   medved si drgne hrbet ob drevesu
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja:   ob nedeljah hodi na sprehod ; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi:   prišla sva ob istem času ; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu ; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
3. za izražanje primerjave:   ob njem sem kakor pritlikavec
4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje:   pogovarjati se ob kozarcu vina ; peti ob spremljavi klavirja ; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah ; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin:   ob močnem poku lahko poči bobnič ; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje:   hoditi ob berglah, ob palici ; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači ; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub , pri :   ob vsem bogastvu je nesrečen / publ.  nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka:   delati ob dogovorjeni mezdi ; to se razume samo ob sebi ; publ.  ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ.  služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
●  publ.  stali so bok ob boku  tesno skupaj ; prišel je ob času  pravočasno ; publ.  ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka  med drugim ; star.  dejali so ga ob glavo  obglavili so ga ; star.  to bom opravil ob kratkem  v bližnji prihodnosti ; star.  da ob kratkem povem  na kratko ; obresti bo treba plačati ob letu  čez eno leto ; živeti ob njem  z njim ; publ.  opombe ob robu dogodkov  manj pomembne, obrobne opombe ; ekspr.  vse je bob ob steno  vse je zaman ; pog.  delavec dela ob svojem  skrbi sam za hrano ; ekspr.  pritisnil, stisnil ga je ob zid  spravil ga je v brezizhoden položaj ; ekspr.  stisnjen je ob tla  nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦  šol.  študij ob delu

ob...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj:   obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
b) usmerjenosti dejanja mimo česa:   objadrati, obplezati
c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev:   obhoditi, obletati
č) izgube, odstranitve česa:   obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol:   obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol:   občepeti, obsedeti
f) deležnosti tega, kar izraža osnova:   obdavčiti, obljuditi, oborožiti
g) same dovršnosti:   občutiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   obdaritev, obhod, obtožba
3. v imenskih sestavljenkah  za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:   obcesten, občasen, obletnica

obá   tudi  obádva obé  tudi  obédve obé  tudi  obédve zaim. , obéh  stil.  obéh dvéh, obéma  stil.  obéma dvéma, obá  tudi  obádva obé  tudi  obédve obé  tudi  obédve, obéh  stil.  obéh dvéh, obéma  stil.  obéma dvéma  ( ȃ ẹ̑ )
poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov
a) v samostalniški rabi:   poznam oba ; pričakujemo obe hkrati ; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri ; ekspr.  oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati ; oba z ženo se lepo zahvaliva
b) v prilastkovi rabi:   oba predloga sta sprejemljiva ; predstavniki obeh držav ; obe reki se izlivata v Črno morje / publ.  omara stoji med obema oknoma  med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih:  oba dvojčka ; oba konca palice ; oba rimska konzula ; dolžnost obeh staršev ; zašiti obe hlačnici ; obe polovici jabolka ; na obeh bregovih reke ; hrom na obe nogi ; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav.  z obemi koleni  z obema kolenoma
●  ekspr.  z obema rokama daje  je radodaren, velikodušen ; ekspr.  to podpišem z obema rokama  s tem se v celoti strinjam ; med obema vojnama  med prvo in drugo svetovno vojno ; ekspr.  pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi  biti zelo popustljiv

obábiti se   -im se dov. ( á ȃ )
slabš.  poročiti se, oženiti se:   govorijo, da se bo obabil

obád   tudi  obàd -áda m ( ȃ; ȁ á )
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri:   obadi pikajo ; nadležen kot obad

obadva   gl. oba

obájati   -am dov. ( ȃ )
knjiž. začarati , očarati :   obajal ga je / domišljija obaja razum

obákraj 1   prisl. ( ȃ )
knjiž.  na obeh straneh:   potok je obakraj obrasel z vrbami ; vojaki so obstopili stezo obakraj / z rokama se je oprl na obakraj ob klop

obákraj 2   predl. ( ȃ )
knjiž., z rodilnikom  na obeh straneh:   vojake je postavil obakraj ceste ; obakraj potoka se razprostirajo riževa polja / plašno je pogledoval obakraj gazi  po obeh straneh

obákrat   prisl. ( ȃ )
poudarja skupnost, povezanost dveh ponovitev:   dvakrat je delal izpit in obakrat je padel

obál   -i ž ( ȃ )
star. obala :   strma morska obal / prostrana obal z visokimi palmami

obála   -e ž ( ȃ )
pas zemlje ob morju, jezeru:   urediti, utrditi obalo ; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali ; stati na obali ; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru:   obala se počasi spušča proti morju ; več sto kilometrov dolga obala ; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦  geogr.  obala  meja med kopnim in morjem, jezerom ; navt.  operativna  ali  pristajalna obala  urejena za pristajanje ladij

obálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obalo:   obalna cesta ; obalna mesta ; obalno območje / obalni zid
♦   navt.  obalna plovba  promet po obalnem morju med pristanišči iste države ; kapitan obalne plovbe  do 1973  čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske mornarice, ali nosilec tega čina ; pravn.  obalno morje  del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala

obalíti   -ím dov. , obálil  ( ī í )
star. vreči , podreti :   zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja

obálten   -tna -o  [ obau̯tən ]  prid. ( á ā )  nar.
1. zelo velik, zelo debel:   obalten čok ; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska  nerodna, okorna
2. nespodoben , neprimeren :   prepevati obaltne pesmi

obára   -e ž ( ȃ )
1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave:   skuhati obaro ; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara
2. zastar. zvarek 2 , prevretek :   pripraviti obaro iz korenin

obárek   -rka m ( ȃ )
zvarek 2 , prevretek :   obarek iz korenin

obáren   -rna -o prid. ( ȃ )
gastr., navadno v zvezi obarna juha   juha, podobna obari:   zdrobovi vložki v obarni juhi

obáriti   -im  tudi  obaríti -ím dov. , obáril  ( ā ȃ; ī í )
na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo:   obariti paradižnik ; obariti pečenice pred pečenjem

obárjen  -a -o  tudi  obarjèn -êna -o:
obarjene krvavice

obarjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obarjanje 2 :   obarjalni postopek / obarjalna kopel

obárjanje 1   -a s ( á )
glagolnik od obarjati 1 :   čiščenje in obarjanje zelenjave

obárjanje 2   -a s ( á )
glagolnik od obarjati 2 :   obarjanje sulfidov iz raztopin ; obarjanje in filtriranje

obárjati 1   -am nedov. ( á )
na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo:   obarjati fižol ; obarjati krvavice

obárjati 2   -am nedov. ( á )
kem.  s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev:   obarjati s kemičnimi reagenti ; obarjati se v kosmičih

obárvanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obarvati:   obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb

obárvanost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost obarvanega:   enakomerna obarvanost kože ; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade ; narečna obarvanost jezika ; zvočna obarvanost

obárvati   -am dov. ( ȃ )
1. dati čemu kako barvo:   primesi različno obarvajo diamant ; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr.  jeza ji je obarvala obraz z rdečico
// navadno s prislovom  dati čemu določene poteze, značilnosti:   pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi ; politično obarvati dogodke ; obarvati jezik z narečnimi besedami
2. pobarvati :   obarvati stene z apnom
♦  med.  obarvati histološki preparat

