ó 1   --  in  -ja m ( ọ̄ )
šestnajsta črka slovenske abecede:   vse oje bere široko ; označiti z o ; veliki in mali o ; dva o-ja
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   ozki o ; široki o ; različna kvaliteta oja
● 
ima noge na o  po obliki podobne črki O

o 2   predl. , z mestnikom
1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
a) pri glagolih:   govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem ; o tem dogodku je vztrajno molčal ; pela je o ljubezni ; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu ; kaj misliš o včerajšnji predstavi ; premišljati, sanjati, soditi o čem ; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči ; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih:   še besedo o naši kulturi ; govor o nujnih ukrepih ; oddaja o naših pomorščakih ; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem ; film o delovnih brigadah ; knjiga o lepem vedenju ; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju  slika položaja ; vprašanje o odnosih med strankami  vprašanje odnosov
c) elipt., kot naslov:   o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja  o tem prihodnjič
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob :
a) z imeni (cerkvenih) praznikov:   o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči ; o svetem Martinu ; šalj.  o svetem nikoli  in  Nikoli / star.:  o dežju ; o žetvi  ob
b) star., pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom:   o mraku ; o počitnicah ; o pol treh ; o pravem času ; o priliki / o belem dnevu ; o hudi uri ; o lepem vremenu
● 
zastar.  vojaki so obupali o zmagi  nad zmago ; preg.  o kresi se dan obesi  po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

ó 3   medm. ( ọ̄ )
1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:   o, kako je lepo ; o kako se prileže
// izraža začudenje, presenečenje:   o, in dva dni kasneje ga res najdeva ; o glej, glej, gnezdo je prazno
2. izraža telesno ali duševno trpljenje:   kako trpim – o
3. izraža podkrepitev trditve:   o, še kako nas zanima ; o, ta je imela fantov ; saj jem, o, veliko jem ; pog.  o ja, rad grem
4. nar., klic vprežni živini stoj :   o, oha

ó 4   medm. ( ọ̑ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   o jaz norec, pozabil sem zapreti ; o ti preljubi moj otrok, kam si šel ; star.  o nesreče, prav njega je povozilo  kakšna nesreča / z zvalnikom  o mati, ste le prišli / o da bi bili že doma ; o da me ne bi videla

ò 5   medm. ( ȍ )
1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem:   o, ga bo že minilo ; o, potem pa grem
2. izraža zavrnitev, nejevoljo:   o, beži, beži, saj ni hudega ; o, fej, nesnaga ; o ne, dragec, tako ne bo šlo





o...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj:   obrizgati, ogrniti, osuti
b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti:   oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
c) izgube, odstranitve česa:   oklatiti, oskubsti
č) nepopolnosti dejanja:   odrgniti, ogoreti
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   obriti, očistiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   obarvanost, odrgnina, osip
3. v imenskih sestavljenkah  za izražanje
a) enote iz več delov, elementov:   ocevje, ožilje
b) zunanjega dela česa:   ohišje, okrovje

oáza   -e ž ( ȃ )
porasla površina z vodo v puščavi, zelenica:   zagledati oazo ; naseljena oaza ; palme v oazi / ekspr.  kraška polja so prave oaze sredi goličav
// knjiž., s prilastkom  področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni:   redke kulturne oaze ; oaza civilizacije, miru

oázen   -zna -o  ( ȃ )
pridevnik od oaza:   oazni vodnjaki

ob   predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
a) do dotika s čim ovirajočim:   spotakniti se, zadeti ob kamen ; udariti s pestjo ob mizo ; zadeti ob podboj ; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla ; pren.  na hodniku je trčil obenj ; ekspr.  vsakdo se je obregnil obnjo
b) do tesnega približanja:   puško je položil obse ; ob vrata so postavili stražo ; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju:   medved si drgne hrbet ob drevo ; plošči se drgneta druga ob drugo
2. nav. ekspr.  za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega:   preproga je ob barvo,  pog.  je šla ob barvo ; priti ob dobro ime ; krava je ob mleko ; ali si ob pamet ; biti ob službo ; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse ; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
3. zastar.  za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez 2 ob dan se sova skriva v duplu
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa:   klobuk ima ob straneh zavihane krajce ; meč mu visi ob boku ; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno  v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti ; svetilnik ob morju ; Šentjakob ob Savi ; pren.  pomudimo se malo ob Trubarju
b) nahaja vzdolž česa podolžnega:   steza se vije ob potoku ; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
c) stika s čim v krožnici, spirali:   slak se ovija ob deblu / pohod ob žici  pohod po trasi bodeče žice, ki je bila med drugo svetovno vojno napeljana okrog Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju:   medved si drgne hrbet ob drevesu
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja:   ob nedeljah hodi na sprehod ; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi:   prišla sva ob istem času ; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu ; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
3. za izražanje primerjave:   ob njem sem kakor pritlikavec
4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje:   pogovarjati se ob kozarcu vina ; peti ob spremljavi klavirja ; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah ; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin:   ob močnem poku lahko poči bobnič ; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje:   hoditi ob berglah, ob palici ; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači ; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub , pri :   ob vsem bogastvu je nesrečen / publ.  nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka:   delati ob dogovorjeni mezdi ; to se razume samo ob sebi ; publ.  ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ.  služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● 
publ.  stali so bok ob boku  tesno skupaj ; prišel je ob času  pravočasno ; publ.  ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka  med drugim ; star.  dejali so ga ob glavo  obglavili so ga ; star.  to bom opravil ob kratkem  v bližnji prihodnosti ; star.  da ob kratkem povem  na kratko ; obresti bo treba plačati ob letu  čez eno leto ; živeti ob njem  z njim ; publ.  opombe ob robu dogodkov  manj pomembne, obrobne opombe ; ekspr.  vse je bob ob steno  vse je zaman ; pog.  delavec dela ob svojem  skrbi sam za hrano ; ekspr.  pritisnil, stisnil ga je ob zid  spravil ga je v brezizhoden položaj ; ekspr.  stisnjen je ob tla  nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ 
šol.  študij ob delu

ob...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj:   obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
b) usmerjenosti dejanja mimo česa:   objadrati, obplezati
c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev:   obhoditi, obletati
č) izgube, odstranitve česa:   obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol:   obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol:   občepeti, obsedeti
f) deležnosti tega, kar izraža osnova:   obdavčiti, obljuditi, oborožiti
g) same dovršnosti:   občutiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   obdaritev, obhod, obtožba
3. v imenskih sestavljenkah  za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:   obcesten, občasen, obletnica

obá   tudi  obádva obé  tudi  obédve obé  tudi  obédve zaim. , obéh  stil.  obéh dvéh, obéma  stil.  obéma dvéma, obá  tudi  obádva obé  tudi  obédve obé  tudi  obédve, obéh  stil.  obéh dvéh, obéma  stil.  obéma dvéma  ( ȃ ẹ̑ )
poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov
a) v samostalniški rabi:   poznam oba ; pričakujemo obe hkrati ; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri ; ekspr.  oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati ; oba z ženo se lepo zahvaliva
b) v prilastkovi rabi:   oba predloga sta sprejemljiva ; predstavniki obeh držav ; obe reki se izlivata v Črno morje / publ.  omara stoji med obema oknoma  med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih:  oba dvojčka ; oba konca palice ; oba rimska konzula ; dolžnost obeh staršev ; zašiti obe hlačnici ; obe polovici jabolka ; na obeh bregovih reke ; hrom na obe nogi ; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav.  z obemi koleni  z obema kolenoma
● 
ekspr.  z obema rokama daje  je radodaren, velikodušen ; ekspr.  to podpišem z obema rokama  s tem se v celoti strinjam ; med obema vojnama  med prvo in drugo svetovno vojno ; ekspr.  pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi  biti zelo popustljiv

obábiti se   -im se dov. ( á ȃ )
slabš.  poročiti se, oženiti se:   govorijo, da se bo obabil

obád   tudi  obàd -áda m ( ȃ; ȁ á )
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri:   obadi pikajo ; nadležen kot obad

obadva   gl. oba

obájati   -am dov. ( ȃ )
knjiž. začarati , očarati :   obajal ga je / domišljija obaja razum

obákraj 1   prisl. ( ȃ )
knjiž.  na obeh straneh:   potok je obakraj obrasel z vrbami ; vojaki so obstopili stezo obakraj / z rokama se je oprl na obakraj ob klop

obákraj 2   predl. ( ȃ )
knjiž., z rodilnikom  na obeh straneh:   vojake je postavil obakraj ceste ; obakraj potoka se razprostirajo riževa polja / plašno je pogledoval obakraj gazi  po obeh straneh

obákrat   prisl. ( ȃ )
poudarja skupnost, povezanost dveh ponovitev:   dvakrat je delal izpit in obakrat je padel

obál   -i ž ( ȃ )
star. obala :   strma morska obal / prostrana obal z visokimi palmami

obála   -e ž ( ȃ )
pas zemlje ob morju, jezeru:   urediti, utrditi obalo ; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali ; stati na obali ; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru:   obala se počasi spušča proti morju ; več sto kilometrov dolga obala ; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ 
geogr.  obala  meja med kopnim in morjem, jezerom ; navt.  operativna  ali  pristajalna obala  urejena za pristajanje ladij

obálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obalo:   obalna cesta ; obalna mesta ; obalno območje / obalni zid
 
navt.  obalna plovba  promet po obalnem morju med pristanišči iste države ; kapitan obalne plovbe  do 1973  čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske mornarice, ali nosilec tega čina ; pravn.  obalno morje  del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala

obalíti   -ím dov. , obálil  ( ī í )
star. vreči , podreti :   zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja

obálten   -tna -o  [ obau̯tən prid. ( á ā nar.
1. zelo velik, zelo debel:   obalten čok ; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska  nerodna, okorna
2. nespodoben , neprimeren :   prepevati obaltne pesmi

obára   -e ž ( ȃ )
1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave:   skuhati obaro ; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara
2. zastar. zvarek 2 , prevretek :   pripraviti obaro iz korenin

obárek   -rka m ( ȃ )
zvarek 2 , prevretek :   obarek iz korenin

obáren   -rna -o prid. ( ȃ )
gastr., navadno v zvezi obarna juha   juha, podobna obari:   zdrobovi vložki v obarni juhi

obáriti   -im  tudi  obaríti -ím dov. , obáril  ( ā ȃ; ī í )
na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo:   obariti paradižnik ; obariti pečenice pred pečenjem

obarjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obarjanje 2 :   obarjalni postopek / obarjalna kopel

obárjanje 1   -a s ( á )
glagolnik od obarjati 1 :   čiščenje in obarjanje zelenjave

obárjanje 2   -a s ( á )
glagolnik od obarjati 2 :   obarjanje sulfidov iz raztopin ; obarjanje in filtriranje

obárjati 1   -am nedov. ( á )
na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo:   obarjati fižol ; obarjati krvavice

obárjati 2   -am nedov. ( á )
kem.  s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev:   obarjati s kemičnimi reagenti ; obarjati se v kosmičih

obárvanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obarvati:   obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb

obárvanost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost obarvanega:   enakomerna obarvanost kože ; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade ; narečna obarvanost jezika ; zvočna obarvanost

obárvati   -am dov. ( ȃ )
1. dati čemu kako barvo:   primesi različno obarvajo diamant ; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr.  jeza ji je obarvala obraz z rdečico
// navadno s prislovom  dati čemu določene poteze, značilnosti:   pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi ; politično obarvati dogodke ; obarvati jezik z narečnimi besedami
2. pobarvati :   obarvati stene z apnom
♦ 
med.  obarvati histološki preparat

obáviti   -im dov. ( á ȃ )
zastar. opraviti :   svoje delo je že obavil

obávljati   -am nedov. ( á )
zastar. opravljati 1 službo je vestno obavljal

obcésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob cesti:   obcestne hiše ; obcestno zelenje / obcestni jarek  jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode ; obcestni kamen  kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih
 
geogr.  obcestna vas  vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti

obcéstje   -a s ( ẹ̑ )
območje neposredno ob cesti:   obcestje z napravami za odvodnjavanje ; košnja, urejanje obcestja

občàn   in  občán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. pripadnik določene občine:   seznaniti občane s posledicami nepravilnega odlaganja odpadkov ; občani občine Grosuplje ; skrbeti za povezavo med občinskim svetom in občani ; seznam občanov / izvoliti za častnega občana
 
pravn.  občan  do 1945  kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
2. nekdaj  nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti:   pravice občanov ; odnosi med občani, kmeti in lovci
// knjiž.  pripadnik človeške skupnosti:   pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta

občánka   -e ž ( ȃ )
pripadnica določene občine:   najstarejša občanka je praznovala 101. rojstni dan ; zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / častna občanka

občánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občane:   občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura

občánstvo   -a s ( ȃ )
pripadnost določeni občini:   ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva

občásen   -sna -o prid. ( á )
ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih:   delati občasne preglede ; občasni prepiri ; prirejati občasne razstave ; občasne težave ; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade ; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice  periodični ; občasni obiskovalci gledališča ; redne in občasne linije za prevoz potnikov
 
meteor.  občasni veter ; pravn.  občasni arbiter ; ptt  občasni telefon  telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju

občásnik   -a m ( ā )
knjiž.  občasno izhajajoča publikacija:   izdajati občasnik

občásnost   -i ž ( á )
značilnost občasnega:   občasnost prireditev / občasnost pojava  periodičnost

óbče... 1   prvi del zloženk  ( ọ̄ )
nanašajoč se na ves, cel:   občedržaven, občeslovanski

obče... 2   prvi del zloženk, kakor  občekoristen, občeveljaven,  ipd., gl. obči

óbčečlovéški   -a -o prid. ( ọ̄-ẹ́ )
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo:   občečloveški napredek ; to delo ima občečloveški pomen ; občečloveške pravice / publ.:  zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah  človeških ; občečloveške napake

óbčedržáven   -vna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsedržaven , splošnodržaven :   stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt

óbčeljúdski   -a -o prid. ( ọ̄-ȗ )
publ. ljudski , vseljudski :   občeljudske koristi

občeméti   -ím  [ opčəmeti dov. , občemì  ( ẹ́ í )
1. ostati v sedečem položaju negiben in tih:   skril se je med grmovje in občemel / ekspr.  roke so občemele na mizi
2. ekspr. zadremati :   naslonil je glavo na kolena in občemel

óbčen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
1. star. splošen :   pesem je doživela občno pohvalo ; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava
2. v zvezi občni zbor   sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut:   udeležiti se občnega zbora ; sklicati občni zbor / redni občni zbor ; ustanovni občni zbor društva
♦ 
jezikosl.  občno ime  ime vrste, skupine predmetov ; mat.  občno število  število, ki se piše s črko

óbčenároden   -dna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsenaroden , splošnonaroden :   vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem

občepéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v čepečem položaju:   pastirji so občepeli ob ognju ; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr.  občepeli so za mizo in se pogovarjali  obsedeli
// ekspr.  ostati sploh:   kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu
 
ekspr.  dekle je občepelo  ostalo samsko

óbčepráven   -vna -o prid. ( ọ̄-ā )
nanašajoč se na obče pravo:   občepravna določba

óbčeslovánski   -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
knjiž. vseslovanski , splošnoslovanski :   občeslovanski izraz ; občeslovansko ime

občéstven   in óbčestven -a -o prid. ( ẹ̑; ọ̄ )
nanašajoč se na občestvo:   občestveni duh ; občestvena zavest ; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci

občéstvenost   tudi  óbčestvenost -i ž ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž.  značilnost občestvenega:   občestvenost kmečkega človeka ; razrednost in občestvenost

občéstvo   in  óbčestvo -a s ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž.  skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo:   izločiti koga iz občestva ; biti član, del slovenskega narodnega občestva ; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu  k ljudem, družbi / človeško občestvo  človeštvo ; državno občestvo  država
 
rel.  cerkveno občestvo  člani Cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti ; občéstvo svetnikov  verniki, svetniki in duše v vicah

občeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občevanje:   različni občevalni položaji ; sprememba občevalne tehnike / ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo ; občevalna sredstva  komunikacijska sredstva
 
pravn.  občevalni jezik  jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih

občevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od občevati:
a) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje
b) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije  stike / vljudnost pri občevanju s strankami

občeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. opravljati spolno združitev (s kom):   pogosto občevati / spolno občevati
// imeti spolne odnose, spolna razmerja:   občevati z mladoletnicami
2. knjiž.  biti v stiku, sporazumevati se:   pisno, ustno občevati / podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
// pogovarjati se, dogovarjati se:   prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim  družiti se, pogovarjati se z njim

óbči   -a -e prid. ( ọ̄ )
1. splošen :   vzbujala je občo pozornost ; doživeti obče priznanje ; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist  skupno, javno ; obče zemljišče  skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke:   obča metodika ; obča sociologija / obča geografija  geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine ; obča psihologija  psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦ 
pravn.  obči državljanski zakonik  civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 ; obče pravo  pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava

občílo   -a s ( í )
1. sredstvo za sporazumevanje:   razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek
2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo :   telefon je važno občilo ; moderna občila / tehnika občil / publ.  množična občila  časopisje, radio, televizija
3. zastar.  prometno sredstvo, komunikacija:   cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo

óbčina   -e ž ( ọ̑ )
1. temeljna enota lokalne samouprave:   združiti občine ; gospodarsko razvita občina ; organi občine ; prebivalci občine ; statut občine / pomembnejši kraji v občini  na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
// organi občine:   občina je naročila zazidalni načrt ; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini
// poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež:   iti na občino ; zbrati se pred občino
// do 1965  osnovna upravna enota okraja:   občine in okraji
2. v zvezi katastrska občina   enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja:   del posestva ima v drugi katastrski občini
● 
pasti občini v breme  živeti na stroške občine ; zastar.  list si je pridobil majhno občino  malo naročnikov, bralcev ; star.  sprejeti koga v svojo občino  skupnost, družbo
♦ 
pravn.  davčna občina  v stari Avstriji  enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč ; domovinska občina  do 1945  občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi ; zgod.  glavna občina  od 1814 do 1850  upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

občinár   -ja m ( á )
nar.  pripadnik določene občine; občan :   pri delu so pomagali vsi občinarji
// občinski odbornik, občinski funkcionar:   pritoževati se občinarjem

občínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na občino:   občinske meje ; občinsko središče / občinski forumi, organi ; občinski proračun, statut ; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba ; občinsko zemljišče / ekspr.  občinski mož  občinski odbornik; uslužbenec na občini ; občinski odbor  v stari Jugoslaviji  izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski ljudski odbor  od 1952 do 1963  izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski odbornik  član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora ; občinski praznik  praznik, ki se praznuje v okviru občine ; občinski sluga  nekdaj  nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela ; občinski svetnik  v stari Avstriji  član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ; občinski tajnik  nekdaj  kdor opravlja pisarniške posle na občini ; občinske ceste  ceste, ki omogočajo promet na območju občine ; občinski svet ; občinsko dete  nekdaj  otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
 
ekspr.  moje kolo ni občinsko  ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
 
pravn.  občinsko sodišče  nekdaj  prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

občínstvo   -a s ( ȋ )
1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve:   občinstvo je napolnilo dvorano ; občinstvo ploska ; nagovoriti, pozdraviti občinstvo ; stati pred občinstvom ; navdušenje občinstva ; prostor za občinstvo / publ.  v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo  gostje, obiskovalci, ljudje ; ekspr.  okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo  gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru  spoštovano občinstvo
 
zastar.  pristopnost uradov za občinstvo  stranke
2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje:   občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo ; ekspr.  predstaviti knjigo širokemu občinstvu ; domače občinstvo ; filmsko, gledališko občinstvo ; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu  javnosti ; publ.  publicistična dela računajo na širok krog občinstva  bralcev

óbčnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž. splošnost :   načelo občnosti pri plačevanju davkov

óbčost   -i ž ( ọ̄ )
1. knjiž. splošnost :   občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost  skupnost, družba
2. filoz.  kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih:   prehajati preko posebnosti v občost

občŕtati   -am dov. ( ŕ r̄ )
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa:   občrtati slabo odtisnjena mesta ; občrtati s svinčnikom ; pren.  usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa:   občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr.  svetloba je občrtala obzorje

občrtávati   -am nedov. ( ȃ )
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa:   občrtavati neznane besede v besedilu

občrtováti   -újem nedov. ( á ȗ )
občrtavati :   občrtovati zanimivejše odstavke

občudoválec   -lca  [ opčudovau̯ca m ( ȃ )
kdor koga ali kaj občuduje:   pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci

občudoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža občudovanje:   občudovalni pogledi ; občudovalna pisma

občudoválka   -e  [ opčudovau̯ka ž ( ȃ )
ženska, ki koga ali kaj občuduje:   pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik

občudovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od občudovati:   značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem
 
ekspr.  občudovanja vreden pogum  zelo velik

občudovánka   -e ž ( á )
ekspr.  občudovana ženska:   želel se je izkazati pred občudovanko ; spomin na prvo občudovanko

občudováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga:   občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti ; ekspr.  občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron.  občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr.  občudoval ga je vse življenje  cenil, spoštoval
2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos:   obiskovalci občudujejo razstavljene slike ; občudovati naravo, planine ; ženske so glasno občudovale njeno obleko
3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa:   mladina občuduje moderno glasbo

občút   -a m ( ȗ )
zastar. občutek :   tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli

občútek   -tka m ( ȗ )
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta:   dražljaji povzročajo občutke ; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja ; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom  čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje:   ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek ; spreletel ga je grozljiv občutek ; izraziti svoje občutke ; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki ; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom  povedati kaj z občutkom ponosa  s ponosom
3. s prilastkom  zavedanje, doživljanje določenega stanja:   znebiti se občutka krivde ; imeti občutek odgovornosti ; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek  ali  občutek manjvrednosti  pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom  kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično:   vsiljeval se mu je občutek prevaranosti ; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več  menim, domnevam
5. v zvezi z za   sposobnost za dojemanje, presojanje česa:   imeti občutek za čas ; izgubiti občutek za hitrost ; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo  sposobnost ; pog.  ima občutek za volan  zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi  izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju:   ravnati s strojem brez občutka ; v temi sta hodila kar po občutku ; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
● 
pog.  ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj  počutil se je neprijetno, nesproščeno ; pog.  moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka  da se ne bom čutil dolžnega ; pog.  za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno  po njegovem mnenju

občúten 1   -tna -o prid. , občútnejši  ( ū )
1. ekspr.  precej velik, precejšen:   naložiti komu občutno kazen ; občutne razlike v cenah ; škoda je občutna ; občutno omejevanje uvoza
2. zastar. občutljiv :   ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo

občúten 2   -tna -o prid. ( ú )
ki se da občutiti:   komaj občuten dotik ; taka svetloba za naše oko ni občutna

občútenje   -a s ( ū )
glagolnik od občutiti:   občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma ; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja

občútenost   -i ž ( ū )
značilnost občutenega:   njegova dela preveva odkritost in občutenost

občutévanje   -a s ( ẹ́ )
knjiž. čutenje :   občutevanje bolečin

občutévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. čutiti :   ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem / občutevati nezadovoljstvo

občutíti   in  občútiti -im dov. ( ī ú )
1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta:   občutiti toploto zakurjene sobe ; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr.  njegove oči ničesar več ne občutijo
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj:   občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr.  moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji  spoznal, dojel
// s čustvi dojeti:   prej ni narave ne videl in ne občutil ; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa:   poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen  opazi
4. imeti, doživeti čustva, občutke:   občutiti srečo, žalost ; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega:   mladina še ni občutila pomanjkanja ; vsega tega gorja še niste občutili ; občutiti gospodarsko krizo ; zelo je občutil očetovo nejevoljo
6. z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   občutiti bolečine v nogi ; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga ; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo:   pokrajino je občutil tujo ; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi ; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
● 
ekspr.  večkrat sem občutil njegove pesti  večkrat me je natepel ; ekspr.  njegova denarnica bo podražitev krepko občutila  zaradi podražitve bo potrošil dosti več ; to sem občutil sam na sebi  sem sam doživel

občútje   -a s ( ȗ )
1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja:   navdaja ga slovesno občutje ; občutje tujosti ; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
 
psih.  življenjsko občutje  duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini:   otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
2. knjiž. občutek :   občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov ; doživljanje elementarnih človeških občutij ; občutje zadrege
3. knjiž. razpoloženje , ozračje :   po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja

občutljáj   tudi  občútljaj -a m ( ȃ; ȗ )
zastar. čustvo , občutek :   razodeti svoje občutljaje

občutljív   -a -o prid. , občutljívejši  ( ī í )
1. sposoben občutiti, zaznavati:   občutljivi in neobčutljivi deli organizma ; ugotoviti, če so prsti še občutljivi ; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž.  estetsko, likovno občutljiv človek  dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati:   nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi ; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr.  njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi ; pren.  je občutljiv za resnico
2. sposoben čustvovati, doživljati:   razumen in občutljiv igralec ; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno:   bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega  zamerljiv
3. v zvezi z za   pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija:   vitamini so občutljivi za kemične vplive ; za svetlobo občutljiva snov ; pren.  naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. v zvezi občutljiv na dotik   ki omogoča upravljanje z dotikom:   uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik ; zaslon je občutljiv na dotik
5. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega:   meriti z občutljivimi aparati, instrumenti ; občutljiv sprejemnik ; pren., ekspr.  pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov:   čiščenje občutljivih tkanin ; skladiščenje občutljivega blaga
● 
paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih  dovzetnih za bolezen ; ekspr.  ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv  naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo ; publ.  ideološko občutljiva tema  neprijetna, težavna ; bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke  na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode

občutljívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  občutljiv človek:   ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni

občutljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost občutljivega:   omejena občutljivost ušesa / knjiž.  estetska občutljivost  dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost ; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta
♦ 
fiz.  občutljivost  količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine ; fot.  občutljivost filma

občútnica   -e ž ( ȗ )
knjiž. čutnica :   vidne občutnice

občútnost   -i ž ( ū )
zastar. občutljivost :   občutnost organizma / pretirana narodna občutnost

obdáčiti   -im dov. ( á ȃ )
nar. vzhodno obdavčiti :   zmerno obdačiti dohodke

obdájati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa:   srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji ; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa:   jezero obdaja bukov gozd ; leteči predmet je obdajal svetel kolobar ; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim ; obraz ji obdajajo črni lasje
2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini:   obdajati pecivo z glazuro ; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini:   kapljico te snovi obdaja trdna mrenica ; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete  pokrivajo
3. nav. ekspr.  biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje:   vsak dan nas obdaja hrup in trušč ; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje  razkošno živi
4. ekspr.  delati, da je kdo deležen česa:   otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5. knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   snežinke je obdajala veličastnost ; obdaja jo žalost  je žalostna

obdarítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdariti:   obdaritev otrok

obdaríti   -ím dov. , obdáril  ( ī í )
dati darilo, dar:   obdariti otroke za novo leto ; obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi ; bogato obdariti
// knjiž.  povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost:   narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo / obdariti z naravnimi lepotami

obdárjati   -am nedov. ( á )
dajati darila, darove:   obdarjati otroke ob novem letu

obdárjenost   tudi  obdarjênost -i ž ( ȃ; é )
knjiž.  stanje obdarjenega:   naravna obdarjenost različnih območij / glasbena obdarjenost  nadarjenost

obdarovánec   -nca m ( á )
kdor je obdarovan:   navesti imena obdarovancev ; darovalec in obdarovanec

obdarovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdarovati:   obdarovanje otrok

obdarováti   -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
dati darilo, dar:   Božiček, dedek Mraz, Miklavž je na prireditvi obdaroval več kot 100 otrok ; ob praznikih prijatelje redno obdaruje ; obdarovati maškare s krofi ; pren.  jesen je kmete bogato obdarovala
// knjiž.  povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost:   narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto

obdáti   -dám dov. , 2. mn.  obdáste  in  obdáte; obdál  ( á )
1. narediti, da je kaj okrog česa:   mesto so obdali z obzidjem ; obdati nasad z ograjo ; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga:   po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2. narediti, da je kaj na (vsej) površini:   obdati pecivo z glazuro ; obdati stene z opažem  obložiti ; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star.  oblaki so obdali nebo  pokrili, zakrili
3. nav. ekspr.  narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje:   odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni ; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
4. ekspr.  narediti, da je kdo deležen česa:   otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar.  obdala ga je s srečo  osrečila ga je
5. knjiž.  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   takrat ga je obdala bolečina
● 
knjiž.  obdati se z molkom  ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi ; knjiž.  obdati se s potrpljenjem  biti potrpežljiv

obdávčenec   -nca m ( ȃ )
kdor je obdavčen:   seznam obdavčencev

obdávčenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčiti:   odtegniti se obdavčenju ; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov
 
ekon.  linearno  ali  proporcionalno obdavčenje  za isti znesek, isti odstotek ; pavšalno obdavčenje  pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove ; obdavčenje po katastru  na osnovi katastrskega dohodka

obdávčenost   -i ž ( ȃ )
stanje obdavčenega:   enakomerna obdavčenost prebivalstva

obdavčevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčevati:   razpravljati o obdavčevanju ; kriteriji obdavčevanja

obdavčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
določati, predpisovati davek, davščino:   obdavčevati državljane / obdavčevati dohodke

obdavčítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdavčiti:   obdavčitev dohodkov, izdelkov / obdavčitev kmetov / pregledati dosedanjo obdavčitev  obdavčenost

obdávčiti   -im dov. ( á ȃ )
določiti, predpisati davek, davščino:   obdavčiti blago, dohodke, zemljišče / obdavčiti kmete, obrtnike

obdavčljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko obdavči, sme obdavčiti:   obdavčljivi dohodki, prejemki, prihodki ; obdavčljiva dejavnost ; obdavčljive transakcije ; obdavčljivo blago, premoženje

obdélanost   -i ž ( ẹ̑ )
značilnost obdelanega:   obdelanost polja / stopnja obdelanosti predmeta

obdélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati:   obdelati ledino ; obdelati nove površine zemlje ; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost:   obdelati kamniti blok, deblo ; obdelati z dletom ; površinsko obdelati ; ročno, strojno obdelati
// pog., s širokim pomenskim obsegom  narediti s čim to, kar določa sobesedilo:   obdelati testo z rokami  gnesti ; tovarniško obdelati mleko  pripraviti ; obdelati žival s krtačo  okrtačiti ; jezikovno obdelati besedilo  pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo:   obdelati podatke ; statistično obdelati gradivo
3. načrtno podati določeno vsebino:   v knjigi je obdelal kmečke upore ; tega vprašanja ni še nihče obdelal ; dramsko, filmsko obdelati motiv ; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim:   obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr.  dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala  se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati , proučiti :   obdelati postopke za pridobivanje izotopov ; znanstveno obdelati najdene predmete
4. pog. pregovoriti , pridobiti :   rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati ; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5. ekspr. natepsti , pretepsti :   obdelati koga s pestmi ; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci  obmetali
6. ekspr.  negativno oceniti, skritizirati:   kritik ga je neusmiljeno obdelal ; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦ 
biblio.  obdelati knjigo  vpisati knjigo v katalog ; les.  obdelati les  iz lesne surovine izdelati polizdelke

obdeláva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od obdelati ali obdelovati:
a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
b) površinska obdelava ; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ.  slikarska obdelava ozadja  oblikovanje
c) strojna obdelava podatkov
č) dramska obdelava motiva ; monografska obdelava delavskega gibanja
d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
e) obdelava lesa
 
film.  obdelava filma  tehnično delo s filmom po končanem snemanju ; lit.  obdelava literarnega dela  raziskava po določenih kriterijih ; teh.  mehanska obdelava  s katero se materialu spreminja oblika ; toplotna obdelava  načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti
2. s prilastkom  način, kako je kaj obdelano:   nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi  obdelanosti

obdelávati   -am nedov. ( ȃ )
obdelovati :   skrbno obdelavati zemljo / obdelavati hlod s sekiro / obdelavati pri pouku novo poglavje / mešetarja sta začela kupca obdelavati / obdelavati koga s pestmi

obdelíti   -ím dov. , obdélil  ( ī í )
knjiž.  dati komu njegov del:   najprej je obdelila otroke, nato pa je odrezala kruha še sebi / rojenice so obdelile ta narod s čudovitimi lastnostmi  obdarovale

obdeloválec   -lca  [ obdelovau̯ca tudi obdelovalca m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z obdelovanjem:   zemlja daje več, čeprav se je število njenih obdelovalcev zmanjšalo / prebivalci teh krajev so spretni obdelovalci kamna ; obdelovalci optičnih stekel / obdelovalec podatkov

obdeloválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obdelovanje:
a) obdelovalni stroški ; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja  zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje ; kmetijska obdelovalna zadruga  prva leta po 1945  delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
 
agr.  obdelovalni načrt  načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja
b) obdelovalni postopek ; obdelovalne metode ; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji ; obdelovalna industrija

obdeloválnica   -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za obdelovanje predmetov:   obdelati odlitke v obdelovalnici ; obdelovalnica in brusilnica / strojna obdelovalnica ; obdelovalnica marmorja

obdelovánec   -nca m ( á )
teh.  predmet, ki se obdeluje:   stružiti, vpeti obdelovance

obdelovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdelovati:   moderen način obdelovanja zemlje / obdelovanje kamnitega bloka ; ukvarjati se z obdelovanjem diamantov / obdelovanje podatkov
 
agr.  konturno obdelovanje  pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje ; plitvo obdelovanje  pri katerem je obdelana plast nizka

obdelováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati:   obdelovati njivo ; velike površine obdelujejo s stroji ; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo  kmetoval
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost:   obdelovati železno gmoto, kristale, les ; obdelovati z rezilom ; obdelovati z udarci ; kemično in mehanično obdelovati
// pog., s širokim pomenskim obsegom  delati s čim to, kar določa sobesedilo:   obdelovati madeže z vodo ; smučarske steze obdelujejo ponoči  pripravljajo, teptajo ; obdelovati testo  gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo:   računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit ; obdelovati ankete ; obdelovati rezultate raziskav
3. načrtno podajati določeno vsebino:   v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja ; v knjigi obdeluje kraški svet ; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim:   obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati , proučevati :   obdelovati kmečko vprašanje ; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4. pog. pregovarjati , pridobivati :   toliko časa so ga obdelovali, da je privolil ; obdelovali so ga za vstop v stranko
5. ekspr. tepsti , pretepati :   pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati ; obdeloval ga je s pestmi po glavi ; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem  suval , z nohti  praskal , z zobmi  grizel ; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6. ekspr.  negativno ocenjevati, kritizirati:   obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov ; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi  zmerjal
♦ 
šport.  obdelovati mišice  z vajami in masažo utrjevati

obdévati   -am  in  -ljem nedov. , tudi  obdevála  ( ẹ́ )
star. oblagati :   obdevati krompir s slamo
 
nar.  obdevati snope  dajati, zlagati jih v kozolec

obdírjati   -am dov. ( ī )
1. dirjajoč priti okrog česa:   obdirjati s konjem stadion / ekspr.  obdirjala sta hišo okrog in okrog
2. ekspr.  hitro obhoditi:   z novico je obdirjala vse okoliške vasi

obdivjáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. zastar. podivjati :   v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje / obdivjal je in začel razbijati
2. ekspr.  hitro obhoditi:   obdivjal je vse vrhove

obdóben   -bna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. občasen :   obdobne bolečine v glavi ; obdobna dela / obdobno ponavljanje / obdobna selitev ptic

obdóbje   -a s ( ọ̑ navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi:   posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini ; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
b) v življenju, bivanju:   značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih ; obdobje doraščanja / tretje življenjsko obdobje  ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko ; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:   povojno obdobje ; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom  v obdobju narodnoosvobodilnega boja  med narodnoosvobodilnim bojem
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas :   umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala ; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila ; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom  v obdobju enega leta  v enem letu / najmanjše časovno obdobje
♦ 
ekon.  manufakturno obdobje kapitalizma ; geol.  kozmično obdobje  razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje

obdolžênec   -nca  [ obdou̯ženəc m ( é )
kdor je obdolžen:   pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn.  oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba:   zagotoviti obdolžencu obrambo ; zaslišati obdolženca ; obdolženec in priče

obdolžênka   -e  [ obdou̯ženka ž ( é )
ženska, ki je obdolžena:   zvijača obdolženke ni uspela
// pravn.  ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba:   zaslišanje obdolženke

obdolževáti   -újem  [ obdou̯ževati nedov. ( á ȗ )
delati, imeti koga za krivega česa:   obdolževal ga je hudih dejanj

obdolžítev   -tve  [ obdou̯žitəu̯ ž ( ȋ )
glagolnik od obdolžiti:   obdolžitev napačne osebe / zavrniti obdolžitve
 
pravn.  kriva obdolžitev

obdolžíti   -ím  [ obdou̯žiti dov. , obdôlži; obdôlžil  ( ī í )
narediti, imeti koga za krivega česa:   obdolžiti koga požiga ; obdolžil ga je, da je razbil šipo ; po krivem obdolžiti
 
pravn.  izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje

obdónavski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob Donavi:   obdonavske države ; obdonavska mesta

obdrávski   -a -o prid. ( á )
ki je, se nahaja ob Dravi:   obdravski pas ; obdravsko mesto

obdŕgniti   -em dov. , tudi  obdrgníla  ( ŕ ȓ )
1. z drgnjenjem odstraniti s površine:   obdrgniti barvo, lak / obdrgniti ogorek ob hlod / obdrgniti čevlje ob predpražnik  odrgniti ; nož je obdrgnil kar ob hlače  obrisal
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati; odrgniti :   obdrgniti hlače ; obdrgniti emajlirano posodo
2. podrgniti :   žival ga je obdrgnila z glavo / obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom

obdŕsati   -am dov. ( ȓ )
1. z drsanjem nekoliko poškodovati; odrsati :   obdrsati hlače na kolenih ; močno obdrsati
2. premikajoč se tesno dotakniti; podrsati :   obdrsati s komolcem ob koga

obdŕsniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
premikajoč se tesno dotakniti; podrsniti :   obdrsniti s komolcem ; obdrsnil se je ob steno

obdržánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obdržati:   problem zasedbe in obdržanja otoka / obdržanje smeri pri hitri vožnji

obdržáti   -ím dov. ( á í )
1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji:   ujel je konja za povodec in ga obdržal ; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok ; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa:   med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami ; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči:   klobuk je obdržal na glavi ; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala  ostala oblečena v plašč
2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile:   komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil ; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti  narediti, da ne zdrkne s ceste ; obdržati čoln na vodi  narediti, da se ne prevrne, potopi ; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh:   dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo ; obdržati roko iztegnjeno
3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam:   eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu ; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma  niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega:   posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim:   obdržati funkcijo ; obdržati pravico do odškodnine ; obdržati službo
4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
a) na določenem mestu:   obdržali so ga v bolnišnici, zaporu ; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna ; ekspr.:  tujina ga ni mogla obdržati ; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
b) v določenem odnosu:   obdržati moža, prijatelje ; obdržati (si) naročnike, odjemalce
5. ne prenehati
a) opravljati kako dejavnost:   obdržati gostilno, obrt
b) uporabljati:   obdržati stare ladje v prometu ; obdržati latinico / obdržati predpise  ne jih odpraviti / obdržati družinske navade
c) gojiti:   obdržati le nekatere vrste hrušk
6. rešiti, obvarovati (pred propadom):   posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati ; podjetje se je kljub krizi obdržalo ; kot kovač se ni mogel obdržati ; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku:   obdržati postojanko ; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
 
šah.  obdržati figuro
7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno:   obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom  s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju:   obdržati koga pri volji ; obdržati moštvo v kondiciji ; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom  izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati:   obdržati barvo ; obdržati ravnotežje ; obdržati vitkost
8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu   zapomniti si:   vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi ; ta dogodek sem obdržal v spominu
9. v zvezi obdržati zase, v sebi   ne povedati, ne zaupati drugemu:   obdržati novico, poslovne skrivnosti zase ; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● 
obdržati kontrolo nad čim  ne prenehati kontrolirati kaj ; obdržati korak s kom  ne zaostati za njim ; ekspr.  ti svoje nasvete kar zase obdrži  nočem tvojih nasvetov ; pog.  nobene stvari ne more več obdržati v sebi  vse izbruha ; ekspr.  obdržati vajeti v svojih rokah  ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa

obducènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
med.  kdor obducira:   senat je zaslišal psihiatra in obducenta

obducírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  preiskovati truplo z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti:   obducirati truplo

obdúkcija   -e ž ( ú )
med.  preiskovanje trupla z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti:   obdukcija ponesrečencev / opraviti obdukcijo

obdukcíjski   tudi  obdúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na obdukcijo:   obdukcijski instrumenti / obdukcijski izvid

obéčati   -am,  in  obéčati  in  obečáti -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑; ẹ́ á ẹ́ )
star. obljubiti :   obečal je, da pride še danes

obečávati   -am nedov. ( ȃ )
star. obljubljati :   obečavati otrokom bonbone

obèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. kosilo :   pripravljati obed ; dober obed ; praznični obed / iti k obedu ; povabiti na obed

obéden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obed:   obedni čas / obedna miza  jedilna miza

obédnica   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica :   prinesti kosilo v obednico ; prostorna in svetla obednica
// pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju:   obednica iz mahagonija

obedoválec   -lca  [ obedovau̯ca in obedovalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor jé kosilo:   opazovati obedovalce

obedoválnica   -e ž ( ȃ )
knjiž. restavracija 1 privoščiti si razkošno kosilo v obedovalnici

obedováti   -újem  tudi  obédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
knjiž.  jesti kosilo; kositi 1 obedovati doma, v restavraciji ; redno obedovati in večerjati skupaj, s prijatelji / preh.  obedovati riž, špagete  jesti za kosilo

óbel   óbla -o  [ obəu̯ prid. ( ọ̄ )
omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo:   obli hrbti knjig ; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen , okrogel :   obli kamni / obel obraz / obli boki ; oble roke
♦ 
gozd.  obli les  okrogli les ; strojn.  obli navoj  navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru

obéla   -e ž ( ẹ̑ )
nar. primorsko zabela :   slanina za obelo

obeléti   -ím dov. , obéli  ( ẹ́ í )
postati bel, svetel:   od sonca so mu lasje obeleli

obeléžba   -e ž ( ẹ̑ )
publ. označitev , zaznamovanje :   obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto
// znak 1 , znamenje :   obeležbe na cestišču

obeleževáti   -újem nedov. ( á ȗ publ.
1. označevati , zaznamovati :   obeleževati drevje za sečnjo
2. biti značilen, prevladujoč:   razpravo obeležuje jasnost in nazornost ; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov

obeléžiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ publ.
1. označiti , zaznamovati :   obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje / obeležiti traso / s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave
2. razložiti , pojasniti :   v govoru je obeležil pomen te akcije ; obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru

obeléžje   -a s ( ẹ̑ publ., navadno s prilastkom
1. značilnosti , posebnosti :   kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika ; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom:  zborovanje je imelo delovno obeležje ; opisi narave imajo lirično obeležje
2. spominska plošča, spomenik, znamenje:   ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje

obelísk   -a m ( ȋ )
visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasto zožuje:   postaviti obelisk ; vklesati napis v obelisk ; obeliski in piramide
// temu podoben spomenik sploh:   padlim borcem so postavili spominski obelisk

obelíti 1   in  obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati:   obeliti perilo, platno ; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
 
agr.  obeliti endivijo  s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje:   obeliti smreke ; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti 1 obeliti hišo

obelíti 2   in  obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
nar. primorsko zabeliti :   obeliti krompir ; obeliti solato z oljem

obelodániti   -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. razkriti , objaviti :   obelodaniti imena tekmovalcev, seznam dolžnikov ; obelodaniti načrte, podatke, rezultate ; obelodaniti novico, vest javnosti / obelodaniti afero ; obelodaniti resnico
2. zastar. izdati 1 , objaviti :   obelodaniti knjigo / obelodaniti pesmi v reviji

obelodánjati   -am nedov. ( á )
ekspr. razkrivati , objavljati :   obelodanjati dosežke, uspehe ; obelodanjati nominirance ; obelodanjati svoj program / obelodanjati nezakonite posle ; obelodanjati resnico

obênem   prisl. ( é )
izraža istočasnost:   obenem sta prišla domov oče in sin ; oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje / zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem ; obenem z živili so poslali tudi zdravila  skupaj
// izraža vzporedno različnost:   je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist ; sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem

óber   óbra m ( ọ́ )
star. velikan :   spopasti se z obrom

óberlájtnant   -a  [ obərlajtnant m ( ọ́-á )
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik 1 , kapetan :   javiti se oberlajtnantu

obéróč   prisl. ( ẹ̑-ọ̑ )
knjiž.  z obema rokama:   oberoč nositi na mizo ; oberoč se prijeti za glavo ; oberoč vihteti meč
 
knjiž.  oberoč dajati  biti radodaren, velikodušen

obérôčen   in  obéróčen -čna -o prid. ( ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄ )
knjiž.  nanašajoč se na obe roki:   oberočno orodje
 
oberočni meč  nekdaj  meč, ki se drži z obema rokama

óberst   -a  [ obərst in oberst m ( ọ́ )
v avstrijskem in nemškem okolju polkovnik :   povelja obersta

obésa   -e ž ( ẹ̑ )
avt.  naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo:   okvare na obesah / posamična obesa  ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru

obések   -ska m ( ẹ̑ )
okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu:   podariti obesek ; ima lep obesek ; zlat obesek ; obesek iz kosti / knjiž.  vražni obesek  amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko  (pasjo) znamko
// okrasni predmet, ki se kam obesi:   prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko ; obesek za ključe ; uhani z obeski

obésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obešenje:   obesne bakrene ploščice / obesna prečka za zavese

obesíšče   -a s ( í )
teh.  točka, v kateri je telo obešeno:   trenje v obesišču

obésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi:   obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival ; obesiti malho čez ramo, na ramo ; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik ; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr.  lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč ; obesiti zastavo  izobesiti
 
teh.  obesiti motor  pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu:   tega dne so obesili in ustrelili prve talce ; obesiti na vejo, vislice ; iti se obesit ; obesiti se iz obupa / ekspr.  obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev:  ne pustim, pa če me obesiš ; gremo, če se pes obesi
2. ekspr.  napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj:   obesijo mu vsako nerodno delo ; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati , prisoditi :   odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike ; obesiti komu vzdevek
3. ekspr.  prodati, zlasti kaj neustreznega:   obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati ; obesili so ji staro šaro
4. ekspr.  reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega:   govorijo to, kar jim drugi obesijo ; kdo vam je to obesil ; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. nar. povesiti , nagniti 2 rože so obesile cvete ; glava se mu je obesila na prsi
● 
ekspr.  obesiti so mu hoteli nevesto  hoteli so ga poročiti ; pog.  večkrat ji katerega obesijo  mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu ; pog.  vse nase obesi  oblači, nosi neskladno obleko, nakit ; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr.  obesiti službo na klin  opustiti jo ; ekspr.  obesiti šolo, študij na klin, kljuko  opustiti študiranje ; ekspr.  obesiti komu kaj na nos, na ušesa  povedati, kar se ne bi smelo ; obesiti na vrat ekspr.  obesil jim je svoje otroke na vrat  skrbeti so morali za njegove otroke ; ekspr.  obesili so jim policijo na vrat  povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala ; bibl.  bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja  izraža veliko ogorčenje, obsodbo ; ekspr.  obesiti na (veliki) zvon  povsod razglasiti, povedati

obešálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obešanje:   obešalna kljuka ; obešalna vrv
 
elektr.  obešalni kabel  kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv

obešalíšče   -a s ( í )
knjiž.  prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem:   priti na obešališče

obešálnik   -a m ( ȃ )
priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila:   postaviti obešalnik za vrata ; pribiti obešalnik na steno ; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe
// palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju:   dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro ; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače

obešálo   -a s ( á )
priprava, na katero se kaj obeša:   obesiti zaklane živali na obešala ; premična jeklena vrv z obešali / dati plašč na obešalo  obešalnik

obéšanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obešati:   obešanje perila, zaves ; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah
 
pravn.  obsoditi na smrtno kazen z obešanjem

obéšanka   -e ž ( ẹ́ )
predmet, ki se kam obesi, prirejen za različne namene:   zdravi izdelki so označeni s posebno obešanko v obliki srca ; reklamne obešanke ; oglaševanje na obcestnih obešankah / voščilnica kot obešanka za vrata
// cvetlični lonec, ki se kam obesi:   saditi rože v obešanke ; prostor krasi praprot v glineni obešanki ; plastična korita in obešanke
// ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj:   kupiti obešanko ; odlomiti, odtrgati obešanko ; zakleniti skrinjo z obešanko / ključavnica obešanka

obéšati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi:   obešati lestence ; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo ; pren.  vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu:   obešati in streljati talce
2. ekspr.  delati, da je kdo dolžen opravljati kaj:   obešali so mu najtežja dela
// pripisovati , prisojati :   niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali ; obešali so mu razne pustolovščine
3. ekspr.  govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega:   le kdo vam obeša te zgodbe
4. nar. povešati , nagibati :   sončnica ponoči obeša cvet ; grmi se obešajo čez rob jezera
● 
ekspr.  obešati komu kaj na nos, na ušesa  pripovedovati mu, kar se ne bi smelo ; ekspr.  obešati kaj na (veliki) zvon  povsod razglašati, pripovedovati

obéšenec   -nca m ( ẹ̑ )
kdor je obešen:   sneti obešencu zanko z vratu ; rešiti obešenca

obešenják   -a m ( á ekspr.
1. obešenec :   ni mogel pozabiti na obešenjaka
2. lahkomiseln, neresen človek:   nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico ; ljudje tam so pravi obešenjaki
3. ničvreden, malovreden človek:   hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi

obešenjáški   -a -o prid. ( á nav. ekspr.
1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju:   obešenjaški smeh ; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja ; obešenjaški odnos / obešenjaški humor  šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln , neresen :   govoriti v obešenjaškem tonu ; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2. ničvreden , malovreden :   obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz

obešenjáštvo   -a s ( ȃ )
obešenjaški odnos do česa:   njegov odgovor kaže obešenjaštvo ; obešenjaštvo in cinizem

obéšenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od obesiti:   nepravilno obešenje luči / samomor z obešenjem
♦ 
avt.  avtomobil ima posamično obešenje koles  njegova kolesa imajo posamične obese

obéšenka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki je obešena:   rešiti obešenko

obèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. obljuba :   verjeti obetom ; izpolniti obete ; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
2. nav. ekspr.  kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega:   mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa ; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete  pričakovanja
3. publ., s prilastkom možnost , upanje :   imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone ; obeti za ozdravitev so minimalni
4. zastar.  dar, zlasti žgalni:   darovati bogovom obete ; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj

obétanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od obetati:   prenehati z obetanjem ; obetanje plačila

obétati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati :   obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil ; obetati komu podporo, službo ; obetal ji je zvestobo ; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost  napovedujejo ; meteorologi obetajo lepo vreme
 
ekspr.  obetati hruške na vrbi  kaj nemogočega ; ekspr.  obetal mu je palico  grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom  izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:   že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal ; ekspr.  obetal mu je, da bo tepen  grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
2. nav. ekspr.  imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega:   podpirati študente, ki obetajo ; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta  kaže
b) drugega, drugačnega:   jutro nam je obetalo lep dan ; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega ; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh

obetáven   in  obétaven -vna -o prid. ( á ā; ẹ̄ )
knjiž.  (veliko) obetajoč:   mlad obetaven igralec ; obetavna mladina / obetaven posel ; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo

obgláviti   -im dov. ( á ȃ )
usmrtiti z odstranitvijo glave:   nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino ; pren.  politično obglaviti
// odstraniti glavo:   obglaviti zaklano žival

obglávljati   -am nedov. ( á )
usmrčevati z odstranitvijo glave:   obglavljati žrtve ; obglavljati in obešati
// odstranjevati glavo, glave:   obglavljati trote

obglávljenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obglaviti:   obglavljenje uskoškega poglavarja
 
pravn.  obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem

obglódati   -am  tudi  -glójem,  tudi  obglôdati -am dov. , obglódaj obglódajte  tudi  obglóji obglójite  tudi  obglôdaj obglôdajte  tudi  obglodájte;  tudi  obglodála  ( ọ́; ó )
z glodanjem odstraniti del česa:   obglodati koren ; obglodati skorjo kruha / obglodati kost
// z glodanjem načeti, poškodovati:   zajci obglodajo drevesca

obglodávati   -am nedov. ( ȃ )
z glodanjem načenjati:   miši obglodavajo korenine

obgodrnjáti   -ám dov. ( á ȃ )
z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim:   vsako stvar obgodrnja ; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
 
ekspr.  popolnoma so ga obgodrnjali  skritizirali

obgovárjati   -am nedov. ( ȃ )
1. ogovarjati :   čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali
2. nar. grajati , karati :   ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj

obgovoríti   -ím dov. , obgovóril;  nam.  obgovôrit  in  obgovorít  ( ī í )
ogovoriti :   obgovoril je prvega mimoidočega in ga vprašal za pot / če ga bo obgovoril, mu bo gotovo odgovoril

obgózden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob gozdu:   obgozdni travniki ; obgozdna vas

obgradíti   -ím dov. , obgrádil; obgrajèn  ( ī í )
ograditi :   obgraditi vrt ; obgraditi barake z visokim zidom

obgrísti   -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti del česa:   obgristi jabolko / obgristi kost
// z grizenjem načeti, poškodovati:   obgristi pipo / pes ga je obgrizel  ogrizel

obgrizováti   -újem nedov. ( á ȗ )
z grizenjem odstranjevati del česa:   nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje
// z grizenjem načenjati:   jelenjad obgrizuje drevje

obhájanec   -nca m ( ȃ )
rel.  kdor je obhajan:   dolga vrsta obhajancev

obhájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obhajati:   obhajanje predpisov, zakonov / zoprno mu je bilo vsako obhajanje praznikov / obhajanje vernikov

obhájati   -am nedov. ( ȃ )
1. hoditi okrog česa:   straža je celo noč obhajala tabor
// izogibati se:   ne obhajaj težav z raznimi izgovori ; pren.  obhajati predpise
// star. hoditi :   ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države  obiskuje
2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati :   danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan ; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
3. z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli ; večkrat ga obhajajo hude slutnje
4. dov. in nedov. , rel.  dati, deliti posvečene hostije:   duhovnik je bolnika spovedal in obhajal

obhajílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obhajilo:   kupili so ji belo obhajilno obleko / obhajilna miza  ozki, podolgovati mizi podobna priprava, kjer se deli obhajilo ; zapeli so obhajilno pesem

obhajílo   -a s ( í )
rel.  del maše, ko duhovnik obhaja:   darovanje in obhajilo / iz cerkve je odšla med obhajilom / prvo obhajilo
// posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo; sveto rešnje telo :   dati, sprejeti obhajilo ; nesti obhajilo bolniku

obhíšen   -šna -o prid. ( ȋ )
ki je, se nahaja ob hiši:   obhišni vrt

obhòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od obhoditi:   večerni, vsakodnevni obhod ; obhod častne čete ; obhod študentov po mestnih ulicah / patruljni obhod / policisti so že na obhodu ; med obhodom je straža odkrila mine / njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal
● 
star.  prvomajski obhod  prvomajska parada
♦ 
etn.  jurjevski obhod ; geom.  obhod  gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke nazaj

obhóden 1   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na obhod:   obhodna pot je dobro urejena
♦ 
anat.  obhodni živec  možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov ; astron.  obhodna doba  čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo ; voj.  obhodna patrulja

obhóden 2   in  obhôden -dna -o prid. ( ọ̄; ó )
ki se da obhoditi:   ta pečina je obhodna

obhodíti   -hódim dov. ( ī ọ́ )
1. hodeč priti okrog česa:   straža obhodi tabor v dveh urah ; našega gozda ne obhodiš v enem dnevu
// hodeč se izogniti:   previdno je obhodil lužo
2. opraviti kako pot z določenim namenom:   poveljnik je obhodil vse straže ; obhodil je častno četo / koledniki so obhodili že vse hiše v vasi ; star.  ni še obhodil vseh sorodnikov  obiskal
3. potujoč priti na več mest kakega območja:   obhodil je vso okolico mesta ; kot študenta sta veliko obhodila

obhódnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  (obhodna) patrulja, straža:   napadali so sovražnikove obhodnice ; naletela je na obhodnico / mimo oken so hodile obhodnice

obhódnik   -a m ( ọ̑ )
1. nekdaj  kdor opravlja kako pot z določenim namenom:   obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik
2. etn.  kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo:   obhodniki so zapeli in zaplesali
♦ 
žel.  obhodnik proge  kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah

obhódnja   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. obhod :   poslal je patruljo na obhodnjo / začela se je jurjevska obhodnja skozi vas
♦ 
gozd.  čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru

običáj   -a m ( ȃ )
1. nav. mn., navadno s prilastkom  kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju:   običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo ; ekspr.  običaji izumrejo, živijo ; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji ; običaji pri pokopavanju
2. navada :   prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji  pravila, norme / poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito ; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj ; ni njegov običaj, da se brani
♦ 
pravn.  pravni običaj  pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti

običájen   -jna -o prid. , običájnejši  ( ȃ )
ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način:   taki zastoji v prometu so običajni ; običajna meja, mera ; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor  navaden
// ki se rabi za določene prilike:   po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija ; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila
// knjiž. vsakdanji , pogost :   učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
♦ 
pravn.  običajno pravo  nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti

običájnost   -i ž ( ȃ )
značilnost običajnega:   običajnost stvari / govoriti običajnosti  navadne stvari

običájski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na običaj 1:   prikazati običajsko stran ljudskega življenja / običajske ljudske pesmi

obíčen   tudi  óbičen -čna -o prid. ( ī; ọ̑ )
zastar. običajen :   v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična

obigráti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  z uspešno igro povzročiti, da kdo v igri za denar potroši, izda veliko denarja:   vse po vrsti je obigral ; obigral ga je za celoten zaslužek

obíjanje   -a s ( í )
glagolnik od obijati:   obijanje sten

obíjati   -am nedov. ( í )
s pribijanjem, pritrjevanjem delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini:   obijati plot z deskami ; obijati skrinjo s kožami

obíl   -a -o  [ obiu̯ in obil prid. ( ȋ ī )
zastar. obilen :   obil dež namaka polje ; vrnili so se z obilim plenom ; čaka jih obilo plačilo / bil je deležen obilih časti  velikih, visokih ; zajci so se razmnožili v obilem številu  v velikem / visoka in obila ženska / drevo daje obilo senco / ukvarjal se je z obilimi posli  številnimi;  prim. obilo

obílen   -lna -o  [ tudi obiu̯na prid. , obílnejši  ( ȋ nav. ekspr.
1. po količini, vrednosti zelo velik:   padal je obilen dež ; obilen zajtrk ; pomagali so mu z obilno podporo ; žetev bo letos obilnejša / obilna in raznovrstna izbira v trgovinah ; obilno duševno delo ga je izčrpalo / to v obilni meri velja tudi za vas  v veliki
// knjiž. številen :   obilne atmosferske motnje / obilna udeležba
2. ki ima razmeroma velike razsežnosti:   slon ima obilen trup ; stregla je obilna gospodinja ; na mizi je obilna majolika z vinom / njegov nos je precej obilen  velik, debel

obílica   -e ž ( ȋ )
1. knjiž., z rodilnikom  velika količina, množina:   obilica podatkov ; zima z obilico snega
// v prislovni rabi, v zvezi v obilici   izraža veliko količino, množino:   vsega je bilo v obilici ; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih
2. zastar. obilje , izobilje :   obilica in pomanjkanje / živeti v obilici

obílje   -a s ( ȋ )
1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin:   s pridnostjo je prišel do sreče in obilja ; obilje in udobje sodobnega življenja / ekspr.  hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja
2. knjiž., z rodilnikom  velika količina, množina:   med raki je obilje oblik in vrst ; podnebje z obiljem dežja
// v prislovni rabi, v zvezi v obilju   izraža veliko količino, množino:   imeti vsega v obilju ; stara hruška vsako leto v obilju rodi / mož je v obilju razkazoval svojo moč

obílnost   -i  [ tudi obiu̯nost ž ( ȋ )
1. ekspr.  lastnost, značilnost obilnega:   ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti / knjiž.  v spisu moti vezniška obilnost  pogostnost
2. zastar.  velika količina, množina:   morje je znano po obilnosti rib / dal je duška obilnosti svojega veselja
3. zastar. obilje , izobilje :   obilnosti ni bilo nikdar pri hiši / živeti v obilnosti

obílo   prisl. ( ī )
knjiž. veliko , mnogo :   imel je obilo dela ; doživel je obilo hudega ; uspel je z obilo pridnosti / dekle ima obilo snubcev / kot voščilo  obilo sreče
// obilno , bogato :   potico je obilo potresla s sladkorjem ; bili so obilo poplačani za trud / težaki morajo obilo jesti  veliko, dosti / pri poslušanju so se obilo smejali  zelo, močno;  prim. obil

obílokrat   prisl. ( ī )
star. velikokrat , mnogokrat :   pogovarjata se obilokrat

obílost   -i ž ( ī zastar.
1. velika količina, množina:   obilost podatkov ; obilost snega
2. obilje , izobilje :   živeti v obilosti

obilováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  imeti veliko, mnogo česa:   v tem času potoki obilujejo z vodo

obímčkati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
otr. objemati :   obimčkati punčko

obiráč   -a m ( á )
1. obiralec :   obirači hmelja, sadja, tobaka / nar.  obirači s polnimi košarami grozdja  trgači
2. priprava za obiranje sadja:   z obiračem je segel do najvišjih vej

obirálec   -lca  [ obirau̯ca tudi obiralca m ( ȃ )
1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline:   obiralec češenj, grozdja, sadja ; obiralec hmelja, tobaka
2. ekspr. opravljivec , obrekljivec :   on je obiralec in slepar

obirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za obiranje:   obiralni stroji ; obiralna posoda

obirálka   -e  [ obirau̯ka tudi obiralka ž ( ȃ )
1. ženska, ki s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline:   obiralka hmelja
2. ekspr. opravljivka , obrekljivka :   ta ženska je velika obiralka

obirálnik   -a m ( ȃ )
priprava za obiranje sadja:   obirati jabolka z obiralnikom
 
agr.  kronasti obiralnik  obiralnik za sadje s kovinskim obročem na dolgi palici in vrečico pod njim

obíranje   -a s ( ī )
glagolnik od obirati:   obiranje češenj, sadja ; obiranje hmelja, tobaka / obiranje orumenelih trsnih listov / obiranje uši / obiranje sosedov / zaradi tvojega obiranja bomo še zamudili / brez obiranja je to storil

obírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline:   obirati češnje, jabolka, maline ; obirati hmelj ; obirati ob suhem vremenu ; obirati s strojem
// odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste:   obirati suho cvetje, poškodovane liste
// s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov:   obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje
2. odstranjevati, spravljati s česa:   obirati gosenice z zelja ; obirati uši ; kure se obirajo ; pes si obira bolhe
// z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti:   obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti
3. ekspr.  povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja:   prodajalec obira kupce ; pri igri, kartanju je vse obiral
4. ekspr. opravljati 2 , obrekovati :   ljudje ga zato še vedno obirajo ; obirati sosede / obirati koga za hrbtom
● 
ekspr.  s koso obirati breg  kositi redko, slabo travo

obísk   -a m ( ȋ )
1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov:   obisk je hitro minil ; iti, priti na obisk,  star.  v obiske ; napovedati se na obisk ; biti na obisku / nastopni obisk ; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk ; pren.  zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe
 
pravn.  delovni obisk  obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj ; državni obisk  uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti ; neuradni obisk  obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih ; uradni obisk  obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov
2. glagolnik od obiskati:   prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen ; račun za zdravnikov obisk na domu ; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk
3. število obiskovalcev:   obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk
4. pog. gost 1 , obiskovalec :   nov obisk je prišel ; ima polno hišo obiskov
● 
pog.  danes so v bolnišnici obiski  danes je dovoljeno obiskovati bolnike ; sosedje imajo vsak dan obiske  vsak dan jih kdo obišče

obiskánec   -nca m ( á )
kdor je obiskan:   posloviti se od obiskanca

obiskánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost obiskanega:   obiskanost filmskih predstav ; raziskava merjenja obiskanosti spletnih strani

obiskáti   -íščem dov. , obíščite  in  obiščíte  ( á í )
1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:   obiskati bolnika, prijatelja ; grem obiskat znanca v bolnišnico ; obiskati soseda na domu ; že dolgo nas ni nihče obiskal ; malokdaj se obiščejo / publ.  naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko  revijo boste dobili, bo izhajala
2. opraviti kako pot z določenim namenom:   zdravnik je obiskal bolnika ; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž.  obiskati frizerja, odvetnika  iti k frizerju, odvetniku / publ.:  goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo ; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev  udeležiti se je ; obiskati razstavo  ogledati si jo
// knjiž.  iti, priti kam:   obiskati grobove padlih ; vsak dan obišče mestni park
3. knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje ; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal  dolgo niso zaspali
● 
ekspr.  zvečer nas je obiskalo sovražno letalo  je priletelo ; knjiž.  to območje velikokrat obišče potres  na tem območju je velikokrat potres ; publ.  tatovi so obiskali znanega zlatarja  so okradli

obiskávati   -am nedov. ( ȃ )
obiskovati :   obiskavati prijatelje ; obiskavati vsak teden / neredno obiskavati šolo

obiskoválec   -lca  [ obiskovau̯ca m ( ȃ )
1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:   znebiti se nadležnega obiskovalca ; biti vljuden z obiskovalci
2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom:   obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč
// kdor se udeleži kake predstave, prireditve:   obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev  v katero se podpišejo obiskovalci

obiskoválka   -e  [ obiskovau̯ka ž ( ȃ )
1. ženska, ki hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:   odšla je k vratom, da bi pozdravila obiskovalko
2. ženska, ki opravlja kako pot z določenim namenom:   redna obiskovalka knjižnice / obiskovalke kozmetičnega salona
// ženska, ki se udeleži kake predstave, prireditve:   obiskovalke in obiskovalce prosimo, da ne zamujajo predstav

obiskoválnica   -e ž ( ȃ )
soba za obiskovalce:   peljati koga v obiskovalnico

obiskovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obiskovati:   obiskovanje bolnika / obiskovanje toplic, zdravnika / obiskovanje javnih lokalov / spodbujati učence k obiskovanju gledaliških predstav ; neredno obiskovanje pouka

obiskováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov:   ponesrečenca niso smeli obiskovati ; babico smo hodili obiskovat ob praznikih ; sosedje se pogosto obiskujejo / publ.  ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce  nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci ; pren.  ponoči ga obiskujejo čudne misli
2. opravljati kako pot z določenim namenom:   trgovski potniki obiskujejo odjemalce ; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž.  obiskovati pedikerja, zobozdravnika  hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ.  obiskovati tuje dežele ; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo  hoditi v gledališče, šolo ; obiskuje plese, prireditve  udeležuje se jih
// knjiž.  hoditi, prihajati kam:   navadil se je obiskovati drevored ob reki ; vdova obiskuje možev grob
3. knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik:   lakota jih obiskuje ; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo
● 
knjiž.  pokrajino so več let zapored obiskovale poplave  v tej pokrajini so bile več let zapored poplave ; knjiž.  razred obiskuje trideset učencev  v razredu je trideset učencev ; publ.  samotne vile radi obiskujejo tatovi  v njih radi kradejo

obíst   -i ž ( ȋ )
nav. mn., star. ledvica :   biti bolan na obistih ; vnetje obisti
 
ekspr.  preiskati, pretipati komu obisti  s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ; ekspr.  obrali so jo do obisti  zelo so jo obrekovali ; ekspr.  pozna ga do obisti  pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe

obísten   -tna -o prid. ( ȋ )
zastar. ledvičen :   obistne bolezni

obistíniti   -im dov. ( í ȋ zastar.
1. uresničiti , izpolniti :   obistinil je vse, kar je nameraval ; načrt se je obistinil ; njegove želje so se obistinile / društvo se ni obistinilo  se ni ustanovilo, ni zaživelo
2. dokazati , potrditi :   obistiniti svojo zvestobo ; njegova trditev se je obistinila

obítelj   -i ž ( ȋ )
zastar. družina , rodbina :   ta obitelj stanuje v sosednji hiši ; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj

obíti 1   -ídem dov. , obšèl obšlà obšlò  tudi  obšló  ( í )
1. hodeč priti okrog česa:   obiti gozd v enem dnevu ; straža obide tabor v eni uri ; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj  zgrešil
// hodeč se izogniti:   srečno je obšel sovražnika ; zlahka je obšel zasedo ; v loku obiti / ekspr.  s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr.  pot obide strmo skalo ; pren.  obiti določilo, zakon
2. opraviti kako pot z določenim namenom:   poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi  si jih je ogledal
3. potujoč priti na več mest kakega območja:   obšli smo vso Evropo / obiti svet
4. z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   naenkrat ga je obšel hud dvom ; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja ; obšla ga je slabost
● 
publ.  elektrifikacija je obšla to hribovsko vas  vas ni elektrificirana ; pog.  novica je hitro obšla svet  se je razvedela ; publ.  pri podelitvi nagrad so ga obšli  ga niso upoštevali ; ekspr.  s prstom je obšel točke na zemljevidu  je pokazal ; pog.  s pogledom je obšel vse zbrane  pogledal je vse zbrane

obíti 2   obíjem dov. , obìl  ( í ȋ )
s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini:   obiti steno ; obiti z lesom, pločevino, železom

obítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od obiti obijem:   obitje sten

objádranje   -a s ( ȃ )
glagolnik od objadrati:   objadranje sveta / objadranje čeri

objádrati   -am dov. ( ȃ )
1. z jadranjem priti okrog česa:   trikrat je objadral otok / objadrati zemljo / objadrati pomol, rt
2. z jadranjem se izogniti:   objadrati nevarne čeri
3. z jadranjem prepotovati:   objadrati vso jadransko obalo

objáhati   -am  tudi  -jášem dov. ( ā )
1. z jahanjem priti okrog česa:   da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo
// z jahanjem priti od enega konca do drugega:   pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov
2. z jahanjem se izogniti:   v loku so objahali mesto
3. z jahanjem prepotovati:   objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli

objasnítev   -tve ž ( ȋ )
knjiž. pojasnitev :   objasnitev ravnanja / takim objasnitvam bo težko kdo verjel  pojasnilom

objásniti   -im  tudi  objasníti -ím dov. , objásnil  ( ā ȃ; ī í )
knjiž. pojasniti :   prosil je, če mu vprašanje še enkrat objasni / objasnil ji je, kaj se je zgodilo
● 
knjiž., ekspr.  šele tedaj se mi je objasnilo, da nisem ravnal prav  mi je postalo jasno, očitno

objasnjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. pojasnjevati :   objasnjevati nerazumljiva mesta besedila / ta dejstva nekoliko objasnjujejo njegovo odločitev

objáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od objaviti:   objava novice, rezultatov ; objava po radiu / knjižna objava ; objava fotografij
2. kratko uradno sporočilo javnosti:   prebrati objavo ; objava o deratizaciji
// list s takim sporočilom:   trgati objave z zidov
3. voj.  dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb:   pokazati objavo / dopustna objava

objavítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj objavi:   objavitelj teksta neznanega avtorja

objáviti   -im dov. ( á ȃ )
1. uradno sporočiti javnosti:   objaviti novico, rezultate ; objaviti razpis delovnega mesta ; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ.  časopis, radio je objavil zadnje dogodke / objaviti stavko  razglasiti
// zastar. povedati , sporočiti :   objaviti prijatelju svoj namen
2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi:   urednik je članek, novelo objavil ; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / predtem je avtor objavil že več knjig

objavljalec   gl. objavljavec

objávljanje   -a s ( á )
glagolnik od objavljati:   objavljanje informacij ; objavljanje po radiu, zvočniku / objavljanje pesmi, razprav ; objavljanje v revijah

objávljati   -am nedov. ( á )
1. uradno sporočati javnosti:   navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu ; zakoni se objavljajo v uradnem listu / v oglasih  podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja
// zastar. pripovedovati , sporočati :   tega nikomur ne objavljaj
2. (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi:   v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev / časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja / pesmi je objavljal v različnih revijah / kljub visoki starosti še zmeraj objavlja

objavljávec   -vca  in  objavljálec -lca  [ objau̯ljau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj objavlja navadno na spletnih straneh:   objavljavci se med seboj slabo poznajo ; anonimni objavljavci ; objavljavec bloga, spletne vsebine

objavljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko objavi:   objavljivi in neobjavljivi spisi

objéd   -a m ( ẹ̑ )
bot.  travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella:

objédanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od objedati:   objedanje brstja, drevja / objedanje sosedov

objédati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. z grizenjem načenjati:   zajci objedajo drevesna debla / ose objedajo sadje
2. ekspr. opravljati 2 , obrekovati :   rad objeda znance
 
ekspr.  objedati komu dobro ime  jemati

objédek   -dka m ( ẹ̑ )
nar. zahodno ogrizek :   pospraviti objedke ; jabolčni objedki

objékt   -a m ( ẹ̑ )
1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti:   graditi, obnavljati, vzdrževati objekte ; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt ; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
// publ., v zvezi plovni objekt   vodno vozilo, zlasti večje:   podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti ; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti
2. publ., navadno s prilastkom  pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet :   pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi  cilj, tarča ; postati objekt različnih šal  osrednja oseba ; opredeliti objekt določene znanosti  področje
3. publ.  kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem:   delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih ; ravnati s kom kot z objektom
● 
ekspr.  ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine  o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
♦ 
filoz.  objekt  kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje ; jezikosl.  objekt  predmet ; direktni objekt  predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ; indirektni objekt  predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku

objékten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na objekt:   objektna maketa
♦ 
fiz.  objektno stekelce  steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet ; jezikosl.  objektni stavek  odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik

objektív   -a m ( ȋ )
film., fot.  sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje:   naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv ; objektiv kamere / mehčalni objektiv  s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek ; normalni objektiv  pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa ; širokokotni objektiv  pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa
 
fot. žarg.  dobiti kaj v objektiv  v vidno polje objektiva ; publ.  turisti lovijo zanimive prizore v objektive  jih fotografirajo ; publ.  pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov  je opisal, prikazal
// fiz.  gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave:   akromatični objektiv ; objektiv daljnogleda ; objektiv in okular

objektivácija   -e ž ( á )
glagolnik od objektivirati:   objektivacija česa v stvarnosti / objektivacija avtobiografskih elementov

objektíven   -vna -o prid. , objektívnejši  ( ȋ )
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski , pravičen :   objektiven človek, sodnik ; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika ; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben , stvaren :   niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna ; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem:   skušal je priti do objektivnih podatkov ; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica  splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja:   objektivni zakoni sveta ; objektivna resničnost, stvarnost ; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka:   objektivni vzroki nesreče ; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam ; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ 
filoz.  objektivni idealizem  idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati ; fiz.  objektivni fotometer  fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom ; psih.  objektivna metoda  v behaviorizmu  metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov ; šol.  naloga objektivnega tipa  naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril

objektivírati   -am dov. in nedov. ( ȋ knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti:   v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost ; objektivirati se z delom
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti:   čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov:   objektivirati kriterije

objektivístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na objektivizem:   objektivistični pristop ; objektivistično opisovanje narave / objektivističen pisatelj

objektivitéta   -e ž ( ẹ̑ )
filoz.  kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; objektivnost :   objektivitete in subjektivitete / objektiviteta objekta

objektivizácija   -e ž ( á )
glagolnik od objektivizirati:   objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela / ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti

objektivízem   -zma m ( ī )
prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov:   kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov ; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma
 
filoz.  spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice

objektivizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti:   z dejanji objektivizirati svoj psihični svet ; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti:   objektivizirati avtobiografsko snov ; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov:   objektivizirati merila za nagrajevanje ; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike  stvarno določiti, ugotoviti

objektívnost   -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost objektivnega človeka:   spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti ; zaupati v objektivnost komisije / razumska, znanstvena objektivnost / objektivnost podatkov
2. filoz.  kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja:   priznavati, raziskovati objektivnost ; za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih

objéktnik   -a m ( ẹ̑ )
fiz.  objektno stekelce:

objèm   -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od objeti, objemati:   topel materinski objem ; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.:  iztrgati se iz objema ; planila sta si v objem ; vrgla se mu je v objem ; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom:  počitnice je preživel v objemu gozdov ; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti
 
knjiž.  priti v objem smrti  umreti

objémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od objemati:   vsesplošno objemanje in poslavljanje

objémati   -am  stil.  -ljem nedov. ( ẹ̑ )
1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva:   mati ga je objemala in poljubljala ; dolgo jo je objemal ; objemal ga je kot brata ; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu ; pren., ekspr.  iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa:   stal je vzravnano in objemal steber ; ves čas si je objemala kolena
2. ekspr.  biti, nahajati se okrog česa; obdajati :   kozolci in skedenj objemajo dvorišče ; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   objemal ga je čuden občutek ; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
● 
ekspr.  ogenj objema celo poslopje  celo poslopje gori ; ekspr.  vztrajno je objemal kozarec  držal; pil ; ekspr.  z očmi je objemal vso dolino  gledal, ogledoval

objémčkati   -am nedov. in dov. ( ẹ̑ )
otr. objemati :   otrok jo je objemčkal in poljubljal

objémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
teh., v zvezah:  objemni kot  kot, ki ga tvorita jermenica in jermen ; objemno šestilo  šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma

objémka   -e ž ( ẹ̑ )
teh.  predmet, navadno obročast, za pritrjevanje, povezovanje česa:   objemka za cevi, kable / pritrdilna objemka

objést   -i ž ( ẹ̑ )
star. objestnost :   ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila ; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti

objésten   -tna -o prid. , objéstnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo:   objestni fantje, otroci ; nagajiv in objesten ; pren., ekspr.  objesten veter
// ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti:   objesten smeh ; objestno streljanje ; objestno vpitje otrok
// ekspr. brezobziren , nesramen :   objestni fevdalci, nacisti ; objestna drhal

objésti   -jém dov. , 2. mn.  objéste,  3. mn.  objedó  tudi  objêjo; objêj  in  objèj objêjte; objédel objédla,  stil.  objèl objéla  ( ẹ́ )
z grizenjem načeti, poškodovati:   koza je objedla grm ; gosenice so objedle zelje / zastar.  psi so objedli tujca  ogrizli

objéstnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  objesten človek:   posvariti, umiriti objestneža ; mladi objestneži

objéstnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje objestnega človeka:   prevzela ga je objestnost ; fantovska,  ekspr.  pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo ; ekspr.  iz gole objestnosti je to storil ; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr.  objestnost drhali  brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti  objestna dejanja

objéti   -jámem dov. , objêmi objemíte; objél;  nam.  objét  in  objèt  ( ẹ́ á )
1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva:   objeti dekle, mater, očeta ; prisrčno ga je objela ; objel ga je kot sina ; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
// položiti roke okrog česa:   skušal je objeti steber ; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela
2. ekspr.  pojaviti se okrog koga:   objel ga je nepregleden gozd ; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
// z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   objel jo je hlad ; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost ; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
● 
ekspr.  ogenj je objel že celo poslopje  celo poslopje že gori ; star.  moža objeti  omožiti se ; ekspr.  s pogledom je objel vse navzoče  pogledal

objétje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž. objem :   prepustila se je njegovemu objetju / znajti se v objetju gozdov

objézditi   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z jezdenjem priti okrog česa:   v diru je objezdil steber sredi arene
2. z jezdenjem se izogniti:   v velikem loku je objezdil nasprotnikov tabor
3. z jezdenjem prepotovati:   objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu
4. star.  izuriti žival za ježo:   slabo objezditi konja

objézerski   tudi  objezérski  tudi  objezêrski -a -o prid. ( ẹ̑; ẹ̑; ȇ )
ki je, se nahaja ob jezeru:   objezerski travnik / objezersko letovišče

objókanec   -nca m ( ọ́ )
ekspr.  objokan človek:   objokanec se je ob teh besedah nasmehnil

objókanka   -e ž ( ọ́ )
ekspr.  objokana ženska:   objokanka se je vsem smilila

objókati   tudi  objokáti -am,  in  objókati  tudi  objokáti -jóčem dov. , objókajte  tudi  objokájte  in  objóčite  ( ọ́ á ọ́ )
izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami:   objokati mrtvega moža

objokávati   -am nedov. ( ȃ )
objokovati :   vsa družina je objokavala umrlega / objokavati svojo nesrečno mladost

objokoválka   -e  [ objokovau̯ka tudi objokovalka ž ( ȃ )
knjiž.  ženska, ki izraža žalost za umrlim, navadno z obredno pesmijo:   zaslišali so se glasovi objokovalk / pogrebne objokovalke

objokovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od objokovati:   glasno objokovanje mrtvega / objokovanje zmotnega dejanja

objokováti   -újem nedov. ( á ȗ )
izražati veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami:   objokovati mrtvega / ekspr.:  objokovati svojo nesrečno usodo ; v pesmih objokovati koga
 
ekspr.  dobro premisli, da ne boš svoje odločitve kdaj objokoval  obžaloval, se kesal zaradi nje

obkládanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obkladati:   obkladanje sten z marmorjem / obkladanje z grdimi besedami

obkládati   -am nedov. ( ȃ )
1. star. oblagati , obdajati :   obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo
2. ekspr.  delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:   obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami  obstreljeval
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:   obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem
● 
star.  sneg obklada drevje  pokriva, leži na njem ; star.  obkladati konje z zaboji  otovarjati jih ; ne obkladaj si srca z lažmi  ne obremenjuj, obtežuj

obkládek   -dka m ( ȃ )
kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene:   dati obkladek na čelo, rano ; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek
 
med.  burovi obkladki ; mrzli obkladek

obklájen   -a -o prid. ( ȃ )
nar. vzhodno obložen , pokrit :   smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi  naloženi

obklečáti   -ím dov. , obklêči  in  obkléči; obklêčal  in  obkléčal  ( á í )
ostati v klečečem položaju:   ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal

obklêj   in  obklèj prisl. ( ē; ȅ )
izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj 1 kje in obklej se dobimo / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih  povej, obklej boš nazaj

obklesáti   -kléšem dov. , obklêši obklešíte; obklêsal  ( á ẹ́ )
1. z dletom obdelati kamen:   obklesati marmorni blok
2. knjiž.  dati čemu bolj izdelano podobo:   zgodbo bo moral avtor še obklesati

obkljúkati   -am dov. ( ȗ )
1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati:   nalogo, ki jo je rešil, je na seznamu obkljukal
2. knjiž., zastar. obtrkati :   obkljukal je steno, da bi našel morebiten skrivni vhod

obkolítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obkoliti:   obkolitev brigade ; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve ; izogniti se obkolitvi

obkolíti   -kólim dov. ( ī ọ́ )
1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja:   obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji
// postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg:   skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival
2. ekspr. obkrožiti , obstopiti :   vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago

obkolítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obkolitev:   obkolitvene čete / obkolitveni manever

obkóljati   -am nedov. ( ọ́ )
zastar. obdajati , obkrožati :   poslopja obkolja visok zid / obkoljala nas je tema

obkóljenec   -nca m ( ọ́ )
kdor je obkoljen:   na obkoljence so neprestano streljali

obkoljeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obkoljevanje:   obkoljevalni nameni / obkoljevalni manever, pohod

obkoljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obkoljevati:   obkoljevanje osvobojenega ozemlja

obkoljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja:   začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote
// postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg:   videl je, da ga neznanci obkoljujejo
2. ekspr. obdajati , obkrožati :   redka drevesa so obkoljevala koče

obkopáti   -kópljem  tudi  -ám dov. , obkôplji obkopljíte  tudi  obkôpaj obkopájte; obkôpal  ( á ọ́, ȃ )
skopati jarek okrog česa:   ker šotorov niso obkopali, jih je zalivala voda

obkorêj   prisl. ( ē )
zastar.  izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj 1 obkorej vzhaja sonce / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih  žena ga je vprašala, obkorej je prišel domov

obkosíti   -ím dov. , obkósil; obkošèn  ( ī í )
pokositi okrog česa:   obkositi krtino / pred košnjo s kosilnico so travnik še obkosili

obkrájen   -jna -o prid. ( ȃ )
ki je, se nahaja ob kraju, robu:   obkrajni deli ploskve / obkrajna stebra sta višja od drugih
 
anat.  obkrajno živčevje  živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje

obkróžati   -am nedov. ( ọ́ )
1. gibati se, hoditi okrog česa:   psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov  kroži okoli nje
2. biti, nahajati se okrog česa:   hotel obkroža borov gozd ; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim
// biti, obstajati v življenjskem okolju koga:   seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik:   obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo
● 
knjiž.  take misli so ga obkrožale vso pot  je premišljeval o tem

obkróženje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od obkrožiti:   večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali

obkroževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. obkrožati :   zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev / mogočni vrhovi obkrožujejo dolino
2. delati sklenjeno črto, črte okrog česa:   obkroževati pravilne odgovore ; obkroževati izbrane kandidate na glasovalnem lističu ; obkroževati številke na lotu

obkrožítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obkrožiti:   po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta

obkrožíti   in  obkróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. priti okrog česa:   obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto ; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa:   obkrožiti ustrezni odgovor, številko ; na listku obkrožiti izbranega kandidata
3. postaviti se, pojaviti se okrog koga:   govornika so obkrožili novinarji ; radovedneži so ga obkrožili / ekspr.  truden nasmeh je obkrožil njena usta
4. narediti krožno pot:   kri obkroži telo v eni minuti ; pren.  novica je obkrožila svet
● 
nova cesta bo mesto obkrožila  bo v loku speljana okrog njega ; ekspr.  obkrožiti hišo z vrtom  obdati

obkváčkati   -am dov. ( ȃ )
s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa:   obkvačkati vratni izrez, žepni robček ; obkvačkati z dvema vrstama petelj

óbla   -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž.  zaobljen, okrogel predmet:   steklena obla ; rečni kamni z obliko oble
 
obrt.  rokavna obla  zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
2. geogr., v zvezi zemeljska obla   zemlja, zlasti glede na svojo obliko:   severna polovica zemeljske oble ; plasti zemeljske oble
// knjiž., s prilastkom  zemlja sploh:   obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli  na vsem svetu
● 
knjiž., ekspr.  vzhod sončne oble  sonca

obláčec   -čca m ( ȃ )
star. oblaček :   oblačci na nebu / oblačec dima

obláček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od oblak:   na nebu ni bilo niti enega oblačka ; beli, mrenasti oblački ; čreda oblačkov / oblaček dima / oblaček rib
● 
tekst v oblačku  pri stripu  v liku ovalne oblike, navadno s koničastim delom, usmerjenim k ustom, glavi govoreče osebe

obláčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblake:   oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan ; oblačno vreme
 
ekspr.  njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo  prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen ; ekspr.  domov je prišel nekam oblačen  slabe volje, nerazpoložen

obláčenje   -a s ( á )
glagolnik od oblačiti:   oblačenje krila, plašča ; oblačenje in šminkanje / pričeska se sklada z njenim načinom oblačenja ; revija sodobnega oblačenja

oblačíca   -e ž ( í )
knjiž.  (nevihtni) oblak:   nebo so prekrile oblačice ; grozeča, hudourna oblačica / od vzhoda je priplavala megličasta oblačica / oblačice se zbirajo nad njegovo glavo

oblačílce   -a s ( ī )
manjšalnica od oblačilo:   otroško oblačilce

oblačílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje:   oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti
 
usnj.  oblačilno usnje  tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice

oblačílnica   -e ž ( ȋ )
prostor za preoblačenje:   oblačilnice so zraven telovadnice ; oblačilnice za igralce

oblačílo   -a s ( í )
1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo:   bluza je žensko oblačilo ; majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo
// navadno s prilastkom  izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo:   njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših ; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž.  vesoljsko oblačilo  vesoljska obleka
 
rel.  liturgična oblačila
2. knjiž., ekspr., s prilastkom  zunanja podoba, videz:   ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu
● 
knjiž., ekspr.  jezik je oblačilo misli  je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli ; knjiž., ekspr.  pernato oblačilo ptičev  perje

obláčiti   -im nedov. , obláčite  in  oblačíte; oblačíla  tudi  obláčila  ( á )
1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke:   mati oblači otroka ; oblačiti hlače, jopico ; ta srajca se oblači čez glavo / oblačiti nogavice  obuvati
2. ekspr.  oskrbovati z obleko, oblačili:   starši so ga hranili in oblačili ; oblačiti se pri znanem krojaču
● 
knjiž.  oblačiti besede v pesniške prispodobe  izražati se, govoriti v pesniških prispodobah ; knjiž.  oblačiti pesmi v različne napeve  dajati pesmim različne napeve

oblačíti se   -ím se nedov. ( ī í nav. 3. os.
1. postajati oblačen:   nebo se oblači ; brezoseb.:  oblači se ; na zahodu se že oblači
2. ekspr.  postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje:   obraz se mu vse bolj oblači ; dvom mu oblači čelo
● 
ekspr.  tu vedri in oblači on  tu odloča, ima oblast on

obláčje   -a s ( ȃ )
knjiž.  več oblakov, oblaki:   iz oblačja rahlo prši ; gosto, sivo oblačje

obláčnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost oblačnega:   zaradi oblačnosti so imeli slab razgled ; naraščajoča, spremenljiva oblačnost / delna, rahla oblačnost / ekspr.  oblačnost z njegovega obraza je izginila
 
meteor.  nizka oblačnost  pri kateri so oblaki do 2.500 metrov visoko ; zmerna oblačnost  pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba

oblagálec   -lca  [ oblagau̯ca tudi oblagalca m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z oblaganjem:   oblagalci fasad

obláganje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oblagati:   oblaganje kopalnic, sten ; oblaganje s tapetami / ploščice za oblaganje / oblaganje koga z delom

oblágati   -am nedov. ( ȃ )
1. nameščati, pritrjevati kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage:   oblagati nasip s kamenjem ; oblagati stene s ploščicami, tapetami / oblagati čelo z obkladki
2. ekspr.  delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:   kar naprej ga oblagajo z delom, naročili ; oblagati koga z dobrotami
● 
ekspr.  baročni pisatelji so radi oblagali samostalnike z veliko pridevniki  so radi samostalnikom (do)dajali veliko pridevnikov ; ekspr.  oblaga ga z lenuhom  pravi mu, zmerja ga, da je lenuh
♦ 
tisk.  oblagati stavek  zapolnjevati stavek s polnilnim gradivom

oblagodáriti   -im  in  oblagodaríti -ím dov. , oblagodáril  ( á ȃ; ī í )
star. obdariti , nagraditi :   gospodar ga je bogato oblagodaril / narava ga je oblagodarila s talenti
 
iron.  tovarna je oblagodarila okolico z dimom in smradom  onesnažila

oblájati   -am dov. ( ȃ )
1. z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga:   pes oblaja vsakega tujca ; na dvorišču jih je oblajal čuvaj / oblajati luno / kot vzklik  da bi ga pes oblajal, lenuha
2. slabš. ozmerjati , ošteti :   povsod so ga oblajali kot nadležneža in napodili / oblajati koga v časopisu
● 
ekspr.  grd je, da bi ga pes oblajal  zelo ; pog., ekspr.  zelo zgovorna je, vsakega oblaja  ogovori, nagovori

oblajávati   -am nedov. ( ȃ )
oblajevati :   pri vsaki hiši so jih oblajavali psi

oblajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
(večkrat) z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga:   pes je srdito oblajeval tujca / psica je oblajevala razkropljeno čredo, dokler se ni spet strnila

oblák   -a m ( ȃ )
1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju:   na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki ; oblaki plavajo,  ekspr.  se podijo po nebu ; iz oblakov še vedno lije ; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
 
meteor.  kopasti, slojasti oblak ; nevihtni oblak  kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom  velika količina, množina delcev česa v ozračju:   za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
2. ekspr., s prilastkom  velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste:   oblak čebel, kobilic ; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh:   odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● 
ekspr.  oblak mu je legel na čelo  njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje ; ekspr.  nad mestom se je utrgal oblak  na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje ; ekspr.  cene so se dvignile do oblakov  zelo ; ekspr.  stopiti je treba z oblakov  postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju ; ekspr.  zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake  zelo visoko ; ekspr.  gradove si zida v oblake  dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem ; ekspr.  mož je z glavo bolj v oblakih  je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški ; ekspr.  njegova trditev je obvisela v oblakih  ni bila dokazana ; ekspr.  večkrat plava, živi v oblakih  se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja ; ekspr.  nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki  položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren ; ekspr.  izjava je dvignila oblak prahu  povzročila je razburjenje, govorice ; vede se, kot bi padel z oblakov  kot da ne bi prav ničesar vedel o tem

oblákast   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž.  po obliki podoben oblaku:   oblakast madež / stene so zaradi slabega pleskanja oblakaste  lisaste, marogaste

oblákec   -kca m ( ȃ )
oblaček :   beli, komaj zaznavni oblakci / oblakec prahu

óblanec   -nca m ( ọ̑ )
nav. mn.  odpadek lesa pri oblanju:   nasmetiti tla z oblanci / leseni oblanci
 
nad vrati so viseli oblanci  nekdaj  šop oblancev kot znamenje za gostilno

óblanica   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., star. oblanec :   pomesti oblanice
 
nad vrati so visele oblanice  nekdaj  šop oblancev kot znamenje za gostilno

óblanje   -a s ( ọ̑ )
1. glagolnik od oblati:   oblanje desk ; stroj za oblanje
2. oblanci :   pomesti oblanje ; kup oblanja

oblást 1   -í  in  -i ž ( ȃ )
1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic:   v družini je imel oblast oče ; izgubiti ekonomsko oblast ; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem ; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
// možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh:   človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom  v pravljicah  mogel je
2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti:   oblast pripada ljudstvu ; izgubiti, izvajati oblast ; kraljeva, vladarska oblast / ekspr.  imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast ; izvršilna oblast  pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti ; ta stranka je na oblasti že pet let
3. s prilastkom  celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja:   oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
// celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih:   oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti:   oblast se je rušila ; utrjevati novo oblast ; centralna, civilna, ljudska oblast ; sodišče je organ oblasti
// določen organ, ki ima pravico odločati
a) v organizirani politični skupnosti:   oblast je novico zanikala ; avstrijske oblasti so na noto odgovorile ; občinske, sodne oblasti / ekspr.  oblast je akcijo kritizirala
b) s prilastkom  na področju kake dejavnosti:   cerkvena oblast ga je izobčila ; ukrepi luških, šolskih oblasti
5. nekdaj  večja upravna enota:   okraji in oblasti
● 
ekspr.  imela je veliko oblast nad njim  čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen ; ekspr.  te besede, obljube so imele oblast nad njim  so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje ; publ.  šofer je izgubil oblast nad krmilom  ni mogel več usmerjati, voditi vozila ; ekspr.  izgubiti oblast nad seboj  ne moči se obvladati ; ekspr.  ta strast ga je kmalu dobila v oblast  kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati ; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast  popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam ; spoznal je, da je v njegovi oblasti  da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic ; publ.  ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti  piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje ; knjiž., zastar.  zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti  področij, panog
♦ 
polit.  načelo enotnosti oblasti  načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ; pravn.  avtonomna oblast  od 1945 do 1963  v sklopu višje enote organizirana politična enota z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti ; sodna oblast  pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, aktov ; zakonodajna oblast  pravica do sprejemanja zakonov ; rel.  spovedna oblast  pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe

óblast 2   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben obli:   oblasta izboklina / žival oblastega telesa  okroglega

oblásten 1   -tna -o prid. ( á ā )
1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo:   oblasten človek, gospodar ; nasproti podrejenim je rad oblasten ; postal je še bolj oblasten
// ki izraža, kaže oblastnost:   oblasten glas, pogled ; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile
2. knjiž.  zelo velik, mogočen:   oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna  vplivna

oblásten 2   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblast:
a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje
b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora
c) oblastni organi
č) oblastni akt ; oblastna odločba
d) oblastno središče

oblastižêljen   -jna -o prid. ( é ē )
željen oblasti:   oblastiželjen človek ; ona je zelo oblastiželjna

oblastižêljnost   -i ž ( é )
lastnost oblastiželjnega človeka:   to dejanje kaže njegovo oblastiželjnost / narediti kaj iz oblastiželjnosti

oblástnež   -a m ( ȃ ekspr.
1. oblasten človek:   oblastnežev ni trpel v svoji družbi
2. knjiž. oblastnik :   oblastnež ga je ukazal zapreti

oblastníca   -e ž ( í )
nav. ekspr.  ženska, ki ima, izvaja oblast v določeni družbi:   oblastnica je vztrajala pri svoji zahtevi

oblastníja   -e ž ( ȋ )
star.  oblast, oblastni organ:   odlok oblastnije / deželne oblastnije / šolske oblastnije so razpravljale o predlogu

oblastník   -a m ( í )
nav. ekspr.  kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi:   ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino ; civilni, vojaški oblastniki ; fašistični oblastniki ; age, begi in drugi turški oblastniki / proslave so se udeležili najvišji oblastniki  predstavniki oblasti
// star. predstojnik , voditelj :   cerkveni, šolski oblastniki

oblastníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oblastnike:   oblastniško ravnanje / oblastniške skupinice

oblastníštvo   -a s ( ȋ )
dejstvo, da kdo v določeni družbi ima, izvaja oblast:   drama obravnava problem oblastništva / obdobje carskega oblastništva

oblástnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost oblastnega človeka:   njena oblastnost vse odbija / v svoji oblastnosti noče o popuščanju niti slišati

oblástven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblast:   oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje

oblástvo   -a s ( ȃ )
star. oblast 1 izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo
 
star.  on je že v oblastvu senc  je že mrtev

óblat   -a m ( ọ̑ )
gastr.  ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic:   peči, prodajati oblate ; keksi in oblati
 
etn.  večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč
// nekdaj  okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin:   zapečatiti pismo z oblatom

óblati   -am nedov. ( ọ̑ )
z obličem delati gladko, ravno:   oblati deske, vrata

oblátiti   -im dov. ( á ā )
1. star.  umazati z blatom:   povodenj je oblatila travnike ; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen
2. ekspr.  vzeti ugled, osramotiti:   pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države

oblazíniti   -im dov. ( í ȋ )
obložiti z mehko podlogo:   oblaziniti stole

oblazínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oblaziniti:   oblazinjenje pohištva / oblazinjenje je že tu in tam načeto

oblazíti   in  obláziti -im,  tudi  obláziti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. lazeč obiti:   gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi
2. ekspr. obhoditi , prehoditi :   ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil  prepotoval

oblaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. blažiti :   oblaževati bolečine / ljubezen oblažuje človeka

oblažíti   -ím dov. , oblážil  ( ī í )
1. pog. olajšati , omiliti :   oblažiti bolečine ; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove
2. zastar.  narediti kaj blago, plemenito:   pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi

obléči 1   obléčem dov. , obléci oblécite  in  oblecíte; oblékel oblékla  ( ẹ́ )
1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke:   mati je že oblekla otroka ; obleči haljo, krilo, majico ; hitro se obleči ; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči ; obleči se za potovanje ; za pusta se je oblekel v dimnikarja / obleči rokavice  natakniti  zastar. , škornje  obuti
2. ekspr.  oskrbeti z obleko, oblačili:   stric ga je vsako leto oblekel ; prodali so prašiča, da bi se oblekli
3. ekspr. obložiti , obdati :   obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
● 
knjiž.  reka je oblekla zimski plašč  je poledenela ; publ.  že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance  je nastopil kot član državne reprezentance ; ekspr.  obleči vojaško suknjo  postati vojak ; knjiž.  to misel je težko obleči v besede  izraziti z besedami ; knjiž., ekspr.  češnja se je oblekla v cvetje  se je razcvetela

obléči 2   -léžem dov. , oblézi oblézite; oblégel oblêgla;  nam.  obléč  in  oblèč  ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. obkoliti :   vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali  obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo  začutil je strah

obledélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost obledelega:   obledelost barv / star.  obledelost obraza

obléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ star.
1. neumen , nespameten :   ne bodi obleden / obledne bajke
2. bled , bledikav :   prijeten človek oblednega obraza

obledéti   -ím dov. , oblédi  tudi  oblêdi  ( ẹ́ í )
1. izgubiti prvotno izrazito barvo:   blago je že obledelo ; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi
// star. prebledeti :   ob tej novici je obledel ; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel
2. knjiž.  izgubiti močen sijaj, svetlobo:   zvezde so obledele
3. knjiž.  postati manj izrazit:   hudo doživetje je nekoliko obledelo ; spomin nanj je obledel

obledévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. bledeti :   lica mu obledevajo / izmenoma je obledeval in zardeval  prebledeval / spomin nanj obledeva

obléga   -e ž ( ẹ̑ )
star. obleganje :   oblega trdnjave

oblegálen   -lna -o prid. ( ȃ )
star. oblegovalen :   oblegalna taktika / oblegalni oven
 
zastar.  v državi so razglasili oblegalno stanje  obsedno stanje

obléganec   -nca m ( ẹ̑ )
kdor je oblegan:   oblegancem je začelo primanjkovati hrane

obléganje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od oblegati:   obleganje gradu / obleganje prodajalca

oblégati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga:   oblegati mesto, trdnjavo / publ.  silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati
2. ekspr.  v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom:   ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani
3. ekspr.  z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj:   toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami

oblegoválec   -lca  [ oblegovau̯ca tudi oblegovalca m ( ȃ )
kdor oblega:   oblegovalci so zavzeli trdnjavo / ekspr.  vztrajni oblegovalci deklet

oblegoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obleganje:   oblegovalna taktika / oblegovalna armada / oblegovalni oven  v starem in srednjem veku  vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov

obléka   -e ž ( ẹ̑ )
1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo:   sešiti obleko ; sleči obleko ; arabska, baročna obleka ; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka ; dvodelna obleka ; poletna, zimska obleka ; potapljaška, vesoljska obleka ; obleka za doma ; obleke po meri  narejene za določeno osebo
2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
a) moškega:   pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka
b) ženske:   šivilja ji dela, šiva novo obleko ; obleka in kostim / dolga večerna obleka  ki sega (skoraj) do tal ; plesna obleka ; srajčna obleka / ženska obleka
3. ed.  oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom:   tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko
4. ekspr., s prilastkom  zunanja podoba, videz:   časopis je dobil novo obleko ; odeti etiko v religiozno obleko
● 
ekspr.  obleka kar visi na njem  je zelo suh ; ekspr.  kos ima lepo črno obleko  perje ; ekspr.  po dveh letih je spet oblekel civilno obleko  postal civilist ; ekspr.  metati obleko nase, s sebe  hitro se oblačiti, slačiti ; ekspr.  skočiti v obleko  hitro se obleči ; šalj.  bila je v Evini obleki  naga, gola ; knjiž.  slovenski duh v latinski obleki  izražen v latinskem jeziku ; obleka naredi človeka  kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis

oblékica   -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od obleka:   krpati, šivati oblekico ; otroška oblekica / deklica v enodelni oblekici / pernata oblekica račke

oblépek   -pka m ( ẹ̑ )
knjiž. obliž :   pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek

oblepéti   -ím dov. , tudi  oblépi  ( ẹ́ í )
knjiž., s prislovnim določilom  ostati prilepljen, pritrjen:   muha je oblepela na medu / ekspr.  mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel
 
knjiž.  oči vseh so oblepele na njem  vsi so ga začeli nepremično gledati

oblepíti   in  oblépiti -im,  tudi  oblépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
1. z lepljenjem obdati kaj s čim:   oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr.  zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato
2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem:   oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev ; oblepiti vozilo z nalepkami ; pren., ekspr.  oblepiti koga z negativnimi etiketami

oblépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. z lepljenjem obdajati kaj s čim:   oblepljati cevi z izolacijskim materialom ; oblepljati platnice
2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem:   oblepljati ograje z lepaki ; pren., ekspr.  oblepljati koga z nazorskimi etiketami
● 
knjiž.  vas oblepljajo gozdovi  obdajajo, obkrožajo

oblésje   -a s ( ẹ̑ )
zastar.  (puškino) kopito:   lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške

oblésti   -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z lezenjem obiti:   gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo
2. z lezenjem se izogniti:   polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže
3. ekspr. obhoditi , prehoditi :   vse steze na tem hribu sem že oblezel ; dosti sveta je že oblezel ; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov
● 
ekspr.  mesec obleze vse kote  obsije drugega za drugim ; knjiž.  trnje je oblezlo breg  rastoč ga pokrilo

oblèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od obleteti:   zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo / pri obletih čebele prenašajo cvetni prah / oblet listov
// krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa:   med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave

oblétati 1   -am nedov. ( ẹ̑ )
star. obletavati :   lastovke obletajo hišo / obletajo ga čudne misli / fant obleta sosedovo hčer / drevje se obleta / cvetje se obleta  se osipa

oblétati 2   -am dov. , tudi  obletájte;  tudi  obletála  ( ẹ́ )
obleteti :   ptica je obletala drevo / obletal sem vse trgovine, pa iskanega blaga nisem dobil / žuželke obletajo veliko cvetov

obletávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obletavati:   obletavanje stolpa / žuželke med obletavanjem oprašijo cvete / obletavanje vplivnih oseb / vztrajno obletavanje dekleta / obletavanje listja

obletávati   -am nedov. ( ȃ )
1. letati okrog česa:   golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo
2. leteč se izogibati:   letala so morala obletavati mestno središče
3. leteč se premikati od česa do česa:   metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
5. ekspr.  s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar:   obletavali so jih novinarji in fotografi ; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle
● 
obletaval ga je mrzel pot  oblival ; ekspr.  obletaval jo je z radovednimi pogledi  radovedno jo je ogledoval

obléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obletnico:   obletna komemoracija / star.  drugi obletni dan poroke  druga obletnica

obletênje   -a s ( é )
zastar., v zvezi obletenje sveta   konec sveta:   prerokovanje o obletenju sveta

obletéti   -ím dov. , oblêtel  ( ẹ́ í )
1. leteč priti okrog česa:   ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
2. pog.  hitro obiti:   obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl ; v nekaj dneh sem obletel vse znance
3. leteč se izogniti:   letalo je obletelo nevarno območje
4. leteč se premakniti od česa do česa:   čebele obletijo veliko cvetov
5. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   obletele so me druge misli ; obletel me je strah / brezoseb.  obletelo me je, da bi odšel
● 
obletela jo je rdečica  oblila ; ekspr.  z očmi je obletel čakajoče  na hitro pogledal drugega za drugim

oblétnica   -e ž ( ẹ̑ )
dan, ki je natančno eno ali določeno število let po dnevu, ko se je kaj zgodilo, je kaj bilo:   praznovati obletnico osvoboditve, poroke / dvajseta, prva obletnica
// praznovanje takega dne:   udeležiti se obletnice mature

obletováti   -újem nedov. ( á ȗ )
obletavati :   čebele obletujejo čebelnjak / obletovati prijatelje / fant vztrajno obletuje dekle / obletovati koga v mislih

obléven   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. predrzen , nesramen :   oblevno govorjenje

obležáti   -ím dov. ( á í )
1. ostati v ležečem položaju:   pijanec je sredi ceste padel in obležal ; obležati kot mrtev ; obležati kot snop, vreča
// ostati v takem položaju
a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja:   stepli so se in eden je obležal ; obležati v krvi
b) zaradi bolezni:   dobila je vročino in obležala ; obležati za dva meseca ; obležati za pljučnico
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:   udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo:   vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
// ostati kje sploh:   smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom  senca nezaupanja je obležala med njima
3. navadno s prislovnim določilom  obstati v ležečem položaju:   kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu ; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
4. uležati se:   pustiti gnoj obležati ; sadje bo okusno, ko se obleži
● 
ekspr.  roman je obležal v urednikovi miznici  ni bil objavljen ; sneg je obležal  ni skopnel ; pismo je obležalo na pošti  ni bilo dostavljeno ; ekspr.  obležal je na Doberdobu  padel je, bil (v boju) ubit ; ekspr.  povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu  kaj te teži, vznemirja ; ekspr.  ta krivica mu je obležala na duši  zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega ; ekspr.  ta naloga je obležala na njegovih ramenih  za to nalogo je ostal odgovoren on ; ekspr.  marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo  marsikaterega jelena je že ustrelil ; pog., ekspr.  ta človek mi je obležal v želodcu  mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja ; jed mi je obležala v želodcu  ostala dalj časa neprebavljena

oblíca   -e ž ( í )
1. v zvezi krompir v oblicah   kuhan neolupljen krompir:   jesti krompir v oblicah
// nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah   kuhana neolupljena repa:   v kotlu se je kuhala repa v oblicah
// zastar.  krompirjev olupek:   med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2. geol.  v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen:   z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
3. les.  na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla:   smrekove oblice ; plot iz oblic in navpičnih kolov
// okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica :   naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil

óblič   -a m ( ọ̑ )
orodje za glajenje, obdelovanje lesa:   potegniti z obličem po deski ; rezilo, ročaj obliča / ročni oblič

oblíčast   -a -o prid. ( í )
zastar. zaobljen , okrogel :   obličast predmet / obličasta krošnja drevesa
 
les.  obličasti les, tram  les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan

oblíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
1. zastar.  ki ima določeno obliko:   oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako  oblikovno
2. pravn.  nanašajoč se na pravno predpisano obliko:   oblična pogodba / oblični predpisi

oblíčiti   -im nedov. ( í ȋ )
star. oblikovati :   lončar obliči posodo / pisatelj obliči preteklost zelo osebno / slutnja se je obličila v gotovost

oblíčje   -a s ( ȋ )
1. knjiž.  prednja stran glave; obraz :   opazovati svoje obličje v ogledalu ; bledo, nagubano obličje ; pren.  hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
2. knjiž., s prilastkom podoba , videz , zunanjost :   obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom:  to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva ; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
3. nar. zahodno maska , krinka :   natakniti (si) obličje / pustna obličja
● 
knjiž.  gledati, videti koga iz obličja v obličje  iz oči v oči ; knjiž., ekspr.  srečati se s kom iz obličja v obličje  tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti ; knjiž., ekspr.  boji se stopiti pred očetovo obličje  pred očeta ; star.  v obličje komu kaj povedati  v obraz, v brk ; knjiž., ekspr.  marsikdaj je zrl smrti v obličje  je bil v smrtni nevarnosti ; star.  poznam ga po obličju, po imenu ne  na videz

oblíčnost   -i ž ( ī )
pravn.  upoštevanje tiste oblike, ki je potrebna za veljavnost pravnih poslov ali dejanj:   z zakonom določena obličnost pri sklepanju pogodbe
// značilnost obličnega:   izpodbijati obličnost oporoke

obligácija   -e ž ( á )
1. pravn.  pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost , obveza :   nastanek obligacije
// knjiž. obveznost , dolžnost :   ni prišel, ker ima druge obligacije
2. fin.  vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica :   izdati obligacije ; naložiti denar v obligacije / državne obligacije

obligacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obligacijo, obveznosten:
a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo  pravo, ki ureja obligacijska razmerja ; obligacijsko razmerje  pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
b) obligacijsko posojilo

obligáten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. obvezen , predpisan :   obligatna oblika soneta / obligatni učni predmet
// reden , vsakdanji :   ob petih je odšel na obligatni sprehod ; popiti svojo obligatno skodelico kave / to je obligaten zaključek kriminalk
♦ 
biol.  obligatni parazit  zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja

obligatóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. obvezen , predpisan :   obisk osnovne šole je obligatoren ; obligatorna prijava sumljivih obolenj
 
pravn.  obligatorni pripor

obligatóričen   -čna -o prid. ( ọ́ star.
1. obvezen , predpisan :   obligatorični učni predmeti / obligatorična zakonitost razvoja  nujna, neizogibna
2. obligacijski :   obligatorična pogodba

obligírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  (pravno) obvezati, zavezati:   ta izjava nas obligira ; obligiral se je, da bo v roku opravil delo / pravno obligirati

oblíka   -e ž ( ȋ )
1. navadno s prilastkom  določen videz, ki ga ima stvar v prostoru:   pravokotna oblika predmeta ; stavba ima še prvotno obliko ; spreminjajoče se oblike oblakov ; po obliki podoben hruški ; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike ; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2. navadno z rodilnikom  značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev:   spremeniti obliko enačbe ; poslovenjena oblika imena ; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
// stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja:   jedrska, toplotna in druge oblike energije ; glasba je ena izmed oblik umetnosti ; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
3. navadno s prilastkom  videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino:   bojevati se za napredne družbene oblike ; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu:   dajati prednost obliki ; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
// s prilastkom  sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina:   ta pesnik je uvedel veliko novih oblik ; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
5. s prilastkom, v zvezi v obliki   izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo:   pesmi so izšle tudi v knjižni obliki ; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki ; publ.:  prihranki v obliki denarja so mu propadli ; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. navadno z rodilnikom način , metoda :   spremeniti obliko dela ; sodobne oblike zdravljenja / publ.  obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7. jezikosl.  sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva:   nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike ; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik ; enklitične oblike zaimkov ; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika  ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
● 
publ.  proučeval je mikroskopsko drobne oblike  bitja, organizme ; knjiž., zastar.  dati testo v pomaščeno obliko  model ; knjiž., zastar.  livarska oblika  kalup, forma ; ekspr.  pravilnik ne sme biti le zunanja oblika  ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦ 
adm.  angleška oblika poslovnih pisem  pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba ; ekon.  enostavna oblika vrednosti  izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu ; relativna oblika vrednosti  izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga ; filoz.  oblika  način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma ; kem.  alotropne oblike ogljika ; lit.  antična metrična oblika ; mat.  eksplicitna oblika funkcije  zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe ; min.  izometrična oblika kristala

oblikoglásje   -a s ( ȃ )
jezikosl. morfonologija

oblikoslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na oblikoslovje:   oblikoslovna posebnost sklanjatve ; izgovorne in oblikoslovne dvojnice

oblikoslôvje   -a s ( ȏ )
jezikosl.  oblike v celoti:   posebnosti oblikoslovja ; arhaizmi v oblikoslovju
// nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah:   glasoslovje in oblikoslovje
♦ 
biol.  morfologija ; glasb.  nauk o (glasbenih) oblikah

oblikotvórje   -a s ( ọ̑ )
jezikosl.  nauk o tvorjenju stopenj pri pridevniku in prislovu, glagolskih oblik:

oblikoválec   -lca  [ oblikovau̯ca tudi oblikovalca m ( ȃ )
kdor kaj oblikuje:   oblikovalci lončene posode / razpisati delovno mesto ročnega oblikovalca / besedni, likovni, odrski oblikovalec ; pren.  oblikovalec mladih rodov
// kdor daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom:   grafični, modni oblikovalec ; oblikovalec svetilk

oblikoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na oblikovanje:   oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne
 
pravn.  oblikovalna tožba  tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja
2. zastar. oblikoven :   oblikovalne slabosti novele

oblikoválka   -e  [ oblikovau̯ka tudi oblikovalka ž ( ȃ )
ženska ali ustanova, ki kaj oblikuje:   oblikovalka čevljev, nakita, torbic / znana oblikovalka tragičnih vlog / ta založba je pomembna oblikovalka naše kulture
// ženska, ki daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom:   grafična, modna oblikovalka

oblikoválnica   -e ž ( ȃ )
1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov:   stopiti v oblikovalnico ; oblikovalnica peciva ; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice
2. knjiž.  kar koga oblikuje, vzgaja:   šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi

oblikoválnost   -i ž ( ȃ )
značilnost snovi, da se da oblikovati:   oblikovalnost gline

oblikoválo   -a s ( á )
agr.  votla priprava, po kateri se oblikuje sir:   polniti oblikovala ; kovinsko, leseno oblikovalo / oblikovalo za sir
♦ 
arheol.  predmet, s katerim se oblikuje drug predmet ; čeb.  priprava za izdelovanje umetnih matičnikov

oblikoválski   -a -o  [ oblikovau̯ski in oblikovalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblikovalce ali oblikovanje:   oblikovalsko delo / oblikovalska šola

oblikovánec   -nca m ( á )
teh.  predmet, oblikovan z ulivanjem, kovanjem, stiskanjem:   zidati z oblikovanci ; betonski, plastični oblikovanci

oblikovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oblikovati:
a) oblikovanje gline, pločevine ; priprava za oblikovanje / oblikovanje lončenih posod
b) oblikovanje obutve ; oblikovanje prostora / grafično, modno oblikovanje ; industrijsko oblikovanje / šola za oblikovanje
c) oblikovanje javnega mnenja / oblikovanje cen
č) oblikovanje glasov ; še ni sposoben oblikovanja pojmov / oblikovanje prislovov iz pridevnikov / pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka
d) oblikovanje humanistične osebnosti / vzgojno oblikovanje

oblikovánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost oblikovanega:   estetska oblikovanost izdelka / oblikovanost pokrajine / dovršena oblikovanost glasbenega dela / kulturna oblikovanost ljudi

oblikovátelj   -a m ( ȃ )
zastar. oblikovalec :   oblikovatelji javnega mnenja / hotel je biti dober oblikovatelj mladih ljudi

oblikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati čemu določeno obliko:   oblikovati glavo kipa ; oblikovati kovino, marmor ; oblikovati s kladivom, žaganjem ; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves  z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
// dajati, določati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom:   oblikovati embalažo, pohištvo ; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar ; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
2. dajati čemu določene značilnosti:   pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ.  oblikovati javno mnenje / publ.  narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo  odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj ; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
3. delati , ustvarjati :   oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev ; z govornimi organi oblikovati glasove ; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti:   tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ.  oblikovati strokovni kader  šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost
5. z besedami izražati kaj:   zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6. sestavljati skupino za določene naloge; formirati :   oblikovati delegacijo, vojaško enoto

oblíkovec   -vca m ( ī )
1. nar.  okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica :   nasekati naročje oblikovcev
2. les.  drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike:   rov so podprli s hrastovimi oblikovci

oblikôven   -vna -o prid. ( ō )
1. nanašajoč se na obliko:   oblikovna dognanost ; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar.  oblikovne umetnosti  likovne umetnosti
 
teh.  oblikovni nož  nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika
2. knjiž. oblikovalen :   za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje

oblikovít   -a -o prid. ( ȋ )
1. ki ima določeno obliko:   predmeti so barvni in oblikoviti
2. zastar.  oblikovno bogat, slikovit:   njegovo izražanje je oblikovito / oblikovito jezero

oblikovítost   -i ž ( ȋ )
značilnost oblikovitega:   oblikovitost predmetov
// oblika zemeljskega površja:   proučevanje oblikovitosti morskega dna / pri meritvah moramo upoštevati tudi oblikovitost tal, zemljišča

oblikôvnost   -i ž ( ō )
1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega:   poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ.  življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost  likovnost
2. značilnost snovi, da se da oblikovati:   material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
3. oblikovitost , oblikovanost :   v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika

oblína   -e ž ( í )
obel, zaobljen del česa:   oblina kupole / oblina bokov / ekspr.  oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline  prsi, boke

oblísniti   -em dov. ( í ȋ knjiž.
1. ošiniti , ošvrkniti :   jezno je oblisnil sogovornika / oblisniti koga z očmi, pogledom
2. na hitro, močno obsvetiti:   avtomobilski žarometi so oblisnili hišo

óbliti 1   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ knjiž.
1. delati zaobljeno, okroglo:   reka obli kamne / ozek trak ji obli obraz ; ramena in boki se ji vse bolj oblijo
2. zastar. oblati :   obliti desko

oblíti 2   -líjem dov. ( í )
1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa:   obliti avtomobil, steno ; obliti noge s toplo vodo ; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo  zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke
2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini:   oblil me je curek mrzle vode ; morski val je spet oblil kopalca na skali ; pren.  jutranja svetloba je oblila gozd
3. ekspr.  pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora:   kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu) ; obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila  zardela je ; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze  je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri
4. knjiž., ekspr.  narediti, da je kdo deležen česa:   obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto  osramotiti ga

oblív   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od obliti:   obliv z mrzlo vodo ga je osvežil
2. gastr.  gostejša mešanica živil, ki se na obliti jedi strdi:   pripraviti obliv / čokoladni obliv

oblívanje   -a s ( í )
glagolnik od oblivati:   oblivanje nog s toplo in mrzlo vodo

oblívati   -am nedov. , tudi  oblivájte;  tudi  oblivála  ( í )
1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa:   oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem
2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini:   usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge ; pren.  mesečina je oblivala dolino
// večkrat pokriti, obdati kaj s seboj:   topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž.  na vzhodu obliva deželo morje
3. ekspr.  pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora:   kurja polt jo obliva ; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica  zardevala je ; očeta so kmalu oblivale solze  oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene
4. knjiž., ekspr. obhajati , prevzemati :   oblivala ga je bolečina, omotica
5. knjiž., ekspr.  delati, da je kdo deležen česa:   oblivati koga s svojo milostjo

oblízanec   -nca m ( í )
star.  moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizanec :   oblizanci so mi zoprni

oblízanost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost oblizanega:   oblizanost kamna / njegova oblizanost jih je motila

oblízati   tudi  oblizáti -lížem dov. ( í á í )
1. z lizanjem preiti (vso) površino česa:   pes mu je oblizal roko ; oblizati si ustnice ; pren., ekspr.  oblizati koga s pogledi
// ližoč odstraniti s površine:   oblizati s smetano namazano žlico
2. ekspr.  pokriti, obdati kaj s seboj:   dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
● 
pog., slabš.  oblizati dekle  večkrat na različnih mestih poljubiti ; ekspr.  voda je že precej oblizala kamenje  zgladila, obrusila ; ekspr.  pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar  pripravljeni so se kakorkoli ponižati ; ekspr.  če to dobiš, si lahko vse prste obližeš  si lahko zelo zadovoljen

oblizávati   -am nedov. ( ȃ )
zastar. oblizovati :   krava je oblizavala telička / plameni so oblizavali kotel

oblízek   -zka m ( ȋ )
knjiž., ekspr. poslastica :   zanj je oblizek puran ; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce
● 
ekspr.  v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla  za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu

oblízniti   -em dov. ( í ȋ )
1. povleči z jezikom po čem:   mačka je obliznila mladiča ; oblizniti se z jezikom ; oblizniti si ustnico
// ližoč pojesti del česa:   oblizniti sladoled
2. ekspr.  pokriti, obdati kaj s seboj:   plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
● 
ekspr.  obliznil ga je dvom  obšel, prevzel ; ekspr.  nasmeh mu je obliznil ustnice  preletel ; ekspr.  doma ga večkrat oblizne šiba  je večkrat tepen s šibo ; ekspr.  kako čudovito je bilo, se je obliznila  je z zadovoljstvom, veseljem rekla ; ekspr.  vsak fant bi se obliznil za tem dekletom  bi bil zadovoljen, če bi jo imel ; pog., ekspr.  vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi  naj bo zelo zadovoljen

oblizováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. (večkrat) premikati jezik po čem:   krava oblizuje telička ; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano  z lizanjem si jo zdravi
// ližoč odstranjevati s površine:   oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr.  on rad oblizuje kosti  obira meso s kosti
2. ekspr.  večkrat pokriti, obdati kaj s seboj:   plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz
● 
ekspr.  smrt ga je že večkrat oblizovala  že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti ; knjiž., ekspr.  voda se oblizuje med skalami  se pretaka, pljuska ; ekspr.  ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste  so lahko zadovoljni

oblíž   -a m ( ī )
1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze:   nalepiti, odtrgati obliž ; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž ; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž ; pren., ekspr.  antične razvaline so lepotni obliž narave
2. knjiž.  (mrzel) obkladek:   oblagati vroče čelo z obliži
● 
ekspr.  ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe  tolažba, uteha ; publ.  kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž  bi samo začasno rešila, omilila problem, težave

oblížje   -a s ( ȋ star.
1. (najbližja) okolica:   sprehajati se po obližju mesta / tako misli on in njegovo obližje
2. kraj, prostor, ki je blizu; bližina :   videti kaj iz obližja ; ker je bil skrit v obližju, je vse slišal
3. okolje , milje :   družinsko, pisarniško obližje

oblížnji   -a -e prid. ( ȋ )
star. bližnji 2 ljudje iz obližnjih krajev / želodec in obližnji organi

obljúba   -e ž ( ȗ )
1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen:   ostati zvest svoji obljubi ; izpolniti, preklicati obljubo ; kljub obljubi nagrade ni dobil ; ekspr.  ne boš nas odpravil s praznimi obljubami ; pisna, ustna obljuba / dati obljubo  obljubiti
// izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:   veže me obljuba, zato bom molčal ; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe
 
rel.  krstna obljuba  izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu
2. kar kdo obljubi:   obljube so se izpolnile ; držal je obljubo in prišel
 
preg.  obljuba dela dolg  kar se obljubi, se mora tudi izpolniti

obljubíti   in  obljúbiti -im dov. ( ī ū )
izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen:   obljubiti komu nagrado, zvestobo ; obljubil je, da mu bo dobro pri njem ; slovesno obljubiti / knjiž.  obljubiti na svojo čast / obljubiti komu kazen / oče je hčer obljubil drugemu
// navadno z odvisnim stavkom  izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:   obljubil je, da bo prišel ; obljubil je, pa ni naredil
● 
publ.  včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari  so se poročili ; obljubiti in dati je dvoje  obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje

obljúbljati   -am nedov. ( ú )
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen:   že dolgo mu obljublja lepo knjigo za nagrado ; obljubljal ji je zakon / meteorologi obljubljajo lepo vreme
// navadno z odvisnim stavkom  izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil:   že dolgo obljublja, da nas bo obiskal ; ekspr.  obljubljal mu je, da bo tepen  grozil / dov. obljubljam, da bom stvar uredil
2. nav. ekspr.  imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega:   drevje obljublja dosti sadja ; dekle obljublja, da bo lepotica
b) drugega, drugačnega:   nekatera znamenja obljubljajo spremembe

obljubováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. obljubljati :   obljubovati nagrado, dober zaslužek / že dolgo obljubuje, da bo prišel / oblaki obljubujejo nevihto / vroč dan se je obljuboval

obljúdenost   -i ž ( ȗ )
knjiž. naseljenost , poseljenost :   obljudenost te pokrajine narašča ; gosta, redka obljudenost / skušali so ugotoviti morebitno obljudenost Marsa  če so živa bitja na Marsu

obljúditi   -im dov. ( ú ȗ knjiž.
1. naseliti , poseliti :   obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo  začeti prebivati, stanovati v njej
 
knjiž.  ljudje so spet obljudili ulice in trge  prišli nanje, jih napolnili
2. ekspr. napolniti , poživiti :   obljuditi svoj dramski svet z idejami ; obljuditi tišino z lastnim glasom

óblo   -a s ( ọ̄ )
zastar. obla :   izdelek je imel obliko obla / zemeljsko oblo

oblo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na obel:   obloličen, obloustka

oblóček   -čka m ( ọ̑ )
anat.  usločeni del vretenca:   obloček in plošček

oblóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na oblok:   stopil je skozi obločna vrata
2. elektr., v zvezi obločna luč, svetilka obločnica :   vrsta obločnih luči ; ustaviti se pod obločno svetilko
♦ 
metal.  obločna peč  peč, ki ji daje toploto električni oblok ; obločno varjenje  varjenje z električnim oblokom

oblóčnica   -e ž ( ọ̑ )
elektr.  svetilka, v kateri nastaja svetloba med razmaknjenima elektrodama:   most razsvetljuje precejšnje število obločnic
● 
knjiž., ekspr.  cesto je razsvetljevala nebesna obločnica  luna

oblóda   -e ž ( ọ̑ )
1. agr.  otrobi, zmlet ječmen, koruza kot dodatek, primes krmi:   nasuti, zamešati oblodo / ječmenova, ovsena obloda / mleti za oblodo
2. zastar.  slaba pijača:   te oblode nočem piti

oblodíti   in  oblóditi -im dov. ( ī ọ́ )
agr.  dodati, primešati oblodo:   obloditi krmo

oblódva   -e ž ( ọ̑ )
nar. obloda :   pripeljati iz mlina moko in oblodvo / prašiči se dobro redijo, ker jim daje oblodvo

oblòg   -óga m ( ȍ ọ́ )
star. obloga :   marmorni oblog zidov / odstraniti oblog z ladijskega dna / oblog na jeziku

oblóga   -e ž ( ọ̑ )
1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage:   položiti, prilepiti oblogo ; lesena, marmorna obloga ; obloga fasade ; obloga v peči / stropna, talna obloga ; toplotna, zaščitna obloga
// navadno s prilastkom  plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh:   na drevju se je naredila ledena obloga ; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga
2. jed, s katero se okrasi glavna jed:   gobe, servirane kot obloga k mesu
3. med.  predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene:   zdraviti z oblogami ; topla, vlažna obloga / blatna obloga
4. oblaganje :   končati oblogo
♦ 
avt.  obloga  del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut ; med.  obloga  belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih ; zobna obloga  kar se nabere na zobeh

oblója   -e ž ( ọ̑ )
nar. obloda :   pripravljati prašičem oblojo

oblòk   tudi  oblók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
1. star. obok :   za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat
 
star.  nad njim se je razprostiral modri oblok  nebo
2. biol.  hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah:   čeljustni, škržni obloki ; podjezični oblok
3. elektr., v zvezi električni oblok   električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod:   varjenje z električnim oblokom

oblomíti   -lómim dov. ( ī ọ́ )
z lomljenjem odstraniti del česa:   koruzo na njivi požanjejo, doma pa oblomijo ; ko je vejo oblomil, jo je obelil
// z lomljenjem nekoliko poškodovati:   vihar je oblomil drevesa

oblómovščina   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  ravnanje ali vedenje, značilno za Oblomova iz romana Gončarova:   karamazovščina in oblomovščina

óblost   -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost oblega:   oblost predmeta / knjiž.:  oblost rečnih kamnov ; kipar je poudaril oblost rok in nog

obloústka   -e ž ( ȗ )
nav. mn., zool.  živali z okroglim, za sesanje prilagojenim gobcem z velikim številom zob in hrbtno struno, Cyclostomata:   ribe in obloustke

óblovina 1   in  oblovína -e ž ( ọ̑; í )
nar. oblanci , oblanje :   nastiljati z oblovino

oblovína 2   -e ž ( í )
gozd.  okrogli les:

oblóžek   -žka m ( ọ̑ )
predmet ali snov, s katero se kaj obloži:   palica z gumijastim obložkom / knjiž., zastar.  stena je bila prekrita s hrastovimi obložki  s hrastovim opažem ; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom  s srebrno prevleko

oblóžen   -žna -o prid. ( ọ̑ )
namenjen za oblogo, oblaganje:   obložni les ; obložna opeka, pločevina
 
teh.  obložna cev  cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z zemeljskimi plastmi

obložênost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost obloženega:   obloženost sten
 
med.  obloženost jezika

obložíti   -ím dov. , oblóžil  ( ī í )
1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage:   obložiti sedeže z usnjem ; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni
2. položiti, namestiti kaj okrog česa:   obložiti odprtino s kamenjem / ekspr.  obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
3. otovoriti , naložiti :   obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli ; pren., ekspr.  obložiti svojo vest z zločinom
4. ekspr.  narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa:   obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami
5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili:   obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
● 
obložiti mizo z jedmi in pijačami  dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač ; ekspr.  preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom  jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj ; ekspr.  pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki  je samostalnikom (do)dal številne prilastke

obmêjek   -jka m ( ȇ )
knjiž.  nezoran, travnat del med njivami; meja :   kositi na obmejku ; po obmejkih raste grmovje / obmejek gozda  rob, obrobje

obmêjen   -jna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na območje ob (državni) meji:   obmejni kraji ; obmejno območje / obmejni prebivalci / obmejni spopadi / obmejna dovolilnica, izkaznica / velik promet na obmejnih prehodih  na mejnih prehodih / mali obmejni promet  maloobmejni promet / obmejna straža  vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo

obmejíti   -ím dov. , obmêjil  ( ī í )
knjiž. omejiti :   časovno obmejiti kak pojav / obmejiti dolžino razprave

obmêjnik   -a m ( ȇ )
knjiž.  obmejni prebivalec:   večina obmejnikov je govorila oba jezika / obmejniki so pregnali Indijance
 
publ.  obmejnik pregleduje potne liste  uradnik na mejnem prehodu

obmésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob mestu:   obmestno naselje / obmestni promet

obméstje   -a s ( ẹ̑ )
urb.  območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno povezano z mestom:   obmestje se je v zadnjem času precej povečalo ; londonsko obmestje ; mesto in obmestje

obmetáti   -méčem dov. , obmêči obmečíte; obmêtal  ( á ẹ́ )
z metanjem spraviti na površino česa:   igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami ; obmetali so ga s kepami
 
ekspr.  nasprotnika je obmetal z blatom  osramotil

obmetávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obmetavati:   obmetavanje s kamenjem / obmetavanje z žaljivkami

obmetávati   -am nedov. ( ȃ )
1. metati večjo količino česa na koga:   obmetavati koga z gnilimi jabolki, kamni, snegom ; otroci se obmetavajo / zmagovalce obmetavajo s cvetjem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:   obmetavati koga s kletvicami, psovkami, žaljivkami ; kar naprej ga obmetavajo z vprašanji / obmetavajo ga s strahopetcem
 
ekspr.  nasprotniki me obmetavajo z blatom  sramotijo, obrekujejo

obmirováti   -újem dov. ( á ȗ )
ostati v mirujočem položaju, stanju:   ptica se je nekaj časa zibala, nato pa obmirovala ; za hip so vsi obmirovali ; obmirovala je kot kip / morje je obmirovalo ; roke so ji obmirovale v naročju / njegov pogled je obmiroval na očetovi sliki / če se človek navadi na delo, ne more več obmirovati ; ekspr.  pozimi narava obmiruje

obmóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na območje:   območno središče / območna zveza organizacij

obmóčje   -a s ( ọ̑ navadno s prilastkom
1. ozemlje z določenimi značilnostmi:   alpsko območje ; gozdnata območja Slovenije ; na Dolenjskem so znana polharska območja ; potresno območje ; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje ; evrsko območje  skupina držav Evropske unije z evrom kot denarno enoto / publ., z oslabljenim pomenom:  luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja ; na območju Slovenije  v Sloveniji ; hotelski objekt na območju blizu jezera  blizu jezera / krizno območje  ki ga je prizadela vojna ali naravna katastrofa in je nestabilno
// ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost:   določiti območje zdravstvene postaje ; gravitacijsko območje bolnišnice ; prodajno, sodno, volilno območje ; rekreacijsko, turistično območje
// ozemlje okoli kakega središča:   mestno območje ; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje
2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv:   merilno območje instrumenta ; letalo je izginilo iz vidnega območja ; območje topovskega ognja ; območje zemeljske težnosti
3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje :   raziskave s psihološkega območja ; območje poezije / razširiti območje dela
● 
publ.  vplivno območje  ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv ; ekspr.  izviti se iz območja družine  oblasti, vpliva ; ekspr.  hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni  rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni ; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj  prostoru, zemljišču ; območje med Črnim morjem in Baltikom  ozemlje
♦ 
biol.  globinsko območje  del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati ; ekon.  nerazvito območje  z nizkim narodnim dohodkom ; elektr.  kazalno območje  območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost ; nastavitveno območje  v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin ; fin.  izvoz na konvertibilna območja  v države, ki uporabljajo konvertibilno valuto ; fiz.  območje infrazvoka ; meteor.  območje visokega zračnega pritiska ; rad.  preskrbovalno območje  na katerem radijska ali televizijska postaja omogoča zadovoljiv sprejem ; urb.  metropolitansko območje  urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto ; voj.  armadno območje  na katerem so razporejene enote določene armade ; ljubljansko armadno območje

obmódek   -dka m ( ọ̑ )
anat.  organ ob modu, v katerem se nabirajo semenčice:   vnetje prostate in obmodka

obmolčáti   -ím  [ obmou̯čati dov. , obmôlči; obmôlčal  ( á í )
knjiž. obmolkniti :   vso pot sta se pogovarjala, pred hišo pa je obmolčal

obmôlkel   -kla -o  [ obmou̯kəu̯ prid. ( ó )
knjiž.  ki je obmolknil:   obmolkli ljudje

obmôlkniti   -em  [ obmou̯kniti dov. , tudi  obmolkníte;  tudi  obmolkníla  ( ó ȏ )
prenehati govoriti, navadno za krajši čas:   ljudje so obmolknili ; hotela je še nekaj povedati, pa je obmolknila, ko je vstopil oče ; nenadoma so vsi obmolknili
// ekspr.  prenehati oddajati glasove, šume:   ptice so obmolknile / harmonika je že obmolknila

obmórec   tudi  obmôrec -rca m ( ọ̑; ō )
knjiž.  kdor živi ob morju:   življenje obmorcev

obmórje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  pas zemlje ob morju; obala :   peščeno obmorje

obmôrski   -a -o prid. ( ó )
1. ki je, se nahaja ob morju:   obmorski kraj ; obmorska država ; obmorsko mesto / obmorsko letovišče
// ki povezuje kraje ob morju:   obmorska cesta
2. nanašajoč se na območje ob morju:   življenje obmorskih ljudi / obmorski vetrovi ; obmorsko podnebje / obmorski turizem

obmótati   -am  tudi  obmotáti -ám dov. ( ọ̑; á ȃ )
knjiž., zastar. oviti , poviti :   rano so mu očistili in obmotali

obmréti   -mrèm  tudi  -mŕjem  stil.  -mrjèm dov. , obmŕl  ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
knjiž. odreveneti , onemeti :   od strahu so obmrli ; za hip sta oba obmrla

obnášanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obnašati se:   lepo, spoštljivo, vljudno obnašanje ; vsi se zgražajo nad njegovim obnašanjem ; obnašanje tovarišev / v obnašanju do sodelavcev se je spremenil / opomnili so ga zaradi obnašanja pri kosilu / raziskovati obnašanje živali / obnašanje avtomobila na mokrem cestišču / proučevati obnašanje materiala pri visoki temperaturi

obnášati se   -am se nedov. ( ȃ )
1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se :   učiti otroke, kako se naj obnašajo ; ne zna se obnašati ; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati ; do starejših se dostojno obnaša ; proti njej se obnaša kot kavalir ; obnaša se po otročje ; obnaša se kot gospodar
// s prislovnim določilom  izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo:   zadnje čase se čudno obnaša ; pri mizi se grdo obnaša ; v bolnišnici se je hrabro obnašal ; kljub mučenju se je dobro obnašal  ni ničesar izdal ; obnaša se, kot bi nas ne poznal
2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom  pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti:   te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
// dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo:   tak način vzgoje češenj se ne obnaša
● 
publ.  ta avtomobil se na cesti dobro obnaša  ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji ; star.  presajene jablane se dobro obnašajo  rastejo, uspevajo ; star.  kupčija se mu obnaša  daje dobiček, korist

obnavljalec   gl. obnavljavec

obnavljálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obnavljanje:   obnavljalna dela / obnavljalni procesi v organizmu

obnávljanje   -a s ( á )
glagolnik od obnavljati:   obnavljanje hiše / obnavljanje vinogradov / obnavljanje prijateljstva / obnavljanje ilirizma / obnavljanje učne snovi / obnavljanje poškodovanega tkiva

obnávljati   -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo:   obnavljati hišo ; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne:   obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče:   obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
 
šol.  obnavljati učno snov

obnavljávec   -vca  in  obnavljálec -lca  [ obnau̯ljau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj obnavlja:   obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva

obnébje   -a s ( ẹ̑ )
1. star.  nebo, nebesni obok:   vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki ; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov
 
knjiž.  morje se širi do obnebja  obzorja
2. zastar. podnebje :   ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju

obnemágati   -am dov. ( ȃ )
star. omagati , obnemoči :   sredi poti je obnemagal

obnemélost   -i ž ( ẹ́ )
onemelost :   biti v obnemelosti

obneméti   -ím dov. , tudi  obnémi  ( ẹ́ í )
onemeti :   poslušalci so obnemeli ; obnemeti od strahu / ptice so obnemele / koraki pred hišo so obnemeli

obnemôči   -mórem dov. , obnemógel obnemôgla  ( ó ọ́ )
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l  izgubiti moč, moči:   obnemoči od lakote ; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela
 
star.  v tretjem razredu je obnemogel  je padel
// nav. 3. os.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle

obnemóglost   tudi  obnemôglost -i ž ( ọ́; ó )
onemoglost :   zaradi obnemoglosti ni mogel na pot ; duševna, telesna obnemoglost

obnergáti   -ám dov. ( á ȃ )
nav. slabš.  z nerganjem izraziti nejevoljo nad čim:   mladi vse obnergajo, kar je bilo pred njimi

obnêsti se   -nêsem se dov. , obnésel se obnêsla se  ( é )
navadno s prislovnim določilom  pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti:   nova naprava se je obnesla ; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla  obrodila ; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.:  premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel ; kot šofer se je imenitno obnesel
// dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje:   kolektivno delo se lahko obnese ; kupčija se ni obnesla ; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ.  naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali  so bili boljši, so dosegli boljše rezultate
● 
letina se je letos obnesla  je dobra ; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah  pomaga, je zelo primerno ; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo  posrečilo

obnóhten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob nohtu:   obnohtna kožica

obnoréti   -ím dov. , obnôrel  ( ẹ́ í )
1. postati nespameten, nerazsoden; ponoreti :   dekle je čisto obnorelo / ob tem dogodku je vse mesto obnorelo
 
ekspr.  obnoreti od veselja  zelo se razveseliti
2. star.  postati duševno bolan; znoreti :   v ječi je obnorel ; kričal je, kot bi čisto obnorel
3. publ. obnoriti :   vsako žensko hoče obnoreti / mesto jo je obnorelo

obnoríti   -ím dov. , obnóril  ( ī í )
ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna:   ljudje so ga čisto obnorili ; obnorili so jo, da še spati ni mogla / s svojo lepoto obnori vsakega / jeza obnori človeka

obnósen   in  obnôsen -sna -o prid. ( ọ̑; ó )
ki je, se nahaja ob nosu:   obnosna votlina

obnosíti   -nósim dov. ( ī ó )
z nošenjem, oblačenjem obrabiti:   obnositi obleko, plašč

obnôva   -e ž ( ȏ )
glagolnik od obnoviti:   obnova hiše, proge ; priskrbeti sredstva za obnovo / obnova gozdov, vinogradov / povojna obnova dežele / obnova liberalizma / obnova postopka, procesa
♦ 
fin.  Mednarodna banka za obnovo in razvoj  banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov ; rel.  obnova  prizadevanje za poglobitev versko-nravnega življenja ; šol.  obnova  govorjenje, pisanje besedila po prebranem, pripovedovanem besedilu ; za šolsko nalogo so pisali obnovo

obnovítelj   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor kaj obnovi:   obnovitelji gradu so že začeli z delom / obnovitelji gledališča

obnovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obnoviti:   obnovitev poslopja, dotrajane učilnice / obnovitev vinogradov / publ.  onemogočiti obnovitev sovražnosti / za sodišče je pomembna obnovitev dogodka / obnovitev procesa

obnovíti   -ím dov. , obnôvil  ( ī í )
1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo:   obnoviti hišo ; obnoviti napis, sliko ; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne:   obnoviti pogajanja ; obnoviti prijateljstvo ; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče:   obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
● 
članarino je treba vsako leto obnoviti  plačati in s tem ostati član ; obnoviti garderobo  kupiti novo garderobo ; obnoviti zalogo  nadomestiti porabljeno, prodano z novim
♦ 
pravn.  obnoviti postopek, proces ; šol.  obnoviti učno snov

obnovítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obnovitev:   obnovitveni načrti, stroški ; obnovitvena dela se nadaljujejo
 
pravn.  obnovitveni postopek

obnovljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da obnoviti:   obnovljivi materiali ; dogodki niso več obnovljivi / obnovljivi viri energije [OVE]  viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa ; obnovljive surovine ; obnovljiva goriva / obnovljivi recept  recept, ki ga zdravnik izda enkrat, velja pa za večkratno izdajo zdravil v določenem obdobju

obnóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ )
ki je, se nahaja ob nogah:   obnožna volna
 
čeb.  obnožni sat  sat, v katerem je obnožina

obnóžina   in  obnožína -e ž ( ọ̑; í )
čeb.  cvetni prah, ki ga čebele prenašajo na zadnjih nogah:   čebele prinašajo v panj rumeno obnožino ; sati z obnožino ; med in obnožina

óboa   -e ž ( ọ̑ )
glasb.  pihalni instrument z dvojnim jezičkom:   igrati oboo

obóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obok:   obočna oblika stropa / obočno stopnišče / obočna opeka / obočna arhitektura
 
um.  obočna pola  osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka

obóčje 1   -a s ( ọ̑ star.
1. obok :   okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja  neba, nebesnega oboka
2. boki :   ženska je širokega obočja

obóčje 2   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  del obraza ob očeh:   gubančiti obočje ; modrikaste lise na obočju

obòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega:   kamnit obod pri vodnjaku ; obložiti obod tople grede ; popraviti obod škafa ; dno in obod posode / obod kolesa
// temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov:   dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod
2. leseno ogrodje pri situ, rešetu:   izdelovati obode ; prišiti dno (sita) na obod ; prodajati obode in drugo suho robo
3. knjiž., s prilastkom  zunanji, obrobni del česa:   obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom ; živeti na obodu mesta ; na obodu Panonske nižine  obrobju ; pren.  ima občutek, da živi na obodu civilizacije
4. obseg :   prsni obod ; obod drevesne krone / publ.  potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
● 
nar.  obodi (škornjev) so mu segali do kolen  golenice ; nar.  klobuk s širokimi obodi  krajci, krajevci
♦ 
geom.  obod kroga  krivulja, ki omejuje krog ; točka na obodu kroga

obódec   -dca m ( ọ̑ )
manjšalnica od obod:   izdelovati obodce za sita
♦ 
gastr.  priprava za ročno izrezovanje testa ; navt.  kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv

obóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obod:   obodni del kolesa / obodne stene  zunanje / obodne pokrajine  obrobne / razlikovati osrednje delo od obodnega  stranskega, manj pomembnega
♦ 
anat.  obodno živčevje  živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje ; fiz.  obodna hitrost  hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga

obodríti   -ím dov. , obódril; obodrèn  ( ī í )
star. spodbuditi , opogumiti :   prijatelji so ga obodrili ; trepljal ga je po rami, da bi ga obodril
// potolažiti :   jokala je, da jo je komaj obodril

obogatênje   -a s ( é )
glagolnik od obogateti ali obogatiti:   viri za obogatenje ; želja po obogatenju / obogatenje besednega zaklada

obogatéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati bogat:   v mestu je obogatel ; obogateti z delom, kupčevanjem ; hitro, nepričakovano obogateti
 
ekspr.  za vsako ceno hoče obogateti  z vsemi sredstvi, po vsej sili ; ekspr.  čez noč je obogatel  naenkrat, nepričakovano

obogatévati   -am nedov. ( ẹ́ )
bogateti :   obogatevati pri trgovanju / zgodovinska veda obogateva z novimi podatki

obogatítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obogatiti ali obogateti:   čudili so se njegovi nagli obogatitvi / obogatitev knjižnice z novimi knjigami / njegova pesniška zbirka pomeni veliko obogatitev poezije ; obogatitev znanja / obogatitev uranove rude

obogatíti   -ím dov. , obogátil  ( ī í )
1. narediti koga bogatega:   kupčije so ga obogatile ; obogatiti se na nedovoljen način
2. številčno povečati, pomnožiti:   knjižnico so obogatili z novimi primerki
3. izboljšati kakovost, vrednost:   obogatiti hrano z dodatki ; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo ; na potovanjih je obogatil svoje znanje ; publ.  svečanost so obogatili z akademijo

oboíst   -a m ( ȋ )
glasb.  kdor igra oboo:   nastop znanega oboista

oboístka   -e ž ( ȋ )
glasb.  ženska, ki igra oboo:   nastop oboistke ; oboistka in pianistka

obòj 1   -ôja m ( ȍ ó )
1. priprava, navadno iz desk, ki kaj obdaja, pokriva:   zbiti oboj ; zavarovati vodovodni dotok z lesenim obojem ; oboj v rudniku
2. knjiž. podboj :   odprl je vrata in se naslonil na oboj / okenski oboj  okenski okvir

obój 2   -a -e zaim. ( ọ̑ )
1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin:   mladina obojega spola ; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi ; oboji predstavniki / oboja družina ga ima rada ; oboja moka je presejana  obojna
2. pri množinskih samostalnikih  poudarja skupnost, povezanost dveh enot:   oboje hlače si zamazal ; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo  oba para ; sam.:  Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje ; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje ; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati ; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj ; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado

obóje   -ih  tudi  -- štev. ( ọ̑ )
pri množinskih samostalnikih  poudarja skupnost, povezanost dveh enot:   otrok je raztrgal oboje hlačk

obójen 1   -jna -o prid. ( ọ̑ )
poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin:   obojni sorodniki so se potegovali za dediščino ; obojna moka, pšenična in ajdova ; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo

obójen 2   -jna -o prid. ( ọ̄ )
namenjen za obijanje:   obojne deske, letvice

obojespôlen   -lna -o prid. ( ȏ )
1. knjiž.  ki je iz pripadnikov obeh spolov:   obojespolna mladina se je navduševala za pesnika
2. biol.  ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen :   obojespolna žival / zarodek je sprva obojespolen

obojestránski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na obe strani:   obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili ; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota  otrok brez staršev
 
med.  obojestransko vnetje pljuč ; num.  obojestranski kov

obójka   -e ž ( ọ̑ )
teh.  kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic:   obojka je počila ; pritrditi obojko / kabelska, odcepna obojka

obòk   tudi  obók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu:   delati obok ; zidati oboke ; stati pod obokom ; sajast, zakajen obok ; obok cerkve, hodnika ; obok nad vrati ; prečni lok v oboku ; oboki in kupole / baročni obok ; opečni obok ; polkrožni, šilasti obok
// prostor pod tako konstrukcijo:   visoki obok je bil poln mesa
// navadno s prilastkom  kar je po obliki temu podobno:   veje dreves delajo zelen obok nad potjo ; obok lobanje ; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok ; nebesni obok  nebo ; pesn.  osvajalec zvezdnega oboka  neba, vsemirja
♦ 
anat.  nožni obok  srednji vbočeni del stopala ; arhit.  banjasti obok  polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo ; križni obok  ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču ; kupolasti obok  v obliki kupole ; mrežasti obok  rebrasti obok v obliki križa ; rebrasti obok  s kamnitimi rebri ; zvezdasti obok  rebrasti obok v obliki zvezde ; um.  gotski obok

obókast   -a -o prid. ( ọ̄ )
podoben oboku:   obokast rov
// ki ima obok(e):   obokasto stopnišče

obókati   -am dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. narediti čemu obok(e):   cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali ; obokati hlev, klet
2. zastar. izbočiti :   fant je obokal obrvi

obôknica   in  obóknica -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nav. mn., knjiž. naoknica :   obesiti, sneti oboknice ; odpreti, zapreti oboknice / oboknice imajo vedno spuščene  rolete

óbol 1   tudi  óbolos -a m ( ọ̑ )
num.  srebrn starogrški novec manjše vrednosti:   v svoji zbirki ima tudi dva obola

óbol 2   tudi  óbolos  tudi  óbolus -a m ( ọ̑ )
ekspr.  (denarni) prispevek manjše vrednosti:   dati, priložiti svoj obol ; skušal mu je pomagati s svojim obolom

obolélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje obolelega človeka:   zaradi obolelosti je ostal doma ; znaki obolelosti / duševna, telesna obolelost ; obolelost srca ; obolelost za zlatenico

obolênje   -a s ( é )
pojav, nastop bolezni:   obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti ; zaradi obolenja ni mogel na potovanje ; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje ; širjenje srčnih obolenj ; starostna obolenja ; obolenje dihal, prebavnih organov
 
med.  alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje ; glivično obolenje  obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice ; gripozno obolenje ; kožno, rakasto obolenje
// bolezen :   podleči obolenju ; hudo, nevarno, smrtno obolenje ; poklicno obolenje

oboléti   -ím dov. , obôlel  ( ẹ́ í )
postati bolan:   na pomlad oboli veliko ljudi ; mati je od žalosti obolela ; oboleti na ledvicah, pljučih ; oboleti za tuberkulozo ; na smrt oboleti / živina mu je obolela

obolévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obolevati:   obolevanje otrok ; obolevanje za davico, rakom

obolévati   -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat oboleti:   slabotni otroci pogosteje obolevajo ; obolevati za jetiko

obolévnost   -i ž ( ẹ́ )
1. dejstvo, da kdo oboli:   obolevnost otrok ; obolevnost zaradi onesnaženja zraka ; obolevnost za rakom ; raziskati vzroke obolevnosti
2. med.  število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev:   obolevnost pada ; podatki o obolevnosti

obolos   in  obolus gl. obol 2

obòr   -ôra m ( ȍ ó )
1. nar.  ograjen prostor, v katerega se zapira živina:   zapreti svinje v obor ; obor za krave, ovce
2. lov. obora :   obor za jelene ; v oboru vzgojen srnjak

obóra   -e ž ( ọ̑ )
lov.  ograjen prostor v gozdu za gojitev divjadi:   ogledati si jelenjo oboro ; obora za divjačino

oboráti   -ôrjem  in  -órjem dov. , obôrji oborjíte; oborál  ( á ó, ọ́ )
z oranjem se izogniti:   oborati drevo

oborína   -e ž ( í )
1. kem.  snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine:   pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid
2. knjiž. usedlina , gošča :   pri kuhanju oborina masla porumeni

oboríti   -ím dov. , obóril  ( ī í )
kem.  s kemičnimi reakcijami izločiti iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev:   s segrevanjem oboriti karbonate iz vode

oborožênec   -nca m ( é )
knjiž.  oborožen človek:   v vas so se pripeljali oboroženci ; v spremstvu je bilo deset oborožencev ; v akciji so sodelovali oboroženci in civilisti

oborožênost   -i ž ( é )
lastnost, stanje oboroženega:   oboroženost vojakov ; dobra oboroženost države / ekspr.  v delu se kaže avtorjeva znanstvena oboroženost

oboroževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oboroževanje:   oboroževalna tekma ; zaustaviti oboroževalno tekmovanje / oboroževalna industrija

oboroževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oboroževati:   omejiti oboroževanje ; atomsko, jedrsko oboroževanje ; tekma v oboroževanju

oboroževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
opremljati z orožjem:   oboroževati vojake ; delavci in kmetje so se začeli oboroževati ; pren., ekspr.  oboroževati se z znanjem ; mladina se idejno in politično oborožuje

oborožítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od oborožiti:   skrbeti za oborožitev vojaških enot, vojakov ; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev
2. publ.  orožje, bojna oprema:   tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi ; v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet

oborožíti   -ím dov. , oboróžil  ( ī í )
opremiti z orožjem:   oborožiti borce ; oborožiti se za napad ; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško ; četa se je dobro oborožila ; pren., ekspr.  oborožiti študente s potrebnim znanjem ; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero
 
ekspr.  oborožiti se od nog do glave, do zob  zelo dobro

oborožítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oborožitev:   oborožitvena tehnika / oborožitvena politika / oborožitvena industrija

obôsti   obôdem dov. , obôdel  in  obódel obôdla,  stil.  obòl obôla  ( ó )
raniti z vbodi, vbodljaji:   ježeve bodice so ga obodle ; obosti se s trnjem / obosti se do krvi  zbosti se do krvi

obotáva   -e ž ( ȃ )
zastar., v zvezi brez obotave   brez obotavljanja:   brez obotave odgovoriti, oditi

obotavljáč   -a m ( á )
obotavljavec :   ta človek je obotavljač

obotavljalec   gl. obotavljavec

obotávljanje   -a s ( á )
glagolnik od obotavljati se:   zaradi obotavljanja so zamudili vlak ; po krajšem obotavljanju je vstopil / brez obotavljanja narediti, odgovoriti / moti ga njegovo obotavljanje

obotávljati se   -am se nedov. , tudi  obotavljájte se;  tudi  obotavljála se  ( á )
biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev:   fant se obotavlja ; obotavljati se z odgovorom ; obotavlja se iti k zdravniku ; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil ; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali  tako počasi delali ; pren., ekspr.  poletje se letos nekaj obotavlja

obotavljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
obotavljiv :   obotavljav človek / stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki

obotavljávec   -vca  in  obotavljálec -lca  [ obotau̯ljau̯ca m ( ȃ )
kdor se (rad) obotavlja:   pregovoriti, spodbuditi obotavljavce

obotavljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) obotavlja:   obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje

obotavljívec   -vca m ( ȋ )
kdor se (rad) obotavlja:   po naravi je bil obotavljivec

obotavljívost   -i ž ( í )
lastnost obotavljivega človeka:   obotavljivost tovarišev je bila vzrok za neuspeh / pokazati, premagati svojo obotavljivost

obožávati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž. oboževati :   vsi ga obožavajo / obožavati glasbo

oboževálec   -lca  [ oboževau̯ca tudi oboževalca m ( ȃ )
nav. ekspr.  kdor koga ali kaj obožuje:   zavrnila je vse svoje oboževalce ; imeti velik krog oboževalcev / oboževalec narave / oboževalec gledališča  ljubitelj

oboževálka   -e  [ oboževau̯ka in oboževalka ž ( ȃ )
nav. ekspr.  ženska, ki koga ali kaj obožuje:   imel je dosti oboževalk ; to je darilo njegove oboževalke / bila je velika oboževalka literature

oboževánec   -nca m ( á )
ekspr.  oboževan človek:   srečala je svojega oboževanca / bil je atletski oboževanec vse šole

oboževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oboževati:   oboževanje prijateljev ; zdela se mu je vredna oboževanja / oboževanje narave

oboževánka   -e ž ( á )
ekspr.  oboževana ženska:   hrepeneti po svoji oboževanki ; oboževanka iz mladosti

oboževátelj   -a m ( ȃ )
star. oboževalec :   njen mladostni oboževatelj / krog pesnikovih oboževateljev / oboževatelji umetnosti

oboževáti   -újem nedov. ( á ȗ nav. ekspr.
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga:   oboževati svoje dekle ; očeta so vsi oboževali in spoštovali
2. poveličevati, častiti kot božanstvo:   Rimljani so svoje cesarje oboževali / oboževati naravo
3. imeti zelo pozitiven odnos do česa:   obožuje glasbo, knjige / obožuje sladkarije  zelo rad jih je

obplézati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. s plezanjem se izogniti:   obplezati ledenik
2. s plezanjem priti na več mest:   fantje obplezajo vsako drevo

obplúti   -plôvem  in  -plújem dov. , tudi  obplovíte  ( ú ó, ú )
1. s plutjem priti okrog česa:   obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt
2. s plutjem se izogniti:   obpluti čeri, plitvino
3. s plutjem prepotovati:   obpluti vso afriško obalo

obporóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zadnje dneve nosečnosti in prve dneve po rojstvu otroka:   obporodna stiska ; obporodno obdobje

obpóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob poti:   obpotna njiva ; obpotno grmovje / obpotno znamenje

obrába   -e ž ( ȃ )
glagolnik od obrabiti:   obraba črk, strojnih delov, orodja, tal ; odpornost materiala proti obrabi ; odškodnina za obrabo / zamenjati navoj zaradi obrabe  obrabljenosti

obráben   -bna -o prid. ( ā )
teh.  nanašajoč se na obrabo:   obrabna odpornost, trdnost materiala
 
grad.  obrabna plast vozišča  vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z vozili

obrabíti   in  obrábiti -im dov. ( ī á )
z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno:   obrabiti orodje, pohištvo ; svinčnik je popolnoma obrabil ; rokavi se na komolcih hitro obrabijo ; stroj se je že obrabil ; pren., ekspr.  ta dovtip se je že obrabil

obrábljati   -am nedov. ( á )
z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno:   obrabljati obleko ; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo ; z drgnjenjem se vrv obrablja

obrábljenost   -i ž ( á )
značilnost obrabljenega:   obrabljenost pohištva, stroja / obrabljenost fraze, klišeja

obrabljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se obrabi:   obrabljivi deli stroja ; to blago skoraj ni obrabljivo

obrabljívost   -i ž ( í )
značilnost obrabljivega:   obrabljivost črk ; preizkusiti obrabljivost tkanine

obrabnína   -e ž ( ī )
odškodnina za obrabo:   plačati, zaračunati obrabnino ; obrabnina za embalažo

obračáj   -a m ( ȃ )
zastar. vrtljaj :   meriti število obračajev motorja

obračálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obračanje:   obračalna naprava, plošča / obračalna postaja
 
agr.  obračalni plug  plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran

obračalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za obračanje:   urediti obračališča ; avtobusno obračališče

obračálka   -e  [ tudi obračau̯ka ž ( ȃ )
anat.  mišica, ki obrača del telesa:   obračalka glave, nadlakta, zrkla

obračálnik   -a m ( ȃ agr.
1. priprava za obračanje, ki se priključi traktorju:   delati z obračalnikom ; obračalnik in grabeljnik / vprežni obračalnik
2. obračalni plug:   orati z obračalnikom

obračálo   -a s ( á )
teh.  priprava za obračanje:

obráčanje   -a s ( ā )
glagolnik od obračati:   obračanje avtomobila / vaditi vola v obračanju / obračanje glave in trupa ; vrv za obračanje jadra ; obračanje smučarja v levo / naviti igračo z obračanjem ključa / obračanje sena ; gnojenje in obračanje zemlje / hitro obračanje sredstev

obráčati   -am nedov. ( ā ȃ )
1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost:   na tej cesti je prepovedano obračati ; obračati ladjo ; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog.  avtobus bo obračal za železniško postajo  bo imel obračališče
// navadno s prislovnim določilom  spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh:   obračati glavo nazaj ; konja obračata ušesa na vse strani ; obračati vozilo na levo ; obračati se stran zaradi smradu ; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali  pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača
2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu:   obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku ; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok ; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo
// navadno s prislovnim določilom  spreminjati lego, položaj česa sploh:   z okornimi prsti je obračal poročni prstan ; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja
3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor:   obračati snope / obračati seno ; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi
4. navadno s prislovnim določilom  delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo:   obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase  vzbujati pozornost
● 
ekspr.  ne obračaj besed  razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene ; pog.  znati pametno obračati denar  uporabljati, nalagati ga ; slabš.  brez potrebe obračaš jezik  govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči ; obračati oči  gledati tako, da se vidi beločnica ; knjiž.  spogledljivo obrača oči  gleda, pogleduje ; ekspr.  hitro obračati pero  hitro pisati ; ekspr.  obračati koga na svojo stran  pridobivati ga za svoje načrte, zamisli ; ekspr.  obračati plašč po vetru  zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram ; ekspr.  v glavi obrača že nov načrt  premišlja o njem ; preg.  človek obrača, bog obrne  človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ 
ekon.  obračati sredstva  delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti ; fin.  obračati denar  delati, da menjuje lastništvo

obračílen   -lna -o prid. ( ȋ )
fot., v zvezah:  obračilni film  film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti ; barvni obračilni film  barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti ; obračilni postopek  postopek razvijanja filma, ki da pozitiv

obračljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da obračati:   obračljiva stenska svetilka

obračún   -a m ( ȗ )
1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo:   obračun je pokazal, da so dobro gospodarili ; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun ; letni, mesečni obračun
 
ekon.  obračun amortizacije ; obračun stroškov  računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve
2. nav. ekspr.  obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega:   pripravljati se na javen obračun ; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti ; evfem.  med njima je prišlo do fizičnega obračuna  pretepa ; oborožen obračun med državami  spopad, boj, vojna
● 
dati obračun o svojem delu  kritično presoditi svoje delo ; pisateljev obračun s hinavščino  odklonilno izražen odnos, obsodba

obračúnati   -am dov. ( ȗ )
1. narediti obračun:   dam ti tisoč evrov, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z   izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo:   vojska je obračunala s nasprotnikom ; obračunati z uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom ; s sinom bo že doma obračunal  ga bo kaznoval, natepel
● 
ekspr.  obračunati z lastnimi napakami  kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati ; ekspr.  obračunati s samim seboj  kritično presoditi svoje delo, življenje

obračunávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obračunavati:   obračunavanje pokojnin, porabe električne energije ; obračunavanje po novih normativih ; obračunavanje v gotovini / obračunavanje z odpadniki / medsebojno, osebno obračunavanje / fizično obračunavanje ; med državama je prišlo do oboroženega obračunavanja  vojne, spopada

obračunávati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati obračun:   obračunavati izdatke, storitve ; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške
2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj:   obračunavati obresti, prispevke ; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
3. nav. ekspr.  obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega:   že spet nekaj obračunavata ; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali ; evfem.  z otroki je fizično obračunaval  jih je pretepal, tepel
● 
v romanu obračunava pisatelj z nacizmom  ga obsoja, zavrača ; obračunavati s samim seboj  kritično presojati svoje delo, življenje

obračunoválec   -lca  [ obračunovau̯ca in obračunovalca m ( ȃ )
uslužbenec, ki opravlja obračunske posle:   obračunovalec prodaje ; razpisati delovno mesto obračunovalca

obračúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na obračun:   obračunski pregled ; obračunsko poročilo / obračunsko obdobje / obračunski posli ; obračunska služba
 
ekon.  notranja obračunska cena  cena, ki je določena med enotami v podjetju ; fin.  obračunski dinar  računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju ; obračunski dolar  dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu ; obračunski tečaj  tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute

obrád   -a m ( ȃ )
bot.  visoka trava s črtalastimi listi in kratkopecljatimi klaski, Andropogon:   navadni, zlatolasi obrad

obrádek   -dka m ( ȃ )
knjiž.  spodnji del obraza; brada :   zavezati ruto pod obradkom ; koščen, okrogel, šilast obradek ; jamica na obradku
♦ 
antr.  naprej štrleči del spodnje čeljusti pri človeku

obráditi se   -im se dov. ( á ȃ )
ekspr.  pustiti rasti brado:   čez poletje se je obradil

obradostíti   -ím dov. , obradóstil  ( ī í )
zastar. razveseliti :   obradostiti prijatelja

obradováti   -újem dov. ( á ȗ )
zastar. razveseliti :   s knjigo ga je zelo obradoval

obrájda   -e ž ( ȃ )
nar. vzhodnoštajersko brajda :   po obrajdah zori grozdje

obrájtati   -am nedov. ( á )
nižje pog. ceniti 1 , spoštovati :   vsi ga obrajtajo ; obrajtajo ga zaradi delavnosti / obrajtati knjige, vino  imeti rad

obrámba   -e ž ( ȃ )
1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada:   vdati se brez obrambe ; preiti iz obrambe v napad ; pripraviti se na obrambo ; potisniti nasprotnikove čete v obrambo ; onesposobiti koga za obrambo ; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe ; svet za ljudsko, narodno obrambo ; v nekaterih državah  minister za obrambo
2. varstvo , zaščita :   biti brez obrambe ; vzeti koga v obrambo ; obramba ladij pred minami ; obramba proti mrazu
3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja:   obramba resnice, stališča
4. šport.  faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat:   povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba  pri kateri brani vse moštvo določen prostor
// šport. žarg.  obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo:   gostje so razbili domačo obrambo ; slaba igra obrambe
5. pravn.  zagovor, zagovarjanje obdolženca:   pripraviti, sprejeti obrambo ; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / pravn. žarg.  na predlog obrambe so obravnavo preložili  branilcev
● 
ekspr.  napad je najboljša obramba  s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
♦ 
med.  obramba organizma proti bolezni ; šah.  indijska obramba  otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca ; šol.  obramba disertacije  zagovor disertacije pred komisijo ; obramba in zaščita  v socializmu  učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite ; voj.  protiletalska, protiraketna obramba ; teritorialna obramba

obrámben   -bna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrambo:   obrambni jarek, nasip, stolp, zid ; izdelati obrambni načrt ; oslabiti obrambni sistem nasprotnika ; obrambno sredstvo / obrambni položaj ; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna ; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec
♦ 
med.  obrambna moč organizma ; nav. mn., psih.  obrambni mehanizem  vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju ; voj.  obrambna linija ; ključna obrambna pozicija  pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja

obramboslôvec   -vca m ( ȏ )
strokovnjak za obramboslovje:   politolog in obramboslovec / diplomirani obramboslovec

obramboslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na obramboslovje:   obramboslovni raziskovalni center ; doktor obramboslovnih znanosti / obramboslovna katedra  katedra za obramboslovje

obramboslôvje   -a s ( ȏ )
veda o vojaški obrambi in zaščiti:   katedra za obramboslovje

obramboslôvka   -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za obramboslovje:   diplomirana obramboslovka ; politologinja in obramboslovka

obrámnica   -e ž ( ȃ )
nav. mn., star. naramnica :   obramnice mu lezejo čez rame / popraviti obramnice na košu / vtakniti roko v obramnico

obrána   -e ž ( ȃ )
zastar. obramba :   pripravljati se na obrano / biti komu v obrano

obraníti   in  obrániti -im dov. ( ī á )
1. odvrniti napad:   vojakom je uspelo obraniti most ; obraniti mesto pred napadalci ; obraniti grad s topovi ; obraniti se nasprotnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca
// zavarovati , zaščititi :   obraniti otroka pred mrazom,  star.  mraza ; obraniti se pred infekcijo
2. dokazati pravilnost ideje, mnenja:   obraniti svoje stališče ; te trditve ni mogel znanstveno obraniti
● 
hlev je zgorel, hišo pa so obranili  rešili pred požarom ; publ.  obraniti naslov prvaka  znova pridobiti naslov prvaka ; publ.  obraniti pridobitve osvobodilnega boja  ohraniti
♦ 
šol.  obraniti disertacijo  pred komisijo opraviti zagovor disertacije ; šport.  obraniti enajstmetrovko  pri nogometu  preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov

obrásel   -sla -o  tudi  obrástel -tla -o  [ obrasəu̯; obrastəu̯ prid. ( ā á )
1. obdan s čim rastočim:   z jelšami obrasel potok ; usta, obrasla z brki in brado
2. pokrit s čim rastočim:   z vinsko trto obrasel hrib ; s puhom obrasli mladiči;  prim. obrasti