obárvan  -a -o:
čustveno obarvane besede ; rdeče obarvana jabolka

obáviti   -im dov. ( á ȃ )
zastar. opraviti :   svoje delo je že obavil

obávljati   -am nedov. ( á )
zastar. opravljati 1 :  službo je vestno obavljal

obcésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob cesti:   obcestne hiše ; obcestno zelenje / obcestni jarek  jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode ; obcestni kamen  kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih
♦   geogr.  obcestna vas  vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti

obcéstje   -a s ( ẹ̑ )
območje neposredno ob cesti:   obcestje z napravami za odvodnjavanje ; košnja, urejanje obcestja

občàn   in  občán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. pripadnik določene občine:   seznaniti občane s posledicami nepravilnega odlaganja odpadkov ; občani občine Grosuplje ; skrbeti za povezavo med občinskim svetom in občani ; seznam občanov / izvoliti za častnega občana
♦   pravn.  občan  do 1945  kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
2. nekdaj  nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti:   pravice občanov ; odnosi med občani, kmeti in lovci
// knjiž.  pripadnik človeške skupnosti:   pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta

občánka   -e ž ( ȃ )
pripadnica določene občine:   najstarejša občanka je praznovala 101. rojstni dan ; zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / častna občanka

občánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občane:   občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura

občánstvo   -a s ( ȃ )
pripadnost določeni občini:   ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva

občásen   -sna -o prid. ( á )
ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih:   delati občasne preglede ; občasni prepiri ; prirejati občasne razstave ; občasne težave ; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade ; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice  periodični ; občasni obiskovalci gledališča ; redne in občasne linije za prevoz potnikov
♦   meteor.  občasni veter ; pravn.  občasni arbiter ; ptt  občasni telefon  telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju

občásnik   -a m ( ā )
knjiž.  občasno izhajajoča publikacija:   izdajati občasnik

občásnost   -i ž ( á )
značilnost občasnega:   občasnost prireditev / občasnost pojava  periodičnost

óbče... 1   prvi del zloženk  ( ọ̄ )
nanašajoč se na ves, cel:   občedržaven, občeslovanski

obče... 2   prvi del zloženk, kakor  občekoristen, občeveljaven,  ipd., gl. obči

óbčečlovéški   -a -o prid. ( ọ̄-ẹ́ )
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo:   občečloveški napredek ; to delo ima občečloveški pomen ; občečloveške pravice / publ.:  zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah  človeških ; občečloveške napake

óbčečlovéško prisl. :
občečloveško veljavne norme ; sam.:  v njegovem delu je premalo občečloveškega

óbčedržáven   -vna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsedržaven , splošnodržaven :   stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt

óbčeljúdski   -a -o prid. ( ọ̄-ȗ )
publ. ljudski , vseljudski :   občeljudske koristi

občeméti   -ím  [ opčəmeti ]  dov. , občemì  ( ẹ́ í )
1. ostati v sedečem položaju negiben in tih:   skril se je med grmovje in občemel / ekspr.  roke so občemele na mizi
2. ekspr. zadremati :   naslonil je glavo na kolena in občemel

óbčen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
1. star. splošen :   pesem je doživela občno pohvalo ; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava
2. v zvezi občni zbor   sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut:   udeležiti se občnega zbora ; sklicati občni zbor / redni občni zbor ; ustanovni občni zbor društva
♦  jezikosl.  občno ime  ime vrste, skupine predmetov ; mat.  občno število  število, ki se piše s črko

óbčenároden   -dna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsenaroden , splošnonaroden :   vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem

občepéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v čepečem položaju:   pastirji so občepeli ob ognju ; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr.  občepeli so za mizo in se pogovarjali  obsedeli
// ekspr.  ostati sploh:   kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu
●   ekspr.  dekle je občepelo  ostalo samsko

óbčepráven   -vna -o prid. ( ọ̄-ā )
nanašajoč se na obče pravo:   občepravna določba

óbčeslovánski   -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
knjiž. vseslovanski , splošnoslovanski :   občeslovanski izraz ; občeslovansko ime

občéstven   in óbčestven -a -o prid. ( ẹ̑; ọ̄ )
nanašajoč se na občestvo:   občestveni duh ; občestvena zavest ; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci

občéstvenost   tudi  óbčestvenost -i ž ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž.  značilnost občestvenega:   občestvenost kmečkega človeka ; razrednost in občestvenost

občéstvo   in  óbčestvo -a s ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž.  skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo:   izločiti koga iz občestva ; biti član, del slovenskega narodnega občestva ; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu  k ljudem, družbi / človeško občestvo  človeštvo ; državno občestvo  država
♦   rel.  cerkveno občestvo  člani Cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti ; občéstvo svetnikov  verniki, svetniki in duše v vicah

občeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občevanje:   različni občevalni položaji ; sprememba občevalne tehnike / ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo ; občevalna sredstva  komunikacijska sredstva
♦   pravn.  občevalni jezik  jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih

občevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od občevati:
a) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje
b) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije  stike / vljudnost pri občevanju s strankami

občeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. opravljati spolno združitev (s kom):   pogosto občevati / spolno občevati
// imeti spolne odnose, spolna razmerja:   občevati z mladoletnicami
2. knjiž.  biti v stiku, sporazumevati se:   pisno, ustno občevati / podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
// pogovarjati se, dogovarjati se:   prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim  družiti se, pogovarjati se z njim

óbči   -a -e prid. ( ọ̄ )
1. splošen :   vzbujala je občo pozornost ; doživeti obče priznanje ; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist  skupno, javno ; obče zemljišče  skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke:   obča metodika ; obča sociologija / obča geografija  geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine ; obča psihologija  psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦  pravn.  obči državljanski zakonik  civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 ; obče pravo  pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava

óbče prisl. :
obče koristno prizadevanje ; biti obče priljubljen ; obče veljavna trditev ; obče znana stvar ; sam.:  odnos med občim in posamičnim

občílo   -a s ( í )
1. sredstvo za sporazumevanje:   razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek
2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo :   telefon je važno občilo ; moderna občila / tehnika občil / publ.  množična občila  časopisje, radio, televizija
3. zastar.  prometno sredstvo, komunikacija:   cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo

óbčina   -e ž ( ọ̑ )
1. temeljna enota lokalne samouprave:   združiti občine ; gospodarsko razvita občina ; organi občine ; prebivalci občine ; statut občine / pomembnejši kraji v občini  na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
// organi občine:   občina je naročila zazidalni načrt ; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini
// poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež:   iti na občino ; zbrati se pred občino
// do 1965  osnovna upravna enota okraja:   občine in okraji
2. v zvezi katastrska občina   enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja:   del posestva ima v drugi katastrski občini
●  pasti občini v breme  živeti na stroške občine ; zastar.  list si je pridobil majhno občino  malo naročnikov, bralcev ; star.  sprejeti koga v svojo občino  skupnost, družbo
♦  pravn.  davčna občina  v stari Avstriji  enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč ; domovinska občina  do 1945  občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi ; zgod.  glavna občina  od 1814 do 1850  upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

občinár   -ja m ( á )
nar.  pripadnik določene občine; občan :   pri delu so pomagali vsi občinarji
// občinski odbornik, občinski funkcionar:   pritoževati se občinarjem

občínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na občino:   občinske meje ; občinsko središče / občinski forumi, organi ; občinski proračun, statut ; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba ; občinsko zemljišče / ekspr.  občinski mož  občinski odbornik; uslužbenec na občini ; občinski odbor  v stari Jugoslaviji  izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski ljudski odbor  od 1952 do 1963  izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski odbornik  član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora ; občinski praznik  praznik, ki se praznuje v okviru občine ; občinski sluga  nekdaj  nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela ; občinski svetnik  v stari Avstriji  član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ; občinski tajnik  nekdaj  kdor opravlja pisarniške posle na občini ; občinske ceste  ceste, ki omogočajo promet na območju občine ; občinski svet ; občinsko dete  nekdaj  otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
●   ekspr.  moje kolo ni občinsko  ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦   pravn.  občinsko sodišče  nekdaj  prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

občínstvo   -a s ( ȋ )
1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve:   občinstvo je napolnilo dvorano ; občinstvo ploska ; nagovoriti, pozdraviti občinstvo ; stati pred občinstvom ; navdušenje občinstva ; prostor za občinstvo / publ.  v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo  gostje, obiskovalci, ljudje ; ekspr.  okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo  gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru  spoštovano občinstvo
●   zastar.  pristopnost uradov za občinstvo  stranke
2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje:   občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo ; ekspr.  predstaviti knjigo širokemu občinstvu ; domače občinstvo ; filmsko, gledališko občinstvo ; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu  javnosti ; publ.  publicistična dela računajo na širok krog občinstva  bralcev

óbčnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž. splošnost :   načelo občnosti pri plačevanju davkov

óbčost   -i ž ( ọ̄ )
1. knjiž. splošnost :   občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost  skupnost, družba
2. filoz.  kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih:   prehajati preko posebnosti v občost

občŕtati   -am dov. ( ŕ r̄ )
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa:   občrtati slabo odtisnjena mesta ; občrtati s svinčnikom ; pren.  usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa:   občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr.  svetloba je občrtala obzorje

občrtávati   -am nedov. ( ȃ )
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa:   občrtavati neznane besede v besedilu

občrtávati se 
kazati se v obrisih:   dekliška postava se je občrtavala v mraku

občrtováti   -újem nedov. ( á ȗ )
občrtavati :   občrtovati zanimivejše odstavke

občudoválec   -lca  [ opčudovau̯ca ]  m ( ȃ )
kdor koga ali kaj občuduje:   pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci

občudoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža občudovanje:   občudovalni pogledi ; občudovalna pisma

občudoválka   -e  [ opčudovau̯ka ]  ž ( ȃ )
ženska, ki koga ali kaj občuduje:   pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik

občudovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od občudovati:   značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem
●   ekspr.  občudovanja vreden pogum  zelo velik

občudovánka   -e ž ( á )
ekspr.  občudovana ženska:   želel se je izkazati pred občudovanko ; spomin na prvo občudovanko

občudováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga:   občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti ; ekspr.  občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron.  občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr.  občudoval ga je vse življenje  cenil, spoštoval
2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos:   obiskovalci občudujejo razstavljene slike ; občudovati naravo, planine ; ženske so glasno občudovale njeno obleko
3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa:   mladina občuduje moderno glasbo

občudováje  knjiž. :
občudovaje so ga gledali

občudujóč  -a -e:
poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje ; občudujoči pogledi ; prisl.:  občudujoče gledati

občudován  -a -o:
najbolj občudovana slika ; občudovano dekle

občút   -a m ( ȗ )
zastar. občutek :   tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli

občútek   -tka m ( ȗ )
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta:   dražljaji povzročajo občutke ; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja ; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom  čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje:   ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek ; spreletel ga je grozljiv občutek ; izraziti svoje občutke ; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki ; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom  povedati kaj z občutkom ponosa  s ponosom
3. s prilastkom  zavedanje, doživljanje določenega stanja:   znebiti se občutka krivde ; imeti občutek odgovornosti ; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek  ali  občutek manjvrednosti  pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom  kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično:   vsiljeval se mu je občutek prevaranosti ; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več  menim, domnevam
5. v zvezi z za   sposobnost za dojemanje, presojanje česa:   imeti občutek za čas ; izgubiti občutek za hitrost ; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo  sposobnost ; pog.  ima občutek za volan  zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi  izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju:   ravnati s strojem brez občutka ; v temi sta hodila kar po občutku ; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
●  pog.  ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj  počutil se je neprijetno, nesproščeno ; pog.  moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka  da se ne bom čutil dolžnega ; pog.  za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno  po njegovem mnenju

občúten 1   -tna -o prid. , občútnejši  ( ū )
1. ekspr.  precej velik, precejšen:   naložiti komu občutno kazen ; občutne razlike v cenah ; škoda je občutna ; občutno omejevanje uvoza
2. zastar. občutljiv :   ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo

občútno prisl. :
govoril je občutno posmehljivo ; lahko bi jim občutno škodoval

občúten 2   -tna -o prid. ( ú )
ki se da občutiti:   komaj občuten dotik ; taka svetloba za naše oko ni občutna

občútenje   -a s ( ū )
glagolnik od občutiti:   občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma ; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja

občútenost   -i ž ( ū )
značilnost občutenega:   njegova dela preveva odkritost in občutenost

občutévanje   -a s ( ẹ́ )
knjiž. čutenje :   občutevanje bolečin

občutévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. čutiti :   ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem / občutevati nezadovoljstvo

občutíti   in  občútiti -im dov. ( ī ú )
1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta:   občutiti toploto zakurjene sobe ; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr.  njegove oči ničesar več ne občutijo
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj:   občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr.  moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji  spoznal, dojel
// s čustvi dojeti:   prej ni narave ne videl in ne občutil ; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa:   poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen  opazi
4. imeti, doživeti čustva, občutke:   občutiti srečo, žalost ; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega:   mladina še ni občutila pomanjkanja ; vsega tega gorja še niste občutili ; občutiti gospodarsko krizo ; zelo je občutil očetovo nejevoljo
6. z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   občutiti bolečine v nogi ; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga ; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo:   pokrajino je občutil tujo ; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi ; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
●  ekspr.  večkrat sem občutil njegove pesti  večkrat me je natepel ; ekspr.  njegova denarnica bo podražitev krepko občutila  zaradi podražitve bo potrošil dosti več ; to sem občutil sam na sebi  sem sam doživel

občúten  -a -o:
skušala si je razložiti občuteni nemir ; globoko občutene pesmi ; prisl.:  občuteno igrati

občútje   -a s ( ȗ )
1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja:   navdaja ga slovesno občutje ; občutje tujosti ; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦   psih.  življenjsko občutje  duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini:   otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
2. knjiž. občutek :   občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov ; doživljanje elementarnih človeških občutij ; občutje zadrege
3. knjiž. razpoloženje , ozračje :   po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja

občutljáj   tudi  občútljaj -a m ( ȃ; ȗ )
zastar. čustvo , občutek :   razodeti svoje občutljaje

občutljív   -a -o prid. , občutljívejši  ( ī í )
1. sposoben občutiti, zaznavati:   občutljivi in neobčutljivi deli organizma ; ugotoviti, če so prsti še občutljivi ; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž.  estetsko, likovno občutljiv človek  dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati:   nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi ; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr.  njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi ; pren.  je občutljiv za resnico
2. sposoben čustvovati, doživljati:   razumen in občutljiv igralec ; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno:   bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega  zamerljiv
3. v zvezi z za   pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija:   vitamini so občutljivi za kemične vplive ; za svetlobo občutljiva snov ; pren.  naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. v zvezi občutljiv na dotik   ki omogoča upravljanje z dotikom:   uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik ; zaslon je občutljiv na dotik
5. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega:   meriti z občutljivimi aparati, instrumenti ; občutljiv sprejemnik ; pren., ekspr.  pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov:   čiščenje občutljivih tkanin ; skladiščenje občutljivega blaga
●  paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih  dovzetnih za bolezen ; ekspr.  ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv  naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo ; publ.  ideološko občutljiva tema  neprijetna, težavna ; bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke  na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode

občutljívo prisl. :
mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe ; občutljivo se vesti

občutljívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  občutljiv človek:   ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni

občutljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost občutljivega:   omejena občutljivost ušesa / knjiž.  estetska občutljivost  dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost ; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta
♦  fiz.  občutljivost  količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine ; fot.  občutljivost filma

občútnica   -e ž ( ȗ )
knjiž. čutnica :   vidne občutnice

občútnost   -i ž ( ū )
zastar. občutljivost :   občutnost organizma / pretirana narodna občutnost

obdáčiti   -im dov. ( á ȃ )
nar. vzhodno obdavčiti :   zmerno obdačiti dohodke

obdájati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa:   srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji ; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa:   jezero obdaja bukov gozd ; leteči predmet je obdajal svetel kolobar ; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim ; obraz ji obdajajo črni lasje
2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini:   obdajati pecivo z glazuro ; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini:   kapljico te snovi obdaja trdna mrenica ; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete  pokrivajo
3. nav. ekspr.  biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje:   vsak dan nas obdaja hrup in trušč ; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje  razkošno živi
4. ekspr.  delati, da je kdo deležen česa:   otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5. knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   snežinke je obdajala veličastnost ; obdaja jo žalost  je žalostna

obdajajóč  -a -e:
dolino obdajajoči vrhovi ; občutil je toploto obdajajoče ga vode

obdarítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdariti:   obdaritev otrok

obdaríti   -ím dov. , obdáril  ( ī í )
dati darilo, dar:   obdariti otroke za novo leto ; obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi ; bogato obdariti
// knjiž.  povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost:   narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo / obdariti z naravnimi lepotami

obdárjen  -a -o  tudi  obdarjèn -êna -o:
obdarjeni otroci naj zapustijo dvorano ; z živahno fantazijo obdarjen otrok

obdárjati   -am nedov. ( á )
dajati darila, darove:   obdarjati otroke ob novem letu

obdárjenost   tudi  obdarjênost -i ž ( ȃ; é )
knjiž.  stanje obdarjenega:   naravna obdarjenost različnih območij / glasbena obdarjenost  nadarjenost

obdarovánec   -nca m ( á )
kdor je obdarovan:   navesti imena obdarovancev ; darovalec in obdarovanec

obdarovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdarovati:   obdarovanje otrok

obdarováti   -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
dati darilo, dar:   Božiček, dedek Mraz, Miklavž je na prireditvi obdaroval več kot 100 otrok ; ob praznikih prijatelje redno obdaruje ; obdarovati maškare s krofi ; pren.  jesen je kmete bogato obdarovala
// knjiž.  povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost:   narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto

obdarován  -a -o:
obdarovan z razumnostjo in voljo ; bogato obdarovani otroci

obdáti   -dám dov. , 2. mn.  obdáste  in  obdáte; obdál  ( á )
1. narediti, da je kaj okrog česa:   mesto so obdali z obzidjem ; obdati nasad z ograjo ; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga:   po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2. narediti, da je kaj na (vsej) površini:   obdati pecivo z glazuro ; obdati stene z opažem  obložiti ; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star.  oblaki so obdali nebo  pokrili, zakrili
3. nav. ekspr.  narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje:   odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni ; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
4. ekspr.  narediti, da je kdo deležen česa:   otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar.  obdala ga je s srečo  osrečila ga je
5. knjiž.  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   takrat ga je obdala bolečina
●  knjiž.  obdati se z molkom  ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi ; knjiž.  obdati se s potrpljenjem  biti potrpežljiv

obdán  -a -o:
z obzidjem obdano mesto

obdávčenec   -nca m ( ȃ )
kdor je obdavčen:   seznam obdavčencev

obdávčenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčiti:   odtegniti se obdavčenju ; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov
♦   ekon.  linearno  ali  proporcionalno obdavčenje  za isti znesek, isti odstotek ; pavšalno obdavčenje  pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove ; obdavčenje po katastru  na osnovi katastrskega dohodka

obdávčenost   -i ž ( ȃ )
stanje obdavčenega:   enakomerna obdavčenost prebivalstva

obdavčevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčevati:   razpravljati o obdavčevanju ; kriteriji obdavčevanja

obdavčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
določati, predpisovati davek, davščino:   obdavčevati državljane / obdavčevati dohodke

obdavčítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdavčiti:   obdavčitev dohodkov, izdelkov / obdavčitev kmetov / pregledati dosedanjo obdavčitev  obdavčenost

obdávčiti   -im dov. ( á ȃ )
določiti, predpisati davek, davščino:   obdavčiti blago, dohodke, zemljišče / obdavčiti kmete, obrtnike

obdávčen  -a -o:
obdavčeni dohodki, predmeti ; obdavčene osebe

obdavčljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko obdavči, sme obdavčiti:   obdavčljivi dohodki, prejemki, prihodki ; obdavčljiva dejavnost ; obdavčljive transakcije ; obdavčljivo blago, premoženje

obdélanost   -i ž ( ẹ̑ )
značilnost obdelanega:   obdelanost polja / stopnja obdelanosti predmeta

obdélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati:   obdelati ledino ; obdelati nove površine zemlje ; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost:   obdelati kamniti blok, deblo ; obdelati z dletom ; površinsko obdelati ; ročno, strojno obdelati
// pog., s širokim pomenskim obsegom  narediti s čim to, kar določa sobesedilo:   obdelati testo z rokami  gnesti ; tovarniško obdelati mleko  pripraviti ; obdelati žival s krtačo  okrtačiti ; jezikovno obdelati besedilo  pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo:   obdelati podatke ; statistično obdelati gradivo
3. načrtno podati določeno vsebino:   v knjigi je obdelal kmečke upore ; tega vprašanja ni še nihče obdelal ; dramsko, filmsko obdelati motiv ; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim:   obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr.  dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala  se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati , proučiti :   obdelati postopke za pridobivanje izotopov ; znanstveno obdelati najdene predmete
4. pog. pregovoriti , pridobiti :   rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati ; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5. ekspr. natepsti , pretepsti :   obdelati koga s pestmi ; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci  obmetali
6. ekspr.  negativno oceniti, skritizirati:   kritik ga je neusmiljeno obdelal ; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦  biblio.  obdelati knjigo  vpisati knjigo v katalog ; les.  obdelati les  iz lesne surovine izdelati polizdelke