obraslíka   -e ž ( í )
nar. koroško brazgotina :   obraslika na roki

obráslost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost obraslega:   obraslost hriba

obrásnik   -a m ( ȃ )
nar. tolminsko brazgotina :   ostal mu je globok obrasnik

obrást   -i  in  ž ( ȃ )
gozd.  kar zraste, požene iz starega tkiva:   obrast na deblu, štoru
// mladje :   gozdna obrast

obrástati   -am nedov. ( á )
zastar. obraščati :   mah obrasta zidove

obrástek   -tka m ( ȃ )
1. gozd.  kar zraste, požene iz starega tkiva:   obrastki na steblu
2. nar. brazgotina :   od rane mu je ostal globok obrastek ; obrastek na licu

obrásti   -rástem  in  -rásem dov. ( á )
1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa:   jelše so obrasle potok ; grmovje je obraslo grajske zidove
2. rastoč biti na (vsej) površini:   severno stran dreves obraste lišaj ; streho je že obrasel mah prim. obrasel

obrastlína   in  obraslína -e ž ( í )
zastar. brazgotina :   na vratu je imela obrastlino

obráščati   -am nedov. ( á )
1. rastoč biti, nahajati se okrog česa:   grmovje obrašča potok
2. rastoč biti, pojavljati se na (vsej) površini:   hišo obrašča bršljan / gozd obrašča hrib

obràt 1   -áta m ( ȁ á )
1. glagolnik od obrniti:   obrat glave / obrat na, v desno, levo ; obrat na petah ; obrat s celim telesom ; obrat nazaj / kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate / obrat ključa, krmila, ročice / pog.  motor s tri tisoč obrati na minuto  vrtljaji
2. dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega:   to je bil pomemben obrat v njegovem življenju / nepričakovan obrat v politiki / v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov ; stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov / knjiž.  ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu  preusmeritev
♦ 
astron.  poletni sončni obrat  čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu ; zimski sončni obrat  čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu ; ekon.  obrat kapitala  čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko ; glasb.  obrat akorda  akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više ; kor.  četrtinski obrat  plesni obrat za 90° ; polovični obrat  plesni obrat za 180° ; meteor.  toplotni obrat  pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah ; šport.  obrat  element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer vožnje za 180° ; krožni obrat  okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva

obràt 2   -áta m ( ȁ á )
navadno s prilastkom  manjša proizvodna enota za določene delovne, tehnološke postopke:   tovarna je ustanovila več novih obratov ; obrat za izdelovanje, predelovanje, pridobivanje, proizvodnjo česa / gostinski, gozdni, industrijski, lesni, rudarski, žagarski obrat ; obrat družbene prehrane
// prostor, stavba te enote:   urediti obrat ; obrat za likanje je v prvem nadstropju ; gradnja obrata ; higiena v obratu
● 
publ.  restavracija je neprekinjeno v obratu  obratuje, dela

obráten 1   -tna -o prid. ( ȃ )
1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega:   s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel ; stvar je v resnici obratna ; publ.  objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom
2. drugačen od izhodiščnega
a) glede na gibanje:   v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti
b) glede na potek dejanja:   klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice ; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
● 
publ.  poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili  drugače, sicer ; pisar.  odgovoriti z obratno pošto  s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
♦ 
mat.  obratna funkcija  funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk ; obratna računska operacija  računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija ; obratna vrednost ulomka  vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca ; obratno sorazmerje  sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju, kot druga odvisna količina narašča

obráten 2   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrat ali obratovanje:   obratni prostori / obratni čas / obratni stroški ; obratno dovoljenje / obratna nesreča / obratni inženir  inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja ; obratni knjigovodja, zdravnik ; obratna ambulanta
 
ekon.  obratni kapital  kapital, potreben za obratovanje ; obratni kredit  kredit za nakup obratnih sredstev ; obratna sredstva  zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje ; fin.  obratna proračunska glavnica  glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki

obráti   obêrem dov. , stil.  oberó; obrál  ( á é )
1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline:   obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili
// odstraniti nepotrebne mladike, stare liste:   obrati pesi zunanje liste
// s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov:   obrati drevo, jablano ; obrati vinograd
2. odstraniti, spraviti s česa:   obrati gosenice z zelja ; obrati si uši
// z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti:   obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr.  piščanca je kar sam obral  pojedel
3. ekspr.  povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:   družba ga je popolnoma obrala ; sproti me obere za vsak dinar ; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč
// izropati , oropati :   vlomili so v trgovino in jo obrali
4. ekspr. obiti 1 , obhoditi :   na poti domov je obral vse gostilne ; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas
● 
ekspr.  soseda obere vsakega človeka  pove o njem veliko slabega ; ekspr.  obrali so jo do kosti  zelo so jo obrekovali

obratíšče   -a s ( í )
knjiž.  točka, mesto, kjer se kaj obrne, spremeni:   leposlovje je dospelo na neko obratišče ; stati na obratišču življenja

obrátnik   -a m ( ȃ )
geogr. povratnik :   južni, severni obratnik

obratoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obratovanje:   obratovalni pogoji / obratovalni stroški ; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas  uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja / obratovalni prostori
 
elektr.  obratovalna kapacitivnost, napetost ; obratovalna ozemljitev  ozemljitev določene točke tokokroga ; strojn.  obratovalna hitrost  hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah

obratovalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se obratuje:   odpreti novo obratovališče ; obratovališče za finalno predelavo lesa

obratoválnica   -e ž ( ȃ )
knjiž.  delavnica, proizvodni obrat:   obrtna obratovalnica

obratoválo   -a s ( á )
teh.  skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo :   zamenjati obratovalo / zobato obratovalo
 
strojn.  ročično obratovalo  mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje

obratovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obratovati:   zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje ; prenehati z obratovanjem ; neprekinjeno, poskusno obratovanje ; obratovanje hidrocentrale ; čas, stroški obratovanja / spraviti stroj v obratovanje / publ.  izročiti novi hotel obratovanju / redno obratovanje letala

obratováti   -újem nedov. ( á ȗ )
biti s svojimi napravami v delovnem stanju:   nova elektrarna že obratuje ; tovarna obratuje neprekinjeno ; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / ekspr.  stroj je prenehal obratovati  delati, delovati
// publ., s prislovnim določilom  izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo:   ladja obratuje na progi Reka–Dubrovnik ; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije  so odprti ; avtobusna proga Ljubljana–Split obratuje od začetka julija do konca avgusta  avtobusi vozijo na tej progi

obrátoven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrat:   obratovna oprema / obratovni inženir, knjigovodja

obratovódja   -e  in  -a m ( ọ̑ )
vodja obrata:   postal je obratovodja slaščičarne

obratovódstvo   -a s ( ọ̑ )
vodstvo obrata:   delati po navodilih obratovodstva ; prostori obratovodstva / prevzeti obratovodstvo elektrarne  vodenje

obravnáti   -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. raziskati , proučiti :   obravnati dokazno gradivo ; zadevo so vsestransko obravnali
● 
star.  glej, da stvar z dekletom čim prej obravnaš  urediš

obravnáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od obravnavati:
a) obravnava poročila ; obravnava perečih gospodarskih problemov ; izčrpna obravnava narodnega vprašanja ; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo ; publ.  predlog bo šel v obravnavo  se bo obravnaval
b) obravnava predpisane učne snovi
c) statistična obravnava podatkov  obdelava
č) publ.  njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo  pregled, zdravljenje pri psihiatru
2. pravn.  upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank:   obravnava bo javna ; obravnava bo ob deseti uri ; udeležiti se obravnave ; končati, odložiti, prekiniti obravnavo ; priti na obravnavo ; vabilo na obravnavo ; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava ; glavna obravnava  na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe

obravnávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obravnavati:   obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev ; psihološko obravnavanje otroka

obravnávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov:   obravnavati pomen, vlogo organizacije ; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje ; obravnavati prošnjo, pritožbo ; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja ; zadevo so vsestransko obravnavali ; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se:   obravnavati medsebojne spore ; publ.  komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ.  logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike
2. načrtno podajati določeno vsebino:   v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva ; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim:   obravnavati ekonomske pojme, poštevanko ; obravnavati predpisano učno snov ; pri slovenščini so obravnavali glagol
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom  imeti, kazati določen odnos do koga:   avtomobilisti različno obravnavajo pešce ; enakopravno obravnavati koga ; po mačehovsko ga obravnavajo ; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali  ravnali z njim ; okolica ga obravnava kot krivega / publ.  te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ.  imeti, šteti za:   to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● 
zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo  piše o njih ; pog.  na sestanku so ga obravnavali  kritično govorili o njem, o njegovem delu ; neugodno obravnavati uvoz blaga  ocenjevati ; star.  s prijateljem sta obravnavala stara znanstva  se pogovarjala o starih znancih

obravnáven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obravnavo:   obravnavni zapisnik / določiti obravnavni dan / obravnavna dvorana

obràz   -áza m ( ȁ á )
1. prednja stran glave:   namazati, natreti obraz s kremo ; skrbno si je obrisal obraz ; pokriti obraz z dlanmi, rokami ; skriti,  ekspr.  zakopati obraz v dlani ; potegnil si je z roko čez obraz ; padel je na obraz ; udariti koga v obraz ; pot mu je lil po obrazu ; ves umazan je po obrazu ; bled obraz ; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz ; izredno fotogeničen obraz ; grd, lep obraz ; ljubek otroški obraz ; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz ; od bolečin spačen obraz ; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel ; slabš.  človek s konjskim obrazom ; imenovati dele obraza ; gube obraza so se ji poglobile ; skrbeti za nego obraza ; značilne poteze obraza ; vesel, žalosten izraz na obrazu ; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz ; ostala je mladega obraza ; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr.  obraz se mu je razlezel v nasmeh  nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom  z mimiko
a) izraženo razpoloženje, stanje:   z boječim, plahim obrazom je vprašal ; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza ; sprejel ga je s kislim obrazom  nerazpoložen, nejevoljen ; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom ; s pogumnim obrazom je stopil predenj ; sijoči, veseli obrazi ; sedeli so zapetih obrazov  nesproščeni; brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil
b) izražena lastnost:   gledal je v njegov dobri, pošteni obraz ; imel je zelo inteligenten obraz ; deško predrzen obraz ; presenetil ga je strog profesorski obraz ; obraz ima še kar človeški
2. ekspr., navadno s prilastkom človek :   ta obraz mi je znan iz avtobusa ; zbralo se je veliko neznanih obrazov ; v množici sem iskal njen obraz ; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ.  najlepši obraz slovenskega filma
3. ekspr., navadno s prilastkom  oblika pojavljanja
a) glede na zunanjost, videz:   ti ljudje so dali kraju dokončen obraz ; zemlja spreminja svoj obraz ; spremeniti obraz časopisa ; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi  z veliko možnostmi izražanja
b) glede na vsebino, bistveno značilnost:   ugotoviti obraz oblasti ; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom  prikrival je obraz preteklosti  preteklost
4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja  kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave:   pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● 
ekspr.  ob tej novici se mu je obraz podaljšal  ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje ; ekspr.  obraz se mu je razjasnil  z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu ; ekspr.  obraz se ji je omehčal  z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj ; ekspr.  obraz se mu je zmračil  z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo ; ekspr.  kakšne obraze je delal  od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval ; ekspr.  kaj bi delal kisel obraz  kazal nejevoljo ; ekspr.  pokazal je svoj pravi obraz  storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj ; ekspr.  v obraz mi laže  predrzno, nesramno ; ekspr.  tega mi ne boš metal v obraz  tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital ; nizko  lahko mu pljuneš v obraz  zelo ga lahko preziraš ; ekspr.  nikomur ne more pogledati v obraz  čuti se krivega; je kriv ; ekspr.  v obraz povedati komu  izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju ; ekspr.  v obraz se mu je smejal  ni prikrival posmeha, smeha ; ekspr.  kri mu je udarila v obraz  zelo je zardel ; knjiž.  večkrat je že zrl smrti v obraz  večkrat je bil v smrtni nevarnosti ; ekspr.  ne smeš soditi ljudi po obrazu  ne smeš presojati njihovega značaja po videzu ; ekspr.  človek z dvema obrazoma  ki se kaže drugačnega, kot je

obrázdati 1   -am dov. ( ā ȃ )
zastar.  narediti brazdi podobne zareze; nabrazdati :   obrazdati kamen

obrazdáti 2   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  umazati, zlasti s čim redkim:   otrok vse obrazda pri jedi ; obrazdati se z blatom

obrázec   -zca m ( ȃ )
1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke:   izpolniti obrazec ; tiskan obrazec ; blok obrazcev / davčni obrazec ; obrazec za osebne podatke
2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi:   izpeljati obrazec ; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca
// mat.  v matematični obliki podano pravilo za računanje:   obrazec za ploščino lika / matematični obrazec
3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene:   izgovarjati čarovne obrazce ; zarotitveni obrazci ; obrazec za prisego
// ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa:   obrazec obrednih pesmi
● 
zastar.  v knjigi so obrazci iz vaškega življenja  podobe, slike
♦ 
geom.  distančni obrazec  za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu ; lit.  metrični obrazec ; rel.  molitveni, spovedni obrazec

obrázek   -zka m ( ȃ )
manjšalnica od obraz:   bled otroški obrazek ; ljubek obrazek / z žalostnim obrazkom je stopila predenj / vsi navzoči obrazki so se razveselili

obrázen   -zna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obraz:   obrazni deli / obrazne kosti, mišice / osvežilne obrazne kopeli / obrazna mimika
 
anat.  obrazni živec  gibalni živec obraznih mišic ; kozm.  obrazna voda

obrazílo   -a s ( í jezikosl.
1. oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko:   delati nove besede z obrazili ; naglas na obrazilu ; stopnjevanje z obrazili / deležniško, deminutivno, nedoločniško obrazilo
2. del besede, ki izraža sklon, število ali glagolsko osebo; končnica :   osebno obrazilo ; rodilniško obrazilo

obráziti   -im nedov. , obrážen  ( ā ȃ zastar.
1. oblikovati :   obraziti kip / obraziti drevesa v parku
// slikati , upodabljati :   obraziti na strop prizore iz mitologije
2. izobraževati :   učil in obrazil je kmete

obrazložítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obrazložiti:   podrobna obrazložitev predloga ; obrazložitev obsodbe, odločbe
 
pravn.  pravna, sodna obrazložitev

obrazložíti   -ím dov. , obrazlóžil  ( ī í )
1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo:   vodja dela jim je vse obrazložil ; obrazložiti komu svoje težave ; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo:   obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil

obráznik   -a m ( ā zastar.
1. slikar, likovni umetnik:   v galeriji so slike znanih obraznikov ; spomenik je naredil obraznik samouk
2. izobraževalec :   obraznik mladine

obráznost   -i ž ( á )
zastar.  oblikovalna sposobnost, ustvarjalnost:   umetnikova obraznost

obrazoválen   -lna -o prid. ( ȃ zastar.
1. oblikovalen , ustvarjalen :   obrazovalna domišljija ; človekova obrazovalna moč
2. likoven :   obrazovalna umetnost
3. izobraževalen :   obrazovalni postopek

obrazovánje   -a s ( ȃ zastar.
1. oblikovanje :   vpliv vzgoje na duševno obrazovanje človeka
2. izobraževanje :   poklicno obrazovanje

obrazováti   -újem nedov. ( á ȗ zastar.
1. oblikovati :   obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal
// slikati , upodabljati :   pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja  prikazuje, opisuje
2. izobraževati :   vzgajati in obrazovati mladino

obrazstáven   -vna -o prid. ( ȃ )
ki poteka, je organiziran ob razstavi:   obrazstavni program ; obrazstavne dejavnosti ; obrazstavna prireditev

obrážček   -čka m ( ȃ )
ekspr. obrazek :   droben dekliški obražček / radovedni obražček

obŕcati   -am dov. ( )
večkrat suniti, udariti z nogo:   podrli so ga na tla in obrcali ; iz jeze je obrcal psa

obréčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob reki:   obrečni travniki ; obrečno naselje / obrečna ljudstva

obrêči   -rêčem dov. , obrêci obrecíte; obrékel obrêkla  ( é )
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:   obrekel ga je pri vseh sosedih ; grdo, hudo obreči / nedolžnega je obrekel  obdolžil

obrèd   -éda m ( ȅ ẹ́ navadno s prilastkom
1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh:   laični obredi pri podelitvi imena ; poročni obred na magistratu ; to so bili stari pravni obredi ; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki:   udeležiti se obreda ; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom ; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
 
etn.  pomladanski obredi ; ženitovanjski obred
// ed., rel.  skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje:   pravoslavci uporabljajo vzhodni obred ; Katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred
2. nav. šalj. dejanje , opravilo :   večerja je pri nas družinski obred ; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja

obrédar   -ja m ( ẹ̑ )
ekspr.  kdor vodi slavnosti, obrede:   priti v spremstvu obredarja

obréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na obred:   obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski ; obredne knjige ; obredna posoda ; obredna oblačila / črnski obredni plesi ; obredne maske
 
etn.  obredni kruh  kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike ; obredne pesmi
2. ekspr. slovesen , svečan 2 oče je natakal vino z obrednimi kretnjami

obredíti   -ím dov. , tudi  obrédi; obrédil; obrejèn  ( ī í )
zastar.  (nekoliko) zrediti:   obrediti vola ; na stara leta se je nekoliko obredil

obrédje   -a s ( ẹ̑ )
1. etn.  skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti:   plesno obredje ; ženitovanjsko obredje ; jurjevanje, koledovanje in druga obredja
2. knjiž.  verski obredi, bogoslužje:   cerkveni prostor dobro ustreza obredju / ta aktivnost je bila v davnini del obredja

obrédnik   -a m ( ẹ̑ )
1. rel.  knjiga z besedili in navodili za opravljanje obredov:   začeti uporabljati slovenski obrednik / blagosloviti jedi po obredniku
2. navodila za opravljanje slovesnih javnih dejanj:   dvorni obrednik
3. knjiž.  kdor vodi slavnosti, obrede:   ravnati se po navodilih obrednika

obrédnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost obrednega:   obrednost besedila / religiozna obrednost / ekspr.:  gledališče se je odreklo obrednosti ; opravljati kaj z obrednostjo

obrégati se   -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ ekspr.
1. navadno v zvezi z ob   vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo:   ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem  jeziti se, kritizirati ga
2. nejevoljno, zadirčno govoriti:   postal je čemeren in se je začel obregati ; kakšno je to vaše vino, se je obregal

obregljív   -a -o prid. ( ī í )
ekspr.  ki se (rad) obrega:   obregljiv človek / namenoma je preslišal njene obregljive besede

obrégniti se   -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ ekspr.
1. navadno v zvezi z ob   vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče:   ob vsakega gosta se obregne ; obregniti se ob organizacijo dela ; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje
2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti:   prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila ; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem

obregováti se   -újem se nedov. ( á ȗ ekspr.
1. navadno v zvezi z ob   vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo:   vsi se obregujejo ob fanta ; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki  jeziti se
2. nejevoljno, zadirčno govoriti:   gospodinja se že spet obreguje ; kako je len, se je obregovala

obrejítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obrejiti:   obrejitev krave

obrejíti   -ím  tudi  obrêjiti -im dov. , obrêji; obrêjil  ( ī í; ē ȇ )
povzročiti brejost:   bik obreji kravo

obrekljív   -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) obrekuje:   obrekljiv človek / pog.  obrekljivi jeziki

obrekljívec   -vca m ( ȋ )
kdor (rad) obrekuje:   verjeti obrekljivcem ; jeziti se na obrekljivce

obrekljívka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) obrekuje:   vaške obrekljivke / soseda je velika obrekljivka

obrekljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost obrekljivega človeka:   motila ga je njegova obrekljivost

obrekoválec   -lca  [ obrekovau̯ca m ( ȃ )
kdor (rad) obrekuje:   ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države

obrekoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrekovanje:   obrekovalni članki / obrekovalni ton izjave / obrekovalna gonja proti naši državi

obrekoválka   -e  [ obrekovau̯ka ž ( ȃ )
ženska, ki (rada) obrekuje:   obrekovalke že spet govorijo o njem

obrekoválnica   -e ž ( ȃ )
1. ekspr.  prostor, kjer se (rado) obrekuje:   po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic
2. gled. žarg.  prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop:   v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega

obrekoválski   -a -o  [ obrekovau̯ski tudi obrekovalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrekovalce:   obrekovalska skupina / obrekovalska osramotitev njegove žene

obrekovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obrekovati:   pogovor se je začel spreminjati v obrekovanje ; z obrekovanjem manjšati komu ugled ; obrekovanje članov odbora / obrekovanje naše oblasti

obrekováti   -újem nedov. ( á ȗ )
dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:   nevoščljivci in sovražniki ga obrekujejo ; zelo so jo obrekovali / rada obrekuje / obrekovati našo državo

obremenílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki obtožuje, dolži:   obremenilna priča / obremenilna izpoved ; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine
♦ 
pravn.  obremenilni dokaz ; teh.  obremenilni preizkus  preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev

obremenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obremeniti:
a) obremenitev dvigala ; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila
b) obremenitev učencev z domačimi nalogami ; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev ; obremenitev vida
c) obremenitev motorja, stroja ; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev ; obremenitev na nateg
č) obremenitev proračuna
● 
davčne obremenitve  davki ; znaki dedne obremenitve  dedne obremenjenosti
♦ 
fin.  direktna obremenitev  naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa ; grad.  ekscentrična obremenitev  ki ne deluje na sredino konstrukcije ; koristna obremenitev  ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve ; strojn.  dinamična obremenitev  ki se s časom spreminja

obremeníti   -ím dov. , obreménil  ( ī í )
1. dati breme, težek predmet na kaj:   obremeniti dvigalo ; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr.  za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti:   obremeniti učence z izvenšolskim delom ; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom
3. obtežiti kot z bremenom:   povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun ; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo ; s tem dejanjem si je obremenil vest
 
ekspr.  za praznike si preveč obremenimo želodec  preveč jemo, pijemo
4. obtožiti , obdolžiti :   nima namena, da bi ga obremenil ; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
5. teh.  narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost:   obremeniti motor, stroj ; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti
♦ 
fin.  obremeniti konto, račun  vknjižiti v breme ; fiz., teh.  obremeniti na nateg ; pravn.  obremeniti posestvo s hipoteko

obremenítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obremenitev:   obremenitvena deformacija
 
teh.  obremenitvena krivulja  krivulja, ki kaže odvisnost obremenitve od časa

obremenjênec   -nca m ( é )
navadno v zvezi dedni obremenjenec   kdor podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja:   v teh krajih je precej dednih obremenjencev

obremenjênost   -i ž ( é )
1. dejstvo, da je kdo obremenjen:   duševna obremenjenost ; obremenjenost žensk z gospodinjskim delom / dedna obremenjenost  dejstvo, da kdo podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja
2. lastnost, stanje obremenjenega:   obremenjenost dvigala / obremenjenost okolja  stopnja izkoriščanja ali onesnaževanja naravnega prostora

obremenjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki obtožuje, dolži:   obremenjevalna priča / obremenjevalna izpoved

obremenjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obremenjevati:   obremenjevanje avtomobila s prtljago / obremenjevanje otrok z delom / medsebojno obremenjevanje

obremenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati breme, težek predmet na kaj:   obremenjevati tovorno dvigalo ; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami
2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti:   obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli ; obremenjevati ljudi z obveznostmi
3. obteževati kot z bremenom:   odplačevanje dolga obremenjuje podjetje ; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo ; obremenjevati si možgane s podatki
4. obtoževati , dolžiti :   nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati ; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale
5. teh.  delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost:   obremenjevati motor, stroj
● 
publ.  ropot obremenjuje sluh  slabo vpliva nanj, mu škoduje ; knjiž.  dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta  v njej je mnogo literarnega balasta ; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi  delati ga težko razumljivega

obrénkati   -am dov. ( ẹ̑ )
ekspr. ošteti , ozmerjati :   obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti ; pošteno jih je obrenkal

obrésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obresti:   obrestni obroki ; obrestni znesek
♦ 
fin.  obrestni kredit  kredit, pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti ; efektivna obrestna mera  obrestna mera, ki izhaja iz obrestnoobrestnega zneska in glavnice ; obrestna mera  v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj ; obrestne obresti  obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti ; obrestne tablice  tabela z izračunanimi obrestnimi zneski ; temeljna obrestna mera [TOM]  do junija 2003  letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti ; mat.  obrestni račun  račun, ki obravnava navadne obresti

obrésti 1   -i ž mn. ( ẹ̑ )
v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja:   obresti naraščajo, tečejo ; obresti znašajo toliko in toliko ; izplačati, obračunati, plačati obresti ; glavnica mu prinaša precej obresti ; pripisati obresti h glavnici ; nizke, visoke obresti ; slabš.  oderuške obresti ; znižanje obresti ; posojilo brez obresti ; pren., ekspr.  njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
 
ekspr.  povrniti komu kaj z obrestmi vred  zelo se mu maščevati
 
fin.  kapitalizirati obresti  pripisati jih h glavnici ; aktivne obresti  ki jih kdo kot upnik dobi ; eskontne, interkalarne obresti ; obrestne obresti  od glavnice in prištetih tekočih obresti ; pasivne obresti  ki jih kdo kot dolžnik plača ; pogodbene zakonske obresti ; tekoče obresti  od enega do drugega obračuna ; zamudne obresti  ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti ; mat.  navadne obresti  ki se ne pripisujejo h glavnici

obrêsti 2   obrêdem dov. , obrêdel  in  obrédel obrêdla,  stil.  obrèl obrêla  ( é )
ekspr. obiti 1 , obhoditi :   deželo je obredel po dolgem in počez
// obiskati :   vse prijatelje je obredel ; na poti domov so obredli več znanih gostiln

obréstnoobrésten   -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na obrestne obresti:   obrestnoobrestni znesek
 
mat.  obrestnoobrestni račun  račun, ki upošteva tudi obresti od obresti

obrestonôsen   -sna -o prid. ( ó ō )
fin.  ki prinaša obresti:   obrestonosni kapital

obrestovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obrestovati:   obrestovanje vloge ; naraščanje glavnice pri obrestovanju

obrestováti   -újem nedov. ( á ȗ )
plačevati obresti:   banka obrestuje vloge

obréza   -e ž ( ẹ̑ )
del knjige, revije, kjer so listi gladko obrezani:   knjiga z rdečo, zlato obrezo
 
obrt.  marmorirana obreza

obrezáč   -a m ( á )
nar. vzhodno  kdor obrezuje peso, repo:   pogovori, smeh obrezačev
♦ 
agr., zool.  hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus

obrézanec   -nca m ( ẹ̑ )
v judovskem in muslimanskem okolju  kdor je obrezan:   v skupini je bilo tudi nekaj obrezancev

obrézati   -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih:   obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
2. z rezanjem odstraniti:   obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti:   obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd
3. z rezanjem dati določeno obliko:   krpo lepo obrezati ; s škarjami obrezati rob
4. v judovskem in muslimanskem okolju  odrezati sprednji del kožice na spolnem udu:   obrezati otroka
♦ 
metal.  obrezati ulitek  odstraniti robove na ulitku ; vet.  obrezati kopito  z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino ; zal.  obrezati knjigo

obrezávati   -am nedov. ( ȃ )
obrezovati :   obrezavati repo / na vrtu je obrezaval drevje

obrézek   -zka m ( ẹ̑ )
1. kar odpade pri obrezovanju:   obrezki papirja, pese, repe
2. zastar. obreza :   knjiga z zlatim obrezkom

obrezína   -e ž ( í )
les. obrezlina :   na žagi je kupil obrezine za kurjavo

obrezlína   -e ž ( í )
les.  kar odpade pri obrezovanju lesa:   finejši stroji dajejo manj obrezline

obrezoválec   -lca  [ obrezovau̯ca tudi obrezovalca m ( ȃ )
kdor obrezuje:   obrezovalec sadnega drevja / po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev / obrezovalec parkljev, rogov
 
metal.  delavec, ki obrezuje ulitke

obrezoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za obrezovanje:   obrezovalni stroj ; obrezovalna priprava
 
fot.  obrezovalni nož

obrezoválnik   -a m ( ȃ )
priprava za obrezovanje:   delo z obrezovalnikom

obrezovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obrezovati:   obrezovanje repe / obrezovanje drevja, trt ; škarje za obrezovanje / obrezovanje dečkov / obrezovanje knjig
 
rel.  obrezovanje Gospodovo  novo leto

obrezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih:   obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske
2. z rezanjem odstranjevati:   obrezovati poganjke, veje
// z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti:   obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice
3. z rezanjem dajati določeno obliko:   obrezoval je gumo na podplatu
4. v judovskem in muslimanskem okolju  odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu:   otroke so obrezovali
♦ 
vet.  obrezovati kopito  z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino

obrezuspéšiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž.  narediti brezuspešno:   s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo ; obrezuspešiti prizadevanja

obréžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obrežje:   obrežna cesta ; obrežna mesta / obrežne skale ; obrežno blato / obrežna ladja
 
navt.  obrežna plovba  obalna plovba

obréžje   -a s ( ẹ̑ )
svet ob reki, jezeru, morju:   veter piha od obrežja ; živeti na obrežju ; cesta je speljana po obrežju ; zaraslo obrežje ; obrežje Donave
// knjiž. breg , obala :   usidrati se blizu obrežja ; stati na obrežju ; zavarovanje obrežja

obŕh   -a m ( ȓ )
geogr.  močen kraški izvir izpod strmega pobočja:

obríbati   -am dov. ( ȋ )
1. z ribanjem odstraniti:   obribati pomarančno lupino
2. pog. odrgniti , zdrgniti :   škornji so mu obribali noge ; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj

obrís   -a m ( ȋ navadno s prilastkom
1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa:   razločiti v daljavi obrise mesta ; obrisi oddaljujočih se predmetov ; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov  velikost ; temen obris drevesa  silhueta ; skozi dež je videl le obrise ljudi ; pren., ekspr.  kažejo se prvi obrisi resnice
// črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa:   izpolniti obris z oljnato barvo ; narediti obris stopala ; odtis in obris
2. nav. mn.  kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti:   v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom:  odtujenost je dobivala določnejše obrise  je postajala določnejša ; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih  je bila neprepričljiva, nejasna
// v prislovni rabi, v zvezi v obrisih   brez podrobnosti:   stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt ; problem so prikazali le v grobih obrisih
3. opis , oris :   bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
♦ 
geom.  navidezni obris  črta, ki omejuje projekcijo telesa ; pravi obris  črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris

obrisáča   -e ž ( á )
nar. brisača :   mokra in zmečkana obrisača

obrísati 1   obríšem dov. , tudi  obrisála  ( í ȋ )
narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino:   obrisati mizo, posodo ; obrisati se z brisačo ; obrisati si nos ; obrisati si čevlje ob travo ; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega
// odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino:   obrisati prah ; obrisati si solze ; obrisati si pot s čela / evfem.  obriši si nos  usekni se ; pren.  burja je obrisala sneg
● 
ekspr.  daj, obriši ga po nosu  udari ga ; ekspr.  nebo se je obrisalo  zjasnilo ; pog., ekspr.  pod nosom se lahko obriše za to  ne bo dobil tega ; ekspr.  ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj  zelo malo, nič ; vulg.  s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš  je brez vrednosti, pomena

obrísati 2   -ríšem dov. ( ȋ )
1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa:   obrisati stopalo / obrisati model na papir
 
les.  obrisati les  s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje
2. knjiž. opisati , prikazati :   obrisati značaj junaka

obrísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obris:   označiti obrisne črte kroja s posebno barvo ; obrisna skica / obrisen literarnozgodovinski pregled evropske moderne ; pripoved je obrisna, včasih fragmentarna

obrísnica   -e ž ( ȋ )
nar. tolminsko krpa , cunja :   z obrisnico je čistila okna

obrisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa:   obrisovati predmet, vzorec
2. knjiž. opisovati , prikazovati :   obrisoval je nesrečo

obríti   obríjem dov. , obrìl  in  obríl  ( í ȋ )
odrezati dlake tik ob koži:   brivec ga je obril in ostrigel ; obriti z brivskim aparatom, britvijo ; gladko obriti ; danes se še ni obril ; obriti si brado, brke, glavo

obritína   -e ž ( í )
knjiž., zastar.  obriti del kože:   njegov obraz je suh s sivkastim odtenkom na obritinah

obritoglávec   -vca m ( ȃ )
pripadnik subkulturne skupine, prepoznavne po obritih glavah, za katero sta navadno značilna nestrpnost do drugih narodnosti, ras in nasilništvo nad njimi:   mediji so poročali o napadu obritoglavcev ; skupina obritoglavcev / pripadnik gibanja obritoglavcev

obrízg   -a m ( ȋ )
snov, s katero se kaj obrizga:   obrizgi blata na suknjiču
 
grad.  cementni obrizg

obrízgati   -am dov. ( ȋ )
1. z brizganjem zmočiti, ovlažiti:   obrizgati tla z mrzlo vodo / blato ji je obrizgalo obleko ; ekspr.  avtomobil ga je pošteno obrizgal
 
ekspr.  obrizgal ga je s sovražnim pogledom  sovražno ga je pogledal
2. z brizganjem dati, nanesti na kaj:   obrizgati poškodovane dele avtomobila ; obrizgati z brizgalko

obrizgávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z brizganjem močiti, vlažiti:   obrizgavati prašna tla ; obrizgavati z vodo / ekspr.  dežne kaplje so mu obrizgavale glavo
2. z brizganjem dajati, nanašati na kaj:   obrizgavati stene s cementno malto

obrízgniti   -em dov. ( í ȋ )
z brizgom zmočiti, ovlažiti:   kri mu je obrizgnila obraz ; obrizgniti z mrzlo vodo

obrnážiti   -im dov. ( á ȃ )
nar. ogoljufati , prevarati :   pri kupčiji so ga obrnažili ; grdo so ga obrnažili

obrnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obrniti:   obrnitev kovanca / obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti
♦ 
glasb.  obrnitev akorda  akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; obrat akorda

obrníti   in  obŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost:   obrniti konja ; obrniti ladjo, voz ; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila ; pren., ekspr.  kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom  spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh:   obrniti kamero v drugo smer ; obrniti obraz proti soncu ; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna ; obrniti se na levo, proti hiši ; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil ; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj  ozreti se ; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil  napotil, šel
2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu:   obrniti ključ v ključavnici ; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku ; obrniti stikalo ; obrniti volan / obrniti bolnika na bok ; obrniti se na hrbet
3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor:   obrniti dlan ; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo ; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj:   obrniti hlače, jopico ; obrniti vrečko / obrniti žep ; šivilja ji je obrnila plašč  ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
4. navadno s prislovnim določilom  narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo:   obrniti misli, pozornost na druge stvari ; obrniti pogovor drugam ; obrniti kaj na bolje, v dobro ; obrniti kaj na smešno stran ; obrniti kaj v svojo korist / publ.  obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne:   obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik:   vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer ; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase ; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● 
pog.  kakor obrneš, srečen ne boš nikoli  karkoli storiš ; ekspr.  dobro zna obrniti besedo  spretno, uspešno zna govoriti ; ekspr.  vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori  vedno dobro premisli, preden spregovori ; pog.  po pameti, za pametne reči obrniti denar  uporabiti, naložiti ; ekspr.  vsak dinar trikrat obrne  veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen ; ekspr.  hči ga je obrnila za sto evrov  ogoljufala ; pog.  vso hišo mi je narobe obrnil  vse je razmetal, spravil v nered ; pog.  obrniti komu hrbet  ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju ; ekspr.  dvakrat je obrnil ključ  zaklenil ; ekspr.  dovolj je, obrni list, ploščo  začni govoriti o čem drugem ; knjiž.  obrniti orožje proti lastnim zaveznikom  začeti se boriti proti njim ; knjiž.  obrniti oči, pogled vstran  pogledati vstran ; zastar.  spis so obrnili v nemški jezik  prevedli ; ekspr.  radi bi svet na glavo obrnili  spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja ; ekspr.  vso vas je obrnil proti nam  naščuval ; pog.  vse smo obrnili, pa ga nismo našli  preiskali ; pog.  vsak, še tako splošen očitek obrne nase  misli zanj, da velja samo njemu ; preg.  človek obrača, bog obrne  človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ 
ekon.  obrniti sredstva  narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti ; fin.  obrniti denar  narediti, da menja lastništvo ; navt.  obrniti jadro od vetra, proti vetru

obŕnjenost   -i ž ( ŕ )
knjiž.  lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost:   ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost ; obrnjenost k sebi, vase ; obrnjenost navznoter, navzven / obrnjenost podjetja k trgu

obrnljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da obrniti:   obrnljiva podloga

obròb   in  obrób -óba m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
zastar. obrobek :   obrob na očalih / krznen obrob / grmičast obrob gozda

obróba   -e ž ( ọ̑ )
trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila:   plašč ima krzneno obrobo ; ovratnik z belo obrobo ; kvačkana, svilena obroba
 
grad.  obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno pločevine

obróbek   -bka m ( ọ̑ )
1. kar kaj obroblja:   gledati čez obrobek na očalih ; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki ; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila:   bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
2. obrobni, krajni del česa:   obrobek gozda / opombe na obrobku  na robu
 
alp.  obrobek  okrajek ; les.  obrobek  končni del hloda, ki je polkrožno obsekan ; vet.  roženi obrobek  odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn.  obrobna gredica:   na obrobkih že cvetijo nageljni

obróben   -bna -o prid. ( ọ̄ )
1. ki je, se nahaja ob robu:   obrobni okraski / obrobne opombe ; obrobne tipke črkovnice / obrobne pokrajine / obrobni slovenski pisci  iz obrobnih pokrajin / obrobna skupina  ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje
2. nav. ekspr.  manj pomemben:   izgubljati se v obrobnih problemih / nastopati v obrobnih vlogah / ta stvar je obrobnega pomena
♦ 
aer.  obrobna svetilka  talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze ; alp.  obrobna zev  robna zev

obrobíti   in  obróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti rob:   obrobiti krilo, prt ; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino
2. ekspr. obkrožiti , obstopiti :   vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot
● 
z rdečo črto obrobiti članek  občrtati ; ekspr.  parcelo je obrobil z živo mejo  obdal, zasadil

obróbje   -a s ( ọ̑ )
navadno s prilastkom  obrobni, zunanji del:   iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni ; zahodno obrobje Alp ; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr.  ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti ; pren.  pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja
// knjiž.  nižji, revnejši del družbe:   otrok družbenega obrobja

obróbljanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od obrobljati:   obrobljanje ovratnikov ; blago, trak za obrobljanje / plastični profili za obrobljanje pohištva

obróbljati   -am nedov. ( ọ́ )
1. delati rob, robove:   obrobljati odeje, prte
 
obrt.  obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali zaradi zaščite, videza
2. nav. ekspr.  biti, nahajati se okrog česa:   trato obroblja gosto grmičevje / čeljust mu obroblja gosta brada / prt obrobljajo dragocene čipke

obróbnež   -a m ( ọ̑ )
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje:   roman opisuje obrobneže

obróbnica   -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje:   obrobnice so bile prepuščene same sebi
2. les.  letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni:   pribiti obrobnice

obróbnik   -a m ( ọ̑ knjiž.
1. časopisni članek, natisnjen ob robu:   naslov obrobnika
2. kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje:   v delu obravnava pisatelj problem obrobnikov in izobčencev

obróbnost   -i ž ( ọ̄ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost obrobnega:   obrobnost nekaterih krajev / obrobnost problema / občutek obrobnosti

obróč   -a m ( ọ̑ )
1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
a) stiskajo, povezujejo posode:   obroč je počil ; izdelati obroč ; nabijati obroče na sode ; leseni, železni obroči ; velik obroč ; žalost ji stiska srce kot obroč
b) obdajajo kolesa:   natakniti, pribiti obroč (na kolo)
c) utrjujejo, krepijo predmeti:   dati obroč na ročaj ; steber z obroči
2. kar je temu podobno:   v stropu sta dva velika železna obroča ; okrasni obroči / plavalni obroč ; obroči pri telovadnih napravah / ekspr.  okrog oči ima črne obroče  kolobarje
3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice:   obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče  platišča
4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga:   vojaške enote so začele ožiti obroč okrog postojanke ; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom  kar kaj obdaja, obkroža:   gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš ; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
5. ekspr., s prilastkom  kar utesnjuje, teži:   obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati ; obroč skrbi mu stiska srce
♦ 
agr.  obroč za bika  ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje ; anat.  medenični obroč  del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic ; ramenski obroč  del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom ; astron.  Saturnov obroč  Saturnov kolobar ; elektr.  drsni obroč  kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega ; etn.  poganjati obroč  otroška igra, pri kateri se poganja obroč ; kem.  obroč  geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli ; benzenov obroč ; navt.  rešilni obroč  priprava za reševanje v morju, reki ; strojn.  batni obroči  tesnilni obroči v utorih na obodu bata ; teh.  centrirni obroč  ki omogoča natančno naravnati strojne dele ; zgod.  obroč  srednjeveška mučilna naprava za natezanje

obróčast   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima obliko obroča:   obročasta tesnilna guma ; obročaste zareze / ploskev obročaste oblike
♦ 
astron.  obročasti sončni mrk  kolobarjasti sončni mrk ; fiz.  obročasti magnet ; obl.  obročasto krilo  krilo, podprto z obroči

obróček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od obroč:   nabiti obroček na sodček ; kovinski, leseni obročki / okrasni obročki ; obroček za ključe ; obročki za pripenjanje zaves / hrustančasti obročki sapnika / obročki dima
// kovinska ploščica, ki se da, pritrdi ptici okrog noge:   zaznamovati golobe z obročki
● 
ekspr.  zlat obroček  prstan ; publ.  zlata obročka sta si izmenjala dva para  sta se poročila
♦ 
bot.  obročast ostanek zastiralca na zgornjem delu beta doraslih gob ; zool.  del telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih

obróčen 1   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obrok:   obročno odplačevanje, plačevanje / obročni plačniki / obročno krmljenje živali
 
fin.  obročni kredit  kredit, dan s pogojem obročnega odplačevanja

obróčen 2   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obroč:   obročni prerez / obročne vitre ; obročno železo
♦ 
elektr.  obročno magnetno jedro  magnetno jedro v obliki obroča ; strojn.  obročno mazanje  mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj nataknjen obroč

obróčiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
nar. gorenjsko  rdeče pobarvati:   obročiti pirhe

obróčkanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od obročkati:   obročkanje ptic / obročkanje drevja

obróčkar   -ja m ( ọ̑ )
1. zool.  metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria:   zalega obročkarja
2. nav. mn., zool.  nižji raki brez koša, Arthrostraca:   telo obročkarjev
♦ 
alp.  klin z obročkom

obróčkast   -a -o prid. ( ọ̑ )
sestavljen iz obročkov:   obročkasto telo žuželk
// ki ima obliko obročka:   obročkast obesek
 
agr.  obročkasta bakterijska gniloba  bolezen krompirja, ki povzroča na gomoljih rumene nagnite obročke ; vet.  obročkasta kost  kost z bolezenskimi izrastki v obliki obroča okoli sklepa

obróčkati   -am nedov. in dov. ( ọ̑ )
zool.  označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev:   golobe in lastovke redno obročkajo ; uspelo jim je obročkati štirideset mladih štorkelj / obročkati perutnino
♦ 
gozd.  odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka

obróčnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž., zastar. krinolina :   ženska v obročnici
♦ 
bot.  (navadna) obročnica  rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia ; les.  obročnica  palica, veja za obročne vitre

obròd   -óda m ( ȍ ọ́ knjiž.
1. glagolnik od obroditi:   ob zadnjem obrodu se je nabralo veliko pšenice
2. letina , pridelek :   dober obrod ; jesenski obrod

obródek   -dka m ( ọ̑ )
knjiž. letina , pridelek :   če bo dobro pognojeno, bo obrodek obilnejši ; krompirjev obrodek

obrodíti   -ím dov. , obródil; obrodèn  in  obrojèn  ( ī í )
navadno s prislovnim določilom  dati sadeže, plodove:   krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo ; sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile / polje je dobro, lepo obrodilo / preh.  drevje ni obrodilo sadu ; pren.  spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate
 
ekspr.  prizadevanja niso obrodila sadu  niso bila uspešna

obròk   -óka m ( ȍ ọ́ )
1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat:   obrok naj bo dovolj kaloričen in pester ; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha ; opoldanski, večerni obrok ; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov
2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti:   redno odplačevati obroke ; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke
// v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v   izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih:   hišo dela na obroke ; oddajati rokopis po obrokih ; jemati zdravila v obrokih
3. zastar. rok 1 včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok
 
agr.  paša na obroke  paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje ; voj.  suhi rezervni obrok  ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah

obrómati   -am dov. ( ọ̑ )
ekspr. obhoditi , prepotovati :   v dobrem tednu je obromal vso deželo / novica je hitro obromala mesto / v poletju je obromala skoraj vse cerkve v bližnji okolici

obrónek   -nka m ( ọ̑ )
1. obrobni, skrajni del česa:   ta rastlina raste na obronkih gozdov ; obronek mesta, vasi ; obronki Gorjancev ; pren.  vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2. knjiž.  strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa 2 skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba  pobočje
3. knjiž. brazgotina :   po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu

obròv   -ôva m ( ȍ ó )
knjiž. breg , brežina , strmina :   obrov je bil strm in zelo spolzek ; skrivati se po obrovih / pogledati z obrova v prepad  s strmega roba

óbrovski   -a -o prid. ( ọ́ )
knjiž., zastar. velikanski :   obrovska pest, postava

obrózgati   -am dov. ( ọ̑ )
ekspr.  umazati s čim tekočim:   obrozgati obleko z blatom

óbrski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na Obre:   obrski napadi / obrska vojska / obrska moč  velika

obŕsniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
nar. oplaziti , oprasniti :   krogla ga je le obrsnila ; veje so ga obrsnile po obrazu ; obrsniti z nohtom / avtomobil je obrsnil ob ograjo
 
ekspr.  obrsnila ga je z očitajočim pogledom  očitajoče ga je pogledala

obrstíti   -ím dov. , obŕstil  ( ī í )
knjiž.  objesti, obžreti (brste):   krave so obrstile mladike

obŕša   -e ž ( ȓ )
star.  (drevesna) krošnja:   gosta obrša

obŕt 1   -a m ( ȓ )
zastar. obrt 2 razvoj obrta / s svojim obrtom veliko zasluži

obŕt 2   -i  tudi  ž ( ȓ )
1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja:   pospeševati obrt ; razvoj obrti / domača obrt  na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev ; dodatna  ali  popoldanska obrt  ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času ; družbena, zasebna obrt ; storitvena obrt ; umetna obrt  s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov
// s prilastkom  področje v taki dejavnosti:   kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt
2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah:   izučiti se obrti ; dobro obvladati mizarsko obrt ; opustiti obrt
// ekspr.  opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju:   ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt ; pisateljska obrt
3. pravica do opravljanja take dejavnosti:   imeti obrt ; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt

obŕtec   -tca m ( ȓ )
anat.  izbokli del stegnenice ob kolku:   mali, veliki obrtec
 
zool.  del noge pri žuželkah med kolčkom in stegnom

obŕten   -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na obrt:
a) obrtna dejavnost ; obrtna storitev / obrtna delavnica ; obrtna zadruga ; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek  davek od obrtne dejavnosti ; obrtni list  dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti / obrtno-industrijska dejavnost
b) obrtni del filmske umetnosti ; obvladati obrtno stran pisanja
♦ 
šol.  obrtna nadaljevalna šola  do 1945  poklicna šola

obŕtnica 1   -e ž ( ȓ )
knjiž.  obrtni list:   odvzeti komu obrtnico ; izdaja obrtnice

obrtníca 2   -e ž ( í )
ženska, ki opravlja obrt:   biti obrtnica / samostojna obrtnica

obrtníja   -e ž ( ȋ )
star. obrt 2 ukvarjati se z obrtnijo ; razvoj obrtnije / opustiti obrtnijo svoje matere

obrtník   -a m ( í )
kdor opravlja obrt:   biti obrtnik ; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš.  ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik

obrtníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obrtnike ali obrt:   obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev ; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica ; obrtniško podjetje / slabš.  obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja

obrtníštvo   -a s ( ȋ )
dejavnost obrtnikov:   razvoj obrtništva / pospeševati obrtništvo / tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo

obŕtnonadaljeválen   -lna -o prid. ( ȓ-ȃ )
v zvezi obrtnonadaljevalna šola , do 1945  poklicna šola:

obŕtnost   -i ž ( ȓ )
star. obrt 2 v tem kraju je od nekdaj cvetela obrtnost

obŕtoma   prisl. ( ȓ )
knjiž. obrtno , poklicno :   obrtoma se ukvarja s hazardno igro

obrtováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star.  opravljati obrt:   obrtovati v raznih krajih

obrúnek   -nka m ( ȗ )
knjiž. brazgotina :   po rani mu je ostal obrunek ; obrunek na obrazu / na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob
 
bot.  listni obrunek  mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list

obrúnkast   -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. brazgotinast :   obrunkast obraz ; obrunkaste roke

obrús   -a m ( ȗ )
1. glagolnik od obrusiti:   slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode
2. obrušena površina:   obrusi kristalov
 
alp.  ledeniški obrus  zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik

obrúsek   -ska m ( ȗ )
nav. mn., teh.  kar odpade pri brušenju:   odstraniti obruske z obdelanega predmeta ; kovinski, lesni obruski
 
metal., min.  z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom

obrusíti   in  obrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. z brusom obdelati predmet:   obrusiti kamen, tlak ; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob ; pren.  ledeniki so obrusili gorske hrbte
2. z brušenjem odstraniti:   obrusiti ostrine, vzbokline
 
teh.  obrusiti iglo  odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju
// ekspr.  povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren:   delo v kolektivu ga je obrusilo ; vzgoja obrusi ljudi ; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo
3. z brušenjem izrabiti, uničiti:   obrusiti rezilo ; nož se sčasoma obrusi ; ekspr.  čevlje si obrusiti
● 
ekspr.  noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel  zelo bi si lahko prizadeval ; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo  posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo

obŕv   -i  in  ž ( ȓ )
nav. mn.  dlake nad očesno jamico v obliki loka:   obrvi so se mu namrščile ; dvigniti, mrščiti obrvi ; pobriti obrvi ; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi

obŕven   -vna -o  ( ȓ )
pridevnik od obrv:   obrvni lok

obŕzdanost   -i ž ( )
knjiž. obvladanost , zadržanost :   vsi občudujejo njegovo obrzdanost ; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti

obŕzdati   -am dov. ( )
1. nadeti, namestiti brzdo:   obrzdati konja
2. zadržati z brzdo:   jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival
// knjiž. obvladati , zadržati :   obrzdati čustva, strasti ; komaj je obrzdal jezo ; skušal se je obrzdati
 
ekspr.  v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika  molčati

obsadíti   -ím dov. , obsádil  ( ī í )
1. s sajenjem obdati kaj s čim:   obsaditi uto z bršljanom
2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini:   svet obsaditi s sadnim drevjem, trto

obscén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. nespodoben , opolzek :   obsceno govorjenje, pisanje

obscénost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. nespodobnost , opolzkost :   črtice ni cenil zaradi obscenosti / pripovedoval je obscenosti

obséči   -séžem dov. , obsézi obsézite; obségel obségla;  nam.  obséč  in  obsèč  ( ẹ́ )
z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa:   deblo lipe bi komaj dva moška obsegla ; obseči kaj s prsti ene roke ; pren.  njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov ; z očmi obseči ves prostor
// prikazati , predstaviti :   noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva

obséčnica   -e ž ( ẹ̑ )
anat.  žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v sečnico; prostata :   povečana obsečnica

obséda   -e ž ( ẹ̑ zastar.
1. obleganje :   obseda mesta je trajala dolgo
2. omizje :   svatovska obseda

obsédati   -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. sedati okrog česa:   ptice obsedajo vrt / star.  po večerji so ljudje radi obsedali  posedali
// zastar. oblegati :   dolgo so obsedali mesto
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik:   obseda ga jeza, togota ; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju  hudič ga obseda

obséden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezi obsedno stanje , v nekaterih državah  stanje, v katerem na določenem območju vojaška uprava zamenja civilno oblast:   razglasiti obsedno stanje
// pren., ekspr.  stanje velike napetosti, vznemirjenosti, ko običajni načini ravnanja ne zadostujejo, navadno zaradi kakega nepredvidenega dogodka ali priprave na pomemben dogodek:   zaradi ledu in snega je na cestah vladalo obsedno stanje ; nenaden dvig cene nafte je na borzi povzročil obsedno stanje ; nepreverjena novica je spravila v obsedno stanje vso Evropo / zadnji dan pred žrebanjem je pri prodaji loterijskih listkov vladalo pravo obsedno stanje

obsédenec   -nca m ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  obseden človek:   pusti tega obsedenca pri miru ; obsedenec s filmi, računalniškimi igrami / spolni obsedenec

obsédenka   -e ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  obsedena ženska:   opazovati obsedenko ; obsedenka z modo, nakupovanjem / spolna obsedenka

obsédenost   -i ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  lastnost, stanje obsedenega človeka:   vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore
 
psiht.  bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti

obsedéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v sedečem položaju:   pri pozdravljanju je kar obsedel ; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje ; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji
// nav. ekspr.  ostati sploh:   ob nedeljah popoldne je obsedela doma ; v gostilni so obsedeli do pozne ure
● 
ekspr.  njegove hčere so obsedele  ostale samske ; šol. žarg.  v četrtem razredu je obsedel  ga ni uspešno končal ; obsedel je med dvema stoloma  hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene

obsèg   -éga m ( ȅ ẹ́ )
1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino:   izmeriti, oceniti obseg ; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
2. s prilastkom razsežnost , velikost :
a) glede na površino:   obseg gozda ; na tem območju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
b) glede na število sestavin, delov:   navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka ; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
c) glede na začetno in končno mejo:   zvočni obseg človeškega glasu ; obseg barv
3. publ., s prilastkom  izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek:   sodelovanje je dobilo širok obseg ; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom:  letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg ; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi:  tovarna dela v skrčenem obsegu ; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
● 
publ.  takoj ni dojel obsega njegovih besed  smisla, pomena ; star.  kratek obseg povesti  vsebina ; publ.  dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti  ga je kmalu pozabil
♦ 
geom.  obseg (lika)  dolžina meje lika ; mat.  obseg števil  množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije

obségati   -am nedov. ( ẹ̄ )
publ.  izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik:   ta krajevna skupnost obsega šest vasi ; roman obsega tristo strani  ima / pogovori so obsegali zelo veliko vprašanj

obsegljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se da obseči:   obsegljivo deblo / s pesniškim izrazom obsegljiva resnica

obsejáti   -sêjem dov. , obsêj  in  obsèj; obsejál  ( á ȇ )
s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini:   njivo obsejati z ovsom, pšenico ; slabo poraščeno površino znova obsejati

obsékati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sekanjem odstraniti:   obsekati veje / obsekati grmovje / obsekati strmino ob poti
// s sekanjem narediti, da na drevesu, deblu ni več vej:   obsekati smreko / obsekati s sekiro
2. s sekanjem obdelati:   obsekati kamen ; obsekati odprtino v ledu / obsekati tram  obtesati

obsekávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s sekanjem odstranjevati:   obsekavati veje / obsekavati grmovje ob poti
// s sekanjem delati, da na drevesu, deblu ni več vej:   obsekavati drevje
2. s sekanjem obdelovati:   obsekavati kamen

obséna   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. privid , prikazen 1 obsena je izginila / to je le obsena, ki se ne uresniči
 
knjiž., zastar.  obsene umrlih  sence, duše

obsènčen   -čna -o  [ opsənčən prid. ( ə̏ )
ki je, se nahaja ob sencih:   lasje obsenčnega dela glave
 
arheol.  obsenčni obroček  okrasni obroček, ki se nosi ob sencih

obsenčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  povzročati, delati, da je kaj v senci:   stara drevesa obsenčujejo cesto ; z roko je obsenčevala oči  zasenčevala / oči so obsenčevale trepalnice
 
knjiž.  skrb ji je obsenčevala obraz  je bila opazna, vidna

obsénčiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ knjiž.
1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci:   čebelnjak so obsenčili z vejami ; plevel je obsenčil mlade rastline ; z roko je obsenčila oči  zasenčila
2. obiti 1 , prevzeti :   obsenčila jih je velika groza ; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila ; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
3. ekspr., v zvezi z oči, veke   nanesti ličilo na veke; osenčiti :   obsenčila si je oči z modro barvo
● 
knjiž.  puh mu je obsenčil lica  potemnil ; knjiž.  skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz  sta bili opazni, vidni

obsènčnik   -a  [ opsənčnik m ( ə̏ )
arheol.  obsenčni obroček:   obsenčniki in narokvice

observácija   -e ž ( á )
knjiž. opazovanje :   zaradi slabega vremena je bila observacija skoraj nemogoča / observacija in analiza problema

observatórij   -a m ( ọ́ )
ustanova za opazovanje in raziskovanje naravnih pojavov:   delati v observatoriju / astronomski, geofizikalni, geološki, seizmološki observatorij / Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu
// poslopje, prostor te ustanove:   opremiti, zgraditi observatorij ; kupolast observatorij

obsesíja   tudi  obsésija -e ž ( ȋ; ẹ́ )
publ.  kar človeka miselno, čustveno popolnoma prevzema, obvladuje:   boj za pravico je njegova obsesija / iztrgati koga iz obsesij
 
psiht.  bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti, obsedenost

obsesíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obsesijo:   obsesivni bolnik / obsesivna misel

obsésti   -sédem dov. , stil.  obsèl obséla;  nam.  obsést  in  obsèst  ( ẹ́ ẹ̑ )
1. sesti okrog česa:   gostje so obsedli mizo
// zastar. zasesti , zavzeti :   sovražnik je obsedel mesto
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:   dvom, nemir ga je obsedel ; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb.  obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju  hudič ga je obsedel

obseválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obsevanje:   obsevalna naprava / obsevalna tehnika

obseválnica   -e ž ( ȃ )
prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje:   poliklinika ima zdaj novo obsevalnico / za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne obsevalnice

obsévanec   -nca m ( ẹ́ )
med.  kdor je (bil) obsevan:   število obsevancev je iz dneva v dan večje

obsévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obsevati:   obsevanje zoba ; obsevanje z ultravijoličnimi žarki
 
med.  globinsko obsevanje  globljih plasti telesa

obsévati   -am nedov. in dov. ( ẹ́ )
1. izpostavljati del, dele telesa (bolnika) delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve:   v povprečju obsevajo več sto bolnikov na dan ; obsevali so ga in poslali domov ; obsevati glavo, trebuh, vrat ; obsevati z laserjem, ultravijoličnimi žarki / obsevati z višinskim soncem
 
med.  obsevati metastaze, tumorje
2. nedov.  obdajati s svetlobo:   mesec obseva cesto ; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor  osvetljuje ; pren., ekspr.  nasmeh je obseval njen obraz
 
ekspr.  ni vreden, da ga sonce obseva  slab, ničvreden je

obséven   -vna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na obsevanje:   obsevno zdravljenje
 
med.  obsevna doza

obsézati   -am nedov. ( ẹ̄ )
star. obsegati :   zbirka obseza sedemdeset pesmi

obséžek   -žka m ( ẹ̑ )
star. obseg :   drevo manjšega obsežka / vinograd v obsežku deset arov / izkušnje večjega obsežka

obséžen   -žna -o prid. , obséžnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost:   obsežen gozd, travnik ; območje občine je precej obsežno / obsežno območje visokega zračnega pritiska / ekspr.  razgled s te gore je zelo obsežen
// ekspr. velik :   obsežen kamen / ima obsežen trebuh
2. ki ima veliko razsežnost
a) glede na število sestavin, delov:   obsežna knjižnica ; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
b) glede na problematiko, vsebino:   naredili so obsežen načrt ; napisati obsežno razpravo ; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
c) glede na število udeležencev:   začeti z obsežno akcijo ; obsežne priprave na kongres

obséžje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž. področje , območje :   razna kulturna obsežja / umaknil se je iz obsežja njegovega meča  dosega

obséžnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost obsežnega:   obsežnost gozda ; obsežnost občine / obsežnost geselskega članka, spisa, naloge / čudil sem se obsežnosti njegovega znanja

obsidián   -a m ( ȃ )
petr.  črna steklasta predornina:   v grobu so našli nož iz obsidiana

obsijánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost obsijanega:   obsijanost stene

obsijáti   -síjem dov. , obsijál  ( á ȋ )
obdati s svetlobo:   sonce je obsijalo vinske gorice ; večerna zarja obsije vrhove ; žarometi obsijejo okna ; pren., ekspr.  nasmeh ji je obsijal obraz ; ob teh besedah ga je obsijalo upanje
 
ekspr.  ni vreden, da ga sonce obsije  slab, ničvreden je

obsíniti   -em dov. ( í ȋ )
knjiž. obsijati :   blisk, plamen obsine notranjost hiše ; sonce je obsinilo vrhove / nasmeh mu je obsinil obraz

obsípati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga:   mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:   obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi ; obsipati s poljubi ; učenci so ga obsipali z vprašanji ; obsipala sta se z grožnjami
3. ekspr.  delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:   otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili
4. zastar. osipati :   obsipati koruzo, krompir
5. ekspr. obdajati , obkrožati :   lasje so ji obsipali obraz

obsipávati   -am nedov. ( ȃ )
1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga:   nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:   obsipavati z grožnjami ; obsipavala sta se s psovkami
3. ekspr.  delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:   otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili
● 
ekspr.  obsipavali so ga z goljufom  rekli so mu, da je goljuf

obskakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
skakati okrog koga:   pes ga je obskakoval

obskuránt   -a m ( ā á )
knjiž.  kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak :   boriti se z reakcionarji in obskuranti

obskurantízem   -zma m ( ī )
knjiž.  miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo :   boriti se proti obskurantizmu

obskurántski   -a -o prid. ( ā )
knjiž.  ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški :   obskurantski politik

obskurántstvo   -a s ( ā )
knjiž.  miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo :   ni maral njihovega obskurantstva

obskúren   -rna -o prid. ( ȗ knjiž.
1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški :   obskuren človek, politik
2. nepomemben , zakoten :   objaviti članek v obskurnem časopisu

obsledíti   -ím dov. , obslédi  in  obslêdi; obslédil  ( ī í )
zastar. najti , odkriti :   požgali so vse knjige, kar so jih obsledili ; v blatu so obsledili svežo sled volka
 
lov.  po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad

obslonéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v slonečem položaju:   obslonela je na vratih ; obsloneti ob oknu, pri oknu

obsmŕtnica   -e ž ( ȓ knjiž., zastar.
1. obletnica smrti:   počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo
2. nekrolog :   napisati obsmrtnico
♦ 
etn.  pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču

obsôdba   -e ž ( ō )
glagolnik od obsoditi:   prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo ; pogojna obsodba  pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži ; smrtna obsodba ; obsodba na denarno, zaporno kazen ; obsodba v odsotnosti

obsodílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  s katerim se obsodi:   slišati je bilo obsodilne glasove
 
pravn.  obsodilna sodba  sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti

obsodíti   in  obsóditi -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti, imeti koga za krivega česa:   obsodili so ga, da je denar ukradel ; obsodili so me, da lažem ; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za   izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka:   obsodili so ga za sleparja ; obsodili so ga za neumnega
2. izraziti, imeti odklonilno stališče:   njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ.  tisk je obsodil agresijo
3. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju:   obsodili so jo, da mora hoditi zadnja ; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje
4. pravn.  s sodbo določiti sankcijo zaradi določenega kaznivega dejanja:   obsoditi morilca ; obsoditi na denarno kazen, smrt ; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti ; obsoditi nepogojno, pogojno
● 
zastar.  obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj  ugotovil, spoznal ; zastar.  obsoditi k smrti  na smrt ; obsoditi na galejo  v srednjem veku  na veslanje na galeji

obsójanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od obsojati:   nekritično obsojanje / obsojanja vredna popustljivost

obsójati   -am nedov. ( ọ́ )
1. delati, imeti koga za krivega česa:   obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati
2. izražati, imeti odklonilno stališče:   ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti ; obsojati rasistično politiko

obsójenec   -nca m ( ọ́ )
pravn.  oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja:   kaznovati obsojenca z denarno in zaporno kaznijo

obsójenka   -e ž ( ọ́ )
pravn.  ženska, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja:   odpeljati obsojenko iz dvorane

obsójenost   -i ž ( ọ́ )
stanje obsojenega:   obsojenost na čakanje ; obsojenost na životarjenje v majhnem mestu / knjiž.  pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti
 
pravn.  obsojenost na smrt

obsoléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. zastarel :   obsoletni nazori / obsoletni pravni predpisi

obsónčiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
knjiž., ekspr. obsijati :   jutranje sonce je obsončilo drevored / ljubezen je obsončila mojo mladost

obsorêj   prisl. ( ȇ )
star.  ob tem času, ob tej uri:   tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo

obsovražíti   in  obsovrážiti -im,  in  obsovrážiti -im dov. ( ī á ȃ; ā ȃ )
knjiž., zastar. zasovražiti :   če ga boš tepel, te bo obsovražil

obstájanje   -a s ( ā )
glagolnik od obstajati, biti:   obletnica obstajanja nove države / zavedati se svojega obstajanja

obstájati 1   -am nedov. ( ā )
1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti:   društvo obstaja že več let ; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo ; obstaja veliko vrst gob ; ekspr.  tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom:  še obstaja možnost, da ga rešimo  je mogoče ; med njimi obstajajo velika nasprotja ; obstaja nevarnost poplav  grozijo nam poplave ; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena  upamo
// ekspr. živeti , shajati 2 brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati
 
moderna glasba zanj sploh ne obstaja  ne prizna ji vrednosti; je ne pozna ; ekspr.  zame ne obstajaš več  ne menim se zate; ne maram te ; ekspr.  odbor obstaja samo na papirju  njegova dejavnost se ne čuti ; knjiž.  o tem problemu obstaja več knjig  je napisanih
2. v zvezi z iz   izraža, da je, sestoji kaj iz več enot:   kosilo je obstajalo iz treh jedi ; priprava obstaja iz več delov

obstájati 2   -am nedov. ( ā )
star.  ustavljati se:   obstajal je in se oddihoval ; v njegovi gostilni so obstajali lovci

obstánek   -nka m ( ȃ )
1. nadaljnje bivanje, obstajanje:   boj za narodni obstanek ; društvo se bori za svoj obstanek ; obstanek civilizacije / publ.  nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi  zaradi zmage bodo ostali v ligi ; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma  življenje ; ekspr.  boj za goli obstanek  za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek
 
biol.  boj za obstanek  tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo
2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka   ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa:   doma nimam več obstanka ; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku  tu mi ni več obstanka
 
ekspr.  pri njem denar nima obstanka  ne hrani ga; je zapravljiv
3. obstoj , obstajanje :   po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka  izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek

obstáti 1   -stánem dov. ( á ȃ )
1. prenehati hoditi, se premikati:   ko zagleda gore, obstane ; obstati od presenečenja ; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:   negibna obstane, če zasliši najmanjši šum ; prestrašen obstane pred neznancem
2. prenehati spreminjati položaj:   listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu ; z očmi je obstal na očetovi sliki
// prenehati delati, ustaviti se:   črpalka je obstala ; mlinsko kolo obstane ; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo  prenehalo obratovati
3. s širokim pomenskim obsegom  ne prenehati biti, obstajati:   človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje ; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal  ostal živ, preživel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben:   to umetniško delo bo obstalo
// ekspr. živeti , shajati 2 kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane
4. star. biti 2 , vzdržati :   nihče ne obstane pri njem ; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku  doma mu ni več obstati
5. nar., v zvezi s pri vztrajati :   kljub težavam je obstal pri svojih nazorih ; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb.  obstalo je samo pri besedah  ostalo
6. zastar. priznati :   obstati tatvino ; ne obstane, da je to storil
● 
marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov  ostala ; nar.  v teh predelih obstane sneg vse leto  obleži, ne skopni ; sredi besede je obstal  je prenehal govoriti ; nar.  obstati na pol poti  ne dokončati začetega

obstáti 2   -stojím dov. , obstój obstójte; obstál;  nam.  obstàt  in  obstát  ( á í )
1. ostati v stoječem položaju:   povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal ; postavi se k steni in obstoj ; otroci so vstali in mirno obstali ; obstati kot prikovan
2. prenehati hoditi, se premikati:   naredi nekaj korakov, pa spet obstoji ; obstati pred vrati / toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo  postal
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:   negibna je obstala
3. ustaviti se, obstati:   črpalka, ura obstoji / zaradi okvare je avtomobil obstal

obstáti 3   -stojím nedov. ( á í v sedanjem času in deležniku na -č
1. biti 2 , obstajati 1 v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje ; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom ; knjiž.  resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.:  obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje  nevarno je ; obstoji sum, da je to storil njegov sin  sumijo ; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem  vprašanje je ; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti  ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti
2. v zvezi z iz   izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati 1 plen obstoji iz dveh zajcev ; priprava obstoji iz več delov prim. obstoječ

obstáviti   -im dov. ( á ȃ )
star. obdati :   obstaviti oder z rožami

obstekléti   -ím dov. ( ẹ́ í )
star. otrpniti , odreveneti :   od začudenja je kar obsteklel
● 
zastar.  bolniku so oči obsteklele  osteklenele

obsténski   -a -o prid. ( ẹ́ )
ki je, se nahaja ob steni:   obstenska klop, miza ; obstenska omara / obstenska letev

obstipácija   -e ž ( á )
med.  neobičajno redko, težavno iztrebljanje; zaprtje :   obstipacijo je povzročila neprimerna prehrana

obstòj   -ôja m ( ȍ ó )
1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti:   s poskusom dokazati obstoj kake snovi ; biološki, telesni obstoj ; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj ; mesto praznuje obletnico obstoja  nastanka, ustanovitve ; pravica do obstoja ; publ.  dileme človekovega obstoja
2. materialna osnova za življenje, za preživljanje:   boriti se za svoj,  ekspr.  za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
 
vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj  težko je živel

obstójati   -am nedov. ( ọ́ )
obstajati 1 to društvo obstoja že zelo dolgo / obstojajo dobri pogoji za delo / odbor obstoja iz predsednika, tajnika in članov

obstojèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
ki je, obstaja:   zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo ; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.:  v obstoječih pogojih ne more delati  takih razmerah ; zagovarjati obstoječi red  sedanji; tak, kot je ; takrat obstoječe razmere  takratne ; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva  vsa sredstva, ki so jih imeli ; upoštevati je treba obstoječe stanje  dejansko / publ., z oslabljenim pomenom  ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo
 
pravn.  obstoječi predpisi, zakoni  veljavni predpisi, zakoni ; sam.:  kritizirati vse obstoječe;  prim. obstati 3

obstójen 1   -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti:   blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak ; proti vlagi obstojna snov  odporna ; tako jeklo je na zraku dobro obstojno
 
teh.  v ognju obstojen  ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
// ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh:   kemično obstojna spojina
2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči:   shranjevanje manj obstojnih pridelkov ; pivo je obstojno nekaj mesecev ; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne  trpežne
● 
zastar.  alkohol je obstojni del vina  sestavni

obstójen 2   in  obstôjen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄; ó )
knjiž.  nanašajoč se na obstoj:   obstojni pogoji / obstojna vprašanja človeka

obstójnost 1   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost obstojnega:
a) obstojnost barv / obstojnost proti vlagi, vročini  odpornost / kemična obstojnost spojine
b) s hlajenjem povečamo obstojnost mesa ; pasterizirano mleko ima večjo obstojnost / obstojnost blaga iz sintetičnih vlaken  trpežnost

obstójnost 2   in  obstôjnost -i ž ( ọ́; ó )
knjiž. obstoj , obstajanje , bivanje :   ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti ; sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda

obstopíti   in  obstópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
postaviti se, stopiti okrog koga:   novinarji so ga obstopili ; otroci so obstopili mater / poslopje so obstopili od vseh strani

obstránec   -nca m ( á )
knjiž.  kdor ni vključen v kako skupnost:   roman opisuje obstrance

obstránski   -a -o prid. ( á )
ki je, se nahaja ob strani:   obstranski del telesa ; vse obstranske jaške so zasuli / ta izhod je obstranski  stranski
 
bot.  obstranski poganjek
// postranski, manj pomemben:   obstranske teme kongresa

obstrél   -a m ( ẹ̑ )
knjiž., zastar. obstreljevanje :   tri dni je bila vas pod hudim topovskim obstrelom
♦ 
med.  rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa

obstrelína   -e ž ( í )
med.  rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa:

obstrelíti   -ím dov. , obstréli  in  obstrêli; obstrélil  ( ī í )
s strelom raniti:   obstreliti žival ; nevarno se je obstrelil

obstreljênec   -nca m ( é )
kdor je obstreljen:   obvezati obstreljencu rano

obstreljênka   -e ž ( é )
ženska, ki je obstreljena:   obstreljenci in obstreljenke

obstreljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obstreljevati:   obstreljevanje je prenehalo ; letalsko, topniško obstreljevanje ; bombardiranje in obstreljevanje / obstreljevanje jeder z nevtroni

obstreljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. streljati na kaj, navadno z več strani:   lovska letala so obstreljevala mesto ; obstreljevati nasprotnikove položaje ; obstreljevati z granatami, topovi ; pren., ekspr.  kar obstreljevali so ga z vprašanji
2. fiz.  usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči:   obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki

obstrèt 1   -éta m ( ȅ ẹ́ knjiž.
1. sij, lesk okrog česa, ob čem:   lunin obstret / večerni obstret  zarja, sij
2. svetniški sij, gloriola:   zlat obstret / nič ni izgubil od svojega obstreta ; obstret zmagoslavja
♦ 
fot.  odboj svetlobnih žarkov s hrbtne strani plošče, filma nazaj v emulzijo

obstrét 2   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž., zastar. obstret 1 lunina obstret

obstréti   -strèm dov. , obstŕl  ( ẹ́ ȅ )
knjiž. pregrniti :   obstreti posteljo / jutranje sonce jih je obstrlo  obsijalo

obstríči   -strížem dov. , obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla  ( í )
s striženjem obdelati:   obstriči grm ; živo mejo je lepo obstrigel

obstrméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ostrmeti :   zdrznili so se in obstrmeli ; od začudenja je obstrmel

obstruírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
pravn.  v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov:   večina poslancev je obstruirala redno delo

obstrúkcija   -e ž ( ú )
1. pravn.  prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov:   poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija
2. knjiž.  nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh:   preprečiti obstrukcijo
♦ 
med.  zamašitev, začepitev cevastega organa

obstrúkcijski   tudi  obstrukcíjski -a -o prid. ( ú; ȋ )
nanašajoč se na obstrukcijo:   obstrukcijska strategija ; obstrukcijsko ravnanje obdolženca
 
med.  obstrukcijska pljučnica

obstrukcioníst   -a m ( ȋ )
pravn.  kdor obstruira:   zbralo se je nekaj obstrukcionistov

obsúti   -sújem dov. , obsúl  in  obsùl  ( ú ȗ )
1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga:   obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik:   obsuti z grožnjami ; obsuti z očitki in psovkami ; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
3. ekspr.  narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa:   obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
4. knjiž., ekspr.  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   bridkosti in skrbi so jo obsule
5. osuti :   obsuti krompir / obsuti s prstjo
6. ekspr. obstopiti , obkrožiti :   ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji ; učenci so obsuli učitelja / star.  turška vojska je obsula tabor  obkolila
● 
star.  rdečica ga je obsula  zardel je

obsvetíti   in  obsvétiti -im dov. ( ī ẹ́ )
narediti, da postane kaj svetlo, vidno:   luč je obsvetila obraze ; s svetilko je obsvetila speča otroka ; avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo / sonce je obsvetilo vrhove  obsijalo ; pren.  njegove besede so mu obsvetile bridko resnico

obsvetlíti   -ím dov. , obsvétli  in  obsvêtli; obsvétlil  ( ī í )
narediti, da postane kaj svetlo, vidno:   ogenj je obsvetlil obraze ; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek  obsijalo ; pren.  obsvetlilo ga je spoznanje

obsvetljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da postane kaj svetlo, vidno:   petrolejka je medlo obsvetljevala obraze / mesečina obsvetljuje v nebo štrleče zidovje

obščítnica   -e ž ( ȋ )
anat.  žleza z notranjim izločanjem ob ščitnici:

obšíren   -rna -o prid. , obšírnejši  ( ī )
1. ki ima veliko ploskovno razsežnost:   obširen gozd ; prišla sta na obširen travnik ; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno  veliko
// evfem., ekspr. debel :   bil je precej obširen čez trebuh
2. navadno z glagolskim samostalnikom  ki ima veliko razsežnost
a) glede na problematiko, vsebino:   delegacija je imela obširne pogovore ; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo
b) glede na število udeležencev:   začeti z obširno akcijo ; anketa je precej obširna
c) glede na število sestavin, delov:   obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna  obsežna
// podroben, natančen:   za delo je dobil obširna navodila ; poslušal je njegovo obširno razlaganje

obšírnost   -i ž ( ī )
lastnost, značilnost obširnega:   motila jih je obširnost njegovega poročila / obširnost v popisovanju

obšítek   -tka m ( ȋ )
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu:   zlati obšitki na uniformi ; obšitki iz čipk

obšíti   -šíjem dov. , obšìl  ( í ȋ )
s šivanjem dokončati, dodelati rob:   prtič mora še obšiti / obšiti gumbnice / rob je treba obšiti / s čipkami obšiti zavese  obrobiti

obšív   -a m ( ȋ )
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu:   obšiv se je odtrgal ; uniforma s srebrnimi, zlatimi obšivi / porabiti trak za obšiv

obšívati   -am nedov. , tudi  obšivájte; obšívala  in  obšivála  ( í )
s šivanjem dokončevati, dodelovati rob:   obšivati jopič / dov. , nar.  zahodno obšivati prtič  obšiti

obšivávati   -am nedov. ( ȃ )
obšivati :   vse popoldne je obšivavala

obšívek   -vka m ( ȋ )
obšiv , obšitek :   obleka, okrašena z rožastimi obšivki

obšólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki poteka, je organiziran ob rednih šolskih dejavnostih:   šolski in obšolski program / center za obšolske dejavnosti

obštúdijski   -a -o prid. ( ú )
ki poteka, je organiziran ob rednih študijskih dejavnostih:   obštudijski program ; financiranje obštudijskih dejavnosti ; obštudijsko izobraževanje / obštudijsko življenje

obtakníti   in  obtákniti -em dov. ( ī á )
z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa:   obtakniti lestenec s svečami ; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki  zakoličiti

obtečájen   -jna -o prid. ( ȃ )
ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju:   zaledenela obtečajna morja ; ekspedicija v obtečajna območja
 
zool.  obtečajna lisica  v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus

obtêči   -têčem dov. , obtêci obtecíte; obtékel obtêkla  ( é )
s tekom priti okrog česa:   v trenutku je obtekel hišo in se skril / obteči živo mejo
// ekspr.  hitro obiti:   z veselo novico je obtekla vso vas

obtèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
kroženje :   obtek zraka
 
žel.  čas med dvema zaporednima nakladanjema na železniško vozilo

obtékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
tekoč obdajati:   zrak obteka nekatere dele motorja / reka obteka vzpetino
// zastar.  tekati okrog česa:   pes lajajoč obteka hišo

obtesáti   -téšem dov. , obtêši obtešíte; obtêsal  ( á ẹ́ )
s tesanjem obdelati:   obtesati deblo ; robove poševno obtesati / ekspr.  kamniti blok je treba še obtesati
 
les.  s tesanjem spremeniti hlod v bruno
// pog. vzgojiti , prevzgojiti :   v nekaj mesecih so ga obtesali ; nikakor se ni pustil obtesati

obtesávati   -am nedov. ( ȃ )
s tesanjem obdelovati:   obtesavati deblo / spretno je obtesaval les

obtéž   -i  in  ž ( ẹ̑ )
obtežilo :   žerjav z obtežjo tehta več sto ton

obtéžba   -e ž ( ẹ̑ )
1. glagolnik od obtežiti:   za obtežbo so uporabili železen drog ; obtežba ladje, žerjava ; dodatna enakomerna obtežba
2. teh. obremenitev :   te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb ; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja

obteževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
obtežilen :   obteževalni kamni
 
pravn.  obteževalne okoliščine  okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni

obteževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati, nameščati težek predmet na drugega
a) da se le-ta stisne, ne premika:   obteževati kislo zelje
b) zaradi večje teže, ravnotežja:   obteževati ladje, žerjave ; obteževati s kamni, svincem
2. delati kaj težje:   plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik ; pren.  skrb mu je obteževala srce

obtežílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obtežitev:   obtežilni kamen ; obtežilna vreča, napolnjena s peskom
 
pravn.  obtežilni dokaz  obremenilni dokaz ; obtežilne okoliščine  obteževalne okoliščine

obtežílnik   -a m ( ȋ )
predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih predmetov, zlasti papirja:   položiti spis pod obtežilnik ; bronast, kamnit obtežilnik ; pisemski obtežilnik / obtežilnik za papir
 
rib.  predmet za obtežitev vrvice

obtežílo   -a s ( í )
predmet, snov za obtežitev:   podstavek je napolnjen z obtežilom ; obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma  obtežilnik

obtežítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obtežiti:   za obtežitev so uporabili kamen ; dodatna, prevelika obtežitev ; predmet za obtežitev / žerjav z obtežitvijo tehta več sto ton

obtežíti   -ím dov. , tudi  obtéži; obtéžil  ( ī í )
1. dati, namestiti težek predmet na drugega
a) da se le-ta stisne, ne premika:   obtežiti papir na pisalni mizi ; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
b) zaradi večje teže, ravnotežja:   obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
 
tekst.  obtežiti svilo  prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
2. narediti kaj težje:   vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik ; pren.  skrb, žalost mu je obtežila srce

obtičáti   -ím dov. ( á í nav. ekspr.
1. ostati :   otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu ; listič mu je obtičal med prsti ; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču ; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji
2. ne dokončati, ne opraviti začetega:   obtičati sredi stavka ; obtičal je pri prvem poglavju knjige
// prenehati, ne nadaljevati se:   delo je po nekaj dneh obtičalo ; napad je obtičal pred mestom
● 
ekspr.  beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku  ostala ; ekspr.  pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah  obstal, se ustavil ; ekspr.  te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu  ostale ; ekspr.  v tretjem razredu je obtičal  padel ; ekspr.  obtičal je med starimi pojmi  uporablja stare pojme

obtípati   -am  in  -ljem dov. ( ī ȋ )
1. s tipanjem ugotoviti, najti:   v obleki je obtipal zašit denar ; obtipati kljuko, vrata
2. med.  preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:   zdravnik je obtipal boleče mesto

obtipávati   -am nedov. ( ȃ )
s tipanjem preiskovati:   kupci obtipavajo blago / ekspr.  obtipavati koga z mislijo, očmi

obtísniti   -em dov. ( í ȋ )
s pritiskom, pritiskanjem poškodovati:   vzmeti na postelji so ga obtisnile ; sadje se obtolče in obtisne

obtiščáti   -ím dov. ( á í )
s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati:   trda obveza ga je obtiščala ; obtiščati na petah

obtóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obtok:   obtočne naprave / obtočna masa denarja / obtočna črpalka za centralno kurjavo

obtočílo   -a s ( í )
nav. mn., biol.  organ za odvajanje in dovajanje krvi, limfe:   bolezni obtočil ; dihala in obtočila / krvna, limfna obtočila

obtòk   -óka m ( ȍ ọ́ )
1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti:   obtok olja, vode ; odprtine za boljši zračni obtok ; pren., knjiž.  mednarodni obtok literarnih vrednot
// prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje:   bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi ; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka
2. ekon., navadno v zvezi z denar   krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva:   pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka ; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja
// količina denarja, ki je v krožnem gibanju:   povečati obtok denarja
♦ 
anat.  krvni obtok  gibanje, premikanje krvi v telesu ; mali  ali  pljučni krvni obtok  del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča ; veliki  ali  telesni krvni obtok  del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo ; teh.  centralno ogrevanje z naravnim  po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare , s prisilnim obtokom  s črpalko ; zool.  enojni krvni obtok  pri katerem poganja srce samo venozno kri

obtolčenína   -e  [ optou̯čenina ž ( í )
med.  poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet:   obtolčenina možganov ; obtolčenina na kolenu

obtôlči   -tôlčem  [ optou̯či dov. , obtôlci obtôlcite  in  obtolcíte; obtôlkel obtôlkla  ( ó )
s tolčenjem poškodovati:   obtolči opeko, posodo / ekspr.  ves avtomobil je že obtolkel ; obtolkla si je koleno
// s tolčenjem, udarjanjem obdelati:   obtolči kamen

obtórej 1   prisl. ( ọ̑ )
zastar. zato :   obtorej vas prosim, da mi odgovorite

obtorêj 2   prisl. ( ȇ )
star.  ob tem času, ob tej uri:   zlatar je obtorej navadno na večerji

obtovóriti   -im  tudi  obtovoríti -ím dov. , obtovóril  ( ọ̄ ọ̑; ī í )
zastar. otovoriti :   obtovoriti ladjo

obtôžba   -e ž ( ō )
1. glagolnik od obtožiti:   njegove obtožbe nič ne veljajo ; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi ; vznemiril jo je s svojimi obtožbami
2. pravn.  pisna ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca:   ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo

obtôžben   in  obtóžben -a -o prid. ( ȏ; ọ̑ )
nanašajoč se na obtožbo:   obtožbeni predlog / obtožbeni govor

obtóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na obtožence ali obtožbo:   vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop  zatožna klop
♦ 
pravn.  obtožni postopek  sodni postopek v zvezi z obtožbo ; obtožni predlog  obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja

obtóženčev   -a -o  ( ọ́ )
svojilni pridevnik od obtoženec:   obtoženčev branilec ; obtoženčev zagovor

obtóženec   -nca m ( ọ́ )
kdor je obtožen:   mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom
// pravn.  oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:

obtóženka   -e ž ( ọ́ )
ženska, ki je obtožena:   obtoženka krivde ni hotela priznati
// pravn.  ženska, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:

obtoževálec   -lca  [ optoževau̯ca tudi optoževalca m ( ȃ )
kdor obtožuje:   namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec
// zastar. tožilec :   javni obtoževalec

obtoževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obtoževati:   težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja

obtoževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, imeti koga za krivega česa:   obtoževala ga je, da vohuni za njo ; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili

obtožílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se obtožuje:   obtožilni spisi ; obtožilne besede

obtožítelj   -a m ( ȋ )
obtoževalec :   namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj

obtožíti   in  obtóžiti -im dov. ( ī ọ́ )
narediti, imeti koga za krivega česa:   obtožil ga je kraje ; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti
 
pravn.  vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo

obtóžnica   -e ž ( ọ̑ )
pravn.  pisna zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo:   prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ.  obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj

obtŕgati   -am  stil.  -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem odstraniti plodove z rastline:   obtrgati fižol, koruzo
// s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste:   obtrgati liste
2. s trganjem načeti, poškodovati:   obtrgati papir

obtrgávati   -am nedov. ( ȃ )
s trganjem odstranjevati plodove z rastline:   obtrgavati grah

obtrgováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste:   obtrgovati korenje

obtŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
1. s trkanjem preiskati:   obtrkati stene in strop rudniškega rova
// med.  preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem:   zdravnik mu je obtrkal prsni koš
2. otrkati :   obtrkati sneg s čevljev ; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko

obtrkávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obtrkavati:   obtrkavanje sten in stropov v rudnikih

obtrkávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s trkanjem preiskovati:   z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena
// med.  preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem:   zdravnik ga je dolgo obtrkaval
2. otrkavati :   obtrkavati sneg s čevljev

obubóžanec   -nca m ( ọ̑ )
ekspr.  obubožan človek:   obubožanci in berači

obubóžanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od obubožati:   obubožanje ljudstva

obubóžanost   -i ž ( ọ̑ )
stanje obubožanega človeka:   obubožanost družine / obubožanost dežele

obubóžati   -am dov. ( ọ̑ )
nav. ekspr.  postati reven, ubog:   po nekaj letih so popolnoma obubožali ; preh.  vojne so ljudi obubožale

obudítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obuditi:   obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot

obudíti   -ím dov. , obúdil; obujèn  ( ī í )
1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ:   obuditi koga iz omedlevice ; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje ; pren.  društvo so po nekaj letih obudili v življenje
2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti:   obuditi spomine na mladost ; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov
 
rel.  obuditi kesanje
3. knjiž.  povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi :   učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine ; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo

obújanje   -a s ( ú )
glagolnik od obujati:   obujanje iz nezavesti / obujanje spominov

obújati   -am nedov. ( ú )
1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ:   obujati z umetnim dihanjem
2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti:   s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa
3. knjiž.  povzročati, da kaj nastane; vzbujati :   misel na dom ji obuja solze

obújek   -jka m ( ȗ )
nav. mn., nekdaj  kos blaga za ovijanje stopala:   namesto nogavic je nosil obujke ; volneni obujki

obujeválec   -lca  [ obujevau̯ca in obujevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo:   pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti

obújka   -e ž ( ȗ )
nav. mn., etn.  kos blaga za ovijanje stopala:   iz čevljev so mu visele umazane obujke

obúnkati   -am dov. ( ȗ )
ekspr. natepsti , pretepsti :   dobro so ga obunkali ; obunkati do krvi

obúp   -a m ( ȗ )
močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja:   obšel ga je obup ; spraviti v obup ; novica ga je navdala z obupom ; ekspr.:  lotil, polastil se ga je obup ; izbruhi jeze, obupa
// nav. ekspr.  stanje, ki je posledica tega čustva:   iz obupa je začel piti ; v obupu si je vzel življenje
● 
ekspr.  biti, stati na robu obupa  biti zelo obupan, potrt ; ekspr.  do obupa pusta pokrajina  zelo

obúpanec   -nca m ( ȗ )
ekspr.  obupan človek:   znašel se je med samimi obupanci ; smeh obupanca

obúpanka   -e ž ( ȗ )
ekspr.  obupana ženska:   slišal se je le jok obupanke

obúpanost   -i ž ( ȗ )
stanje obupanega človeka:   pasti v obupanost / prevzela ga je obupanost  obup

obúpati   -am dov. ( ȗ )
priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja:   prehitro je obupal ; zato še ni treba obupati ; ekspr.  nikar obupati
// nav. ekspr.  izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo:   obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom ; vojaki so obupali nad zmago,  zastar.  o zmagi

obupávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obupavati:   nagnjen je k obupavanju

obupávati   -am nedov. ( ȃ )
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja:   ne obupavaj, vse se bo še uredilo ; obupavati pred težavami
// nav. ekspr.  izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo:   obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom ; večkrat je obupavala nad delom

obúpen   -pna -o prid. , obúpnejši  ( ū ȗ )
1. ki ne vzbuja upanja; brezupen :   obupen poskus ; bolezen postaja obupna
// ekspr.  zelo mučen, neprijeten:   prišel je v obupen položaj ; ta negotovost je zanj obupna
2. ekspr.  ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri:   obupen mraz, veter ; na cesti je obupen prah ; obšel jo je obupen strah ; v nalogi so obupne napake ; tam je obupna revščina
// zelo slab, nekvaliteten:   obupna cesta, hrana ; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak  nečist ; tam so obupne razmere  neurejene ; vreme je letos obupno  nestalno, slabo
3. ekspr.  ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost:   to je obupen človek / obupno vedenje
// grd , neprikupen :   imel je obupen glas ; v tej obleki je obupna
4. zastar. obupan , potrt :   tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz

obupljív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. obupan , potrt :   vračal se je otožen in obupljiv / to reče z obupljivim glasom

obúpnost   -i ž ( ū )
zastar. obup , obupanost :   loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti ; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen  zelo

obupováti   -újem nedov. ( á ȗ )
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja:   ne obupuj, vse bo še dobro
// nav. ekspr.  izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo:   obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom

obústen   -tna -o prid. ( ȗ )
ki je, se nahaja ob ustih:   obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki

obústje   -a s ( ȗ )
knjiž.  del obraza ob ustih:   obrisati si obustje

obušésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
anat., v zvezi obušesna slinavka   žleza ob zunanjem ušesu, ki izloča slino:

obútal   -i  [ obutau̯ ž ( ú )
zastar. obuvalo :   na sebi je imel oguljeno obleko in raztrgano obutal

obútalo   -a s ( ú )
zastar. obuvalo :   okrog je hodil brez obutala
// obutev :   skrbeti za obleko in obutalo

obútel   -i  [ obuteu̯ ž ( ú )
zastar. obutev :   prodajati obleko in obutel
// obuvalo :   obutel mu ni držala vode

obútev   -tve ž ( ȗ )
izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog:   imajo dovolj denarja za obleko in obutev ; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev ; velika izbira otroške obutve ; športna obutev ; zimska obutev
// ekspr. obuvalo :   sezul je mokro obutev
● 
publ.  avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno  zimske gume
♦ 
obrt.  lahka obutev  nizka moška, ženska in otroška obutev ; lepljena, šivana obutev

obúti   obújem dov. , obúl  in  obùl  ( ú ȗ )
1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo:   mati je že obula otroka ; obuti čevlje, škornje ; hitro se obuti ; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar.  obuti plašč  obleči
2. oskrbeti z obutvijo:   za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
● 
ekspr.  obuti konja  podkovati ; publ.  avtomobil zimsko obuti  dati mu zimske gume ; preg.  brez muje se še čevelj ne obuje  brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha

obútven   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na obutev:   obutveni izdelki / oblačilna in obutvena industrija

obuválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za obuvanje:   obuvalna priprava / obuvalna žlica

obuválo   -a s ( á )
vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog:   nosi udobno obuvalo ; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo

obúvanje   -a s ( ú )
glagolnik od obuvati:   obuvanje čevljev / žlica za obuvanje

obúvati   -am nedov. , tudi  obuvála  ( ú )
1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo:   obuvati otroka ; obuvati čevlje ; obuva se počasi / obuvati nogavice
2. oskrbovati z obutvijo:   teta jih je obuvala do konca šolanja

obúzdati   -am dov. ( ȗ )
knjiž. obrzdati :   obuzdati in osedlati konja / tega konja ne more obuzdati

obvaroválen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. zaščiten , preventiven :   obvarovalni ukrepi proti nalezljivi bolezni ; obvarovalno sredstvo / obvarovalno cepljenje

obvarováti   -újem  in  obvárovati -ujem dov. ( á ȗ; á )
1. narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega:   obvarovati koga nesreče ; obvaroval ga je pred kaznijo ; obvarovati se prehlada
2. v zvezi bog obváruj bogvaruj :
a) v členkovni rabi:   bog obvaruj, da bi kaj takega storil
b) v medmetni rabi:   nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj

obvdovéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
star. ovdoveti :   jeseni je obvdovel

obveljáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik:   obveljal je njegov načrt, predlog ; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje ; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog.  moja bo obveljala  moja odločitev
 
star.  zakon bo obveljal  bo ostal v veljavi
2. knjiž.  biti označen, ocenjen:   atentat je takoj obveljal za največji zločin

obveselíti   -ím dov. , obvesélil  ( ī í )
zastar. razveseliti :   vsakega je obveselil z majhnim darom ; njegovega obiska se je zelo obveselila

obvésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. ovesiti :   obvesiti krilo s pisanimi pentljami / zima je obvesila drevje s snegom

obvesláti   -ám dov. ( á ȃ )
z veslanjem priti okrog česa:   obveslati otoček

obvestílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obvestilo ali obveščanje:   obvestilno pismo / truditi se za obvestilno jasnost / star.  obvestilni urad  obveščevalni urad

obvestílnik   -a m ( ȋ )
tiskano, pisano ali elektronsko sredstvo za obveščanje, posredovanje sporočil kake skupine, organizacije:   obvestilnik o prispeli pošti

obvestílnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost obvestilnega:   obvestilnost napisov na železniški postaji je zavajajoča ; obvestilnost slovarja

obvestílo   -a s ( í )
kar se o določeni stvari pove, sporoči:   dobiti, poslati obvestilo ; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar.  prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
// list s sporočilom o tem:   prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili
 
avt.  znaki za obvestila  za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve ; ptt  obvestilo o prispeli pošiljki

obvestítelj   -a m ( ȋ )
kdor koga obvesti:   sumljivo se je oziral na obvestitelja

obvestítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obvestiti:   dolžnosti obvestitve ni sprejel
// zastar. obvestilo :   poslati obvestitev o seji

obvestíti   -ím dov. , obvésti; obvéstil  ( ī í )
povedati, sporočiti komu kaj o določeni stvari:   obvestiti policijo ; o tem so obvestili starše

obvéščanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obveščati:   obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega življenja / publ.  sredstva javnega, množičnega obveščanja  časopisje, radio, televizija

obvéščati   -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat obvestiti:   obveščati javnost o svojem delu ; redno se obveščamo / dov. starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek
// prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno varnost:   izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet

obveščênost   tudi  obvéščenost -i ž ( é; ẹ̑ )
dejstvo, da je kdo obveščen:   skrbeti za obveščenost delavcev ; dobra, pravočasna obveščenost javnosti ; potreba po boljši obveščenosti

obveščeválec   -lca  [ obveščevau̯ca m ( ȃ )
kdor obvešča:   bil je objektiven obveščevalec ; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev  vohunov

obveščeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje:   obveščevalna dejavnost ; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo ; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir ; obveščevalna mreža / obveščevalno-varnostna agencija, služba
 
alp.  obveščevalna točka  kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah ; sam.:, pog.  sporočilo je poslala terenska obveščevalna  obveščevalna služba

obveščeválka   -e  [ obveščevau̯ka tudi obveščevalka ž ( ȃ )
ženska, ki obvešča:   bila je dobra obveščevalka / obveščevalka tajnih služb / partizanska obveščevalka

obveščeválski   -a -o  [ obveščevalski in obveščevau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje:   preverjanje obveščevalskih podatkov ; obveščevalska afera ; izmenjava obveščevalskih informacij ; z obveščevalskim delom se je začel ukvarjati že v mladosti

obvéti   -vêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
knjiž.  z vetjem obdati:   ko sta stopila na ulico, ju je obvel oster veter / obvel ga je duh po žganju
 
knjiž., ekspr.  srce mu je obvelo veselje  obšlo, prevzelo

obvévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  z vetjem obdajati:   obveval nas je mrzel veter
 
knjiž., ekspr.  srce mu je obvevala žalost  obhajala, prevzemala

obvéza   -e ž ( ẹ̑ )
1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa:   obveza se je razrahljala ; na roki ima obvezo ; sneli so mu obvezo z oči ; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca  povoj
2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti:   izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza  dolžnost / davčna obveza  davčna obveznost
// glagolnik od obvezati:   pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju
♦ 
med.  kompresijska obveza  za ustavljanje krvavitev iz rane ; mavčna obveza  z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov ; dokolenska mavčna obveza

obvézanec   -nca m ( ẹ́ )
star. zavezanec :   davčni obvezanci / vojaški obvezanec  vojaški obveznik

obvézati   in  obvezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. namestiti obvezo:   obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo ; hitro se obveže z ruto
2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj:   obvezali so ga za zelo nehvaležno delo ; s prisego so jih obvezali držati se ukazov ; pravno obvezati / obvezali so jih k molku
3. zastar. oviti , obdati :   debla obvezati s slamo

obvezávati   -am nedov. ( ȃ )
zastar. obvezovati :   obvezavati rane

obvézen   -zna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti:   obvezno zaščitno cepljenje ; obvezno socialno zavarovanje ; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer ; zvišati število obveznih ur ; obvezno šolanje
// ki se po določenih predpisih mora obiskovati:   obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti
// v zvezi obvezna oddaja , zlasti prva leta po 1945  obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni:   izogniti se obvezni oddaji
2. ki mora biti, se izpolniti:   opozarjali so na obvezno molčečnost
3. ekspr. reden , vsakdanji :   sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov ; popila je obvezno kavico
♦ 
biblio.  obvezni izvod  izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom ; ekon.  obvezna rezerva  z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti ; obvezno posojilo  v socializmu  posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja ; ped.  enotna obvezna šola  obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor ; pravn.  obvezna moč zakona ; obvezna obramba  obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika ; šol.  obvezno berilo, čtivo  literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma ; šport.  obvezni liki  liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani

obvezílen   -lna -o prid. ( ȋ )
namenjen za obvezovanje:   obvezilni material ; obvezilna gaza / obvezilne škarje

obvezílo   -a s ( í )
nav. mn.  material za obvezovanje:   pripraviti škatlo z obvezili in zdravili / obvezilo za rane

obvéznica   -e ž ( ẹ̑ )
fin.  vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila:   izdati, podpisati obveznico ; odškodnina bo izplačana v obveznicah / državne obveznice ; obveznice posojila ; obtok obveznic

obvéznik   -a m ( ẹ̑ )
kdor mora storiti, opraviti kaj:   vojaški obveznik ; obvezniki in prostovoljci / davčni obvezniki  davčni zavezanci

obvézniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na obveznice:   obvezniški indeks, trg ; donos vzajemnih obvezniških skladov ; delniški in obvezniški investitorji so nezadovoljni z letošnjimi donosi
2. nanašajoč se na vojaške obveznike:   obvezniška vojska ; obvezniško služenje vojaškega roka

obvéznost   -i ž ( ẹ́ )
1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti:   imeti, izpolniti obveznost ; naložili so mu nove obveznosti ; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost  dolžnost / delovna obveznost  dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati:   izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. nav. mn.  kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost :   obveznosti ga kličejo drugam ; imeti, sprejeti obveznosti ; izpolnjevati svoje obveznosti ; nalagati komu obveznosti ; pravice in obveznosti
3. pravn.  pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev:   obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost  obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo ; iztožljiva obveznost  ki se da iztožiti ; mednarodnopravne obveznosti ; pogodbena obveznost
♦ 
fin.  a vista obveznosti bank  na zahtevo takoj plačljive obveznosti ; šol.  izpolniti šolsko obveznost  končati devet let šolanja v osnovni šoli ; učna obveznost učitelja  tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj ; voj.  vojaška obveznost  predpisano služenje vojaškega roka

obvéznosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na obveznost 3:   obveznostno razmerje

obvezovalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za obvezovanje:   ranjence so prenesli na obvezovališče

obvezoválnica   -e ž ( ȃ )
prostor za obvezovanje:   ranjenca so nesli v obvezovalnico

obvezovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obvezovati:   obvezovanje ran / nepremišljeno obvezovanje se navadno maščuje

obvezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. nameščati obvezo:   obvezovati rane ; obvezuje mu roko
2. delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj:   z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj / to ga obvezuje k najstrožjemu molku
 
knjiž.  sheme bodo skladatelja manj obvezovale  bo bolj svoboden v ustvarjanju

obvíjati   -am nedov. ( í )
star. ovijati , povijati :   obvijati cev / obvijati nogo / žena je moža obvijala okoli prsta

obviséti   -ím dov. , obvísel  ( ẹ́ í )
navadno s prislovnim določilom  ostati v visečem položaju:   veja se je odlomila in obvisela ; obleka je obvisela na vrvi / obvisel je nad prepadom / nezavestna ji je obvisela na rokah / roke so mu obvisele ob telesu / ekspr.  njen pogled je obvisel na očetovi sliki ; pren., ekspr.  zahajajoče sonce je obviselo v vejah
● 
ekspr.  na licih mu je obvisel zadovoljen smehljaj  je bil viden, opazen ; ekspr.  taki trenutki obvisijo v spominu  ostanejo ; ekspr.  vprašanje je obviselo v zraku  nihče ni odgovoril nanj ; ekspr.  njegovo življenje je obviselo na nitki  je zelo ogroženo; je zelo bolan ; pog., ekspr.  če bo ostal doma, mi bo obvisel na vratu  bom moral skrbeti zanj ; ekspr.  glej, da ne boš obvisel v gostilni  se predolgo zadržal, ostal

obvíti   -víjem dov. ( í )
star. oviti , poviti :   klobuk je obvil s pisanim trakom / obviti ranjeno roko

obvládanje   -a s ( ā )
glagolnik od obvladati:   obvladanje nasprotnika / obvladanje čustev ; obvladanje samega sebe / obvladanje položaja, problema / dobro obvladanje tujega jezika / obvladanje prostora / obvladanje svetovnega trga

obvládanost   -i ž ( ā )
lastnost, stanje obvladanega človeka:   občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj

obvládati   -am dov. ( ā )
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik:   v napadu je napadalca obvladal ; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali nasprotnika  premagali / konja je z lahkoto obvladal
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa:   ta človek zna obvladati svoja čustva ; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost:   obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa ; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik ; to področje dobro obvlada ; snov temeljito obvlada  zna, pozna
4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo:   sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.:  obvladati naravo, prostor, svet ; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz  ima v oblasti
5. knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   obvladal ga je nemir ; starko je obvladal spanec  je zaspala
// ekspr.  izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri:   hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
● 
publ.  Romunija obvlada velik del Podonavja  ima, ji pripada ; publ.  voznik ni mogel več obvladati krmila  ni mogel več usmerjati, voditi vozila ; ekspr.  domovina je obvladala njegove misli  mislil je samo nanjo ; ekspr.  on obvlada teren do zadnje kmetije  zelo dobro pozna
♦ 
ekon.  obvladati trg  z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno ; šah.  obvladati polje  imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro

obvladljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da obvladati:   obvladljiv otrok / knjiž.  obvladljiv roman  razumljiv

obvladovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od obvladovati:   obvladovanje tekmeca / obvladovanje čustev, strasti / doseči obvladovanje težavnega položaja / zaželeno je popolno obvladovanje enega tujega jezika / obvladovanje narave, prostora / obvladovanje tržišča

obvladováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik:   obvladovati napadalca ; v igri ga obvladuje / obvladovati nasprotnika  premagovati
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa:   obvladovati čustva ; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost:   zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno  zna
4. imeti nad kom oblast, gospostvo:   sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet ; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje  ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija:   čete obvladujejo cesto in most
5. knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   obvladuje ga nemir ; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr.  izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri:   vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
● 
ekspr.  grad obvladuje vso blejsko okolico  z njega se vidi vsa blejska okolica ; ekspr.  stara ura s hrupom obvladuje ves prostor  njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦ 
ekon.  obvladovati trg  z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno

obvòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
1. priprava, ki premosti obolelo žilo ali oboleli del drugega votlega organa:   vstavili so mu srčni obvod / črevesni, želodčni obvod
// med.  operacija, pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa:   narediti obvod na treh srčnih arterijah ; opraviti endoskopski obvod na delujočem srcu ; obvod želodca z laparoskopijo / srčni, žilni obvod
2. izkoriščanje pomanjkljivosti obstoječega, zlasti zakonodaje, za potrebe ali koristi koga:   dovoliti si obvod z javnimi sredstvi / obvod mimo razpisa, sodišča, zakona
// kar se uporablja za takšno izkoriščanje:   spopadati se z raznovrstnimi obvodi v javnih podjetjih ; finančni obvod / obvod za izigravanje zakona
3. teh.  vod, po katerem je speljana voda, para mimo glavne naprave:   zaradi popravil so morali napraviti obvod
4. star. obrobje , okolica :   stanovali so na mestnem obvodu

obvóden 1   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na obvod:   obvodna operacija okvarjenih žil ; obvodna žila / obvodni račun ; obvodna družba ; obvodno podjetje / obvodni vod  obvod

obvôden 2   -dna -o prid. ( ó )
ki je, se nahaja ob vodi:   ustavili so se na majhni obvodni jasi ; obvodno trstje / obvodne ptice

obvóhati   -am dov. ( ọ̑ )
vohajoč se približati na več mestih:   pes je človeka samo obvohal / ekspr.  vse je obvohal, kar je bilo na mizi

obvohávati   -am nedov. ( ȃ )
vohajoč se približevati na več mestih:   pes ga je obvohaval / ekspr.  obvohavali so drug drugega, saj si niso zaupali

obvòz   -ôza m ( ȍ ó )
1. glagolnik od obvoziti:   s predorom bodo omogočili obvoz mesta
2. obvozna cesta:   narediti, zgraditi obvoz / zaradi popravljanja avtomobilske ceste so morali voziti po obvozu

obvózen   in  obvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na obvoz:   obvozni promet
// v zvezi obvozna cesta   cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir:   nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta
 
knjiž.  mesto je obvozno  ima obvozno cesto

obvozíti   -vózim dov. ( ī ọ́ )
vozeč priti mimo, okrog česa:   skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil ; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil

obvóznica   -e ž ( ọ̑ )
obvozna cesta:   v načrtu je več novih obvoznic

obvzéti   -vzámem dov. , obvzêmi obvzemíte; obvzél;  nam.  obvzét  in  obvzèt  ( ẹ́ á )
zastar. obiti 1 , prevzeti :   čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli

obzánkati   -am dov. ( ȃ )
obrt.  obšiti z zankastim šivom:   obzankati gumbnico, rob

obzáriti   -im  tudi  obzaríti -ím dov. , obzáril  ( ā ȃ; ī í )
knjiž. obsijati :   sonce je obzarilo vrhove gor / nasmeh ji je obzaril obraz

obzídati   tudi  obzidáti -am dov. ( í á í )
1. postaviti, narediti zid okrog česa:   obzidati parcelo, zemljišče
2. obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani:   obzidati jamo, peč, vodnjak
♦ 
grad.  postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid

obzidáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od obzidati:   obzidava zemljišča / obzidava peči

obzidávati   -am nedov. ( ȃ )
1. postavljati, delati zid okrog česa:   zemljišče zdaj obzidavajo
2. oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani:   obzidavati jamo, jašek

obzídek   -dka m ( ȋ )
zidana ograja:   skočil je čez obzidek
// pri strani dodan del zidu, zlasti ob oknu:   sedel je na obzidek pri izložbenem oknu

obzíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obzidje:   obzidna vrata / obzidno kamenje
// ki je, se nahaja ob zidu:   obzidna klop / obzidne letve  letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje

obzídje   -a s ( ȋ )
zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb:   splezati na obzidje ; cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje ; močno, visoko obzidje / obrambno obzidje / obzidje srednjeveških mest ; pren., ekspr.  obzidje nezaupanja se podira
♦ 
strojn.  zidani del parnega kotla

obzijáti   -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  ogledati si:   vse izložbe je obzijal ; dobro si jo je obzijala

obzír   -a m ( ȋ )
1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos:   imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu ; ekspr.:  nobenega obzira ne pozna ; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico
2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir :   motijo ga njegovi obziri ; ravnati brez obzirov / publ.  pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine  upoštevati
● 
zastar.  v tem obziru je čudak  v tem pogledu ; zastar.  v nekem obziru imaš prav  pravzaprav ; zastar.  z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili  glede na

obzíren   -rna -o prid. , obzírnejši  ( ī )
ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos:   prijazen in obziren človek je ; celo do nasprotnikov je bil obziren ; z očetom je zelo obziren ; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki

obzírnost   -i ž ( ī )
lastnost obzirnega človeka:   njena obzirnost je očeta ganila ; pomanjkanje obzirnosti / iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati / z obzirnostjo povedati, storiti kaj  obzirno / zastar.  nobene obzirnosti nima do starejših  obzira

obznána   tudi  óbznana -e ž ( ȃ; ọ̑ )
zgod.  vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije:   sprejetje obznane v predvojni Jugoslaviji

obzóben   -bna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob zobeh:   obzobno tkivo

obzòr   -ôra m ( ȍ ó )
star. obzorje :   na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor ; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor ; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem
♦ 
mont.  spodnji, zgornji obzor  spodnje, zgornje obzorje

obzóren   -rna -o prid. ( ọ̄ ọ̄ )
nanašajoč se na obzorje ali obzor:   obzorna črta

obzórje   -a s ( ọ̑ )
1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja:   na hribu se jim je odkrilo širše obzorje ; daljno, širno obzorje / morsko obzorje ; pren., publ.  elektroniki se odpirajo nova obzorja
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja:   sonce prihaja izza obzorja ; na obzorju se je pokazala ladja ; izginiti za obzorjem ; pren.  nova umetniška smer je že na obzorju
2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja:   bogatiti, širiti si obzorje z branjem ; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem ; glasbeno, kulturno, literarno obzorje ; omejeno strokovno obzorje
3. mont.  hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah:   novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij ; spodnje, zgornje obzorje
● 
šalj.  ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal policist  nepričakovano prišel ; ekspr.  njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja  vsepovsod

obzórnica   -e ž ( ọ̑ )
črta, ki omejuje obzorje:   obzornica se mu je zdela vedno svetlejša / ladja izginja za obzornico  za obzorjem

obzórnik   -a m ( ọ̑ )
1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino:   izdajati obzornik ; objaviti v obzorniku ; uredništvo obzornika / filmski obzornik  predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi ; kulturni obzornik ; televizijski obzornik  krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja
2. knjiž. obzornica :   svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom  za obzorjem

obzórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obzornik:   obzorniške vesti / obzorniški film

obzvánjati   -am nedov. ( ā )
star.  z zvonjenjem naznanjati:   obzvanjati neurje / mrliča so dolgo obzvanjali  so mu zvonili

obžágati   -am dov. ( ȃ )
1. z žaganjem odstraniti:   obžagati veje
2. z žaganjem obdelati:   obžagati desko, hlod / obžagati dno

obžalovánje   -a s ( ȃ )
1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega:   ni skrival svojega obžalovanja ; globoko, iskreno obžalovanje ; ekspr.  grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje
2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa:   predajati se obžalovanju ; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr.  to je človek, vreden vsega obžalovanja  pomilovanja
 
ekspr.  živi v obžalovanja vrednih razmerah  zelo slabih
3. publ. nezadovoljstvo , nejevolja :   vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem

obžalováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. čutiti, izražati obžalovanje:   obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr.  ta svoj korak bo še bridko obžaloval
2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa:   zelo je obžaloval njeno izgubo ; dolgo so obžalovali očetovo smrt ; ekspr.  iz dna srca obžalovati / ekspr.  vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela  pomilovali, sočustvovali z njim
3. knjiž., v medmetni rabi  izraža vljudnost pri odgovoru:   obžalujem, ne morem ti pomagati ; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano
4. star. tožiti , tarnati :   večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje  se jezijo, izražajo nezadovoljstvo
● 
star.  niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost  ni jim bilo žal

obžaríti   -ím  tudi  obžáriti -im dov. , obžáril  ( ī í; ā ȃ )
obdati z močno svetlobo:   pokrajino je obžaril sončni sij ; zarja je obžarila vrhove gor
// ekspr. osvetliti , obsvetliti :   luč je obžarila obraze
● 
ekspr.  nasmeh ji je obžaril obraz  naredil bolj veselega, lepšega

obžárjati   -am nedov. ( á )
obdajati z močno svetlobo:   sonce obžarja hiše ; večerna zarja obžarja vrhove / ekspr.  slabotne luči obžarjajo okna vaških hiš  osvetljujejo

obždéti   -ždím dov. , obždì  ( ẹ́ í )
ostati v sedečem položaju negiben in tih:   obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja / rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel ; negibno, nepremično, tiho obždeti
// ekspr.  ostati sploh:   največkrat obždi ob nedeljah kar doma

obžéti   -žánjem dov. , nam.  obžét  in  obžèt  ( ẹ́ á )
požeti okrog česa:   obžeti sadike / obželi so ves nasad

obžgáti   -žgèm dov. , obžgál  ( á ȅ )
1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:   pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr.  koprive so ga vsega obžgale  opekle
 
knjiž., ekspr.  obraz ji je obžgala rdečica  zelo je zardela
2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše:   obžgati drogove ; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo

obžígati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:   obžiga drevesa, da bi se posušila / plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje
2. z žganjem delati odpornejše, trdnejše:   obžigati lesene posode
3. knjiž.  prižigati od vseh strani:   z vžigalico je obžigal natlačeno čedro

obžírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. obgrizovati , obglodavati :   koze najraje obžirajo grmovje ; gosenice obžirajo liste
2. slabš.  grobo oštevati:   nima miru pred njo, kar naprej ga obžira
3. nar. dolenjsko krošnjariti :   po cele dneve je obžiral po vaseh

obžréti   -žrèm dov. , obžŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. obgristi , obglodati :   koza je obžrla brste in liste ; mravlje so obžrle drevesa / obžreti do golega / bolhe so ga obžrle  opikale
2. slabš.  grobo ošteti:   obžrl ga je in spodil / obžrla ga je do kosti

ocaríniti   -im dov. ( ī ȋ )
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino:   ocariniti na meji

ocarínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ocariniti:   ocarinjenje blaga ; taksa za ocarinjenje

oceán   -a m ( ȃ )
1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja:   odpluli so na ocean ; pluti po oceanu ; globina, usedline oceana ; pren., knjiž.  ocean življenja
// navadno s prilastkom  del tega morja:   umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean
 
ekspr.  dolgo si je služil kruh onstran oceana  v Ameriki
2. knjiž., ekspr., s prilastkom  velika količina, množina:   ocean hiš, ljudi ; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja
♦ 
meteor.  zračni ocean  ozračje

oceanográf   -a m ( ȃ )
strokovnjak za oceanografijo:   dognanja oceanografov

oceanografíja   -e ž ( ȋ )
veda o oceanu, morju:   razvoj oceanografije ; strokovnjak za oceanografijo ; oceanografija in hidrografija

oceanográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oceanografijo:   oceanografski inštitut ; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve ; oceanografska raziskovanja

oceánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ocean:   oceanski zračni tokovi / oceanska plovba / oceanska biologija
 
geogr.  oceansko podnebje  podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov
// čezoceanski :   oceanski letalski promet ; oceanske ladje

ocebáti   -ám  [ ocəbati dov. ( á ȃ )
nar. zahodno obrcati :   ocebal ga je

ocedíti   -ím dov. , ocêdi  in  océdi; océdil  ( ī í )
odcediti :   ocediti čaj, kavo / ocediti krompir, testenine

ocêjati   -am nedov. ( é )
1. odcejati :   ocejati kavo / ocejati krompir
2. zastar.  po malem izločati; cediti :   polž oceja sline

océna   -e ž ( ẹ̑ )
1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost:   dati, napisati oceno ; kritična, odklonilna, pravična ocena ; strokovna ocena / negativna ocena česa ; ekspr.  žolčna ocena  kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
// ta prikaz v pisni obliki, navadno objavljen:   v oceni opozarjati na pomanjkljivosti ; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko
2. šol.  ovrednotenje znanja, vedenja v šoli:   iz matematike še nima ocene ; spraševati, učiti se za ocene ; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena ; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno ; učenec je popravil oceno  dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena  ki označuje učni uspeh z besedami ; polletna ocena  ob polletju ; povprečna ocena  izračunana iz več ocen v enem predmetu ; skupna ocena  izračunana iz ocen v vseh predmetih
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka:   napisati oceno ; v redovalnici je veliko slabih ocen
3. ugotovitev veljave ali vrednosti:   krivična ocena delavčeve sposobnosti ; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta  ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / vlogi za odobritev projekta naj se priloži ocena o vplivih na okolje in zdravje ljudi ; knjiž.  ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo  mnenja / ocena živil
// knjiž. presoja :   ocena bolnikove zmožnosti za delo ; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena
4. približna določitev količine:   po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov evrov ; groba, realna ocena ; ocena rezerv, zalog
● 
publ.  vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela  v mnenju, predvidevanju
♦ 
šport.  ocena za slog ; ocena za umetniško vrednost

ocenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oceniti:   ocenitev premoženja / kritična ocenitev umetniškega dela / ukrepati po ocenitvi nastalega položaja / približna ocenitev pridelkov, razdalje

océniti   -im,  in  oceníti  in  océniti -im dov. ( ẹ́; ī ẹ́ )
1. določiti denarno vrednost:   oceniti premoženje, zemljišče
2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost:   oceniti literarno delo ; nastop so dobro ocenili ; kritično, strokovno oceniti ; negativno, ugodno oceniti ; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi :   oceniti dokaze, izjave, navedbe ; položaj je pravilno ocenil ; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti  kritično pregledati, analizirati
3. ugotoviti veljavo ali vrednost:   oceniti človeka po dejanjih
4. približno določiti količino:   ocenili so rezerve, zaloge ; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
5. šol.  dati oceno:   oceniti učenca ; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
♦ 
šah.  oceniti partijo  določiti rezultat prekinjene partije

océnjati   -am nedov. ( ẹ́ )
star. ocenjevati :   ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce ; ocenjati koga po vedenju

ocenjeválec   -lca  [ ocenjevau̯ca tudi ocenjevalca m ( ȃ )
kdor ocenjuje:   določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu ; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin
 