obdélan  -a -o:
razlaga obdelanih podatkov ; obdelano polje ; zadovoljivo obdelano vprašanje ; bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦   agr.  obdelana plast zemlje  plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača

obdeláva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od obdelati ali obdelovati:
a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
b) površinska obdelava ; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ.  slikarska obdelava ozadja  oblikovanje
c) strojna obdelava podatkov
č) dramska obdelava motiva ; monografska obdelava delavskega gibanja
d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
e) obdelava lesa
♦   film.  obdelava filma  tehnično delo s filmom po končanem snemanju ; lit.  obdelava literarnega dela  raziskava po določenih kriterijih ; teh.  mehanska obdelava  s katero se materialu spreminja oblika ; toplotna obdelava  načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti
2. s prilastkom  način, kako je kaj obdelano:   nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi  obdelanosti

obdelávati   -am nedov. ( ȃ )
obdelovati :   skrbno obdelavati zemljo / obdelavati hlod s sekiro / obdelavati pri pouku novo poglavje / mešetarja sta začela kupca obdelavati / obdelavati koga s pestmi

obdelíti   -ím dov. , obdélil  ( ī í )
knjiž.  dati komu njegov del:   najprej je obdelila otroke, nato pa je odrezala kruha še sebi / rojenice so obdelile ta narod s čudovitimi lastnostmi  obdarovale

obdeloválec   -lca  [ obdelovau̯ca tudi obdelovalca ]  m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z obdelovanjem:   zemlja daje več, čeprav se je število njenih obdelovalcev zmanjšalo / prebivalci teh krajev so spretni obdelovalci kamna ; obdelovalci optičnih stekel / obdelovalec podatkov

obdeloválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obdelovanje:
a) obdelovalni stroški ; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja  zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje ; kmetijska obdelovalna zadruga  prva leta po 1945  delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
♦   agr.  obdelovalni načrt  načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja
b) obdelovalni postopek ; obdelovalne metode ; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji ; obdelovalna industrija

obdeloválnica   -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za obdelovanje predmetov:   obdelati odlitke v obdelovalnici ; obdelovalnica in brusilnica / strojna obdelovalnica ; obdelovalnica marmorja

obdelovánec   -nca m ( á )
teh.  predmet, ki se obdeluje:   stružiti, vpeti obdelovance

obdelovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdelovati:   moderen način obdelovanja zemlje / obdelovanje kamnitega bloka ; ukvarjati se z obdelovanjem diamantov / obdelovanje podatkov
♦   agr.  konturno obdelovanje  pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje ; plitvo obdelovanje  pri katerem je obdelana plast nizka

obdelováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati:   obdelovati njivo ; velike površine obdelujejo s stroji ; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo  kmetoval
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost:   obdelovati železno gmoto, kristale, les ; obdelovati z rezilom ; obdelovati z udarci ; kemično in mehanično obdelovati
// pog., s širokim pomenskim obsegom  delati s čim to, kar določa sobesedilo:   obdelovati madeže z vodo ; smučarske steze obdelujejo ponoči  pripravljajo, teptajo ; obdelovati testo  gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo:   računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit ; obdelovati ankete ; obdelovati rezultate raziskav
3. načrtno podajati določeno vsebino:   v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja ; v knjigi obdeluje kraški svet ; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim:   obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati , proučevati :   obdelovati kmečko vprašanje ; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4. pog. pregovarjati , pridobivati :   toliko časa so ga obdelovali, da je privolil ; obdelovali so ga za vstop v stranko
5. ekspr. tepsti , pretepati :   pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati ; obdeloval ga je s pestmi po glavi ; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem  suval , z nohti  praskal , z zobmi  grizel ; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6. ekspr.  negativno ocenjevati, kritizirati:   obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov ; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi  zmerjal
♦  šport.  obdelovati mišice  z vajami in masažo utrjevati

obdelován  -a -o:
lastnosti obdelovanega materiala ; dobro obdelovana zemlja

obdévati   -am  in  -ljem nedov. , tudi  obdevála  ( ẹ́ )
star. oblagati :   obdevati krompir s slamo
●   nar.  obdevati snope  dajati, zlagati jih v kozolec

obdírjati   -am dov. ( ī )
1. dirjajoč priti okrog česa:   obdirjati s konjem stadion / ekspr.  obdirjala sta hišo okrog in okrog
2. ekspr.  hitro obhoditi:   z novico je obdirjala vse okoliške vasi

obdivjáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. zastar. podivjati :   v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje / obdivjal je in začel razbijati
2. ekspr.  hitro obhoditi:   obdivjal je vse vrhove

obdóben   -bna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. občasen :   obdobne bolečine v glavi ; obdobna dela / obdobno ponavljanje / obdobna selitev ptic

obdóbje   -a s ( ọ̑ )  navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi:   posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini ; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
b) v življenju, bivanju:   značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih ; obdobje doraščanja / tretje življenjsko obdobje  ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko ; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:   povojno obdobje ; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom  v obdobju narodnoosvobodilnega boja  med narodnoosvobodilnim bojem
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas :   umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala ; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila ; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom  v obdobju enega leta  v enem letu / najmanjše časovno obdobje
♦  ekon.  manufakturno obdobje kapitalizma ; geol.  kozmično obdobje  razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje

obdolžênec   -nca  [ obdou̯ženəc ]  m ( é )
kdor je obdolžen:   pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn.  oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba:   zagotoviti obdolžencu obrambo ; zaslišati obdolženca ; obdolženec in priče

obdolžênka   -e  [ obdou̯ženka ]  ž ( é )
ženska, ki je obdolžena:   zvijača obdolženke ni uspela
// pravn.  ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba:   zaslišanje obdolženke

obdolževáti   -újem  [ obdou̯ževati ]  nedov. ( á ȗ )
delati, imeti koga za krivega česa:   obdolževal ga je hudih dejanj

obdolžítev   -tve  [ obdou̯žitəu̯ ]  ž ( ȋ )
glagolnik od obdolžiti:   obdolžitev napačne osebe / zavrniti obdolžitve
♦   pravn.  kriva obdolžitev

obdolžíti   -ím  [ obdou̯žiti ]  dov. , obdôlži; obdôlžil  ( ī í )
narediti, imeti koga za krivega česa:   obdolžiti koga požiga ; obdolžil ga je, da je razbil šipo ; po krivem obdolžiti
♦   pravn.  izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje

obdolžèn  -êna -o:
obdolžen je, da nalašč zamuja ; sam.:  obdolženi ima pravico do zagovornika

obdónavski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob Donavi:   obdonavske države ; obdonavska mesta