šol.  pri izpitu so trije ocenjevalci

ocenjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ocenjevanje:   ocenjevalna komisija za natečaj / ocenjevalna merila / nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled / v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen
 
šport.  ocenjevalna vožnja  vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov ; zal.  ocenjevalni izvod  izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba ocenjevalcu v oceno

ocenjeválka   -e  [ ocenjevau̯ka tudi ocenjevalka ž ( ȃ )
ženska, ki ocenjuje:   ocenjevalka je predstavo ugodno ocenila ; kritična ocenjevalka

ocenjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ocenjevati:   ocenjevanje premoženja / ocenjevanje književnega dela ; ocenjevanje vin / pravilno ocenjevanje položaja / ocenjevanje pridelkov / novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog ; pravično, strogo ocenjevanje ; načela za ocenjevanje
 
šol.  opisno ocenjevanje  označevanje učnega uspeha z besedami

ocenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. določati denarno vrednost:   ocenjevati posest, premoženje
2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost:   ocenjevati umetniško delo, film ; ocenjevati nastop, sposobnosti ; kritično, slabo, strogo ocenjevati ; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina
// knjiž. presojati :   ocenjevati dokaze, izjave ; pravilno ocenjevati položaj ; ocenjevati pomen česa / ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval  menijo, sodijo
3. ugotavljati veljavo ali vrednost:   moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
4. približno določati količino:   ocenjevati zaloge ; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo
5. šol.  dajati ocene:   ocenjevati učence ; strogo ocenjevati

ocenljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da oceniti:   ocenljiva škoda, vrednost

océpek   -pka m ( ẹ̑ )
star. krepelce , krepelec :   pobral je ocepek in ga vrgel za njim ; zapodil ga je z ocepkom v roki / kot psovka  ti ocepek, ti mevža

ocestníniti   -im dov. ( ī ȋ )
pobrati pristojbino za uporabo cest:   ocestniniti tovornjake

ócet   ócta m ( ọ̄ )
star. kis :   dati ocet na solato ; olje in ocet / sadni, vinski ocet
 
kem.  ocet  raztopina ocetne kisline ; les.  surovi lesni ocet  polizdelek pri suhi destilaciji lesa

óceten   -tna -o  [ ocətən in ocetən prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na ocet:   ocetna raztopina
 
agr.  ocetna kožica  kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
2. kem., v zvezi ocetna kislina   organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov:   radikal ocetne kisline ; duh po ocetni kislini

ócetnokislínski   -a -o  [ ocətnokislinski in ocetnokislinski prid. ( ọ̑-ȋ )
nanašajoč se na ocetno kislino:   ocetnokislinske bakterije / ocetnokislinsko vrenje

océvje   -a s ( ẹ̑ )
teh.  skupina ali sistem cevi:   kovinsko ocevje ; črpalka z ocevjem

ocigániti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati :   prekupčevalci so ga ociganili ; ociganiti za denar ; hladnokrvno, nesramno so jih ociganili ; ne prodajaj pod ceno, ne daj se ociganiti

ocilíndran   -a -o prid. ( ȋ )
ekspr.  pokrit s cilindrom:   ocilindran moški

ocmokáti   -ám dov. ( á ȃ )
pog., šalj.  večkrat glasno poljubiti:   objame jo in ocmoka po obeh licih / vsega je ocmokala s poljubi

óctovec   -vca m ( ọ̑ )
vrtn.  drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina:   krošnja octovca

ocúrek   -rka m ( ȗ )
star.  ledena sveča:   od strehe visijo ocurki / ledeni ocurki

ocvèsti   tudi  ocvestì ocvetèm,  in  ocvêsti ocvêtem  [ ocvəsti in ocvesti dov. , ocvèl ocvelà  in  ocvêla  in  ocvetèl ocvetlà  in  ocvêtel ocvêtla  ( ə̀ ȉ ȅ; é )
navadno sedanji čas odcvesti :   češnja hitro ocvete / ekspr.  dekle je ocvelo

ocvetéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
odcveteti :   vrtnica je že ocvetela / ekspr.  mladost prehitro ocveti

ocvetlíčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. okrasiti s cvetlicami:   ocvetličiti balkone, okna
2. knjiž., iron.  pretirano uporabiti stilne posebnosti:   pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil

ocvírek   -rka m ( ȋ )
1. nav. mn.  košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine:   zabeliti z ocvirki ; mastni ocvirki ; skleda žgancev z ocvirki ; pren.  svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki
2. nav. mn., ekspr.  pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo:   v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov ; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena
3. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici,  med. herpes :   spet ima ocvirek na ustnicah

ocvírkov   -a -o prid. ( ȋ )
ki vsebuje ocvirke:   ocvirkov kruh ; ocvirkov nadev / ocvirkova mast ; ocvirkova potica  potica z ocvirkovim nadevom

ocvírkovica   -e ž ( ȋ )
nar.  ocvirkova potica:   speči ocvirkovico

ocvírkovka   -e ž ( ȋ )
ocvirkova potica:   za pustni torek je spekla ocvirkovko

ocvréti   ocvrèm dov. , ocvŕl  ( ẹ́ ȅ )
pripraviti jed v vroči maščobi:   ocvreti jajca, meso ; ocvreti na olju

ocvŕtek   -tka m ( ȓ )
nav. mn., gastr.  ocvrta, navadno močnata jed:   k mesu postrežemo ocvrtke / krompirjevi, riževi ocvrtki

ôča   -a  in  -e m ( ó )
nav. im. ed., star. oče :   svojega oča moraš ubogati ; dragi oča / kot nagovor  oča, od kod pa ste / stari oča in vnuk  stari oče, ded

očák   -a m ( á )
1. rel.  vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje:   očak Jakob ; očaki in preroki / svetopisemski očaki ; očaki stare zaveze
// nav. mn., star.  prednik sploh:   hotel je poravnati krivico svojih očakov
2. knjiž., navadno s prilastkom  kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju:   Vodnik je očak slovenskega pesništva
3. ekspr.  star, častitljiv mož:   pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
4. ekspr., s prilastkom  zelo visoka, mogočna gora:   zadaj so kipeli beli očaki ; očak Triglav / gorski očaki
● 
zastar.  oglejski očak  patriarh

očakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nar. čakati , pričakovati :   gremo, da nas ne bodo očakovali ; očakovati koga pred hišo ; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti

očákovski   -a -o prid. ( á )
ekspr.  tak kot pri očakih:   očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado  dolgo in sivo

očála   očál s mn. ( ȃ )
priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči:   nadeti, natakniti, nositi, sneti očala ; očala za gledanje od blizu ; očala za kratkovidnost ; fant z očali / očala so se mu orosila  leče, stekla očal / črna očala  s temno obarvanimi stekli ; korekcijska očala  za popravo vida ; sončna očala ; zaščitna očala ; etui za očala ; okvir za očala ; pren.  življenje gleda skozi rožnata očala ; svet vidi skozi svoja očala
● 
bere še brez očal  dobro vidi
♦ 
teh.  varilska očala  za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju ; vet.  očala  dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali

očálar   -ja m ( ȃ ekspr.
1. kdor nosi očala:   v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini ; očalarjev je vedno več ; suh, velik očalar
2. optik :   z receptom je odšel k očalarju

očálast   -a -o prid. ( ȃ )
po obliki podoben očalom:   okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr.  sodnik je bil debel in očalast  z očali

očálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na očala:   očalni okviri ; očalna stekla
 
fiz.  lomnost očalne leče

očáli   očál m mn. ( ȃ )
nav. tož., pog. očala :   snel je očale in ga pogledal / kupil si je sončne očale

očánec   -nca m ( á )
ekspr.  star, častitljiv moški, zlasti kmečki:   s tem očancem se je rad pogovarjal / kmečki, vaški očanec

očáranje   -a s ( ȃ )
glagolnik od očarati:   očaranje gledalcev, poslušalcev ; očaranje z glasbo
// očaranost :   očaranje ga je kmalu minilo ; trgati se iz očaranja

očáranost   -i ž ( ȃ )
stanje očaranega človeka:   nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine

očárati   -am dov. ( ȃ )
nav. ekspr.  vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe:   igralec je očaral občinstvo ; razstavljene slike so vse očarale ; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost

očarljív   -a -o prid. , očarljívejši  ( ī í )
nav. ekspr.  ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe:   očarljiva deklica ; ni več mlada, je pa še vedno očarljiva / uprla je vanj svoje očarljive oči / očarljiv pogled, smehljaj / zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija

očarljívka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  očarljiva ženska:   prava očarljivka je

očarljívost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost očarljivega človeka:   prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu

očarováti   -újem nedov. ( á ȗ )
vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe:   dekle očaruje s svojo lepoto in milino ; narava ga vedno znova očaruje ; te pesmi očarujejo vsakogar

očáški   -a -o prid. ( á )
ekspr.  tak kot pri očakih:   očaške navade

óčce   -a s ( ọ̑ )
zastar. očesce :   otrokova očca so hudomušno mežikala

ôče   -éta m , im. mn.  očétje  tudi  očéti  ( ó ẹ́ )
1. moški v odnosu do svojega otroka:   njegov oče je umrl za rakom ; ima še očeta in mater ; ubogati očeta ; dober, skrben oče ; dragi, ljubi oče ; materin oče ; skrbi zanj kot pravi oče  požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr.  svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor  počakaj, oče
// moški, ki ima otroka:   je oče dveh otrok ; postal je oče / domnevni oče ; družinski oče ; biološki, nadomestni oče ; nezakonski oče  ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
// (živalski) samec, ki ima mladiča:   oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2. v zvezi stari oče   oče očeta ali matere:   varuje ga stari oče ; obiskati starega očeta
// nav. mn., ekspr. prednik :   naši očetje so živeli tu ; zavreči vero očetov
3. zlasti v kmečkem okolju  naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja:   sosedov oče so mi to povedali ; hišni oče ; oče župan
4. član samostanskega reda, ki je duhovnik:   častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu  oče [o.] Marko Pohlin
// rel.  naslov za duhovnika:   oče spovednik
5. ekspr., s prilastkom  idejni utemeljitelj, pobudnik:   je oče eksistencialistične filozofije ; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja  povzročitelji / duhovni oče vstaje
● 
ekspr.  lahko bi ji bil oče  v primeri z njo je star ; otrok je po očetu  ima njegove lastnosti ; ekspr.  fant je cel, izrezan oče  zelo mu je podoben ; star.  duhovni oče  duhovnik ; krušni oče  očim ; ekspr.  mestni očetje  člani mestne uprave ; ekspr.  oče naroda  moški, navadno starejši, ki med ljudmi zaradi svojih zaslug velja za voditelja naroda ; preg.  ti očeta do praga, sin tebe čez prag  slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ 
rel.  beli očetje  red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki ; cerkveni očetje  krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij ; koncilski oče  kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu ; nebeški Oče  Bog ; sveti oče  papež

očéditi   -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
očistiti :   očediti konja ; očediti mizo ; za obisk se je očedil ; očediti si čevlje / očediti gmajno  otrebiti

óček   óčka m ( ọ̑ )
ekspr.  manjšalnica od oko:   mežikati z očki ; ima črne očke

očeláditi   -im dov. ( ā ȃ )
ekspr.  pokriti s čelado:   očeladiti pilota ; ko je šel na gradbišče, se je očeladil

očêliti   -im  in  očelíti očélim dov. ( é; ī ẹ́ )
les.  prižagati les pravokotno na vzdolžno os:   očeliti hlode

očêlje   in  očélje -a s ( ȇ; ẹ̑ )
ekspr. čelo 2 lasje so mu padali na očelje
 
anat.  čelni del glave

očeljustáti   -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:   očeljustala ga je pri vseh sosedih

očenàš   -áša m ( ȁ á )
rel.  molitev z začetkom: Oče naš:   moliti očenaš ; pet očenašev in zdravamarij ; pravila zna kot očenaš
● 
nar.  pri vratih je visel dolg očenaš  rožni venec ; star.  za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir  čez kratek čas ; to je gotovo kot amen v očenašu  popolnoma, čisto
♦ 
etn.  zlati očenaš  molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom

očenášek   -ška m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od očenaš:   vsak večer je zanj zmolila dva očenaška

očenčáti   -ám dov. ( á ȃ )
zastar. počenčati , sčenčati :   ti boš gotovo vse očenčal

očesáti   očéšem dov. , očêši očešíte; očêsal  ( á ẹ́ )
1. z orodjem ali strojem uravnati, pogladiti:   očesati slamo
2. zastar. počesati :   očesati lase

očésce   -a s ( ẹ̑ )
manjšalnica od oko:   mežikati z očesci ; prikazala se je glavica z zelenimi očesci ; ekspr.  njena mala živa očesca / ekspr.  modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti
● 
prepeljati vrv skozi očesca šotora  obšite ali s pločevino zaščitene luknjice ; mreža z gostimi očesci  okenci, zankami
♦ 
tekst.  zanka ali luknjica na nitnici ; zool.  (rdeča) očesna pega

očésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oko:   ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek ; očesni zdravnik ; očesna klinika
♦ 
anat.  očesni gibalni živec ; (očesna) leča ; (očesna) mrežnica  notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla ; vnetje očesne veznice  očesne sluznice ; očesni votlini  parni votlini pod čelom, v katerih so oči ; biol.  (rdeča) očesna pega  organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev ; med.  egiptovska očesna bolezen  virusno vnetje očesne veznice

očésnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima dosti očes, očesc:   očesnat krompir

očéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike:   očetna dediščina ; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni  očetove / star.  zapustiti očetno hišo  rojstno hišo, dom
♦ 
agr.  očetna rastlina  rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino

očetnjáva   -e ž ( ȃ )
star. domovina :   zapustili so svojo očetnjavo ; pasti za svobodo očetnjave

očetomòr   -ôra m ( ȍ ó )
knjiž.  umor (svojega) očeta:   odkriti očetomor ; obsojen zaradi očetomora

očetomorílec   -lca  [ očetomoriu̯ca m ( ȋ )
morilec (svojega) očeta:   očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora

očétov   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na oče 1:   očetov obraz / očetovi predniki ; očetova sestra / očetovo premoženje / očetova beseda veliko zaleže ; ekspr.  bati se očetove jeze / ekspr.  zapustil je očetovo hišo  rojstno hišo, dom

očetováti   -újem nedov. ( á ȗ knjiž., ekspr.
1. biti oče, skrbeti kot oče:   zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval
2. biti idejni utemeljitelj, pobudnik:   videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji / pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar

očetovína   -e ž ( í )
knjiž.  dedna posest po očetu:   sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini

očétovski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na oče 1:   to je njegova očetovska dolžnost ; očetovska ljubezen, skrb ; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / očetovski prednik  prednik po očetu
♦ 
pravn.  očetovska pravda  pravda za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ; soc.  očetovsko pravo  dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu

očétovstvo   -a s ( ẹ́ )
1. dejstvo, da je moški oče:   dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog.  tožiti koga za očetovstvo  v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva
2. knjiž., ekspr.  dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik:   pripisovali so mu očetovstvo tega programa

očevína   -e ž ( í )
knjiž.  dedna posest po očetu:   deliti očevino ; travnik je zadnji kos njegove očevine / pregnali so ga z očevine

ôči   -ja m ( ȏ )
ljubk. ata , oče :   oči je doma ; mamica in oči

očiglèd   -- m ( ȅ )
zastar., v predložni rabi, navadno v zvezi v očigled zaradi , spričo :
a) z rodilnikom:   v očigled pičlih dohodkov si ni mogel privoščiti počitnic
b) z dajalnikom:   v očigled temu je odlašal z diplomo

óčim   -a m ( ọ̄ )
materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega zakona:   otrok ima očima ; strog očim
 
ekspr.  svet mi je očim  ljudje so do mene neprijazni, sovražni

ôčin   -a -o prid. ( ō )
zastar. očetov :   očine besede so jo zbodle / že kot otrok je odšla iz očine hiše  iz rojstne hiše, od doma

očína   -e ž ( í )
zastar. domovina :   izdal je svojo očino
// dedna posest po očetu:   očine noče prodati

očípkati   -am dov. ( ȋ )
knjiž.  obšiti, okrasiti s čipkami:   očipkati robce

očístiti   -im dov. ( í ȋ )
1. odstraniti umazanijo, prah:   očistiti čevlje, obleko ; očistiti s krpo, vodo ; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr.  ceste po nesreči še niso očistili  niso še odstranili razbitin z nje ; pren.  očistiti srce hudobije
// odstraniti sploh:   zdravnik mu je očistil zobni kamen ; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže
2. odstraniti primesi:   očistiti rudo ; očistiti žito za seme ; pren.  očistiti jezik tujih besed
// odstraniti odvečno iz česa; otrebiti :   očistiti mladi gozd ; očistiti ledino kamna, od kamna / očistiti ribe, solato
3. knjiž.  povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano:   očistiti svoje nazore
4. knjiž.  povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev:   nesreča ga je očistila ; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti
● 
star.  očistiti se grehov  spovedati se grehov
♦ 
med.  očistiti rano  odstraniti gnoj, tujke ; voj.  očistiti minsko polje  odstraniti, uničiti neeksplodirane mine ; očistiti teren  uničiti ostanke nasprotnikovih enot

očíščati   -am nedov. ( í )
knjiž.  povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev:   trpljenje človeka očišča

očíšče   -a s ( í )
geom.  točka na projekcijski ravnini, ki nastane s pravokotnim projiciranjem projekcijskega središča na to ravnino:   očišče perspektivne slike objekta

očíščenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od očistiti:   očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem ; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje

očiščeválec   -lca  [ očiščevau̯ca tudi očiščevalca m ( ȃ )
knjiž.  kar očiščuje:   trpljenje je očiščevalec človeške duše

očiščeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na čiščenje, očiščevanje:   očiščevalna dela na cesti je oviral snežni metež / očiščevalni učinek trpljenja
♦ 
voj.  očiščevalna akcija, operacija  akcija, operacija za uničenje ostankov nasprotnikovih enot

očiščevalíšče   -a s ( í )
knjiž.  kraj za očiščevanje:   življenje je bilo zanj kot očiščevališče za dušo

očiščevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od očiščevati:   človekovo moralno, notranje očiščevanje

očiščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev:   trpljenje človeka očiščuje / umetnost človeka notranje očiščuje

očít   -a -o prid. ( ȋ ī )
star. očiten :   to je očit dokaz njegove površnosti / njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko nevoščljivcev / takih očitih zlorab ni bilo dosti  velikih, hudih
// v povedni rabi jasen , razumljiv :   zdaj mu je bilo vse očito
● 
preg.  nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito  da se ne bi razvedelo, razkrilo

očítanje   -a s ( ī )
glagolnik od očitati 1 :   očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja ; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
// nav. mn. očitek :   vedno znova mora poslušati njegova očitanja ; zavračati očitanja ; obsipaval ga je z očitanji
● 
knjiž.  na dogodek je mislil brez očitanja  brez občutka krivde

očítar   -ja m ( ȋ )
slabš.  kdor kaj očita:   vso pot je bil očitar in nergač
// zastar. kritik :   zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar!  (F. Prešeren)

očítati 1   -am nedov. ( ī )
1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost:   najprej mu je dal, potem pa očital ; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital ; ekspr.  vsak kos kruha mu je očitala
2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom:   očitati komu lenobo, malomarnost ; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti ; ni mu očitala, le prosila ga je ; jokaje, s pogledom očitati
// dolžiti koga česa:   očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo ; po nedolžnem očitati komu kaj
● 
ekspr.  tej sliki ni kaj očitati  je dobra ; iron.  prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati  ni prizadeven

očítati 2   -am nedov. ( ī )
zastar. izražati , kazati :   njegovo vedenje je očitalo prevzetnost ; vedno znova se je očitala njena poštenost

očítek   -tka m ( ȋ )
kar se očita:   poslušati, zavračati,  ekspr.  požirati očitke ; prizanašati z očitki ; neosnovani, neutemeljeni,  ekspr.  grenki očitki ; ekspr.  koš, ploha očitkov / očitek vesti  očitanje / očitki so leteli nanj  njemu so očitali ; delati očitke  očitati

očíten   -tna -o prid. , očítnejši  ( í ī )
1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov:   to je očiten dokaz, da smo imeli prav ; očiten primer medsebojne nesloge ; to je več kot očitno
2. lahko ugotovljiv, zaznaven:   očitna laž ; podobnost med njima je očitna ; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
// ekspr.  zelo velik, hud:   storil ji je očitno krivico ; gre za očitno pomoto ; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami
3. zastar. javen :   zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
● 
star.  očitna grešnica  vlačuga, prostitutka
♦ 
rel.  očitna spoved  molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo

očítnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost očitnega:   očitnost človekove nemoči / očitnost telesne napake

očitováti 1   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. izražati , kazati :   njegove poteze očitujejo dobroto ; delo jasno očituje tuj literarni vpliv ; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost

očitováti 2   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. očitati 1 očituje mu izkazano pomoč / očitovati komu nepravilnosti

očivésten   -tna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. očiten :   očivesten dokaz

očivídec   -dca m ( ȋ )
priča, navadno kakega dogodka:   policija prosi morebitne očividce nesreče za pomoč ; potek dogodka po besedah, izjavah, navedbah, pričevanju očividcev

očivíden   -dna -o prid. ( í ī )
star. očiten :   to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl  zelo velik, hud

očivídka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki je priča, navadno kakega dogodka:   očividka kraje je obvestila policijo ; biti očividka nesreče, umora ; potek dogodka po pričevanju, pripovedi očividke

očivídnost   -i ž ( í )
star. očitnost :   očividnost dejstev

očivídstvo   -a s ( ȋ )
knjiž.  dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka:   pisati na osnovi očividstva in proučevanja ; presojati kaj po očividstvu

ôčka 1   -a m ( ȏ )
ljubk. ata , oče :   očka je padel v vojni ; ima še mamico in očka

óčka 2   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  manjšalnica od oko:   njene očke so me očitajoče gledale ; obrisati si solzne očke ; priprte, vnete očke
 
ekspr.  očke se mu že zapirajo  postaja zelo zaspan ; ekspr.  očke je prezgodaj zaprla  prezgodaj je umrla

očkováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  spogledovati se, koketirati:   na plesu je očkovala z mladim oficirjem

očlovéčenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od očlovečiti:   očlovečenje človeka ; želja po očlovečenju samega sebe

očlovéčiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž.  narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati :   kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo

óčnica 1   in  očníca -e ž ( ọ̑; í )
nav. mn.  parna votlina pod čelom, v kateri je oko; očesna votlina :   iz očnic so mu gledale stroge oči ; globoke očnice
 
zastar.  sulica mu je predrla očnico in se zasadila v oko  odprtino za oči pri čeladi

očníca 2   -e ž ( í )
nar.  gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika :   šopek očnic ; murke in očnice

očnják   -a m ( á )
star.  podočnik (pri živalih):   izpuliti očnjak ; mačka ima štiri očnjake

očofáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. natepsti , pretepsti :   fanta je pošteno očofal ; tako me je očofal, da se mi še zdaj pozna
● 
nar.  očofati snope  otepsti

očóhati   -am  in  očoháti -ám dov. ( ọ̑; á ȃ )
s čohalom očistiti:   okrtačiti in očohati konje / nizko  zelo je umazan, moral bi ga očohati  umiti

očrnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
počrneti :   tramovje je sčasoma očrnelo ; očrneti od dima / ves obraz mu je očrnel

očŕniti   -im  in  očrníti -ím dov. , očŕnil  ( ŕ; ī í )
1. narediti kaj črno, temno; počrniti :   očrniti obrvi ; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo
2. ekspr.  povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga:   očrnil je svojega soseda ; očrnili so ga pri predstojniku ; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime

očŕt   -a m ( ȓ knjiž.
1. opis , prikaz :   očrt dogodka ; knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela
2. načrt , osnutek :   narisati očrt jame ; očrt za delo
● 
knjiž., ekspr.  na obzorju je bilo videti očrte hribov  obrise

očŕtati   -am dov. ( ŕ r̄ )
1. narediti črto, črte okrog česa:   kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
 
geom.  očrtati krog  narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
// zaznamovati s črto, črtami robove česa:   očrtati zazidalna območja na zemljevidu
2. opisati , orisati :   očrtati razmere v kolektivu ; jasno očrtati značaj glavnega junaka

očrtávati   -am nedov. ( ȃ )
opisovati , risati :   pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi

očŕtek   -tka m ( ȓ )
zastar. načrt , osnutek :   narisati očrtek / pisatelj dela očrtke za roman

očrtováti   -újem nedov. ( á ȗ )
opisovati , prikazovati :   pisatelj živo očrtuje vaško življenje

očúvati   -am dov. ( ū )
knjiž. obvarovati :   očuvati hišo pred požarom ; klobuk si je potisnil na oči, da bi se očuval sonca / očuvati mir, javni red  ohraniti

očvrstíti   -ím dov. , očvŕstil; očvrščèn  in  očvrstèn  ( ī í )
utrditi , okrepiti :   življenje na kmetih ga je očvrstilo ; otrok se na svežem zraku očvrsti / narodna zavest se je očvrstila

od   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje premikanja iz položaja
a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim:   odbiti se od kamna ; pahniti od sebe
b) v bližini, okolici česa:   čoln odrine od brega ; vstati od mize ; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma ; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja ; pren.  govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja:   oblaki se valijo od juga ; ta gozd se razteza od Karavank ; od sosedov se sliši petje ; ekspr.  stal je vse od Maribora / gledati od blizu ; prihajajo od bogve kod ; od drugod ; od spodaj navzgor ; od tam doli ; od vsepovsod ; pren.  od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti:   hiša je sto metrov, streljaj od ceste ; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega ; nedaleč od studenca ; uro hoda od vasi
2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja:   od tistega časa me ne pogleda ; nisva se videla od mladosti ; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani ; od prej ; od takrat ; poznam ga že od zdavnaj ; od pred kratkim / od nekdaj  od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos ; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ.  dopis, uredba od 1. marca 1965  pri datiranju  z dne 1. marca 1965
3. pri izrazih količine  za izražanje začetne mere:   desetice od dvajset naprej ; dražiti od sto evrov navzgor
// v zvezi z do   za izražanje približne vmesne mere:   takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
4. v zvezi z do   za izražanje začetne in končne meje
a) v prostoru:   hoditi od enega do drugega ; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov ; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
b) v času:   vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure ; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.:  od konca do kraja ; od zore do mraka
c) pri količini:   šteti od ene do deset ; vrednosti od nič do neskončno ; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.:  sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja ; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja:   ločiti rudo od jalovine, meso od kosti ; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / očistiti njivo od kamna  kamna / publ.:  distancirati se od politike sile ; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja:   od plače so mu odtegovali dva tisoč ; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov ; včasih so pobirali desetino od žita
// publ.  za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti:   oprostitev od šolnine ; oproščen od davkov  oproščen davkov ; razrešitev (od) dolžnosti
6. za izražanje izbora, odbiranja:   eden od dijakov ; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos ; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet ; najboljši od sošolcev ; ekspr.  najslavnejši od vseh
7. za izražanje izhodišča, vira:   prišlo je sporočilo od prijatelja ; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih  prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine ; publ., kot podnaslov  od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene ; vznes.  on je kri od naše krvi / obresti od glavnice ; denar od prodane živine / pog.  rad bi sliko od Jakopiča  ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega:   dobiti, terjati kaj od koga ; kaj hočeš od mene ; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga ; od njega se marsikaj naučiš
// star.  za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz :   kučma od polhovih kožic ; čaša od čistega zlata
8. za izražanje pripadnosti
a) k funkcijski celoti:   ključ od omare, od hišnih vrat ; ročaj od kladiva ; kolo od voza ; škatlica od vžigalic
b) k družbeni skupini, okolju:   to mi je povedal nekdo od naših ; pog.:  tako mi je svetoval nekdo od radia ; govoril je eden od upravnega odbora  član, predstavnik
// pog.  za izražanje svojine, lastnine:   čigava je zemlja, če ne od nas kmetov ; vse je sinovo, samo njiva je od starega ; torbica je od sestre  sestrina / vzel je vdovo od brata  po bratu
9. navadno s primernikom  za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti:   ni slabši od drugih ; desno nogo ima krajšo od leve ; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani  kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi ; ta fant je drugačen od vrstnikov
10. za izražanje povzročitelja:   rana od noža ; ogenj od strele ; dim od tobaka / opikan od čebel ; zadet od kapi ; od koz razjeden obraz ; umrl je od nas vseh zapuščen ; publ.  vrh je bil v naskoku zavzet od naših  so naši zavzeli / od njega imam samo škodo
11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja:   umirati od lakote, od utrujenosti ; drevo se šibi od sadja ; od strahu je omedlela ; bliska se od vročine ; ekspr.:  vse je črno od mravelj ; ves iz sebe od razburjenja ; kar skakal je od veselja
12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja:   plačevati od kosa ; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr.  za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti:   od sile lačen ; ima od sile opravkov ; od srca se nasmejati ; od hudiča je vroče  zelo
13. star.  za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o 2 govori samo od svoje nesreče ; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● 
publ.  ozdraveti od bolezni  ozdraveti ; star.  vstati od bolezni  po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo ; nižje pog.  kaj si je izmislila ta trapa od Janeza  ta neumni Janez ; pog.  najrajši imam kaj od mesa  kakšno mesno jed ; ekspr.  to ni od muh  je pomembno, dobro ; pog.  ta ni od nas  ni iz naših krajev ; pog.  trgovina je od rok  precej oddaljena, na neprikladnem mestu ; pog.  delo gre od rok  se opravlja hitro, uspešno ; ekspr.  kamen se mu odvali od srca  človek se reši velike skrbi, nadloge ; ekspr.  nisem od danes  sem izkušen ; od a do ž  od začetka do konca, vse ; obišče nas od časa do časa  v manjših časovnih presledkih ; ekspr.  lepota je od danes do jutri  minljiva ; ekspr.  od leta do leta je manj pridelka  vedno manj; vsako leto manj ; ekspr.  novica gre od ust do ust  se širi (hitro) med ljudmi
♦ 
jezikosl.  glagolnik od brati ; mat.  odšteti tri od pet ; navt.  obrniti jadro od vetra  obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj;  prim. oddaleč , oddavna(j) , odkod , odspodaj , odtistihdob , odtod , odzdaj ipd.

od...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) usmerjenosti dejanja od določene točke:   odbrcniti, odriniti, odvoziti
b) oddaljitve, odmika od določenega kraja:   odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
c) odstranitve, ločitve od česa, od celote:   odbrusiti, odrezati
č) konca dejanja:   odigrati, odpeti
d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...:   odlepiti, odpečatiti
e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti:   odgovoriti, odpisati
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   odcediti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   odbitek, odcepek
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih  za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:   od kod, odseben, odstotek

óda   -e ž ( ọ̄ )
lit.  lirska pesem, navadno v počastitev, hvalo česa:   zlagati ode ; oda revoluciji

odahníti   in  odáhniti -em dov. ( ī á )
knjiž., zastar.  dati čemu rahel barvni odtenek; nadahniti :   rdečica je odahnila njeno lice

odalíska   -e ž ( ȋ )
v muslimanskem okolju, nekdaj  sužnja, služabnica v haremu:   stregla jim je belopolta odaliska
// ljubica, priležnica v haremu:   zgradil je razkošno palačo za odaliske ; ves dan polega kot kakšna odaliska

odbégel   -gla -o  [ odbegəu̯ prid. ( ẹ́ )
knjiž., ekspr. pretekli , minuli :   spomin na odbegle dni ; večkrat misli na odbegla otroška leta / odbegla sreča

odbégniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ knjiž.
1. hitro oditi, steči:   položila je pismo na mizo in odbegnila iz hiše
2. ekspr. miniti :   brezskrbni dnevi so prehitro odbegnili / prijetne sanje so kmalu odbegnile

odbezljáti   -ám  [ odbəzljati in odbezljati dov. ( á ȃ )
bezljajoč se oddaljiti:   ko so konji odbezljali, je nastala tišina
// pog. oddirjati , oddivjati :   že navsezgodaj je odbezljal k njej

odbežáti   -ím dov. , odbéži; odbéžal  tudi  odbêžal  ( á í knjiž.
1. zbežati , uiti :   vsi so odbežali / odbežal je od doma
2. hitro oditi, steči:   deklice so odbežale iz hiše ; odbežal je na vrt
3. ekspr. miniti :   mladost je prehitro odbežala / lepe sanje so odbežale

odbijáč   -a m ( á )
1. vsaka od dveh odbojnih plošč na sprednjem in zadnjem koncu tirniških vozil za prestrezanje, blažitev sunkov pri zadevanju:   odbijači so trdo udarili drug ob drugega ; voziti se na odbijačih ; sprednji, zadnji odbijači / tramvajski, vagonski odbijači
// priprava za blažitev sunkov sploh:   na tla pri vratih so pritrdili gumijast odbijač / avtomobilski odbijač
 
navt.  priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik
2. zastar. branilec :   napadalci in odbijači

odbijálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odbijanje:   hunti, ki ne morejo imeti odbijačev, imajo posebne odbijalne priprave / njegove besede so bile hladne in odbijalne  odbijajoče

odbíjanje   -a s ( í )
glagolnik od odbijati:   odbijanje žoge / odbijanje udarcev / odbijanje davka od osebnih dohodkov / medsebojno privlačevanje in odbijanje ljudi / opazoval je odbijanje svetlobe v jezerski gladini

odbíjati   -am nedov. ( í )
1. z udarcem, udarci odstranjevati:   odbijati žebljem konice ; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral ; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe  izbijati
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri:   odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone ; krogli sta se odbijali / skala odbija valove
// fiz.  spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi:   odbijati svetlobo, zvok ; zvok se odbija
// fiz.  delovati na drugo telo z odbojno silo:   odbijati delce z enakim nabojem ; enaka električna naboja se odbijata
3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti:   odbijati napade ; odbijati udarce / odbijati nasprotnika / odbijači odbijajo sunke  blažijo
4. vzbujati negativen, odklonilen odnos:   tak način pouka učence odbija ; njegov hladni nastop jo odbija
5. ekspr.  odklanjati, ne sprejemati:   njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ.  odbijati misel na izpit  izogibati se je
6. zmanjševati vsoto za določen znesek:   odbijati davek od honorarjev ; odbijati prispevke od osebnih dohodkov
7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe:   jezerska gladina odbija svetlobo ; kapljica odbija sončne žarke
8. navadno v zvezi z ura   z zvočnim znakom naznanjati čas; biti 1 ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak

odbíra   -e ž ( ȋ )
glagolnik od odbrati:   odbira trt za cepljenje ; odbira plemenskih živali / odbira referatov mu je delala težave

odbirálec   -lca  [ odbirau̯ca tudi odbiralca m ( ȃ )
1. kdor odbira:   odbiralec plemenske živine / odbiralec premoga  prebiralec, izbiralec
2. kdor se poklicno ukvarja z odčitavanjem:   razpisati delovno mesto odbiralca

odbirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odbiranje:   odbiralni postopek / odbiralni stroji
 
gozd.  odbiralno redčenje  redčenje z odstranjevanjem dreves slabe kakovosti

odbíranje   -a s ( ī )
glagolnik od odbirati:   pri odbiranju so se opirali na slabe kriterije ; odbiranje živine za pleme / odbiranje učencev za nastop

odbírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločati, navadno za določen namen:   odbirati debla za hlode, živali za pleme / za to akcijo so odbirali najboljše ljudi
// knjiž. izbirati :   odbirala je zlasti lahke vloge / odbirati jabolka  prebirati
2. na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega:   odbirati porabo električnega toka

odbírek   -rka m ( ȋ )
1. kar ostane po odbiranju:   trudijo se, da bi bilo odbirka čim manj
2. knjiž.  vrednost, količina ki se odčita z merilnega instrumenta:   zapisovati odbirke

odbítek   -tka m ( ȋ )
1. zmanjšanje vsote za določen znesek:   deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni  popust
// znesek, za katerega se zmanjša vsota:   precejšen odbitek od plače / odbitek točk
2. odbit drobec, kos:   udarjal je, da so odbitki leteli po zraku
// arheol.  odbit kos prodnika:   izdelovati orodje iz odbitkov

odbíten   -tna -o prid. ( ȋ )
za katerega se zmanjša določena vsota:   odbitni znesek / odbitne točke pri ocenjevanju
 
ekon.  odbitna franšiza  pogodbeno določeni znesek, ki ga pri poravnavi škode zavarovalnica v vsakem primeru odbije od izplačila ; fin.  odbitna postavka  znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine

odbíti   -bíjem dov. , odbìl  ( í ȋ )
1. z udarcem, udarci odstraniti:   odbiti kamnu robove ; odbiti s kladivom, polenom ; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje ; ekspr.  krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep  izbiti ; odbil mu je nož iz rok
 
jezikosl.  odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa:   udarec mu je odbil zob ; sekira se mu je odbila ; krava si je odbila pol roga
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri:   odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon ; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / avtomobil jo je z bokom odbil po cesti  zbil
// fiz.  spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi:   odbiti svetlobo, zvok ; zvok se odbije od stene
// fiz.  oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile:   odbiti delce z enakim nabojem ; elektrona se odbijeta
3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti:   odbiti napad ; odbiti udarec / odbiti nasprotnika
4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos:   izraz na njegovem obrazu jo je odbil ; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica  odvrnil
5. ekspr.  odkloniti, ne sprejeti:   njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč  odreči ; odbiti posojilo  ne dati ga ; publ.  odbil je, da bi potoval z njimi  ni hotel potovati z njimi
6. zmanjšati vsoto za določen znesek:   odbiti stroške od izplačila ; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe:   morska gladina je odbila svetlobo
8. navadno v zvezi z ura   z zvočnim znakom naznaniti čas:   ura je odbila enajst ; brezoseb.  polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile  prenehale biti
● 
star.  hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili  preprečili ; ekspr.  zadnja ura mu je odbila  umrl je ; ekspr.  izkoriščevalcem je odbila zadnja ura  konec je njihovega izkoriščanja ; vznes.  odbila je ura ločitve  morali so se ločiti ; slabš.  odbiti glavo komu  ubiti ga, umoriti ga ; ekspr.  odbiti besedam ost  obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega ; slabš.  odbiti roge komu  doseči, da je bolj miren, manj zahteven ; ekspr.  komaj je čakal, da je odbil uradne ure  opravil ; ekspr.  na vprašanje mu je ostro odbil  odgovoril

odbítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od odbiti:   odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo

odblèsk   tudi  odblésk -éska m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ knjiž.
1. močen odsev:   odblesk luči v vodi / ekspr.  odblesk groze v njenih očeh  izraz, odraz
2. svetloba , sij :   odblesk ognja, sonca / srebrn odblesk morja

odblísk   -a m ( ȋ )
knjiž.  močen kratkotrajen odsev:   odbliski varilnih plamenov v vodi / sneg se lesketa v svetlih odbliskih / odbliski krogel razsvetljujejo temo  bliski

odblísniti   -em dov. ( í ȋ )
1. pokazati se na površini česa v precejšnji svetlobni moči:   včasih je na transparentih odblisnila svetloba z oken
2. ekspr. švigniti , šiniti :   puščica je odblisnila v zrak

odbóbnati   -am dov. ( ọ̑ )
prenehati bobnati:   bobnarji so odbobnali in odložili instrumente / odbobnati znamenje za počitek

odbobnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
bobneč se hitro oddaljiti:   raketa je odbobnela proti nebu / ekspr.  koraki so odbobneli po hodniku

odbóčka   -e ž ( ọ̑ )
šport.  seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z nogami, iztegnjenimi v isto stran:   vaditi odbočko

odbòj   -ôja m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odbiti:   odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž.  te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem  odpor
2. fiz.  pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi:   odboj svetlobe, zvoka
// pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo:   odboj istoimenskih električnih nabojev

odbójen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odboj:   odbojna naprava, ploskev / odbojna sposobnost / odbojno steklo  svetlobni odbojnik
● 
knjiž.  med njima je bilo odbojno razmerje  bila sta si nasprotna
♦ 
fiz.  odbojni kot  kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico ; odbojna sila  sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma ; grad.  odbojna ograja  ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča ; šport.  odbojni udarec  udarec, pri katerem se žoga odbije ; odbojna plošča  plošča, od katere se odbija žoga v koš

odbójka   -e ž ( ọ̑ )
športna igra, pri kateri igralci žogo z odbijanjem z rokami spravljajo čez mrežo:   igrati odbojko / žoga za odbojko ; prvenstvo v odbojki

odbójkar   -ja m ( ọ̑ )
športnik, ki se ukvarja z odbojko:   naši odbojkarji so se v tekmovanju zelo izkazali

odbójkarica   -e ž ( ọ̑ )
športnica, ki se ukvarja z odbojko:   tekmovanje odbojkaric

odbójkarski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odbojkarje ali odbojko:   odbojkarski turnir ; odbojkarsko tekmovanje / odbojkarska zveza

odbójnik   -a m ( ọ̑ )
1. navt.  priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj:   ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki
2. odbijač :   odbojniki so zazveneli ; pripeljal se je na odbojniku / avtomobilski odbojniki
3. avt., v zvezi svetlobni odbojnik   priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet:   svetlobni odbojnik na cestišču ; svetlobni odbojnik pri vozilu

odbójnost   -i ž ( ọ̑ )
1. knjiž. odpor , nasprotovanje :   s svojo metodo je izzval odbojnost učencev / odbojnost do tujega / odbojnost in privlačnost med njima
2. fiz.  razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja:   ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi

odbòr   -ôra m ( ȍ ó )
skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog:   odbor se sestane, sklene ; publ.  odbor se je konstituiral na prvi seji ; dati odboru razrešnico ; izvoliti, sestaviti odbor ; član odbora ; seja odbora ; odbor za pritožbe / glavni odbor  najvišji, osrednji odbor kake organizacije ; iniciativni odbor  ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo ; izvršni  ali  izvršilni odbor  ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov ; krajevni ljudski odbor [KLO]  prva leta po 1945  organ državne oblasti v kraju ; ljudski odbor  med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  organ državne oblasti za določeno območje ; nadzorni odbor  navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja ; narodnoosvobodilni odbor  osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov ; občinski odbor  v stari Jugoslaviji  izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; upravni, uredniški, volilni odbor
// sedež take skupine:   iti na odbor
♦ 
zgod.  deželni odbor  v stari Avstriji  izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen ; Jugoslovanski odbor  med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro

odbórnica   -e ž ( ọ̑ )
članica odbora:   odbornice so se zbrale in posvetovale ; aktivna odbornica / občinska odbornica  članica občinskega odbora; članica občinskega ljudskega odbora

odbórnik   -a m ( ọ̑ )
član odbora:   biti odbornik ; izvolili so ga za odbornika ; delaven odbornik ; vloga odbornikov / občinski odbornik  član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora

odbórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odbornike:   kandidati za odborniška mesta / odborniška doba, funkcija / opravljati odborniške dolžnosti

odbórništvo   -a s ( ọ̑ )
dejavnost odbornikov:   odložiti, sprejeti odborništvo / doletela ga je čast odborništva

odbôrov   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na odbor:   odborova seja / vsa odborova prizadevanja so bila brez uspeha

odbránec   -nca m ( á )
nav. mn., knjiž.  kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti; izbranec :   govoril je le nekaterim odbrancem
♦ 
vrtn.  rastlina, ki se zaradi zaželenih pozitivnih lastnosti uporablja za razmnoževanje

odbránost   -i ž ( á )
knjiž. uglajenost , izbranost :   jezikovna, stilna odbranost pesmi

odbráti   -bêrem dov. , stil.  odberó; odbrál  ( á é )
1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za določen namen:   otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo ; za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže
2. knjiž. izbrati :   odbral je sedež v prvi vrsti ; odbrati po svojem okusu / odbrati je morala še celo košaro jabolk  prebrati / nevesto so mu že odbrali
3. knjiž. ugotoviti , spoznati :   iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče
4. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega:   odbrati porabo električnega toka ; odbrati telesno toploto na toplomeru / odbrati števec
5. knjiž.  prenehati brati:   ko so učenci odbrali, so začeli računati

odbŕcniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
s sunkom noge spraviti z določenega mesta:   jezno je odbrcnil čevlje ; odbrcnila je odejo in vstala / odbrcniti vrata

odbrenčáti   -ím dov. , odbrénči  in  odbrênči; odbrénčal  in  odbrênčal  ( á í )
brenčeč odleteti:   čmrlj je odbrenčal / krogla je odbrenčala mimo glave / motor je odbrenčal dalje  hitro odpeljal

odbrénkati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. prenehati brenkati:   ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali / odbrenkati pesem
// ekspr. reči , povedati :   odbrenkal mu je, kar je imel na srcu / odbrenkati govor, predavanje
2. ekspr. narediti , opraviti :   hči je že odbrenkala srednjo šolo / odbrenkati službo, študij, vojaški rok
3. ekspr. plačati , poravnati :   odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov
● 
slabš.  ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal  umrl ; ekspr.  pri njej je dokončno odbrenkal  ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več ; ekspr.  tudi njemu bo odbrenkalo  ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj

odbríti   -bríjem dov. , odbrìl  in  odbríl  ( í ȋ )
z britjem odstraniti:   odbriti dlake / ekspr.  veter je brezi odbril vse liste

odbrnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati brneti:   budilka je odbrnela / zvon je odbrnel
2. brneč se oddaljiti:   avtomobil je odbrnel

odbrusíti 1   in  odbrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. z brušenjem odstraniti:   odbrusiti konico, rob
// z brušenjem odstraniti del:   odbrusiti zob ; ekspr.  z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   ko je to slišal, jo je hitro odbrusil

odbrusíti 2   in  odbrúsiti -im dov. ( ī ú )
pog., slabš. odgovoriti :   jezno, osorno odbrusiti / to tebi nič mar, ji je odbrusil

odbrzéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. hitro, lahkotno se oddaljiti:   jadrnica je odbrzela od brega / odbrzeti iz hiše, na vrt, po stopnicah ; odbrzeti z veliko hitrostjo / srni sta odbrzeli mimo njega / ekspr.  koraki so odbrzeli
2. ekspr.  hitro miniti:   mladostna leta so odbrzela

odbučáti   -ím dov. ( á í )
1. prenehati bučati:   vihar je odbučal
2. bučeč se oddaljiti:   letalo je odbučalo čez hrib

odbúriti   -im dov. ( ū ȗ )
zastar.  razburjeno oditi, oddivjati:   odburiti iz hiše / niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo  hitro odšle

odcapljáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  capljajoč oditi:   fantek je nerad odcapljal za njo / starka je s težavo odcapljala v kuhinjo
// slabš. oditi :   končno so le odcapljali domov

odcédek   -dka m ( ẹ̑ )
kar se odcedi:   odcedek je osladil in izpil ; čajni, kavni, zeliščni odcedek / malinov, ribezov odcedek  sok ; pren., ekspr.  to je le odcedek tuje umetnosti

odcéden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
po katerem se odceja tekočina:   odcedna odprtina v lončku
// agr.  v katerem voda ne zastaja:   odcedna zemlja ; odcedna tla

odcedíti   -ím dov. , odcêdi  in  odcédi; odcédil  ( ī í )
počasi odliti:   odcediti čaj, kavo ; ko se gošča usede, tekočino odcedimo
// s počasnim odlivanjem narediti, da kaj ni v tekočini:   odcediti krompir, testenine / umiti paprike in jih odcediti na cedilu ; stresti zelenjavo na sito, da se odcedi
● 
vulg.  odcediti si mehur  opraviti malo potrebo

odcejálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odcejanje:   odcejalne odprtine / odcejalno sito

odcejálnik   -a m ( ȃ )
luknjičasta, mrežasta priprava za odcejanje:   odcediti testenine na odcejalniku / zlagati krožnike v odcejalnik / odcejalnik za posodo
// rebrasti del pomivalnega korita:   odlagati, povezniti posodo na odcejalnik / desni, levi odcejalnik

odcêjanje   -a s ( é )
glagolnik od odcejati:   priprava, vrečka za odcejanje / odcejanje vode izpod snežišč

odcêjati   -am nedov. ( é )
počasi odlivati:   odcejati tekočino nad usedlino / odcejati med iz satovja  izcejati
// s počasnim odlivanjem delati, da kaj ni v tekočini:   odcejati testenine

odcèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. cesta, proga, ki se odcepi:   odcep pelje mimo gostišča ; dovoliti po odcepu enosmerni promet
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi:   hiša stoji blizu odcepa ; ustavili so se na odcepu ; cestni, železniški odcep / cev pušča na odcepu  na mestu, kjer je odcepljena
// kar se odcepi sploh:   črta na dlani ima več odcepov
2. odcepitev :   preprečiti odcep od matične države / kretnica omogoča odcep enega tira od drugega
♦ 
anat.  odcep arterije ; grad.  odcep (zida)  mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid ; teh.  cevni odcep

odcépek   -pka m ( ẹ̑ )
1. odcepljen drobec, kos:   kostni, lesni odcepki
// arheol.  odbit kos prodnika:   orodje so izdelovali iz odcepkov / kamniti odcepki
2. odcep :   zgradili so nove odcepke / na odcepku je bilo več kažipotov / kanal se deli v več odcepkov
 
anat.  odcepek bronhija, žile

odcépen   -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odcep:   odcepna postaja / odcepni vod
 
elektr.  odcepna doza ; odcepno stikalo

odcepetáti   -ám dov. ( á ȃ )
cepetajoč oditi:   od jeze je zacepetala in odcepetala iz hiše / medved je odcepetal v gozd
// ekspr. oditi :   brata ni doma, odcepetal je v mesto

odcepítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odcepiti:   politična odcepitev ; pravica do odcepitve od države / odcepitev tira / na skici so vrisane tudi vse odcepitve poti in cest  odcepi

odcepíti   in  odcépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. s cepljenjem odstraniti:   odcepiti kos lesa / odcepiti veje, vrh
2. s cepitvijo ločiti:   deželo so odcepili od matične države ; knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice
3. narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer:   odcepiti kabel, vod ; cesta, steza se odcepi ; proga se tam odcepi proti severu
 
anat.  žila se odcepi

odcepítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odcepitev:   odcepitvene težnje / odcepitveno dejanje

odcépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. s cepljenjem odstranjevati:   odcepljati od panja velike kose lesa / odcepljati od debla vejo za vejo
2. delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer:   odcepljati vode ; od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika
 
kem.  atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion

odcijáziti   -im dov. ( á ȃ ekspr.
1. težko odnesti:   previdno sta ga odcijazila iz jame
2. počasi odpeljati:   odcijazili so jih s samokolnicami ; končno smo se odcijazili proti mestu

odcingljáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. prenehati cingljati:   zvonček je odcingljal ; kraguljčki na saneh so odcingljali
2. cingljajoč se odpeljati:   napregel je sani in odcingljal proti gozdu / ekspr.  gospe so vstale in odcingljale s svojim nakitom  cingljajoč odšle

odcokláti   -ám dov. ( á ȃ )
coklajoč oditi:   s težkimi koraki je odcoklal v hišo / v svojih rumenih coklicah je hitro odcoklala za očetom
// ekspr. oditi :   nazadnje je le odcoklala v trgovino

odcvèsti   tudi  odcvestì -cvetèm,  in  odcvêsti -cvêtem  [ otcvəsti in otcvesti dov. , odcvèl odcvelà  in  odcvêla  in  odcvetèl odcvetlà  in  odcvêtel odcvêtla  ( ə̀ ȉ ȅ; é )
navadno sedanji čas  prenehati cvesti:   ko trta odcvete, začnejo rasti grozdne jagode ; pren., ekspr.  dekle je prekmalu odcvelo
// ekspr.  prenehati obstajati v veliki meri:   mladost počasi odcvete prim. odcveteti

odcvèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
konec cvetenja:   po odcvetu so se stebelca ukrivila navzdol

odcvétati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
približevati se koncu cvetenja:   lipa že odcveta ; pren., ekspr.  spoznala sta se v letih, ko je že odcvetala

odcvetéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
prenehati cveteti:   češnja je odcvetela ; vrtnice kmalu odcvetijo ; pren., ekspr.  konec je njene privlačnosti, odcvetela je
// ekspr.  prenehati obstajati v veliki meri:   ljubezen med njima je odcvetela / mladost je odcvetela  minila prim. odcvesti

odcvíliti   -im dov. , odcvilíla  tudi  odcvílila  ( í )
cvileč oditi:   kužek je odcvilil pod klop / ekspr.  tramvaj je že odcvilil mimo hiše  cvileč odpeljal

odcvírnati   -am dov. ( ȋ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo zbežati , uiti :   ko bodo dobili puške, jo bodo pa odcvirnali / odcvirnal jo je na varno

odcvítati   -am nedov. ( ȋ )
odcvetati :   hruška že odcvita, jablana pa še zacvetela ni

odčáranje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odčarati:   preganjati bolezni z odčaranjem / poezija odčaranja

odčárati   -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju  narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano:   pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka
// s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega:   rad bi odčaral zmaja za deveto goro
 
ekspr.  s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi  odstranil
2. knjiž., ekspr.  odvzeti čemu privlačnost:   s tem so mladini odčarali njen svet

odčêhniti   -em  in  odčehníti -čéhnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
nar. odčesniti :   odčehniti vejo / odčehnil je nekaj smrekovih vršičkov  odlomil, odtrgal ; vrh se je odčehnil / odčehnil je rob klopi  odbil

odčepíti   -čépim  in  odčépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
odstraniti, izvleči čep:   odčepiti sode / odčepiti steklenico / zdaj je slišal, kot da bi se mu odčepila ušesa  odmašila

odčépnik   -a m ( ẹ̑ )
priprava za izvlek zamaška iz steklenice:   v roke mu je dala steklenico in odčepnik ; izvleči zamašek z odčepnikom

odčések   -ska m ( ẹ̑ )
kar se odlomi, odtrga:   odčesek lesa

odčêsniti   -em  in  odčesníti -čésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
odtrgati na mestu priraščenosti:   vihar je odčesnil vse veje
// ekspr. odlomiti , odtrgati :   letalo je odčesnilo vrh drevesa / z zobmi je odčesnil rob pisma / zamahnil je in odčesnil nogo od stola  odbil ; če ne boš tiho, ti odčesnem glavo

odčítati   -am dov. ( ī )
1. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega:   odčitati temperaturo, vlažnost ; odčitati z diagrama ; odčitati s števca, na števcu / odčitati kompas
2. knjiž. ugotoviti , spoznati :   iz anketnih odgovorov je odčital uspeh posameznega učenca

odčitávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odčitavati:   odčitavanje in zapisovanje vrednosti pri merjenju / odčitavanje instrumentov, števcev

odčitávati   -am nedov. ( ȃ )
na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega:   odčitavati temperaturo ; odčitavati s števca, na števcu / odčitavati instrumente, števce

odčítek   -tka m ( ȋ )
knjiž.  vrednost, količina, ki se odčita z merilnega instrumenta:   vpisati odčitek v posebno rubriko ; odčitek s števca

odčotáti   -ám  in  odčótati -am dov. ( á ȃ; ọ́ ọ̄ )
nar. zahodno odšepati :   ob bergli je počasi odčotal v hišo

oddahníti se   in  oddáhniti se -em se  in  oddahníti si  in  oddáhniti si -em si dov. ( ī á )
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti:   oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved ; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil ; ekspr.  tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja:   prenehal je kopati in se oddahnil ; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se  prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
// ekspr.  odpočiti se:   v pokoju se boste oddahnili ; oddahniti se od dela, truda ; zastar.  čas je, da oddahnemo
 
ekspr.  mora se malo oddahniti od otrok  za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. nav. ekspr.  občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega:   kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo ; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel ; oddahniti se od skrbi, sreče

oddája   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od oddati:   prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo  prodajo
// v zvezi obvezna oddaja , zlasti prva leta po 1945  obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni:   izmakniti se obvezni oddaji / predpisati,  ekspr.  nabiti komu visoko obvezno oddajo
2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa:   gledati, poslušati oddajo ; ponoviti, pripraviti oddajo ; nastopiti na oddaji ; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja ; kmetijska, športna oddaja ; kontaktna oddaja  pri kateri so v studiu gostje, poslušalci oziroma gledalci pa imajo možnost navadno telefonskega sodelovanja v programu ; pogovorna oddaja  v kateri se voditelj pogovarja z eno ali več (znanimi) osebami ; živa oddaja  pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ; vodja oddaje  kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program ; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja

oddajálec   -lca  [ oddajau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj oddaja:   oddajalci sob / oddajalci žita / oddajalec znakov

oddájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oddajati:   oddajanje pošiljk / oddajanje privatnih sob turistom ; sobe za oddajanje / oddajanje svetlobe, toplote / začeti z oddajanjem / motiti telegrafista pri oddajanju

oddájati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da prehaja kaj k drugemu:   ključe oddajajo vratarju ; oddajati pošiljke naslovnikom / oddajati v najem  dajati
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo:   oddajati sobe turistom
2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:   oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago  izločati / oddajati mleko zadrugi  prodajati
3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico:   naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto ; oddajati neprijeten vonj  širiti
4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila:   radijska postaja je prenehala oddajati ; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila
// ptt  z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo:   oddajati klic na pomoč ; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake  spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo
♦ 
fiz.  oddajati elektrone, elektromagnetne valove ; rad.  oddajati  spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo

oddájen   -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oddajo ali oddajanje:   oddajni postopek / oddajni prostori ; oddajne naprave / oddajna antena  antena, ki oddaja elektromagnetne valove ; oddajna postaja  naprave, ki omogočajo oddajanje oddajnika
 
ptt  oddajni aparat  telefonski ali telegrafski aparat za oddajanje sporočil ; oddajni list  obrazec, na katerega pošiljatelj vpiše podatke o pošiljki in pošta potrdi prevzem ; oddajna knjiga  knjiga z oddajnimi listi

oddájnica   -e ž ( ȃ )
adm.  listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo:   naročilnica in oddajnica

oddájnik   -a m ( ȃ )
1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo:   oddajnik deluje ; nabaviti nov oddajnik ; obvestiti koga po oddajniku ; sprejemnik in oddajnik / piratski oddajnik  ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik ; radijski oddajnik  ki posreduje zvočna sporočila ; televizijski oddajnik  ki posreduje zvočna in slikovna sporočila
 
elektr.  napajati oddajnik ; fiz.  moč oddajnika  energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti ; ptt  telegrafski oddajnik  ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki ; teleprinterski oddajnik ; oddajnik za telefoto ; rad.  ilegalni  ali  nezakoniti oddajnik  radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno ; motilni oddajnik  ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov
2. kar kaj oddaja, razširja:   oddajnik svetlobe / publ.  odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom

oddáleč   in  od dáleč prisl. , piše se narazen  ( á )
1. izraža, da izhaja dejanje iz velike oddaljenosti:   krogla je priletela od daleč / obleka že od daleč razodeva premožne ljudi
// izraža usmerjenost iz velike oddaljenosti:   od daleč se oglaša lajanje ; streljati na gol od daleč
2. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti:   od daleč opazovati ; od daleč slediti komu ; že od daleč se je ogiba ; pren.  na naše prepire gleda zelo od daleč
● 
ekspr.  samo od daleč mu je bil podoben  zelo malo ; ekspr.  še od daleč ne popustim  nikakor ne, sploh ne

oddáljenost   -i ž ( ȃ )
1. dolžina poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari:   ugotoviti oddaljenost krajev v šolskem okolišu od šole ; velika oddaljenost od železniške postaje
// dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke:   oddaljenost planetov od sonca ; oddaljenost od peči / streljati iz predpisane oddaljenosti  razdalje
2. dolžina trajanja od kakega trenutka, časa do trenutka, časa kakega dogodka:   precejšnja oddaljenost dogodka
3. lastnost, značilnost oddaljenega:   ti kraji so zaradi oddaljenosti od industrijskih središč precej zaostali / medsebojna oddaljenost otrok in staršev

oddaljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oddaljevati se:   oddaljevanje od točke / oddaljevanje od načel / težko je bilo zaradi njunega medsebojnega oddaljevanja

oddaljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. spravljati v večjo oddaljenost od česa:   oddaljevati predmeta drugega od drugega ; z vabljenjem oddaljevati živali od ceste
2. knjiž. odstranjevati , izločevati :   čedalje bolj ga oddaljuje od njegovega načrta

oddaljeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo:   poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje ; neslišno, tiho se oddaljevati ; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo  postajajo bolj oddaljeni
2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas:   dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati
3. navadno v zvezi z od   postajati drugačen po lastnostih, značilnostih:   njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva ; oddaljevati se od tradicije
// prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:   oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora
4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva:   po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati ; čutil je, da se oddaljujeta

oddaljítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oddaljiti se:   oddaljitev vozila / utemeljil je nenadno oddaljitev svojemu učitelju
 
knjiž.  materino oddaljitev je vdano sprejela  odhod; smrt

oddaljíti   -ím dov. , oddáljil  ( ī í )
1. spraviti v večjo oddaljenost od česa:   vozila, ki prevažajo vnetljive snovi, je treba še bolj oddaljiti od drugih / padec pri smuku ju je oddaljil
2. knjiž. odstraniti , izločiti :   oddaljili so nekaj funkcionarjev

oddaljíti se   -ím se  tudi  oddáljiti se -im se dov. , oddáljil se  ( ī í; ā ȃ )
1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo:   ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale ; oddaljiti se za nekaj korakov ; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo  postalo oddaljeno
// premikajoč se prenehati biti na določenem mestu:   letala so odvrgla bombe in se oddaljila ; raketa se je oddaljila z zemlje  poletela ; knjiž.  oddaljiti se iz sobe  oditi ; pren.  sreča se je oddaljila od njega
2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas:   ti dogodki so se že precej oddaljili
3. navadno v zvezi z od   postati drugačen po lastnostih, značilnostih:   oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:   oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme
4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
● 
ta dogodek se je že precej oddaljil od nas  nas zlasti čustveno ne vznemirja več

oddáti   -dám dov. , 2. mn.  oddáste  in  oddáte; oddál  ( á )
1. napraviti, da preide kaj k drugemu:   oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup  dati
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo:   oddati lokal ; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:   vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode  izloči / krompirja nimajo več, so že vsega oddali  prodali, razdali / oddati hčer
3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto:   oddati glasovalne listke ; oddati nalogo ; oddati prošnjo
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati :   oddati otroka v rejo ; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo
4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico:   oddati ozek curek svetlobe
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   oddati signal ; oddati strel / oddati glas za koga  glasovati zanj
♦ 
fiz.  oddati elektron ; ptt  oddati brzojavko  izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti

oddávna   in  od dávna prisl. ( ā )
knjiž.  od zdavnaj, zelo dolgo:   znana sva si že oddavna

oddávnaj   in  od dávnaj prisl. , piše se narazen  ( á )
knjiž.  od zdavnaj, zelo dolgo:   od davnaj gojijo tu trto ; ekspr.  poznava se že od davnaj

oddeklamírati   -am dov. ( ȋ )
prenehati deklamirati:   ko je oddeklamiral, so mu navdušeno zaploskali / oddeklamirati pesem / ekspr.  končno je oddeklamiral svoje nauke  jih prenehal dajati

oddélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zastar. odmašiti :   oddelati odprtino
2. opraviti , narediti :   svoje sem oddelal, zdaj lahko grem

oddélčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oddelek:   oddelčni prostori / oddelčni zdravnik  zdravnik, ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku

oddélek   -lka m ( ẹ̑ )
1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote:   ogledati si različne oddelke v tovarni ; poslati obvestilo v vse oddelke ; oddelki v bolnišnici ; prostori oddelka ; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja ; oglasni oddelek časopisne uprave ; gospodarski, urbanistični, finančni oddelek občine
// izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za več študijskih področij:   fakulteta ima več oddelkov ; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo ; delati na oddelku za slovanske jezike
// s prilastkom  del strokovne šole za vejo določene stroke:   vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole ; navtični in strojni oddelek pomorske šole ; predilski oddelek tekstilne šole
2. ločen, ograjen prostor:   z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke ; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
// del vagona, ločen od drugega dela s steno:   oddelek se napolni ; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda ; oddelek za kadilce
// grafično ločen del česa:   besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar.  prvi oddelek povesti  prvo poglavje
3. skupina, enota navadno vojakov:   v boju so sodelovali le majhni oddelki ; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov ; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki  zasedbena vojska, armada
 
voj.  najmanjša vojaška enota
4. šol.  skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru:   šola ima le dva oddelka ; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek  v katerem so učenci enega razreda, letnika ; kombinirani oddelek  v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov ; razvojni oddelek  za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim ; oddelek s podaljšanim bivanjem  v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
● 
zastar.  posebni oddelek slovstva  del

oddelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oddeliti:   oddelitev sredstev za kmetijstvo / za ta tip hiše je značilna oddelitev gospodarskih prostorov od stanovanjskih

oddelíti   -ím dov. , oddélil  ( ī í )
1. od večje količine dati, določiti pripadajoči del:   mati je otrokom oddelila kruh ; iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico
// od večje količine vzeti, navadno za določen namen:   preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad
2. knjiž.  napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti :   oddeliti rudo od primesi ; nekateri so se oddelili od skupine / bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih / morje je oddelilo otok od celine

oddeljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
od večje količine dajati, določati pripadajoči del:   težko so prenašali, da so mu oddeljevali hrano
● 
knjiž.  ne zna oddeljevati teorije od prakse  ločevati

oddélkoven   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
oddelčen :   izkoriščenost oddelkovnih prostorov

oddelkovódja   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
vodja oddelka:   napredovati v oddelkovodjo ; oddelkovodje in mojstri

oddèskati   -am  [ oddəskati dov. ( ə̏ )
1. odpeljati, oddaljiti se na snežni ali jadralni deski, deski brez jadra:   po napadu morskega psa je oddeskal naprej ; v smučarko se je zaletel deskar, ki je nato oddeskal naprej
2. prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran:   s pomočjo iskalnika je oddeskal na drugo spletno stran
// priti do določene strani na svetovnem spletu sploh:   oddeskati na spletni naslov, spletno stran

oddíh   -a m ( ȋ )
1. vdih ali izdih med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem:   piti brez oddiha
2. kratka prekinitev dela, gibanja zaradi umiritve dihanja:   kratek oddih med delom / minuta oddiha
// navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve:   želeti si oddiha ; potrebovati oddih ; prekratek, prijeten oddih / nedeljski, popoldanski oddih
// knjiž.  letni dopust:   preživeti oddih na morju ; na oddih hodijo v gore / letni oddih
● 
ekspr.  ta misel mu ne da oddiha  miru ; star.  brez oddiha ga preganjajo  neprenehoma ; brati za oddih  za razvedrilo ; dom oddiha  počitniški dom
♦ 
šport.  aktivni oddih  med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo

oddíhati se   -am se  in  oddíhati si -am si nedov. ( ȋ )
knjiž.  oddihovati se, oddihavati se:   večkrat je postal in se oddihal / ekspr.  oddihati se od dela, truda  odpočivati se

oddihávati se   -am se  in  oddihávati si -am si nedov. ( ȃ )
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti:   skoraj po vsakem stavku se je oddihaval
2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja:   po vsaki vzpetini se je dolgo oddihaval
// ekspr.  počivati, odpočivati se:   oddihavati se od dela ; skoraj dve uri se je oddihaval

oddihljáj   stil.  oddíhljaj -a m ( ȃ; ȋ )
1. (globok) vdih ali izdih:   bolnikovi oddihljaji so postajali vedno krajši in redkejši
2. zastar. oddih , počitek :   pot sta nadaljevala po kratkem oddihljaju / na oddihljaj hodi na morje  na letni dopust

oddihováti se   -újem se  in  oddihováti si -újem si nedov. ( á ȗ )
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti:   govornik je jecljal in se oddihoval ; pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval / globoko se oddihovati
2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja:   sedla je na skalo in se oddihovala ; na klancu sta se vola morala oddihovati
// ekspr.  počivati, odpočivati se:   dobri dve uri so se oddihovali ; oddihovati se od dela, med delom, pri delu
● 
knjiž.  delo na polju se oddihuje  ponehuje, se končuje ; knjiž., ekspr.  večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma  preživljalo letni dopust

oddírjati   -am dov. ( ī )
dirjajoč se oddaljiti:   konj je oddirjal z dvorišča / oddirjati na konju proti mestu / ekspr.  jezno je oddirjal iz hiše  hitro odšel

oddivjáti   -ám dov. ( á ȃ )
divjajoč se oddaljiti:   konji so oddivjali iz hleva / ekspr.  oddivjal je iz hiše  hitro odšel / ekspr.  avtomobil je oddivjal naprej  hitro odpeljal

oddojíti   -ím dov. , oddójil  ( ī í )
1. z dojenjem vzrediti:   mati ga je rodila in oddojila, potem pa ni več skrbela zanj ; oddojila je več otrok
2. prenehati dojiti:   oddojiti dojenčka / oddojiti tele  odstaviti

oddolževáti se   -újem se  [ oddou̯ževati se nedov. ( á ȗ )
delati, dajati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino:   oddolževati se staršem za skrb / oddolževati se dirigentu s ploskanjem

oddolžítev   -tve  [ oddou̯žitəu̯ ž ( ȋ )
kar se naredi zaradi dolžne hvaležnosti:   cesta je oddolžitev prebivalstvu za žrtve med vojno / publ.  priročnik predstavlja oddolžitev tehnični kulturi  prispevek
// glagolnik od oddolžiti se:   pri dragocenem darilu je treba misliti na oddolžitev / narediti v oddolžitev

oddolžíti se   -ím se  [ oddou̯žiti se dov. , oddôlži se; oddôlžil se  ( ī í )
narediti, dati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino:   oddolžiti se za pomoč, prenočišče ; rad bi se ji oddolžil za vse, kar mu je dobrega storila ; oddolžiti se z darilom / kot vljudnostna fraza  ne vem, kako naj se vam oddolžim
 
publ.  oddolžiti se za poraz  premagati v prejšnji tekmi zmagovitega nasprotnika
// vznes.  narediti kaj zaradi dolžne hvaležnosti:   oddolžiti se spominu velikega pesnika ; oddolžiti se mrtvim tovarišem z delom

oddrdráti   -ám dov. ( á ȃ )
1. prenehati drdrati:   ura je oddrdrala / strojnica je oddrdrala rafal
2. drdraje se oddaljiti:   vlak je oddrdral v noč / ekspr.  sedla sta na motor in oddrdrala proti mestu
3. ekspr.  zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo:   učenec je pesem oddrdral / govornik je nervozno oddrdral svoj govor

oddŕgniti   -em dov. , tudi  oddrgníla  ( ŕ ȓ )
1. z zrahljanjem vrvice odpreti, odvezati:   oddrgniti mošnjiček ; oddrgnil je nahrbtnik in jima ponudil žganje
2. z drgnjenjem odstraniti; odrgniti :   le s težavo je oddrgnil rjo s puške

oddŕncati   -am dov. ( ȓ )
v drncu se oddaljiti:   pognal se je na konja in oddrncal proti mestu / ekspr.  barčica je oddrncala po prelivu  hitro odplavala

oddrobentéti   -ím  [ tudi oddrobənteti dov. ( ẹ́ í )
ekspr.  oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti :   oddrobentela je iz sobe ; oddrobentel je za materjo

oddrobíti   -ím dov. , oddróbil  ( ī í )
1. z drobljenjem odstraniti:   oddrobiti pečat ; kamenček se je oddrobil od zidu
// rahlo odlomiti, odtrgati:   oddrobiti kos kruha
2. oditi s kratkimi, hitrimi koraki:   zavrtela se je na peti in oddrobila na vrt
3. prenehati živahno oglašati se s kratkimi glasovi:   poslušal je škrjančka, dokler ni oddrobil / slavček je oddrobil svojo pesem
// ekspr.  živahno, lahkotno reči, povedati:   oddrobila ji je vse novice in odšla

oddrobnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr.  oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti :   deček je oddrobnel za očetom / čreda je oddrobnela proti staji

oddŕsati   -am dov. ( ȓ )
1. drsaje oditi:   nataknil je copate in oddrsal proti vratom / na smučeh sta oddrsala čez planoto
// ekspr. oditi :   profesorji so oddrsali v zbornico
2. prenehati drsati:   ko je oddrsal, so mu navdušeno ploskali / svoj program sta oddrsala brez napake

oddrséti   -ím dov. ( ẹ́ í )
drseč se oddaljiti:   deblo je oddrselo z vrha / oddrseti s smučmi po strmini / ekspr.:  avtomobil je oddrsel po cesti  lahkotno odpeljal ; čoln je oddrsel od brega  lahkotno odplaval

oddrvéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
drveč se oddaljiti:   sedla sta v avtomobil in oddrvela ; otroci so na sankah oddrveli po hribu / ekspr.  na hitro ga je pozdravila in oddrvela k drugim gostom  hitro odšla

oddúšek   -ška m ( ȗ )
1. oddušnik :   skozi oddušek v zidu je prihajalo le malo svetlobe / zastar.  našel je ozek oddušek in se splazil skozenj  luknjo, preduh
2. star. počitek , oddih :   po težkem delu so bili potrebni nekoliko odduška
● 
knjiž.  dati odduška svoji jezi, veselju  duška ; knjiž., ekspr.  steklenico je izpraznil brez odduška  ne da bi se bil vmes oddahnil

oddúšen   -šna -o prid. ( ȗ )
namenjen za zračenje:   oddušna odprtina
 
grad.  oddušna cev  cev v stavbi za zračenje kanalizacije, segajoča nad streho

oddúška   -e ž ( ȗ )
knjiž., zastar. luknja , preduh :   tjulenj je pokazal glavo skozi odduško

oddúškati se   -am se dov. ( ȗ )
zastar.  oddahniti se:   popil je, ne da bi se odduškal / med tekom se je moral večkrat odduškati
 
star.  ponudi mu čutarico, da se še on malo odduška  odžeja

oddúšnik   in  oddušník -a m ( ȗ; í )
odprtina, luknja za zračenje:   napraviti oddušnik v oglarski kopi ; zamašiti oddušnik v hlevu
 
teh.  cev, kanal za zračenje

oddvájati   -am nedov. ( ā )
publ. ločevati :   bolnike z nalezljivimi boleznimi oddvajajo od drugih / povezovati in oddvajati pojme / za izobraževanje so oddvajali visoke vsote od skupnega dohodka  oddeljevali

oddvojíti   -ím dov. , oddvójil  ( ī í )
publ. ločiti :   bolnike s tifusom so oddvojili od drugih ; oddvojila sta se od skupine in sama nadaljevala pot / vzgoje ni mogoče oddvojiti od pedagoškega dela / za kulturo so oddvojili precejšen del narodnega dohodka  oddelili / oddvojiti del knjižnice od tehniške knjižnice  odcepiti

odebeléti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar.  odebeliti se:   krave pri krmljenju s koruzo odebelijo / drevo odebeli / koža na podplatih odebeli

odebelína   -e ž ( í )
odebeljeni del česa:   kožna odebelina ; odebelina na vejah

odebelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odebeliti:   odebelitev stene / odebelitev prstov / te alge imajo na koncu izrastkov mehurjaste odebelitve  odebeline

odebelíti   -ím dov. , odebélil  ( ī í )
narediti (bolj) debelo:   odebeliti bolnika z močno hrano / odebeliti dno posode

odêja   -e ž ( ȇ )
1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje:   kupiti dve odeji ; zaviti se v debelo odejo ; odevati, pokrivati se z eno odejo ; raztrgana, tanka odeja / električna odeja  z električnim gretjem ; konjska odeja  debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj ; prešita odeja  polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita ; (volnena) odeja  debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje ; prevleke za prešite odeje ; pren., pesn.  noč je razgrinjala temno odejo čez polje
 
ekspr.  iti pod odejo  spat ; ekspr.  tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka  je premalo denarja za nakup
// ed.  več takih izdelkov, taki izdelki:   nabaviti odejo in drugo posteljnino ; zračenje odeje ; imeti dovolj odeje
2. knjiž., s prilastkom  plast, ki kaj pokriva:   polje je ležalo globoko pod blatno odejo ; ledena odeja pokriva jezero ; snežna odeja / bela odeja  sneg
♦ 
bot.  rastlinska odeja  vse rastline, ki rastejo na določenem območju ; geol.  krovna odeja  skladi, ki ležijo na podlagi

odêjica   -e ž ( ȇ )
manjšalnica od odeja:   plesti otroške odejice ; stisniti se pod odejico ; svilena odejica

odélo   -a s ( ẹ́ zastar.
1. obleka , oblačilo :   njeno telo je bilo v elegantnem odelu mladostno ; gosposko odelo / dobivati hrano in odelo
2. odeja :   ležati brez odela / ekspr.  zemlja se je pokrila s pisanim odelom

ódeon   in  odéon -a m ( ọ̑; ẹ̑ )
pri starih Grkih  stavba, namenjena zlasti za glasbene prireditve:   odeon v Atenah

óder   ódra m ( ọ́ )
1. vzvišen prostor, navadno iz desk:   na travniku so naredili oder ; stati okrog odra ; podolžen, stopničast oder ; oder za godce ; ograja pri odru / govorniški, morilni oder ; mrtvaški oder  na katerem leži mrlič do pogreba ; sramotni  ali  sramotilni oder  nekdaj  na katerega so postavljali ljudi za kazen ; (šolski) oder  vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu ; oder za zmagovalce
2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani:   oditi z odra ; priti, stopiti na oder ; stati sredi odra ; luči, notranjost, ozadje odra ; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru  med dejanjem / gledališki, koncertni oder ; lutkovni oder
// umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče :   pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski oder ; ljudski oder  v stari Jugoslaviji  amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
// publ., navadno s prilastkom  področje udejstvovanja in uveljavljanja:   delovati na slovenskem kulturnem odru ; razmere na mednarodnem političnem odru
3. grad.  konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi:   postavljati oder / delovni  ali  zidarski oder  navadno manjši oder iz koz in desk ; opažni oder  ki nosi opaž in nestrjeni beton
4. knjiž. pograd :   ležati na odru ; popadali so po odrih kot ubiti
5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena:   prisloniti lestev k odru ; metati seno na oder
● 
publ.  drama je osvojila vse evropske odre  je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih ; publ.  stopil je na literarni oder  začel je literarno delovati ; publ.  drama je šla čez oder  je bila uprizorjena ; dati, postaviti dramo na oder  uprizoriti jo ; klicati na oder  z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder ; publ.  prenesti roman na oder  dramatizirati in uprizoriti ga ; publ.  stopiti na oder za zmagovalce  zmagati ; ekspr.  njega smo že večkrat videli na odru  že večkrat je nastopil v gledališču
♦ 
gled.  elizabetinski oder ; glavni oder ; mali oder ; namizni oder  majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo ; omarni oder ; pogrezljivi oder ; stranski oder  ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč ; vrtljivi  ali  vrtilni oder  pri katerem se tla lahko zavrtijo ; mont.  nihalni oder  železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu

oderúh   -a m ( ū )
nav. ekspr.  kdor izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:   izposojati si denar pri oderuhu ; rešiti se iz rok oderuhov

oderúhinja   -e ž ( ū )
nav. ekspr.  ženska, ki izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:   brezsrčna oderuhinja

oderúški   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na oderuhe:   oderuški posli / prodajati po oderuški ceni  zelo visoki ; posojati denar na oderuške obresti

oderúštvo   -a s ( ȗ )
nav. ekspr.  lastnost ali ravnanje oderuha:   to izvira iz njegovega oderuštva ; posojanje na tako visoke obresti je pravo oderuštvo ; opozorili so ga na sosedovo oderuštvo

odéti   odénem dov. , odêni odeníte  ( ẹ́ )
namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom:   položila je otroka v posteljo in ga odela ; odeti s prešito odejo, rjuho ; odeti se čez glavo ; premalo, toplo se odeti / ekspr.  odeti stopnice s preprogo  pokriti, pogrniti ; ekspr.  sneg je odel gozd
// knjiž. obleči 1 odeti plašč ; odeli so jo v zlato in škrlat ; praznično se odeti
● 
knjiž.  kar je čutil, je težko odel v besede  izrazil z besedami ; knjiž.  odeti preteklost s slavo  poveličati jo

odèv   -éva m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. obleka , oblačilo :   ženska v temnem odevu

odéva   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. obleka , oblačilo :   vrhnja odeva ; ženska v nelepi odevi / spreminjanje odeve

odeválo   -a s ( á )
1. knjiž.  kar kaj pokriva, odeva:   pregrniti s sivim odevalom ; ženska, zavita v čudno odevalo / ekspr.  gore so začele odlagati svoje zeleno odevalo
// obleka , oblačilo :   v nenavadna odevala oblečeni pevci / biti brez odevala
2. bot., v zvezi cvetno odevalo   samo venčni ali samo čašni listi ali venčni in čašni listi:   odstraniti cvetno odevalo ; cevasto zraslo cvetno odevalo / dvojno, enojno cvetno odevalo

odévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od odevati:   pretoplo odevanje otrok

odévati   -am  stil.  -ljem nedov. ( ẹ́ )
nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom:   nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil ; pozimi se odeva s pernico / odevati nasade z vrečevino  pokrivati pred mrazom ; telo mu za silo odeva stara suknja  pokriva, varuje ; ekspr.  gore odeva sneg
// knjiž. oblačiti :   odevali so ga v dragocene obleke ; praljudje so se odevali v kože / ekspr.  grmovje se odeva v mlado listje  zeleni

odévka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. odeja :   postelja z raztrgano odevko / sedeli so na preprogah in barvastih odevkah  pregrinjalih

odfŕcniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
s hitrim sproženjem upognjenega prsta odstraniti:   ogorek je odfrcnil skozi okno / ekspr.  odfrcnil ga je v prepad  sunil

odfrčáti   -ím dov. ( á í ekspr.
1. frčeč odleteti:   kos odfrči z drevesa / hitro je odfrčala iz sobe  stekla / sedel je v avtomobil in odfrčal na letališče  se hitro odpeljal
2. pog.  biti izključen, odpuščen (iz službe):   če bo tako zanemarjal službo, bo kmalu odfrčal

odfrfotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
frfotaje odleteti:   ptice so odfrfotale kdove kam / listi so odfrfotali na vse strani / ekspr.  odfrfotala je iz sobe  lahkotno, hitro odšla

odfrléti   -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr.  frleč odleteti:   metulji so odfrleli z rož / listi so odfrleli po zraku / odfrlela je iz sobe  lahkotno, hitro odšla
 
ekspr.  zdaj mu ne bo mogel več odfrleti  zbežati, uiti

odgájati   -am nedov. ( ā zastar.
1. rediti 1 , vzrejati :   odgaja teleta za meso
2. vzgajati :   svoje otroke je strogo odgajal / odgajati mladino v slovenskem duhu

odgalopírati   -am dov. ( ȋ )
v galopu se oddaljiti:   konj je odgalopiral po cesti / odgalopirati na konju proti domu / ekspr.  najraje bi odgalopiral daleč od njih  odšel

odganjálec   -lca m ( ȃ )
kar odganja kaj neprijetnega:   dober imunski sistem je najboljši odganjalec prehladnih obolenj ; ultrazvočni odganjalec mrčesa

odgánjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odganjati:   naveličala se je odganjanja nadležnih in pijanih gostov / odganjanje mladik

odgánjati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor:   odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje ; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše  poditi
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:   odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi ; težko je odganjal spanec
2. ekspr. odvračati , odbijati :   s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja
3. delati poganjke:   drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice

odgánjek   -jka m ( ȃ )
poganjek :   delati odganjke ; mladi odganjki

odglasíti   -ím dov. , odglásil; odglašèn  ( ī í )
zastar. odjaviti :   odglasiti obrt

odgnáti   -žênem dov. , stil.  odženó  ( á é )
1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto:   odgnati krave iz hleva ; živino so že odgnali v planino / ekspr.  vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor:   odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše  spodili ; fant se ni pustil odgnati  odpraviti / ekspr.  visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev  zaradi visoke vstopnine so odšli
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:   odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi
3. ekspr. odvrniti , odbiti :   s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
4. narediti poganjke:   ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice

odgníti   -gníjem dov. ( í ī )
zaradi gnitja se odstraniti:   korenine so odgnile

odgodítev   -tve ž ( ȋ )
knjiž. odložitev , preložitev :   pričakovali so odgoditev seje / prosil je za odgoditev plačila

odgodíti   -ím dov. , odgódil  ( ī í )
knjiž. odložiti , preložiti :   odgoditi sejo, sestanek

odgója   -e ž ( ọ̑ )
zastar. vzgoja :   odgoja treh sinov ni bila lahka / odgoja živine  reja, vzreja

odgojeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. vzgajati :   odgojevati otroke ; odgojevati za trdo življenje / odgojevali so jo med samimi fanti

odgojítelj   -a m ( ȋ )
zastar. vzgojitelj :   bil je njegov učitelj in odgojitelj / dobil je službo odgojitelja

odgojíteljica   -e ž ( ȋ )
zastar. vzgojiteljica :   bila ji je najboljša odgojiteljica / postala je odgojiteljica

odgojíti   -ím dov. , odgójil  ( ī í )
zastar. vzgojiti :   dobro odgojiti otroke / hotel ga je odgojiti v koristnega člana človeške družbe

odgòn   -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odgnati:   težko je čakal na odgon živine v planino ; čreda je pripravljena za odgon / sledile so aretacije in odgoni v taborišča
// pravn., nekdaj  prisilna odvedba v domovinsko občino:   izdati odločbo o odgonu osebe / poslati koga v domovinsko občino z odgonom
2. pog. odriv :   prepozen odgon

odgonétiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. razrešiti , doumeti :   odgonetiti pomen njenih besed ; odgonetiti uganko / ni znal odgonetiti njene užaljenosti  ugotoviti vzroka ; težko so odgonetili napise na spomenikih  prebrali

odgónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odgon:   živina ima že stalno odgonsko pot v planino / odgonski stroški ; odgonsko spremstvo

odgoréti   -ím dov. , odgôrel  ( ẹ́ í )
zaradi gorenja se odstraniti:   listje je po vejah hitro odgorelo

odgovarjálec   -lca  [ odgovarjau̯ca tudi odgovarjalca m ( ȃ )
kdor odgovori, odgovarja:   dati zboru vlogo odgovarjalca / večina odgovarjalcev je s kvaliteto zadovoljna  vprašancev

odgovárjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odgovarjati:   poslušati glasno odgovarjanje otrok / avtorjevo odgovarjanje kritikom

odgovárjati   -am nedov. ( ȃ )
1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje:   vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal ; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno ; odgovarjati pisno, po telefonu ; odgovarjati slovensko, v slovenščini ; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu  koliko bo znal povedati ; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati , razlagati :   v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari:   prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali ; odgovarjati na predloge, predpise
2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav:   zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali ; odgovarjati na pozdrave  odzdravljati ; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic:   na pisma jim je nehal odgovarjati ; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del:   zbor odgovarja solistu ; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga:   sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev ; ekspr.  velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr.  njegovim dovtipom je odgovarjal smeh  sledil
3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala:   zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali ; odgovarjati klicem ; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se:   organizem odgovarja na spremembe v okolju ; organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4. zavračati očitke, negativno kritiko:   odgovarjati kritikom ; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki ; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug:   začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal ; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem
5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih:   odvaditi se odgovarjati ; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog.  nazaj odgovarjati
6. biti odgovoren:   starši odgovarjajo za mladoletne otroke ; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo  jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ.  biti pooblaščen, pristojen:   on odgovarja za finance, za določeno področje
7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo:   moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8. jamčiti :   zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9. pog., s širokim pomenskim obsegom  biti v skladu s čim, ustrezati:   zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja  je previsoka ; njena frizura ni odgovarjala obleki  ni bila primerna za to obleko ; to blago mi ne odgovarja  mi ni všeč; zame ni primerno
10. zastar. odvračati , odsvetovati :   ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal ; odgovarjati koga od ženitve
● 
ekspr.  odgovarjal je njenim pogledom  tudi on jo je pogledoval, gledal ; ekspr.  ni odgovarjal na njena čustva  ni je ljubil, čeprav ga je ljubila ; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem  večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo ; odgovarja naj pred našim zakonom  sodi naj se mu po naših zakonih

odgôvor   -a m ( ȏ )
1. glagolnik od odgovoriti:
a) izmikati se, izogibati se odgovoru ; čakati na odgovor ; prositi za odgovor ; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh  ni mu odgovoril ; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora  mu ni odgovoril, povedal ; ekspr.  na to vprašanje nimam odgovora  nanj nočem odgovoriti
b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek ; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora  ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti ; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora  mi niso pojasnili, kar sem želel ; na to ne vem odgovora  tega ne znam pojasniti ; dati odgovor na vprašanja poslancev  pojasniti jim, kar so želeli ; vprašanje je ostalo brez odgovora  nepojasnjeno
c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
č) ta kritika zahteva javen odgovor ; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje:   odgovor ga ni zadovoljil ; prebrati odgovor ; jasen, kratek, odklonilen odgovor ; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
// pojasnilo , razlaga :   na to vprašanje še ni odgovora ; verjeti odgovoru ; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko:   objaviti odgovor v časopisu ; odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
// kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug:   aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala:   slišati odgovor na klice
5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo:   zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
● 
evfem.  kmalu boš dajal odgovor pred Bogom  v krščanskem okolju  umrl ; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora  se še nismo odločili ; odgovora na vlogo še ni prejel  obvestila o odločitvi glede vloge ; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku  nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril ; nikoli ni ostal dolžen odgovora  znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal ; pismo je ostalo brez odgovora  nanj naslovnik ni odpisal ; sem na dolgu z odgovorom  nisem še odgovoril, odpisal
♦ 
mat.  odgovor  z besedami izražena rešitev uporabne naloge ; ptt  mednarodni kupon za odgovor  nekdaj  kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor ; brzojavka s plačanim odgovorom ; šah.  odgovor  poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega

odgôvoren 1   -rna -o  ( ȏ )
pridevnik od odgovor:   odgovorna oblika

odgovóren 2   -rna -o prid. , odgovórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. v povedni rabi  dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice:   ne more biti odgovoren za dejanja drugih ; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo ; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov  jamči / odgovorni urednik  ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije
b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega:   za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi ; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
// dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge:   dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico ; bil je odgovoren za organizacijo volitev na tem območju ; starši so odgovorni za otrokov razvoj
// ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec:   ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo ; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti:   novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi ; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev  premišljena, trezna
3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost:   operacija je odgovoren poseg ; zaupali so mu odgovorno nalogo ; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4. v povedni rabi  ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje:   vlada je odgovorna državnemu zboru ; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5. publ. pooblaščen , pristojen 1 obrniti se na odgovorni forum ; odgovorni organi ; stiki z odgovornimi predstavniki
// vodstven , vodilen :   odgovorni krogi v stranki ; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
● 
ekspr.  z glavo ste odgovorni za njegovo življenje  usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
♦ 
pravn.  odgovorna oseba  oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje ; kazensko odgovorna oseba  oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje ; psih.  človek je odgovorno bitje  sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovoríti   -ím dov. , odgovóril;  nam.  odgovôrit  in  odgovorít  ( ī í )
1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje:   vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril ; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo ; odgovoriti brzojavno, pisno ; odgovoriti glasno ; hladno, jezno, mirno odgovoriti ; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti ; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti  povedali, rekli ; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja  znal vse, kar so ga vprašali ; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje  spoznati, razmisliti
// pojasniti , razložiti :   ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril
// sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari:   ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili ; odgovoriti na pritožbo, vlogo
2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav:   ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril ; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav  odzdravil ; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili
// napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice:   že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril ; odgovoriti na pismo ; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto
// povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del:   zbor odgovori solistu ; pevci so odgovorili nekoliko preglasno
// oglasiti se kot na pobudo koga:   planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top
3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala:   odgovoriti na telefonski klic ; odgovorili so jim z mahanjem, raketo ; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok
// reagirati, odzvati se:   odgovoriti na dražljaj / ekspr.  na njihove stoke je odgovoril z bičem
4. zavrniti očitke, negativno kritiko:   odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom ; odgovoriti na napade v časopisju ; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug:   odgovoriti na pritisk z demonstracijami ; odgovoriti na žalitev s klofuto ; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi
5. zastar. odvrniti , odsvetovati :   skušala je očetu odgovoriti to vožnjo ; odgovoril jih je od načrta
● 
vznes.  odgovoriti klicu domovine  vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe ; ekspr.  ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo  jih je ubil ; preg.  kdor molči, desetim odgovori  v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati

odgovórnost   -i ž ( ọ́ )
1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice:   odgovornost lahko preide na drugo osebo ; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje ; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok ; zahtevati odgovornost pri delu ; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev ; ekspr.  kdo nosi odgovornost za to  je odgovoren / objektivna odgovornost  odgovornost nadrejenega za namerne ali nenamerne napake, kriminalna dejanja, ki so jih storile osebe pod njegovo pristojnostjo, čeprav pri tem ni bil udeležen in o tem ni nič vedel / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov  jamstvo
b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega:   niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost   uporaba stopnic na lastno odgovornost ; pojdi na mojo odgovornost ; to je storil na svojo odgovornost
// dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge:   sprejeti odgovornost za napredek dežele ; breme odgovornosti ; publ.  vsa odgovornost leži na nas  mi smo za vse odgovorni
// odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec:   odklanjati odgovornost za neuspeh ; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo ; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti:   pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost ; razvijati odgovornost in samostojnost mladine ; ravnati brez odgovornosti ; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
3. naloga , obveznost :   skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost ; zaupati komu nove odgovornosti
4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje:   obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno / ekspr.  prevzeti odgovornost pred zgodovino
5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost:   ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge ; odgovornost odločitve
● 
ekspr.  kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi  kako težko je ; publ.  klicati, poklicati koga na odgovornost  odgovor
♦ 
pravn.  civilna odgovornost  odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja ; disciplinska odgovornost  odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti ; kazenska odgovornost  odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja ; krivdna odgovornost ; materialna odgovornost  odgovornost za povračilo premoženjske škode ; odškodninska odgovornost ; osebna odgovornost  odgovornost določene osebe same kot fizične osebe ; psih.  odgovornost  sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovórnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na odgovornost:   imeti odgovornostni čut
 
pravn.  odgovornostno zavarovanje  zavarovanje za škodo, ki jo je zavarovanec dolžen poravnati drugim

odgozdíti   -ím  in  odgózditi -im dov. , odgózdil  ( ī í; ọ̄ )
narediti, da kaj preneha biti zagozdeno:   odgozditi toporišče

odgrabíti   in  odgrábiti -im,  in  odgrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
z grabljenjem odstraniti:   odgrabiti gnoj izpod krave

odgrébati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
z grebenjem odstranjevati:   odgrebati blato s čevljev
// odkopavati, navadno z rokami, s kremplji:   odgrebati truplo

odgrêbsti   -grêbem dov. , odgrébel odgrêbla; odgrebèn  tudi  odgrêben  ( é )
z grebenjem odstraniti:   odgrebsti sneg z groba
// odkopati, navadno z rokami, s kremplji:   lisice so odgreble truplo

odgrínjati   -am nedov. ( í )
1. (delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva:   odgrinjati rjuhe ; odgrinjati zaveso ; pren., ekspr.  odgrinjati tančico prihodnosti
// (delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva:   odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat
2. knjiž. kazati , razkrivati :   pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa ; življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti

odgrísti   -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti:   miši so odgrizle korenine
 
ekspr.  niso odnehali, dokler mu niso odgrizli zaslužka  odjedli

odgrízniti   -em dov. ( í ȋ )
s stiskom zob odstraniti:   odgrizniti kos jabolka ; medved mu je odgriznil uho / z zobmi odgrizniti
 
ekspr.  nenadoma je odgriznil besedo  sredi besede prenehal govoriti

odgrméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr.  grmeč se oddaljiti:   nevihta je odgrmela za hribe / bombniki so odgrmeli proti severu / jezno je odgrmel iz hiše  kričeč odšel

odgrníti   in  odgŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. (delno) odstraniti tkanino, ki kaj pokriva, zakriva:   odgrniti odejo, pregrinjalo, zaveso ; pren., ekspr.  odgrniti zagrinjalo preteklosti
// (delno) odstraniti s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva:   odgrniti mizo, okno, posteljo / pokrite vrtnice so odgrnili  odkrili / smehljaj ji je odgrnil bleščeče zobe ; pren., knjiž.  odgrniti skrivnost
2. star. odmakniti , umakniti :   odgrnil je kamen s ceste / odgrnila je veje in previdno stopala naprej

odgúgati se   -am se  tudi  -ljem se dov. ( ū )
gugajoč se oddaljiti:   ladja se je odgugala od brega / počasi se je odgugal iz gostilne  gugajoč se odšel

odhacáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  okorno, težko oditi:   starec je godrnjaje odhacal na vrt / medved je počasi odhacal nazaj v gozd

odhajáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor odhaja z doma:   pripraviti popotnico odhajaču / slišati je bilo korake odhajačev  odhajajočih

odhájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odhajati:   odhajanje ljudi iz hiše / odhajanje strokovnjakov v tujino / odhajanje k vojakom / natakarjevo odhajanje in prihajanje

odhájati   -am nedov. ( ȃ )
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na določenem mestu:   gledala je za njim, ko je odhajal ; ljudje so začeli odhajati iz hiše ; počasi je odhajal proti vratom / gledali so za vlakom, ki je odhajal  se oddaljeval ; ladja odhaja iz pristanišča  pluje / naši izseljenci so odhajali v Ameriko  so se odseljevali ; mladina odhaja iz vasi  zapušča vas, se zaposluje v mestu
// izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom:   srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih / odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja:   letos odhaja v pokoj / bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom
3. večkrat oditi:   prihajal je zadnji in odhajal prvi ; odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči / ob sobotah odhaja v mesto nakupovat  hodi / pogosto odhaja na izlete  hodi
● 
evfem.  nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta  umirala ; odhaja na novo službeno mesto  prestavljen je

odhitéti   -ím dov. , odhítel  ( ẹ́ í )
hitro oditi:   odhitela je iz sobe ; odhiteti na vrt / lastovke so odhitele na jug  hitro odletele / avtomobil je odhitel proti mestu  hitro odpeljal

odhlačáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  hlačaje oditi:   fantek je odhlačal za materjo / medved počasi odhlača v gozd
// slabš. oditi :   nazadnje je le odhlačal

odhòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od oditi:   onemogočiti, preprečiti odhod ; čakali so na njegov odhod ; pripraviti se za odhod ; to se je zgodilo kmalu po njegovem odhodu ; pred odhodom na vlak se je oglasil pri njem / to mu je podaril ob odhodu, pri odhodu z doma ; njegov nenadni odhod v tujino je vse presenetil ; določiti dan odhoda / odhod ladje ; prihodi in odhodi vlakov / vsakodnevni odhod na delo / odhod v pokoj / odhod v partizane / njegov odhod s tega sveta je vse pretresel

odhódek   -dka m ( ọ̑ )
nav. mn., ekon.  stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije:   izračunati prihodke in odhodke

odhóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odhod:   odhodno razpoloženje
 
žel.  odhodni signal ; odhodna postaja  postaja, s katere vlak odpelje

odhódnica   -e ž ( ọ̑ )
1. prireditev, pogostitev ob odhodu, slovesu:   prirediti odhodnico ; iti, povabiti na odhodnico
// pesem, ki se poje ob odhodu, slovesu:   sestaviti, zapeti odhodnico
2. popotnica :   žena mu je pripravila odhodnico
● 
pripraviti večerjo za odhodnico  za odhod, slovo

odhódnik   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor odide z doma:   o odhodnikih ni bilo nikakršnega sporočila

odhódnja   -e ž ( ọ̑ star.
1. odhod :   pripraviti se na odhodnjo ; prišel je čas, določen za odhodnjo
2. odhodnica :   zapeti komu pesem za odhodnjo / povabiti koga na odhodnjo

odhŕkati se   -am se dov. ( r̄ ȓ )
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla:   preden je začel govoriti, se je odhrkal ; glasno se odhrkati

odhrkávati se   -am se nedov. ( ȃ )
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla:   odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati ; starec se je kar naprej odhrkaval

odhŕkniti se   -em se dov. ( ŕ ȓ )
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla:   preden je spregovoril, se je odhrknil ; močno se je odhrknil in pljunil

odhruméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati hrumeti:   stroji so odhrumeli / vihar je odhrumel
2. ekspr.  hrumeč se oddaljiti:   letalo je odhrumelo proti hribom / odhrumel je skozi vrata  kričeč, ropotajoč odšel

odhúliti se   -im se dov. ( ú ū )
pritajeno, sključeno oditi:   pes se je odhulil od hiše / ob njegovih strogih besedah se je odhulila iz sobe

ódica   tudi  odíca -e ž ( ọ̄; í )
knjiž. trnek :   loviti z odico ; odica z vabo

ódičen   tudi  odíčen -čna -o  ( ọ̄; ȋ )
pridevnik od odica:   odična vrvica

odíčiti   -im dov. ( í ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati :   odičiti grob s cvetjem ; odičila se je z biseri / cesar ga je odičil z visokimi naslovi

ódičnica   tudi  odíčnica -e ž ( ọ̄; ȋ )
knjiž.  vrvica za trnek:   pritrditi trnek na odičnico

odigránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odigrati:   po odigranju državne himne so gostje pregledali častno četo / odigranje prekinjenih partij na šahovskem prvenstvu / odigranje odloženih tekem

odigráti   -ám dov. ( á ȃ )
končati igranje, igro:   prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala
// poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramski tekst:   odigrati več prizorov iz drame ; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever  igral / publ.  religija je odigrala pomembno vlogo v zgodovini našega naroda  je bila pomembna
b) glasbeno delo:   odigral je nekaj valčkov ; sonato je odigrala z odlično tehniko
// z igranjem uresničiti:   odigrali so še nekaj partij taroka ; naša reprezentanca je odigrala pet tekem
● 
ekspr.  fant je odigral  ne more več upati na uspeh ; ekspr.  ta predmet je v šoli odigral  se ne bo več poučeval ; ekspr.  imenitno je odigrala kratkovidnost  se je naredila, kot da je kratkovidna

odigrávati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž.  poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem; igrati :   odlično je odigraval vlogo glavnega junaka / predstavo so odigravali na prostem  uprizarjali

ódij   -a m ( ọ́ )
knjiž. sovraštvo , nejevolja :   ves odij v zvezi s tem bo padel nanj

odímiti   -im dov. ( ī ȋ )
1. obdati z dimom:   odimiti ose, sršene
2. počrniti, umazati z dimom:   odimiti steklo ; posoda se je odimila

odiózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. neprijeten , zoprn :   nobenega dela se ne brani, pa če je še tako odiozno / odiozna policijska služba  osovražena

odióznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. neprijetnost , zoprnost :   odioznost takih poslov ga je odbijala

odirálec   -lca  [ odirau̯ca tudi odiralca m ( ȃ )
ekspr. izkoriščevalec :   to so sami odiralci delavcev

odíranje   -a s ( ī )
glagolnik od odirati:   odiranje prašičev, zajcev / odiranje kože / neusmiljeno odiranje ljudi

odírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom:   odirati prašiča, zajca ; vpil je, kakor bi ga živega odirali / odirati na meh  odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
2. nav. ekspr.  izkoriščati, izrabljati z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:   strašno je odiral svoje dolžnike / odirati delavce  izkoriščati, izrabljati

odisêja   -e ž ( ȇ )
odisejada :   čez nekaj dni bomo začeli svojo odisejo ; v delu je opisana njegova osebna odiseja od kmečkega fanta do idola / rad pripoveduje o svoji šolski odiseji

odisejáda   -e ž ( ȃ )
ekspr.  dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje:   v knjigi opisuje avtor svojo odisejado po kapitulaciji nemške armade / ladja je srečno prestala svojo odisejado / vesoljska odisejada

odisêjski   -a -o prid. ( ȇ )
tak kot pri Odiseju:   odisejske zvijače ; odisejsko potovanje

odišáviti   -im dov. ( ā ȃ )
1. narediti dišeče:   odišaviti perilo ; skrbno se je počesala in odišavila
2. dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus:   meso osolimo, popopramo in odišavimo ; odišaviti jed s cimetom

odišávljati   -am nedov. ( á )
1. delati dišeče:   odišavljati perilo ; rada se je odišavljala
2. dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus:   odišavljati sladice z različnimi aromati

odíšel   -šla -o  [ odišəu̯ prid. ( ī )
zastar.  ki odide:   odišli gostje

odíti   -ídem dov. , odšèl odšlà odšlò  tudi  odšló  ( í )
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu:   vstal je in odšel ; čas je, da odidem ; po teh besedah je odšla iz sobe ; že zjutraj je odšla z doma ; odšla je k sosedi in ji vse povedala ; odšel je v sobo in se zaklenil ; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje  odletele / vlak je že odšel  odpeljal ; sonce je odšlo za goro  zašlo / brez slovesa je odšla od njega  ga je zapustila ; že pred leti so odšli v tujino  so se odselili ; ekspr.  škoda, da je odšel tako mlad  umrl
// izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom:   že zjutraj je odšel v mesto ; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina ; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat ; vsi so odšli na delo ; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici  šla
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja:   oditi v pokoj ; ekspr.  oditi v smrt za domovino  umreti / oditi k partizanom
3. zastar.  uiti čemu, rešiti se česa:   srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel
● 
ekspr.  kazen ti ne odide  gotovo boš kaznovan ; ekspr.  njena mladost je hitro odšla  minila ; publ.  oditi iz političnega življenja  ne ukvarjati se več s politiko ; odšel je na novo službeno mesto  prestavljen je bil ; evfem.  odšel je na drugi svet  umrl je ; pog.  oditi po francosko  brez slovesa, neopazno ; ekspr.  oditi z dolgim nosom  osramočen; ne da bi kaj opravil

odjádrati   -am dov. ( ȃ )
z jadranjem se oddaljiti:   odjadrati iz pristanišča / ekspr.  lastovke so odjadrale na jug  odletele
// ekspr.  počasi, dostojanstveno oditi:   odprla je vrata in odjadrala / nenadoma je vstal in odjadral proti izhodu  odšel

odjáhati   -am  tudi  -jášem dov. ( ā )
jahaje se oddaljiti:   odjahali so po klancu ; odjahati v diru

odjáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od odjaviti:   odjava stanovalca / odjava obrti
 