obdrávski   -a -o prid. ( á )
ki je, se nahaja ob Dravi:   obdravski pas ; obdravsko mesto

obdŕgniti   -em dov. , tudi  obdrgníla  ( ŕ ȓ )
1. z drgnjenjem odstraniti s površine:   obdrgniti barvo, lak / obdrgniti ogorek ob hlod / obdrgniti čevlje ob predpražnik  odrgniti ; nož je obdrgnil kar ob hlače  obrisal
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati; odrgniti :   obdrgniti hlače ; obdrgniti emajlirano posodo
2. podrgniti :   žival ga je obdrgnila z glavo / obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom

obdŕgnjen  -a -o:
obdrgnjene hlače ; obdrgnjena posoda

obdŕsati   -am dov. ( ȓ )
1. z drsanjem nekoliko poškodovati; odrsati :   obdrsati hlače na kolenih ; močno obdrsati
2. premikajoč se tesno dotakniti; podrsati :   obdrsati s komolcem ob koga

obdŕsan  -a -o:
obdrsan prag

obdŕsniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
premikajoč se tesno dotakniti; podrsniti :   obdrsniti s komolcem ; obdrsnil se je ob steno

obdržánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdržati:   problem zasedbe in obdržanja otoka / obdržanje smeri pri hitri vožnji

obdržáti   -ím dov. ( á í )
1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji:   ujel je konja za povodec in ga obdržal ; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok ; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa:   med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami ; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči:   klobuk je obdržal na glavi ; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala  ostala oblečena v plašč
2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile:   komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil ; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti  narediti, da ne zdrkne s ceste ; obdržati čoln na vodi  narediti, da se ne prevrne, potopi ; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh:   dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo ; obdržati roko iztegnjeno
3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam:   eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu ; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma  niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega:   posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim:   obdržati funkcijo ; obdržati pravico do odškodnine ; obdržati službo
4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
a) na določenem mestu:   obdržali so ga v bolnišnici, zaporu ; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna ; ekspr.:  tujina ga ni mogla obdržati ; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
b) v določenem odnosu:   obdržati moža, prijatelje ; obdržati (si) naročnike, odjemalce
5. ne prenehati
a) opravljati kako dejavnost:   obdržati gostilno, obrt
b) uporabljati:   obdržati stare ladje v prometu ; obdržati latinico / obdržati predpise  ne jih odpraviti / obdržati družinske navade
c) gojiti:   obdržati le nekatere vrste hrušk
6. rešiti, obvarovati (pred propadom):   posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati ; podjetje se je kljub krizi obdržalo ; kot kovač se ni mogel obdržati ; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku:   obdržati postojanko ; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦   šah.  obdržati figuro
7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno:   obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom  s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju:   obdržati koga pri volji ; obdržati moštvo v kondiciji ; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom  izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati:   obdržati barvo ; obdržati ravnotežje ; obdržati vitkost
8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu   zapomniti si:   vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi ; ta dogodek sem obdržal v spominu
9. v zvezi obdržati zase, v sebi   ne povedati, ne zaupati drugemu:   obdržati novico, poslovne skrivnosti zase ; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
●  obdržati kontrolo nad čim  ne prenehati kontrolirati kaj ; obdržati korak s kom  ne zaostati za njim ; ekspr.  ti svoje nasvete kar zase obdrži  nočem tvojih nasvetov ; pog.  nobene stvari ne more več obdržati v sebi  vse izbruha ; ekspr.  obdržati vajeti v svojih rokah  ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa

obdržáti se 
1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati:   takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati ; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.:  hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi  ostane ; most se je obdržal do danes ; sneg se ni dolgo obdržal  je kmalu skopnel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben:   le malokatero njegovo delo se je obdržalo ; stoična filozofija se je dolgo obdržala
// pog.  ostati uporaben, ohraniti se:   taki izdelki se obdržijo samo na suhem ; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile
2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje:   obdržati se na konju, veji ; prijel je za drog in se komaj obdržal
3. ne spremeniti se:   cene se bodo obdržale ; vreme se ni obdržalo  ni ostalo lepo
●  obdržati se na nogah  ne pasti ; vladar se je obdržal na oblasti  ni prenehal vladati

obducènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
med.  kdor obducira:   senat je zaslišal psihiatra in obducenta

obducírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  preiskovati truplo z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti:   obducirati truplo

obdúkcija   -e ž ( ú )
med.  preiskovanje trupla z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti:   obdukcija ponesrečencev / opraviti obdukcijo

obdukcíjski   tudi  obdúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na obdukcijo:   obdukcijski instrumenti / obdukcijski izvid

obéčati   -am,  in  obéčati  in  obečáti -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑; ẹ́ á ẹ́ )
star. obljubiti :   obečal je, da pride še danes

obečávati   -am nedov. ( ȃ )
star. obljubljati :   obečavati otrokom bonbone

obèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. kosilo :   pripravljati obed ; dober obed ; praznični obed / iti k obedu ; povabiti na obed

obéden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obed:   obedni čas / obedna miza  jedilna miza

obédnica   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica :   prinesti kosilo v obednico ; prostorna in svetla obednica
// pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju:   obednica iz mahagonija

obedoválec   -lca  [ obedovau̯ca in obedovalca ]  m ( ȃ )
knjiž.  kdor jé kosilo:   opazovati obedovalce

obedoválnica   -e ž ( ȃ )
knjiž. restavracija 1 :  privoščiti si razkošno kosilo v obedovalnici

obedováti   -újem  tudi  obédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
knjiž.  jesti kosilo; kositi 1 :  obedovati doma, v restavraciji ; redno obedovati in večerjati skupaj, s prijatelji / preh.  obedovati riž, špagete  jesti za kosilo

óbel   óbla -o  [ obəu̯ ]  prid. ( ọ̄ )
omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo:   obli hrbti knjig ; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen , okrogel :   obli kamni / obel obraz / obli boki ; oble roke
♦  gozd.  obli les  okrogli les ; strojn.  obli navoj  navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru

obéla   -e ž ( ẹ̑ )
nar. primorsko zabela :   slanina za obelo

obeléti   -ím dov. , obéli  ( ẹ́ í )
postati bel, svetel:   od sonca so mu lasje obeleli

obelèl  in  obelél -éla -o:
obeleli lasje

obeléžba   -e ž ( ẹ̑ )
publ. označitev , zaznamovanje :   obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto
// znak 1 , znamenje :   obeležbe na cestišču

obeleževáti   -újem nedov. ( á ȗ )  publ.
1. označevati , zaznamovati :   obeleževati drevje za sečnjo
2. biti značilen, prevladujoč:   razpravo obeležuje jasnost in nazornost ; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov

obeléžiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )  publ.
1. označiti , zaznamovati :   obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje / obeležiti traso / s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave
2. razložiti , pojasniti :   v govoru je obeležil pomen te akcije ; obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru

obeléžen  -a -o:
državni praznik je bil obeležen z novimi delovnimi zmagami ; obeležena trasa

obeléžje   -a s ( ẹ̑ )  publ., navadno s prilastkom
1. značilnosti , posebnosti :   kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika ; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom:  zborovanje je imelo delovno obeležje ; opisi narave imajo lirično obeležje
2. spominska plošča, spomenik, znamenje:   ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje

obelísk   -a m ( ȋ )
visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasto zožuje:   postaviti obelisk ; vklesati napis v obelisk ; obeliski in piramide
// temu podoben spomenik sploh:   padlim borcem so postavili spominski obelisk

obelíti 1   in  obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati:   obeliti perilo, platno ; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
♦   agr.  obeliti endivijo  s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje:   obeliti smreke ; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti 1 :  obeliti hišo

obéljen  -a -o:
obeljen les ; obeljeno platno

obelíti 2   in  obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
nar. primorsko zabeliti :   obeliti krompir ; obeliti solato z oljem

obéljen  -a -o:
obeljeno zelje

obelodániti   -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. razkriti , objaviti :   obelodaniti imena tekmovalcev, seznam dolžnikov ; obelodaniti načrte, podatke, rezultate ; obelodaniti novico, vest javnosti / obelodaniti afero ; obelodaniti resnico
2. zastar. izdati 1 , objaviti :   obelodaniti knjigo / obelodaniti pesmi v reviji

obelodánjati   -am nedov. ( á )
ekspr. razkrivati , objavljati :   obelodanjati dosežke, uspehe ; obelodanjati nominirance ; obelodanjati svoj program / obelodanjati nezakonite posle ; obelodanjati resnico

obênem   prisl. ( é )
izraža istočasnost:   obenem sta prišla domov oče in sin ; oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje / zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem ; obenem z živili so poslali tudi zdravila  skupaj
// izraža vzporedno različnost:   je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist ; sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem

óber   óbra m ( ọ́ )
star. velikan :   spopasti se z obrom

óberlájtnant   -a  [ obərlajtnant ]  m ( ọ́-á )
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik 1 , kapetan :   javiti se oberlajtnantu

obéróč   prisl. ( ẹ̑-ọ̑ )
knjiž.  z obema rokama:   oberoč nositi na mizo ; oberoč se prijeti za glavo ; oberoč vihteti meč
●   knjiž.  oberoč dajati  biti radodaren, velikodušen

obérôčen   in  obéróčen -čna -o prid. ( ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄ )
knjiž.  nanašajoč se na obe roki:   oberočno orodje
●   oberočni meč  nekdaj  meč, ki se drži z obema rokama

óberst   -a  [ obərst in oberst ]  m ( ọ́ )
v avstrijskem in nemškem okolju polkovnik :   povelja obersta

obésa   -e ž ( ẹ̑ )
avt.  naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo:   okvare na obesah / posamična obesa  ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru

obések   -ska m ( ẹ̑ )
okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu:   podariti obesek ; ima lep obesek ; zlat obesek ; obesek iz kosti / knjiž.  vražni obesek  amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko  (pasjo) znamko
// okrasni predmet, ki se kam obesi:   prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko ; obesek za ključe ; uhani z obeski

obésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obešenje:   obesne bakrene ploščice / obesna prečka za zavese

obesíšče   -a s ( í )
teh.  točka, v kateri je telo obešeno:   trenje v obesišču

obésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi:   obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival ; obesiti malho čez ramo, na ramo ; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik ; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr.  lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč ; obesiti zastavo  izobesiti
♦   teh.  obesiti motor  pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu:   tega dne so obesili in ustrelili prve talce ; obesiti na vejo, vislice ; iti se obesit ; obesiti se iz obupa / ekspr.  obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev:  ne pustim, pa če me obesiš ; gremo, če se pes obesi
2. ekspr.  napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj:   obesijo mu vsako nerodno delo ; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati , prisoditi :   odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike ; obesiti komu vzdevek
3. ekspr.  prodati, zlasti kaj neustreznega:   obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati ; obesili so ji staro šaro
4. ekspr.  reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega:   govorijo to, kar jim drugi obesijo ; kdo vam je to obesil ; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. nar. povesiti , nagniti 2 :  rože so obesile cvete ; glava se mu je obesila na prsi
●  ekspr.  obesiti so mu hoteli nevesto  hoteli so ga poročiti ; pog.  večkrat ji katerega obesijo  mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu ; pog.  vse nase obesi  oblači, nosi neskladno obleko, nakit ; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr.  obesiti službo na klin  opustiti jo ; ekspr.  obesiti šolo, študij na klin, kljuko  opustiti študiranje ; ekspr.  obesiti komu kaj na nos, na ušesa  povedati, kar se ne bi smelo ; obesiti na vrat ekspr.  obesil jim je svoje otroke na vrat  skrbeti so morali za njegove otroke ; ekspr.  obesili so jim policijo na vrat  povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala ; bibl.  bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja  izraža veliko ogorčenje, obsodbo ; ekspr.  obesiti na (veliki) zvon  povsod razglasiti, povedati

obésiti se 
1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal:   obesiti se na drog in se zagugati ; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr.  otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr.  obesiti se komu na roko, za roko ; ekspr.  ob sunku se je kar obesil na soseda  se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila  se pri padanju naslonila na sosednje drevo ; snežinke so se ji obesile na lase
2. slabš., z dajalnikom  pridružiti se:   hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi ; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
// v zvezi z na   zaljubiti se, poročiti se:   mislila je, kako bi se čim prej na koga obesila ; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
3. ekspr., v zvezi z na   pretirano kritično razčlenjevati:   obesi se na vsako besedo ; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo  pretirano so se sklicevali nanjo
●  ekspr.  obesite se, če vam ni prav  vaša nejevolja nas ne gane ; ekspr.  obesiti se komu na pete  hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji ; nar.  iti se obesit na zvon  iti zvonit ; ekspr.  obesiti se na življenje  zelo se ga bati izgubiti ; pog.  zastonj se še pes ne obesi  vsaka stvar ima svoj vzrok ; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil  zelo močen ; preg.  o kresi se dan obesi  po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

obéšen  -a -o:
na drevesce obešeni okraski ; obešene slike ; našli so ga obešenega
♦   avt.  posamično obešeno kolo  kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso

obešálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obešanje:   obešalna kljuka ; obešalna vrv
♦   elektr.  obešalni kabel  kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv

obešalíšče   -a s ( í )
knjiž.  prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem:   priti na obešališče

obešálnik   -a m ( ȃ )
priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila:   postaviti obešalnik za vrata ; pribiti obešalnik na steno ; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe
// palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju:   dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro ; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače

obešálo   -a s ( á )
priprava, na katero se kaj obeša:   obesiti zaklane živali na obešala ; premična jeklena vrv z obešali / dati plašč na obešalo  obešalnik

obéšanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obešati:   obešanje perila, zaves ; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah
♦   pravn.  obsoditi na smrtno kazen z obešanjem

obéšanka   -e ž ( ẹ́ )
predmet, ki se kam obesi, prirejen za različne namene:   zdravi izdelki so označeni s posebno obešanko v obliki srca ; reklamne obešanke ; oglaševanje na obcestnih obešankah / voščilnica kot obešanka za vrata
// cvetlični lonec, ki se kam obesi:   saditi rože v obešanke ; prostor krasi praprot v glineni obešanki ; plastična korita in obešanke
// ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj:   kupiti obešanko ; odlomiti, odtrgati obešanko ; zakleniti skrinjo z obešanko / ključavnica obešanka

obéšati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi:   obešati lestence ; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo ; pren.  vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu:   obešati in streljati talce
2. ekspr.  delati, da je kdo dolžen opravljati kaj:   obešali so mu najtežja dela
// pripisovati , prisojati :   niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali ; obešali so mu razne pustolovščine
3. ekspr.  govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega:   le kdo vam obeša te zgodbe
4. nar. povešati , nagibati :   sončnica ponoči obeša cvet ; grmi se obešajo čez rob jezera
●  ekspr.  obešati komu kaj na nos, na ušesa  pripovedovati mu, kar se ne bi smelo ; ekspr.  obešati kaj na (veliki) zvon  povsod razglašati, pripovedovati

obéšati se 
1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal:   otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča ; obešati se okrog vratu ; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
2. slabš., z dajalnikom  pridruževati se:   obeša se družbam v gostilni ; vsiljivo se jim obeša
// iskati pomoč, zavetje:   nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas ; bolje, da se ne obeša nanj
3. ekspr., s prislovnim določilom  biti, zadrževati se:   kar naprej se obeša okrog naše hiše ; obešati se po gostilnah
●  ekspr.  dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame  legal, sedal ; slabš.  začela se je obešati na fante, na moške  začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost ; ekspr.  obešati se na okna  sklanjati se, nagibati se čeznje ; ekspr.  obešati se komu na pete  slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga ; ekspr.  obešati se komu na vrat  nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom

obéšenec   -nca m ( ẹ̑ )
kdor je obešen:   sneti obešencu zanko z vratu ; rešiti obešenca

obešenják   -a m ( á )  ekspr.
1. obešenec :   ni mogel pozabiti na obešenjaka
2. lahkomiseln, neresen človek:   nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico ; ljudje tam so pravi obešenjaki
3. ničvreden, malovreden človek:   hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi

obešenjáški   -a -o prid. ( á )  nav. ekspr.
1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju:   obešenjaški smeh ; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja ; obešenjaški odnos / obešenjaški humor  šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln , neresen :   govoriti v obešenjaškem tonu ; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2. ničvreden , malovreden :   obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz

obešenjáško prisl. :
obešenjaško govoriti ; obešenjaško se zasmejati

obešenjáštvo   -a s ( ȃ )
obešenjaški odnos do česa:   njegov odgovor kaže obešenjaštvo ; obešenjaštvo in cinizem

obéšenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od obesiti:   nepravilno obešenje luči / samomor z obešenjem
♦  avt.  avtomobil ima posamično obešenje koles  njegova kolesa imajo posamične obese

obéšenka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki je obešena:   rešiti obešenko

obèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. obljuba :   verjeti obetom ; izpolniti obete ; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
2. nav. ekspr.  kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega:   mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa ; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete  pričakovanja
3. publ., s prilastkom možnost , upanje :   imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone ; obeti za ozdravitev so minimalni
4. zastar.  dar, zlasti žgalni:   darovati bogovom obete ; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj

obétanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od obetati:   prenehati z obetanjem ; obetanje plačila

obétati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati :   obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil ; obetati komu podporo, službo ; obetal ji je zvestobo ; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost  napovedujejo ; meteorologi obetajo lepo vreme
●   ekspr.  obetati hruške na vrbi  kaj nemogočega ; ekspr.  obetal mu je palico  grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom  izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:   že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal ; ekspr.  obetal mu je, da bo tepen  grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
2. nav. ekspr.  imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega:   podpirati študente, ki obetajo ; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta  kaže
b) drugega, drugačnega:   jutro nam je obetalo lep dan ; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega ; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh

obétati se  nav. 3. os.
izraža verjeten nastop, uresničitev česa:   obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost ; obeta se mu uspeh ; ekspr.  obetajo se nam lepši časi

obétati si 
pričakovati :   od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi ; obetajo si boljše uspehe ; publ.  obetajo si še nove potresne sunke

obetajoč  -a -e:
obetajoč nasmeh ; obetajoč pisatelj, športnik ; obetajoča kariera ; prisl.:  obetajoče se nasmehniti

obétan  -a -o:
uresničitev že dostikrat obetanih reform

obetáven   in  obétaven -vna -o prid. ( á ā; ẹ̄ )
knjiž.  (veliko) obetajoč:   mlad obetaven igralec ; obetavna mladina / obetaven posel ; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo

obetávno  in  obétavno prisl. :
obetavno se nasmihati ; pot se je obetavno začela

obgláviti   -im dov. ( á ȃ )
usmrtiti z odstranitvijo glave:   nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino ; pren.  politično obglaviti
// odstraniti glavo:   obglaviti zaklano žival

obglávljen  -a -o:
biti obglavljen ; najti obglavljeno okostje

obglávljati   -am nedov. ( á )
usmrčevati z odstranitvijo glave:   obglavljati žrtve ; obglavljati in obešati
// odstranjevati glavo, glave:   obglavljati trote

obglávljenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obglaviti:   obglavljenje uskoškega poglavarja
♦   pravn.  obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem

obglódati   -am  tudi  -glójem,  tudi  obglôdati -am dov. , obglódaj obglódajte  tudi  obglóji obglójite  tudi  obglôdaj obglôdajte  tudi  obglodájte;  tudi  obglodála  ( ọ́; ó )
z glodanjem odstraniti del česa:   obglodati koren ; obglodati skorjo kruha / obglodati kost
// z glodanjem načeti, poškodovati:   zajci obglodajo drevesca

obglodávati   -am nedov. ( ȃ )
z glodanjem načenjati:   miši obglodavajo korenine

obgodrnjáti   -ám dov. ( á ȃ )
z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim:   vsako stvar obgodrnja ; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
●   ekspr.  popolnoma so ga obgodrnjali  skritizirali

obgovárjati   -am nedov. ( ȃ )
1. ogovarjati :   čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali
2. nar. grajati , karati :   ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj

obgovoríti   -ím dov. , obgovóril;  nam.  obgovôrit  in  obgovorít  ( ī í )
ogovoriti :   obgovoril je prvega mimoidočega in ga vprašal za pot / če ga bo obgovoril, mu bo gotovo odgovoril

obgózden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob gozdu:   obgozdni travniki ; obgozdna vas

obgradíti   -ím dov. , obgrádil; obgrajèn  ( ī í )
ograditi :   obgraditi vrt ; obgraditi barake z visokim zidom

obgrísti   -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti del česa:   obgristi jabolko / obgristi kost
// z grizenjem načeti, poškodovati:   obgristi pipo / pes ga je obgrizel  ogrizel

obgrizováti   -újem nedov. ( á ȗ )
z grizenjem odstranjevati del česa:   nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje
// z grizenjem načenjati:   jelenjad obgrizuje drevje

obhájanec   -nca m ( ȃ )
rel.  kdor je obhajan:   dolga vrsta obhajancev