žel.  sporočitev prometnika predhodni postaji, da je proga prosta
// listina, s katero se odjavlja:   napisati odjavo

odjáven   -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na odjavo:   odjavni rok / odjavna taksa / prijavna in odjavna služba  dejavnost, ki se ukvarja s prijavljanjem in odjavljanjem začasnega ali stalnega bivališča prebivalcev

odjáviti   -im dov. ( á ȃ )
sporočiti glede na predpise
a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju:   odjaviti stalno, začasno prebivališče ; odjaviti stanovalca ; ob preselitvi se je treba odjaviti / odjaviti se iz hotela
b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico:   odjaviti obrt ; odjaviti delavce, zavarovance iz (obveznega) zavarovanja ; odjaviti vozilo iz prometa ; pravočasno odjaviti obrok za otroka v šoli / odjaviti internet, televizijski sprejemnik ; odjaviti naročnino na časopis ; odjaviti se od sprejemanja sporočil
// sporočiti prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj:   za izlet jo je najprej prijavil, nato pa odjavil ; odjaviti se od izpita / odjaviti se s strežnika

odjávljati   -am nedov. ( á )
sporočati glede na predpise
a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju:   odjavljati stalno, začasno prebivališče / prijavljati in odjavljati dokumente
b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico:   odjavljati dejavnost, obrt ; odjavljati delavce, zaposlene iz (socialnega) zavarovanja ; odjavljati vozila iz prometa ; pravočasno odjavljati obroke za otroke v šoli / odjavljati časopis, kabelsko televizijo
// sporočati prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj:   referat študentov od izpita ne odjavlja ; elektronsko odjavljati ; nekateri člani se odjavljajo, drugi prijavljajo / odjavljati se s spletne strani

odjávnica   -e ž ( ȃ )
adm.  tiskovina za odjavo:   izpolniti odjavnico
 
žel.  določeno mesto, od koder se daje odjava

odjédati   -am nedov. ( ẹ́ )
ekspr.  uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug:   šel je od doma, da ne bi bolni materi odjedal kruha
// povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več:   odjedati komu olajšave ; odjedati zaslužek potrebnejšim / police ob stenah so mu odjedale že tako borno svetlobo  jemale
● 
sekira je odjedala velike kose lesa  odsekavala

odjèk   tudi  odjék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
knjiž. odmev :   odjek jim odgovarja, se razlega ; odjek strela
● 
publ.  gospodarska sprememba je imela močen odjek tudi v zunanjem svetu  o njej so govorili, razpravljali

odjékati   -am nedov. ( ẹ̄ )
knjiž. odmevati :   glas odjeka od gor / koraki odjekajo po ulici / njegove trde besede so mu še dolgo odjekale v glavi

odjékniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. ponoviti se kot odmev:   strel je odjeknil od hribov
// dati kratek, oster glas:   v tovarni je odjeknila močna eksplozija
2. knjiž., navadno s prislovnim določilom  ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti:   kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej
● 
knjiž.  pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih  je pustila sled, se pokazala

odjèm   -éma m ( ȅ ẹ́ )
1. knjiž. kupovanje , nakup :   povečati odjem gradbenega materiala / ponuditi blago v odjem  v prodajo ; odjem kmetijskih proizvodov je letos manjši kot lani  potrošnja, poraba
2. odvzemanje , odvzem :   ventil za odjem pare
 
elektr.  odjem električnega toka ; teh.  odjem električne energije, plina, vode

odjemálec   -lca  [ odjemau̯ca in odjemalca m ( ȃ )
oseba v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve:   imeti, izgubiti, obdržati odjemalce ; glavni, stalni odjemalci ; odjemalci knjig ; nova čistilnica ima veliko odjemalcev
 
elektr.  odjemalec električne energije  na električno omrežje priključeni porabnik električne energije
// knjiž. uporabnik :   število odjemalcev kulturnih dobrin se veča ; odjemalec sodobne umetnosti

odjemálen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  ki je za odvzemanje:   odjemalne priprave

odjemálka   -e  [ odjemau̯ka in odjemalka ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve:   pridobila si je nove odjemalke ; dolgoletna, zvesta odjemalka / države odjemalke nafte
♦ 
elektr.  odjemalka električne energije  na električno omrežje priključena porabnica električne energije

odjemálnik   -a m ( ȃ )
elektr., navadno s prilastkom odjemnik :   odjemalnik zvoka

odjémati   -am  stil.  -ljem nedov. ( ẹ̑ )
star. odvzemati , jemati :   orehe je razdelila na kupčke in jih odjemala ter dodajala / svetel prostor mu je odjemal strah in tesnobo / odjemati krivdo / odjemali so jim živež in obleke
 
star.  že vsa leta odjema živila v tej trgovini  kupuje, nabavlja
 
elektr.  odjemati električni tok ; rel.  Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas  molitveni nagovor Kristusa v podobi kruha in vina pred obhajilom

odjémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odjem:   odjemne možnosti, pogodbe
 
elektr.  odjemno mesto ; strojn.  odjemna para  para, ki se jemlje iz parnega stroja za gretje

odjémnik   -a m ( ẹ̑ )
elektr., navadno s prilastkom  naprava za odvzemanje električnega toka, zvoka:   škarjasti odjemnik ; tokovni odjemnik ; odjemnik zvoka

odjénjati   -am dov. ( ẹ̄ star.
1. odnehati , popustiti :   ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja
2. nehati 1 , prenehati :   nazadnje je dež odjenjal ; nista odjenjali govoriti

odjenljív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. popustljiv :   pameten in odjenljiv človek je
● 
nar. primorsko  odjenljiv sneg  udirajoč se, južen

odjenljívost   -i ž ( í )
zastar. popustljivost :   vljudna odjenljivost

odjésti   -jém dov. , 2. mn.  odjéste,  3. mn.  odjedó  tudi  odjêjo; odjêj  in  odjèj odjêjte; odjédel odjédla,  stil.  odjèl odjéla  ( ẹ́ )
ekspr.  povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več:   odjesti komu delo, zaslužek ; odjesti dediču posestvo / odjedel mu je izvolitev  preprečil ; odjedla ji je moža  prevzela ; odjedel mu je paciente  jih odvrnil od njega

odjézditi   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z jezdenjem se oddaljiti:   odjezdili so z dvorišča ; odjezditi v diru

odjúga   -e ž ( ȗ )
otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju:   zunaj je nastopila odjuga / dvodnevna odjuga / taljenje snega ob odjugi ; pren., ekspr.  pričakovati politično odjugo

odjúžiti se   -im se dov. ( ú ȗ )
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:   vreme se je odjužilo ; brezoseb.  zadnje dni se je precej odjužilo

odkàr   vez. ( ȁ )
v časovnih odvisnih stavkih  za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka:   odkar ga poznam, se ni nič spremenil ; odkar se je preselil, še ni prestopil domačega praga ; to se dogaja, odkar svet stoji ; tri leta je že, odkar živi v mestu

odkášljati   -am dov. ( ȃ )
s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se:   ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal

odkašljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odkašljevati se:   po dolgem odkašljevanju je spregovoril / iz sobe je bilo slišati hripavo odkašljevanje

odkašljeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
s kašljanjem spravljati sluz iz grla, sapnika:   odkašljuje se, a se ne more odkašljati

odkázati   tudi  odkazáti -kážem dov. ( á á á )
1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času:   gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan ; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo
// določiti kraj in obseg česa:   odkazali so prostor za novo šolo ; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta
2. star.  napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati :   odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme
● 
publ.  dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe  namenili ; publ.  romanu so v literaturi odkazali pravo mesto  so ga pravilno ocenili
♦ 
gozd.  odkazati drevesa za posek  izbrati in označiti jih

odkazovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odkazovati:   odkazovanje dela, snovi za učenje / nepravilno odkazovanje lesa

odkazováti   -újem nedov. ( á ȗ )
določati, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času:   delo ji je odkazovala starejša sestra
// določati kraj in obseg česa:   odkazovati parcele za gradnjo
● 
publ.  slovstvena zgodovina mu odkazuje prvo mesto med obema vojnama  ga ocenjuje za najboljšega, najpomembnejšega

odkídati   -am dov. ( í ȋ )
odstraniti :
a) sneg:   odkidati zametene ceste / odkidati sneg s pločnika
b) gnoj, blato:   odkidati živini / odkidati nesnago

odkidávati   -am nedov. ( ȃ )
kidati :   vsako jutro je moral odkidavati / odkidavati sneg / odkidavati izpod živine

odkímati   -am dov. ( ȋ )
1. z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje:   odkimal je, češ da se ne strinja ; na njegovo vprašanje je odkimal / ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal / odkimati z glavo
2. z gibi glave odzdraviti:   prišlecu je prijazno odkimal
● 
ekspr.  če ga bo prosil, mu ne bo odkimal  mu ne bo odrekel ; ekspr.  vsa osupla je odkimala z glavo  zmajala

odkimávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje:   prodajalka odkimava, da takega blaga nimajo ; nič ni odgovorila, samo odkimavala je / odkimavati z glavo
2. z gibi glave odzdravljati:   vstopali so drug za drugim in je moral kar naprej odkimavati
● 
kar ne morem verjeti, je odkimaval oče  zmajeval

odkimováti   -újem nedov. ( á ȗ )
odkimavati :   ni videti zadovoljen, odkimuje / kar naprej je odkimoval vstopajočim

odkladalíšče   -a s ( í )
odlagališče :   odkladališče lesa, peska

odkládati   -am nedov. ( ȃ )
zastar. odlagati :   počasi je odkladal suknjič in se plašno oziral okrog / odkladati les na določena mesta ; pesek so odkladali na robu cestišča / dolgo je odkladal odgovor ; odkladati potovanje

odkladnína   -e ž ( ī )
plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi odlaganja (tekoče) vode:   jezerske, rečne odkladnine
 
geol.  kvartarne, terciarne odkladnine

odklamáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  počasi, nerodno oditi:   s povešeno glavo je odklamal iz hiše
// oditi :   le kam je spet odklamal

odklánjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odklanjati:   odklanjanje pomoči / odklanjanje pripomb ; odklanjanje idejno neustreznih sestavkov / odklanjanje dramskega dela je občinstvo izrazilo z molkom / tako ravnanje staršev povzroča pri otroku čustveno odklanjanje ; idejno odklanjanje / odklanjanje elektronskega curka

odklánjati   -am nedov. ( ȃ )
1. ne sprejemati (kaj ponujenega):   odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano  noče jesti / v osmrtnicah  cvetje hvaležno odklanjamo
2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa:   njegov predlog odklanjajo ; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. imeti, izražati negativen odnos do česa:   otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
// knjiž.  ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati:   sodelavci ga odklanjajo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik:   odklanjati odgovor, podpis ; odklanjal je sodelovanje z njimi  ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj
4. knjiž., zastar. odstranjevati , odmikati :   med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. fiz.  povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva:   kondenzator odklanja elektronski curek ; odklanjati žarek iz prvotne smeri ; svetlobni curek se odklanja
● 
knjiž.  dekleta so ga po vrsti odklanjala  niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti ; knjiž.  s težavo so odklanjali napad  odbijali

odklápljati   -am nedov. ( ā )
1. z odstranitvijo povezovalne naprave ločevati od česa:   odklapljati železniške vozove
2. izklapljati , izključevati :   kar naprej odklaplja in vklaplja radio
// prekinjati dovajanje česa:   v sušnih obdobjih začnejo odklapljati električni tok

odkláti   -kóljem dov. , odkôlji odkoljíte  ( á ọ́ )
s klanjem odstraniti:   odklati trščico od polena ; sklad se je odklal od skale in zgrmel v dolino

odklatíti   in  odklátiti -im,  tudi  odklátiti -im dov. ( ī á; á )
zastar. sklatiti :   odklatiti jabolko

odklêj   in  odklèj prisl. ( ē; ȅ )
zastar.  izraža vprašanje, od katere časovne meje traja dejanje; od kdaj :   odklej se že poznava / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih  vprašanje je, odklej se v zgodovini pojavlja ta tip družbe

odkleníti   -klénem dov. ( ī ẹ́ )
1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre:   vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil ; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje
b) da kaj lahko začne delovati:   odkleniti kolo, volan
2. knjiž., ekspr. razkriti , razodeti :   odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce
● 
ekspr.  po petih letih so mu odklenili ječo  mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili ; odkleniti psa  narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu

odklénkati   -am dov. ( ẹ̑ nav. 3. os.
1. nav. ekspr.  prenehati klenkati:   zvon je odklenkal
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti:   takim ljudem je zdaj odklenkalo ; v tej službi ji je odklenkalo / kolonializmu je odklenkalo / zimi je odklenkalo  zima je minila
● 
ekspr.  odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali  umrl je ; ekspr.  pri njej mu je odklenkalo  ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več

odklépanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odklepati:   dolgo se je mudil z odklepanjem / naložili so mu skrb za zaklepanje in odklepanje vežnih vrat

odklépati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. spravljati ključavnico v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre:   dolgo je odklepal, pa ni mogel odkleniti ; ta ključ ne odklepa / odklepati vrata / odklepati in zaklepati blagajno
b) da kaj lahko začne delovati:   odklepati kolo
2. knjiž., ekspr. razkrivati , razodevati :   prerad odklepa svojo notranjost

odklesáti   -kléšem dov. , odklêši odklešíte; odklêsal  ( á ẹ́ )
s klesanjem odstraniti:   od kamna je odklesal več majhnih kosov

odkléstiti   -im dov. , odkléščen  ( ẹ́ ẹ̄ )
s sekiro odstraniti:   odklestiti veje ; pren., ekspr.  prevodu je bilo treba marsikaj odklestiti

odklétev   -tve ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odkleti:   rešiti koga z odkletvijo

odkléti   -kôlnem  [ otkou̯nem dov. , odkolníte  tudi  odkôlnite; odklél;  nam.  odklét  in  odklèt  ( ẹ́ ó )
1. po ljudskem verovanju  narediti, da kaj preneha biti zakleto:   s poljubom odkleti zakleto kraljično
2. knjiž., ekspr. rešiti , osvoboditi :   iz žalosti jo je odklelo delo

odklíkati   -am dov. ( ȋ )
1. s klikom računalniške miške kaj izbrati, označiti, zaznamovati:   uporabnik odklika ustrezne parametre in tako nadomesti tipkanje ukaza ; odklikati ikono
2. prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran s klikom računalniške miške:   ko si je ogledal video, je odklikal na drugo spletno stran
// s klikom računalniške miške priti do določene strani na svetovnem spletu sploh:   da bi o raziskavi izvedela še več, je odklikala na njeno spletno stran

odkljúkati   -am dov. ( ȗ )
s kljuki podobnim znakom zaznamovati kot opravljeno, obravnavano, upoštevano:   stvari, ki jih je že zložil v kovček, je na seznamu odkljukal
● 
ekspr.  stara ura v stolpu je odkljukala pet  odbila

odklobuštráti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  počasi, okorno oditi:   dal si je kovček na ramo in odklobuštral po stopnicah
// slabš. oditi :   brez besede je odklobuštral mimo nje

odklòn   -ôna m ( ȍ ó )
1. odmik od normalnega, pravega:   otrokov duševni odklon ; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma  odmik ; prišlo je do odklona od tradicije
2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke:   odklon magnetne igle ; odklon kazalca v levo
3. fiz.  pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva:   odklon curka delcev ; odklon svetlobe
♦ 
šport.  odklon  upogib telesa v pasu vstran ; žel.  voziti v odklon  v spremenjeno smer

odklonílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki izraža, vsebuje odklanjanje:   odklonilna kritika ; odklonilno vedenje / imeti do česa odklonilen odnos ; odklonilno stališče / odklonilen odgovor  negativen

odklonítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odkloniti:   odklonitev vabila / odklonitev njegovega pesniškega dela / odklonitev prošnje jo je prizadela

odkloníti   -klónim dov. ( ī ọ́ )
1. ne sprejeti (kaj ponujenega):   odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa:   njegov predlog so odklonili ; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
3. imeti, izraziti negativen odnos do česa:   njegovo poezijo je odklonil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik:   odkloniti odgovor, podpis ; odklonil je plačilo  ni hotel plačati
4. knjiž., zastar. odstraniti , odmakniti :   odklonil je veje in stopil za njo
5. fiz.  povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva:   magnetno polje odkloni curek elektronov ; žarek se odkloni
● 
prošnjo so odklonili  je niso pozitivno rešili ; ekspr.  žalostno je odklonil z glavo  odkimal

odklonljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž., zastar. odvrnljiv :   odklonljiva nevarnost

odklónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odklon:   odklonski pojavi / odklonski kot  kot, za katerega se spremeni smer gibanja telesa ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva ; odklonska sila

odklónskost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost odklonskega:   ideološka odklonskost ; spolna odklonskost ; opredeljevanje odklonskosti

odklòp   -ópa  in  -ôpa m ( ȍ ọ́, ó )
1. odklopitev :   odklop vozila / odklop električnega toka
2. odmik od vsakdanjih misli, skrbi, dejavnosti z namenom telesne, duševne sprostitve:   privoščiti si pošten dopustniški, počitniški odklop ; hrepeneti po odklopu od vsakdanje rutine / popoln odklop

odklópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odklop ali odklapljanje:   odklopna naprava, priprava
♦ 
obrt.  odklopno okno  enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki

odklopítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odklopiti:   odklopitev lokomotive / ob odklopitvi likalnika jo je streslo / odklopitev misli, možganov / odklopitev električnega toka

odklopíti   in  odklópiti -im dov. ( ī ọ̄ )
1. z odstranitvijo povezovalne naprave ločiti od česa:   odklopiti lokomotivo ; odklopiti prikolico
2. izklopiti , izključiti :   odklopiti likalnik ; odklopiti radio / odklopiti telefon / pren.  odklopiti možgane
// prekiniti dovajanje:   odklopili so mu plin, električni tok in vodo

odklópnik   -a m ( ọ̑ )
elektr.  priprava za prekinitev tokokroga pri zelo velikem toku:

odklopotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
nav. ekspr.  klopotaje oditi:   v prevelikih coklah je počasi odklopotal iz hiše / zajahal je in odklopotal v noč

odkobáliti   -im dov. ( ā ȃ zastar.
okobal sedeč se oddaljiti:   zajahala sta konja in odkobalila naprej
// ekspr.  nerodno, okorno oditi:   počasi je odkobalil iz hiše

odkóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
voj. žarg. odpeti 1 neslišno je odkočil puško

odkód   in  od kód prisl. , piše se narazen  ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje, od katere krajevne meje poteka dejanje:   od kod ste hodili peš ; elipt.  od kod in kam, prijatelj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih  vprašaj ga, od kod prihaja
// izraža vprašanje po izvoru dejanja, stanja:   od kod si doma ; od kod imate te novice
2. nav. ekspr.  izraža vprašanje po vzroku dejanja, stanja:   od kod to žalostno stanje naših cest ; od kod kar naenkrat taka prijaznost
3. izraža nedoločeno, poljubno mejo, od katere poteka dejanje:   če je od kod prišel, je zmeraj prinesel darila / doma je iz Kranja ali od kod drugod v bližini

odkóder   in  od kóder  [ otkodər prisl. , piše se narazen  ( ọ̑ )
v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih  za izražanje meje, od katere poteka dejanje odvisnega stavka:   povzpel se je na vrh gore, od koder je lep razgled / ljubi Belo krajino, od koder je doma / minister je obiskal Pariz, od koder bo nadaljeval pot v Ameriko  od tam (pa) bo

odkodírnik   -a m ( ȋ teh.
naprava za dekodiranje, navadno kot del računalnika ali programske opreme:   digitalni odkodirniki ; programski, strojni odkodirnik ; odkodirnik za zvok

odkolovrátiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  nespretno, opotekaje se oditi:   plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne ; vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo
// slabš. oditi :   možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši

odkòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odkopati:   po odkopu grobov so odkrili še ostanke svetišča / težaven odkop premoga  kopanje
2. prostor, ki je nastal z izkopavanjem; izkop :   poglobiti odkop za vodovod
3. mont.  kraj, kjer se koplje ruda, premog:   odkop ima dva izhoda ; potiskati vagončke k odkopu ; opuščen odkop

odkopáti   -kópljem  tudi  -ám dov. , odkôplji odkopljíte  tudi  odkôpaj odkopájte; odkôpal  ( á ọ́, ȃ )
s kopanjem odkriti kaj, priti do česa:   odkopati v pesku skrit predmet / arheologi so odkopali ostanke starega templja / odkopati grob / na zdravnikovo zahtevo so truplo odkopali  izkopali ; letos so v tem rudniku odkopali velike količine premoga  nakopali
// s kopanjem odstraniti:   odkopati prst od drevesa / odkopati žito izpod mlatilnice

odkopávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odkopavati:   odkopavanje razvalin / odkopavanje zasutih rudarjev traja že nekaj dni
 
mont.  odkopavanje z rušenjem

odkopávati   -am nedov. ( ȃ )
s kopanjem odkrivati kaj, prihajati do česa:   rimsko svetišče so odkopavali vrsto let / odkopavati ponesrečence / odkopavati premog  kopati
// s kopanjem odstranjevati:   odkopavati naneseno blato ; odkopavati sneg

odkópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odkop:
a) odkopna dela pri arheoloških raziskavah / rekordni odkopni učinek pri tekmovanju / odkopni prostor
 
mont.  (odkopno) čelo ; odkopno kladivo
b) odkopna lokomotiva, proga

odkopnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar.  postati kopen:   prisojna stran je že odkopnela

odkoracáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  oditi z nerodnimi, počasnimi koraki:   fantek ga je začudeno pogledal in odkoracal / starka je odkoracala v hišo  počasi odšla

odkoráčiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  oditi s širokimi, lenobnimi koraki:   ded je vstal in počasi odkoračil na cesto / tiger je dostojanstveno odkoračil v gozd
// star. oditi :   urno se je obrnil in odkoračil iz sobe

odkorákati   -am dov. ( ȃ )
1. korakajoč oditi:   odkorakati izpred kasarne ; postavili so se v vrsto in odkorakali proti vasi
2. ekspr. oditi :   slovesno je odkorakal iz dvorane / veselo je odkorakal v mesto

odkòs   -ôsa m ( ȍ ó )
agr.  glagolnik od odkositi:   po prvem odkosu je treba travnik pognojiti / naravnati višino odkosa / nizek odkos  pri tleh / spraviti zadnji odkos v silos

odkósiti 1   -im dov. ( ọ́ )
knjiž.  končati kosilo; pokositi 1 prišel je, ko so že odkosili / med kosilom je povedal nekaj gnusnega in v trenutku sem odkosil  prenehal kositi

odkosíti 2   -ím dov. , odkósil  ( ī í )
s koso, kosilnico odrezati:   odkositi rože ; z vsakim zamahom je odkosil veliko trave / odkositi pol travnika  pokositi ; odkositi za krave  nakositi

odkotalíti   -ím dov. , odkotálil  ( ī í )
s kotaljenjem spraviti z določenega mesta:   odkotaliti kolo ; sodi so se odkotalili po bregu

odkováti   -kújem dov. , odkovál  ( á ú )
narediti, povzročiti, da ni več vkovan:   odkovati jetnika

odkôvek   -vka m ( ȏ )
teh.  kovan polizdelek:   izdelovati, izvažati odkovke ; jeklen odkovek ; odkovki za avtomobilsko in kovinsko industrijo

odkrásti se   -krádem se dov. , stil.  odkràl se odkrála se  ( á ȃ )
nav. ekspr.  brez šuma, pritajeno oditi:   po prstih se odkrasti iz hiše ; odkradel se je mimo njega / čoln se je odkradel od brega  tiho odplaval
// naskrivaj, neopazno oditi:   nekateri so se že odkradli domov

odkréhati   -am dov. ( ẹ̄ )
ekspr.  krehajoč oditi:   obrnil se je in odkrehal v hrib

odkréhniti   -em  tudi  odkrêhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
ekspr. odlomiti , odtrgati :   vihar je odkrehnil vrhove smrek ; veja se odkrehne / zamahnil je z vso silo in odkrehnil toliko ledu, da so dereze prijele  odbil

odkrevljáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. odšepati :   naslanjajoč se na palico, je odkrevljala proti hiši
// težko, nerodno oditi:   starec je godrnjaje odkrevljal v kuhinjo

odkrevsáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  počasi, težko oditi:   odkrevsal je na dvorišče
// slabš. oditi :   urno je odkrevsala v hišo

odkrhávati   -am nedov. ( ȃ )
odlamljati, odtrgavati kaj krhkega, lomljivega:   odkrhavati mavčne okraske ; skale so se pod stopinjami odkrhavale

odkŕhek   -hka m ( ȓ )
odkršek :   odkrhki kapnikov, zoba

odkŕhniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega:   odkrhniti kos krede ; od skale se je odkrhnil drobec / odkrhniti koren ; noht se je odkrhnil ; odkrhniti si zob
// ekspr. odlomiti , odtrgati :   medved mu je odkrhnil čeljust ; odkrhniti kos pečenke
● 
ekspr.  odkrhniti besedam ost  obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega

odkrítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj odkrije, iznajde:   odkritelj cepiva proti rumeni mrzlici / ekspr.:  iskalec in odkritelj novih poti ; odkritelj resnice

odkríteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odkritelje ali odkritje:   odkriteljska strast / dosegel je odkriteljske uspehe

odkríti   -kríjem dov. , odkrìl  tudi  odkríl  ( í ȋ )
1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj:   odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite:   odkriti gredo ; odkriti tla / odkriti glavo  odstraniti pokrivalo z nje ; odkriti spečega otroka  odstraniti odejo z njega ; odkriti posteljo  odgrniti ; odkril si je prsi in pokazal rano  razgalil
// s strehe odstraniti kritino:   vihar je odkril streho
2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno:   premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr.  smehljaj ji je odkril zobe
3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega:   odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj  izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega:   bolezen so pravočasno odkrili ; odkriti nevarnost, zaroto ; odkril je njegov talent / odkriti tatu ; odkril je vzrok slabe volje  ugotovil ; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime  spoznal ; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh:   preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. narediti, da za kaj izve kdo drug:   svoje tehnike ni hotel odkriti ; odkriti komu skrivnost ; odkril ji je svojo ljubezen  izpovedal ; odkriti komu svoje želje  povedati ; nikomur se ni odkril  ni povedal svojih čustev, težav
5. ugotoviti, da kje kaj je:   ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov ; na cesti je odkril sledove stopinj  opazil / v besedilu je odkril več napak  našel / ekspr.:  odkriti pobeglega voznika  najti ; končno ga je odkrila v gostilni
● 
slabš.  ta človek ne bo odkril Amerike  ni posebno pameten, bister ; iron.  misli, da bo odkril Ameriko  kaj novega ; ekspr.  ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega  se je seznanil z njegovimi deli, idejami ; ekspr.  odkriti (svoje) karte  povedati, izdati svoje namene ; odkriti spominsko ploščo, spomenik  narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala ; ekspr.  v njem je odkrila srečo  on jo osrečuje ; ekspr.  v njej je odkrila staro znanko  prepoznala, ugotovila ; ekspr.  šele pozno sem odkril knjigo  spoznal, da je branje knjig užitek

odkrítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od odkriti:   odkritje radioaktivnih snovi ; odkritje tiska / navdušilo ga je odkritje, da ima sestro / odkritje tatvine / odkritje skrivnosti / jutri bo slavnostno odkritje spomenika padlim borcem
// kar se odkrije, iznajde:   zemljepisno vedo je obogatil z važnimi odkritji ; uporaba znanstvenih dosežkov in odkritij v praksi
● 
ekspr.  to je bilo zame pravo odkritje  nekaj popolnoma novega ; ekspr.  za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje  proti pričakovanju zelo dober, uspešen

odkritosŕčen   -čna -o prid. , odkritosŕčnejši  ( ȓ )
ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti:   je odkritosrčen človek ; proti njemu ni bila odkritosrčna
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva:   odkritosrčne besede ; odkritosrčna izpoved / pozdravil ga je z odkritosrčnim veseljem

odkritosŕčnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  odkritosrčen človek:   ta odkritosrčnež je nepreviden

odkritosŕčnost   -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost odkritosrčnega človeka:   radi so ga imeli zaradi njegove odkritosrčnosti / odkritosrčnost njenih besed je bila očitna

odkrítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost odkritega človeka:   ceniti koga zaradi njegove odkritosti / roman jih je pritegnil s svojo odkritostjo / ekspr.  z brezobzirno odkritostjo so ji vse povedali

odkriválec   -lca  [ otkrivau̯ca tudi otkrivalca m ( ȃ )
1. kdor kaj odkriva, odkrije:   taka je usoda velikih iznajditeljev in odkrivalcev / odkrivalec naših Alp / ekspr.  odkrivalec socialnih krivic
2. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa:   odkrivalec sevanja
 
psih.  odkrivalec laži  aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice

odkrívanje   -a s ( í )
glagolnik od odkrivati:   odkrivanje strehe / odkrivanje jam ; aparati za odkrivanje obolenj / odkrivanje ponarejevalcev / spregovoril je ob odkrivanju spominske plošče

odkriváteljski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odkrivalce ali odkrivanje:   odkrivateljski pomen planinstva / odkrivateljski nagibi

odkrívati   -am nedov. ( í )
1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj:   odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha ; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov
// odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite:   odkrivati gredo ; odkrivati tla
// s strehe odstranjevati kritino:   začeti odkrivati streho
2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno:   z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko
3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega:   odkrivati nove elemente, zvezde ; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode
// delati znano kaj prikritega, skrivnega:   pravočasno odkrivati bolezni ; odkrivati mlade talente
// delati znano sploh:   odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti
4. delati, da kaj izve kdo drug:   ne odkriva rad svojih misli, načrtov
5. ugotavljati, da kje kaj je:   v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo ; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani

odkrížati se   -am se dov. ( ī )
znebiti se, otresti se:   hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo

odkŕšek   -ška m ( ȓ )
odkrhnjen drobec, kos:   za oreh debel odkršek ; odkrški skale

odkrúšek   -ška m ( ȗ )
odkrušen drobec, kos:   pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški ; premogovi odkruški / na vse strani so leteli leseni odkruški  iveri ; pren., knjiž.  natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja
// arheol.  odkrušen kos prodnika:   obdelovanje odkruškov v kameni dobi

odkrušíti   in  odkrúšiti -im,  in  odkrúšiti -im dov. ( ī ú; ú ū )
s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega:   odkrušiti velik kos ometa, skale ; kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr.  odkrušiti košček kruha  odlomiti
// s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega:   granata je odkrušila zid ; pri jedi si je odkrušil zob

odkúkati   -am dov. ( ū ȗ )
prenehati kukati, peti:   kukavice so odkukale / ura s kukavico je odkukala

odkúp   -a m ( ȗ )
glagolnik od odkupiti:   odkup slike / odkup pravic / ponuditi kaj v odkup / ukvarjati se z odkupom in prodajo  odkupovanjem / notranji odkup  prodaja deležev ali delnic zaposlenim znotraj podjetja
// količina odkupljenega:   odkup žita narašča ; zadovoljiv odkup kmetijskih pridelkov in živine

odkúpen   -pna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na odkup ali odkupovanje:   odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža ; poslovodja odkupne postaje ; odkupno podjetje / odkupna cena  cena, po kateri odkupnik dobi blago
 
pravn.  odkupna pravica  izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti ; ptt  odkupna pošiljka  pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska

odkupíti   in  odkúpiti -im dov. ( ī ú )
1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega:   njeno sliko so odkupili ; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar
2. s plačilom rešiti, osvoboditi:   odkupiti ugrabljenega otroka
// nekdaj  s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana:   odkupiti sužnja ; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe  z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak
3. ekspr., navadno z orodnikom  dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja:   z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom

odkúpnik   -a m ( ȗ )
odkupovalec :   s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov

odkupnína   -e ž ( ī )
1. kar se plača za rešitev, osvoboditev koga:   plačati odkupnino za ujetnika
// nekdaj  kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana:   tlačani niso zmogli odkupnine ; zahtevati visoko odkupnino
2. plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino:   plačevati odkupnino za zemljo / ekspr.  žrtve so odkupnina za svobodo
 
ptt  znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke

odkupoválec   -lca  [ otkupovau̯ca tudi otkupovalca m ( ȃ )
kdor kaj odkupuje:   zadruga je osnovni odkupovalec kmetijskih pridelkov / delovno mesto odkupovalca živine

odkupoválnica   -e ž ( ȃ )
prostor, obrat za odkupovanje:   kmetijska zadruga s svojimi dvajsetimi odkupovalnicami

odkupovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odkupovati:   odkupovanje žita / odkupovanje sužnjev

odkupováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega:   odkupovati razstavljene slike
// poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev:   odkupovati borovnice, star papir, živino ; zadruga odkupuje kmetijske pridelke
2. s plačilom reševati, osvobajati:   odkupovati ugrabljene osebe
// nekdaj  s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana:   odkupovati sužnje ; tlačani so se začeli odkupovati

odkuríti   in  odkúriti -im dov. ( ī ú )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi , zbežati :   odkuriti jo skozi okno, v svet ; odkuriti hitro, brez slovesa / odkuril jo je s konjem ; vlak jo je odkuril proti Dunaju  odpeljal

odlagálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odlaganje:   odlagalno mesto / odlagalna miza, naprava

odlagalíšče   -a s ( í )
prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega:   odvoz odpadkov, starega železa na odlagališče ; javno odlagališče ; odlagališče (za) smeti / ekspr.  tudi morje je odlagališče za odpadke / odlagališče premoga, rude ; jedrsko odlagališče  prostor in naprave za odlaganje radioaktivnih odpadkov ; pren., publ.  jezik je odlagališče mnogih ostankov preteklosti

odláganje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odlagati:   odlaganje orodja po končanem delu / odlaganje blaga, materiala / rodovitno prst je ustvaril Nil z naplavljanjem in odlaganjem / odlaganje rešitve / storiti brez odlaganja  hitro, takoj

odlágati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi:   delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč  slačil / ekspr.  gozdovi odlagajo pisano obleko
2. delati, da kaj pride z vozila, živali:   ustavil je pred hišo in začel odlagati ; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali:   tovor so pred velikimi klanci odlagali ; odlagati in dolagati
3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam:   sproti odlagati izdelke ; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride:   odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti ; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod  nanaša
4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje:   voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik:   odlagati funkcije ; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
6. z glagolskim samostalnikom  delati, da se kaj ne opravi ob določenem času:   odlagati obisk, poroko ; odlagati študij,  knjiž.  s študijem
7. v zvezi z jajčece, jajce   izločati zaradi razmnoževanja:   samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane ; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre

odlahníti   in  odláhniti -em,  in  odláhniti -em dov. ( ī á; á ā )
nar., s smiselnim osebkom v dajalniku odleči :   bolniku je odlahnilo / ko jo zagleda, mu vidno odlahne

odlákan   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž.  porasel z dlako:   odlakan pes ; mladiči še niso odlakani / odlakana stran kožuha

odlámljati   -am nedov. ( á )
z lomljenjem odstranjevati:   odlamljal je vejice in si z njimi označeval pot
// z lomljenjem odstranjevati dele česa:   odlamljati slamico ; zobje se mu odlamljajo

odlašálec   -lca  [ odlašau̯ca tudi odlašalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor (rad) odlaša:   odlašalci in omahljivci

odlášanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odlašati:   odlašanje rešitve tega vprašanja je privedlo do neprijetnosti / brez odlašanja opraviti nalogo  hitro, takoj

odlášati   -am nedov. ( ȃ )
z glagolskim samostalnikom  delati, da se kaj ne opravi ob določenem času:   odlašati delo, plačilo ; odlašati z odhodom / elipt.  pojdi, ne odlašaj
 
preg.  kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri  delo opravi čim prej

odlášek   -ška m ( ȃ )
knjiž. odlašanje :   zdaj pa začnimo, odlašek je bil dosti dolg / brez odlaška, odlaškov je opravila svojo dolžnost

odléči   -léžem dov. , odlézi odlézite; odlégel odlêgla;  nam.  odléč  in  odlèč  ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah:   ko mu je odleglo, je vstal ; na svežem zraku mu je odleglo ; bolniku je po treh dneh odleglo
// izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega:   odleglo mu je, ko so odšli / odleglo ji je od skrbi  oddahnila se je
2. nav. 3. os., star. ponehati , popustiti :   bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti
3. nar.  prenehati nadlegovati:   vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu  (F. Finžgar)
4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela:   hči odleže za deklo ; on odleže za dva ; stroji veliko odležejo
// zadostiti del potrebe po čem:   sadje jim dosti odleže

odlégati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah:   odlega mu, ne bo umrl ; bolniku polagoma odlega

odlégel   -gla -o  [ odlegəu̯ prid. ( ẹ́ )
zastar. oddaljen , odročen :   odlegli hribovski kraji

odlepíti   in  odlépiti -im,  tudi  odlépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da kaj preneha biti prilepljeno:   odlepiti nalepko, znamko ; etiketa se je odlepila
// narediti, da kaj preneha biti zalepljeno:   odlepiti pismo ; zavitek se je odlepil

odlépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
delati, da kaj preneha biti prilepljeno:   odlepljati nalepke, obliže ; odlepljati se zaradi slabega lepila / previdno odlepljati povoj z rane
// delati, da kaj preneha biti zalepljeno:   videla ga je, kako je odlepljal pismo

odlèsk   -éska  in  -êska  tudi  odlésk -a m ( ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑ )
knjiž.  močen odsev:   odlesk luči v vodi / na njenem obrazu se vidi odlesk notranjega zadovoljstva  odraz, izraz

odlésti   -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z lezenjem se oddaljiti:   kača je odlezla ; mravlja je odlezla k jajčecem / vojaki so previdno odlezli / ekspr.  vlak je počasi odlezel  odpeljal
// ekspr.  počasi, navadno tudi s težavo oditi:   bolnik je odlezel iz sobe / kadar more, odleze v mesto  odide, gre
● 
nar.  po njivah je sneg že odlezel  skopnel

odlèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odleteti:   lastovke se pripravljajo na odlet / preložiti odlet letala ; čas odleta

odlétati   -am nedov. ( ẹ̑ )
odletavati :   ptiči odletajo / kolesa odletajo od kamenja  se odbijajo, odskakujejo

odletávati   -am nedov. ( ȃ )
1. leteč se oddaljevati:   vrane doletavajo in spet odletavajo / lastovke že odletavajo v južne kraje / letala so odletavala v presledku petih minut
2. zaradi sile prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu:   gumbi so zapovrstjo odletavali / listje že odletava  odpada
3. ekspr.  odbijati se, odskakovati:   kamenje je odletavalo od zidu / voz je odletaval po kamenju / suvala je z nogami, da ji je krilo odletavalo

odletéti   -ím dov. , odlêtel  ( ẹ́ í )
1. leteč se oddaljiti:   ptice so odletele z drevesa / letalo je odletelo / publ.  delegacija je včeraj odletela  se je odpeljala z letalom ; drobec kamna mu je odletel v oko  padel ; žoga je odletela mimo gola  zletela / odleteti stran ; pren.  misli so mu odletele v domači kraj
2. nav. ekspr.  zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu:   sunil je stol, da je odletel / pahniti koga, da odleti v zid ; udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh
// zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu:   potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb ; avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo / veja je ob prvem udarcu odletela
3. odbiti se, odskočiti:   krogla je odletela od zidu ; sekira je odletela od grče
4. pog.  biti izključen, odpuščen (iz službe):   če ne bo delal, bo odletel ; odleteti iz službe, organizacije / odleteti s predsedniškega mesta
● 
ekspr.  zaradi tega mu lahko odleti glava  je lahko ubit, usmrčen ; ekspr.  že drugič mu je nagrada odletela  je ni dobil ; ekspr.  od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar  je sluga dobil precej denarja ; ekspr.  odleteti k sosedu  odhiteti, steči ; pog.  odleteti pri izpitu  ne opraviti ga ; pog.  pri tej ženski si odletel  ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več

odletíšče   -a s ( í )
knjiž.  vzletno-pristajalna steza, vzletišče:   letalo je stalo na odletišču

odležáti   -ím dov. ( á í )
1. prebiti, preživeti v ležečem položaju:   kak teden sem odležal v bolnišnici, potem so me poslali domov
2. ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti:   hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni ; vino mora nekaj časa odležati
● 
odležati gripo  leže preboleti

odlíčen   -čna -o prid. , odlíčnejši  ( í ī )
1. s širokim pomenskim obsegom  ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri:   odličen papir ; odličen zrak ; odlične ceste ; vreme je odlično / odlična hrana  zelo okusna; izdatna, obilna ; ima odlično srce  zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:   odličen oče je ; odličen športnik ; na treningu je bil odličen ; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit:   odličen načrt ; odlična zamisel / odličen začetek
2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo:   plavalec je zmagal z odličnim časom ; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik , obilen :   ima odlične dohodke ; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma  z odličnim spoštovanjem
3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje:   odlična novica ; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko  zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi:   odličen poklic, položaj ; sklenil je odlično kupčijo
4. s širokim pomenskim obsegom  ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste:   postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi  častnem, najbolj vidnem ; mož odličnega vedenja  uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj:   soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦ 
šol.  odlični uspeh  uspeh s povprečno oceno odlično ; odlična ocena  najvišja pozitivna ocena

odlíčje   -a s ( ȋ )
1. publ.  predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje; medalja , plaketa :   razporediti odličja v vitrini ; vojaško odličje / odličje za dolgoletno znanstveno delo  priznanje
2. zastar. imenitnost , odličnost :   bogato odličje dvoran

odlíčnica   -e ž ( ȋ )
knjiž.  ženska, ki ima visok družbeni položaj:   dvorne dame in druge odličnice

odlíčnik   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik :   cerkveni, vojaški odličniki ; člani vlade in drugi odličniki / ekspr.  klanja se vsem odličnikom v mestu
// plemič , gospod :   nagrobniki starih odličnikov ; bojarji in drugi odličniki ; pren.  ni bil samo plemič, ampak tudi odličnik duha

odličnják   -a m ( á )
1. učenec z odličnim uspehom:   v razredu so trije odličnjaki
2. star.  kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik :   člani vlade in drugi odličnjaki

odličnjákinja   -e ž ( á )
učenka z odličnim uspehom:   odličnjakinje so sedele v prvi vrsti

odlíčnost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost odličnega:   odličnost izdelkov / izrazna domiselnost in odličnost jezika ; očarala ga je odličnost njenega vedenja ; odličnost v oblačenju / znamenje družbene odličnosti / ekspr.  obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi  odlikami

odlíka   -e ž ( ȋ )
1. pozitivna lastnost, značilnost:   pridnost je ena izmed njegovih odlik ; roman ima mnogo odlik / moralne odlike
2. star. odlikovanje :   pripeti odliko na prsi
3. pog.  odlični uspeh:   prizadevati si za odliko ; izdelati razred z odliko

odlikovánec   -nca m ( á )
kdor dobi odlikovanje:   čestitati odlikovancu ; razglasiti odlikovance / na proslavi se je zbralo več odlikovancev ; odlikovanec z redom dela / zastar.  Nobelov odlikovanec  nagrajenec

odlikovánje   -a s ( ȃ )
1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge:   podeliti, prejeti odlikovanje ; predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje
// kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja:   na prsih nosi odlikovanje ; pripeti si odlikovanje
2. glagolnik od odlikovati:   odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi

odlikovánka   -e ž ( á )
ženska, ki dobi odlikovanje:   odlikovanki je izročil cvetje ; odlikovanci in odlikovanke

odlikováti   -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge:   odlikovati organizacijo ; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela
2. nedov. , star.  izkazovati naklonjenost, dajati prednost:   všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali
3. nedov. , knjiž.  biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost:   njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč ; odlikuje ga velika skromnost  je zelo skromen ; odlikovala jo je spretnost v vezenju  bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje  imela je lepe lase

odlítek   -tka m ( ȋ )
predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu:   mavčni odlitek ; odlitek antičnega kipa ; odlitek iz brona ; original in odlitki
// teh.  izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek :   obdelovati, ulivati odlitke ; jekleni odlitki ; odlitki iz barvnih kovin
 
tisk.  ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip

odlíti   -líjem dov. ( í )
1. z zlivanjem odstraniti:   odliti nekaj mleka ; ko je bil krompir kuhan, je odlil vodo ; odliti v drugo posodo / odliti krompir, žgance  odcediti
2. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu:   odliti kip / odliti glavo, roko / odliti v bron, mavec
// teh.  izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; uliti 2 odliti zvon

odlív   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od odliti ali odlivati:   odliv odvečne tekočine / zmanjšati odliv sladke vode v morje  odtok, odtekanje
2. publ.  odhod, odhajanje drugam:   odliv delavcev iz tovarne ; velik odliv prebivalstva z dežele  odseljevanje, odselitev / odliv volilnih glasov  zmanjšanje, izguba
// prehajanje zlasti denarja drugam:   odliv deviz, zlata v tuje države ; odliv sredstev iz sklada
3. zastar. oseka :   zaradi odliva ladja ni mogla pristati
4. knjiž., zastar. ulitek , odlitek :   izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa

odlívati   -am nedov. , tudi  odlivájte;  tudi  odlivála  ( í )
1. z zlivanjem odstranjevati:   odlivati mleko, žlindro
2. izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu:   odlivati kipe / odlivati v mavec
// teh.  izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati :   odlivati izdelke, zvonove

odlívek   -vka m ( ȋ )
1. tekočina, ki se odlije:   kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku
2. knjiž.  predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek :   odlivek znanega kipa
// izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek :   ulivati jeklene odlivke

odljúden   -dna -o prid. ( ú ū )
1. ki ni rad med ljudmi:   odljuden človek ; sosed je precej odljuden
// ekspr. neprijazen , nepriljuden :   domov je prihajal utrujen in odljuden ; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje
2. neprijeten , pust 2 odljuden gozd, kraj / odljuden zimski čas / hiša brez otrok se ji je zdela odljudna  prazna, zapuščena

odljúdnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  odljuden človek:   postati odljudnež ; čudaški odljudnež

odljúdnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost odljudnega človeka:   zaradi njegove odljudnosti ga je poznalo le malo ljudi / loteva se ga odljudnost / ekspr.  čutil je njeno nežnost kljub zunanji odljudnosti  neprijaznosti, nepriljudnosti

odlóčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od odločati:   samostojno, svobodno odločanje ; odločanje na zborih ; pravica odločanja / to vprašanje se daje v odločanje ljudstvu  odločitev

odlóčati   -am nedov. ( ọ́ )
1. izražati voljo, kako naj bo:   v družini odloča oče ; odločati o svojem življenju ; imeti pravico odločati o svojem delu ; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo:   o tem odloča mednarodna komisija ; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče
2. publ.  določati izid česa:   zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati , usmerjati :   prav to je odločalo njegovo usodo
3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati :   odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
● 
zastar.  celice odločajo neko tekočino  izločajo

odlóčba   -e ž ( ọ̑ )
1. kar kaj uradno določa, ukazuje:   izdati, razveljaviti odločbo ; z odločbo izročiti kaj v uporabo ; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba ; imeti stanovanjsko odločbo ; ustanovitvena odločba ; odločba za vselitev ; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo  za katero je bila izdana odločba
 
pravn.  odločba  pravni akt o posamezni zadevi pravne narave ; deklarativna odločba  ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje ; izvršljiva odločba  ki se glede na predpisani postopek sme izvesti ; konstitutivna odločba  ki ustvarja novo pravno razmerje
// dekret :   dobiti odločbo / premestitvena odločba
2. zastar. odločitev :   pričakujemo njegovo dokončno odločbo ; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo

odlóčen   -čna -o prid. , odlóčnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se hitro in nepopustljivo odloča:   odločen človek ; bila je zelo delavna in odločna
// ki izraža močno voljo, nepopustljivost:   odšel je z odločnimi koraki ; oglasiti se z odločno besedo ; mož odločnih potez na obrazu
2. publ.  ki ne dopušča pomislekov, dvomov:   gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju
// ki ne dopušča ugovora, oporekanja:   odločen ukaz ; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko
3. ekspr.  (zelo) velik, pomemben:   pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor  velik, močen
4. ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu
● 
zastar.  bili so zatrdno odločni, da bodo šli na izlet  odločeni

odlóčenost   -i ž ( ọ́ )
1. stanje človeka, ki se za kaj odloči:   bili so trdni v svoji odločenosti ; odločenost zaveznikov, da ohranijo sodelovanje / ekspr.  bil mu je podoben po značaju, ni pa imel njegove odločenosti  odločnosti
2. zastar. ločenost , oddaljenost :   čutil je prijetno odločenost od vsega

odločevánje   -a s ( ȃ )
odločanje :   to ni vplivalo na moje odločevanje / pravica odločevanja

odločeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
odločati :   o sebi hoče odločevati sam / odločevati, kaj je grdo in kaj lepo / odločevati vrhnjo plast

odločílen   -lna -o prid. , odločílnejši  ( ȋ )
1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je:   zadati birokraciji odločilen udarec ; imeti odločilno vlogo ; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
// od katerega je odvisen izid česa:   to je bil zadnji, odločilni boj, napad ; pri volitvah je bil njegov glas odločilen ; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek
2. ekspr.  zelo velik:   to je bilo odločilnega pomena / publ.  to je v odločilni meri vplivalo nanj  odločilno
● 
publ.  mladi par je dahnil svoj odločilni da  se je poročil ; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo  pomembno vlogo pri odločanju ; publ.  poslali so deputacije na razna odločilna mesta  k odločujočim osebam, organom
♦ 
žel.  odločilni vzpon  največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka

odločítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odločiti:   stvar prepušča njeni odločitvi ; odlašati z odločitvijo / publ.  glede izhajanja revije še ni padla odločitev  se še niso odločili ; postavljeni so bili pred odločitev: upreti se ali umreti  izbiro ; ekspr.  tudi zanjo je prišla ura odločitve  tudi ona se je morala odločiti
 
pravn.  svoboda izbire in odločitve
// kar se odloči, sklene:   izpeljati, preklicati odločitev ; vztrajati pri svoji odločitvi ; sprejeti odločitve delavcev ; grajati odločitev poveljnika za napad

odločíti   in  odlóčiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. izraziti voljo, kako naj bo:   to naj odloči predsednik ; odločil je, naj začnejo zidati takoj ; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo:   komisija je odločila, da je delo plagiat ; o sporni zadevi bo odločilo sodišče
2. publ.  določiti izid česa:   zadnji gol je odločil tekmo ; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist  v obeh je zmagal
// določiti , usmeriti :   prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot ; s tem se je odločila njena usoda
3. star. dodeliti , nameniti :   to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo  odkazala ; takim bolnikom se odločijo posebne sobe  dajo
// navadno v zvezi z za določiti , izbrati :   nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona
4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti :   odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig  izločili, odstranili
● 
star.  njemu ne bi smela odločiti denarja  dati, zapustiti ; o tem je odločilo naključje  to se je zgodilo po naključju ; knjiž., zastar.  ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo  nagovoriti, pregovoriti ; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo  nagnilo, spodbudilo
♦ 
pravn.  imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj

odlóčnež   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  odločen človek:   ta odločnež ni nikoli popustil

odlóčnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost odločnega človeka:   privlačevala sta jo njegov pogum in odločnost ; upirati se z vso odločnostjo ; mirna, neupogljiva odločnost / odločnost besed

odlòg   -óga m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odložiti:   zaradi težav je prišlo do odloga plačila ; odlog kazni / reci mu, naj brez odloga pride  hitro, takoj
2. podaljšanje prvotnega roka:   dobiti odlog ; prositi za odlog / dati komu dva dni odloga

odlogírati se   -am se dov. ( ȋ pog.
odjaviti se kot uporabnik računalnika, spletne strani, sistema:   najprej se je odlogiral in se nato ponovno prijavil

odlòk   -óka m ( ȍ ọ́ )
kar kaj uradno določa, ukazuje:   izdati, sprejeti odlok ; začasni odlok o prepovedi izvoza nekaterih izdelkov
 
pravn.  odlok  pravni akt, ki določa, da je kaj splošno veljavno ; odlok o pomilostitvi ; rel.  koncilski odloki

odlòm   -ôma m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odlomiti:   odlom zoba
2. mesto, kjer je kaj odlomljeno:   brez težav je prišel čez odlom / ledeniški, skalni odlom

odlomástiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  silovito, hrupno oditi:   jezen je odlomastil iz hiše / spet je nekam odlomastila  odšla

odlómek   -mka m ( ọ̑ )
1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela:   objaviti, prebrati odlomek iz romana ; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame ; slišal je samo odlomek pisma  del
2. odlomljen drobec, kos:   odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate  drobec, košček
● 
ekspr.  to ni trajalo niti odlomek sekunde  delček, delec

odlomíti   -lómim dov. ( ī ọ́ )
z lomljenjem odstraniti:   odlomiti vejo ; vrh bukve se je odlomil ; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha
// z lomljenjem odstraniti del česa:   palica je predolga, odlomi jo
 
ekspr.  odlomil je ostrino njegovim besedam  obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega

odlopútniti   -em dov. ( ú ȗ )
glasno odpreti, zlasti vrata:   odloputnil je vrata in planil ven

odlótati   -am dov. ( ọ̑ )
teh.  narediti, da kaj preneha biti zalotano:   odlotati spoj

odlòv   -ôva m ( ȍ ó )
lov., rib.  lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod:   pri odlovu so se ujele tudi druge vrste rib ; odlov gamsov / velik odlov rib  ulov

odlóžen   -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odlog:   odložni pogoj ; odložni rok / odložni veto  odložilni veto

odložílen   -lna -o prid. ( ȋ )
pravn.  ki povzroči odložitev česa:   odložilni veto / odložilni učinek pritožbe

odložíšče   -a s ( í )
1. rač.  prostor, namenjen za (začasno) shranjevanje besedil ali slik na trdem disku:   prenesti besedilo prek odložišča ; kopirati podatke v odložišče ; vsebino odložišča vstavimo v ustrezen program ter sliko odtisnemo ali shranimo v datoteko
2. del tiskalnika za odlaganje papirja:   papir se odlaga na odložišče na zgornji strani tiskalnika

odložítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odložiti:   odložitev prtljage / odložitev plačila, seje / odložitev jajčec

odložíti   -ím dov. , odlóžil  ( ī í )
1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi:   prenehal je brati in odložil knjigo ; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago ; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit  sneti ; odložiti plašč  sleči / kot vljudnostna fraza  odložite, prosim ; pren.  odložiti skrbi
2. narediti, da kaj pride z vozila, živali:   ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog.  avtobus je odložil potnike  potniki so izstopili iz njega ; odložili so ga pred gostilno  ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati  pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali:   pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali ; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam:   poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico ; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride:   odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik  nanesla
4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik:   zaradi bolezni je odložil vse funkcije ; odložiti mandat ; odložil je predsedniško mesto
5. navadno z glagolskim samostalnikom  narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času:   odložiti obisk, potovanje ; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
6. s širokim pomenskim obsegom  izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo:   odložil je časopis in jo poslušal ; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko  prenehala telefonirati ; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo  prenehala je šivati ; odložiti žlico  prenehati jesti ; ekspr.:  komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo  končal kadrovski rok ; odložil je šolsko torbo  ne hodi več v šolo
7. v zvezi z jajčece, jajce   izločiti zaradi razmnoževanja:   samica odloži jajčeca v prst ; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
 
ekspr.  odložila je črnino  prenehala je nositi žalno obleko ; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda  ga niso obravnavali
♦ 
lov.  odložiti psa  ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu

odložljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odložiti:   odložljive naloge
 
lov.  odložljivi pes  pes, ki na ukaz ostane na določenem mestu

odluščíti   in  odlúščiti -im dov. ( ī ú )
odstraniti v plasteh s površine:   odluščiti krasto ; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca ; pren.  odluščiti videz od bistva
// odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči:   odluščiti kamenček od zidu ; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža
● 
knjiž., ekspr.  s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije  izvzeti, osamiti

odmáhati   -am,  in  odmáhati  tudi  odmaháti -am dov. ( á; á á á )
1. z mahanjem odgovoriti, navadno na pozdrav:   odmahala mu je v slovo / odmahala je, naj jo pusti pri miru
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   odmahala sta jo proti mestu

odmáhniti   -em,  in  odmahníti  in  odmáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje:   hotel jo je potolažiti, pa je le odmahnila ; malomarno je odmahnil in bral dalje / malenkost, je odmahnila z roko

odmahováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav:   odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil
2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje:   ni mu odgovoril, le odmahoval mu je / ne, tega ne maram, je odmahovala

odmajáti   -májem  tudi  odmájati -em  tudi  -am dov. , odmájaj odmájajte  tudi  odmajájte; odmajál  tudi  odmájal  ( á á; á; ā )
z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati :   na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo
● 
ekspr.  kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal  odklonil ; z udarci odmajati klin  omajati ; osupla je odmajala z glavo  zmajala

odmajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje:   ni bilo tako, je odmajeval
 
zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo  zmajeval

odmákati   -am nedov. ( ȃ )
navadno z vodo delati, da se kaj zmehča, odstopi:   odmakati prisušeno jed / odmakati posodo  umazanijo na njej / odmakati kože  namakati
♦ 
geogr.  reka odmaka vodo s tega območja  odvaja

odmaknítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odmakniti:   odmaknitev roke / odmaknitev od tradicije / odmaknitev družbi

odmakníti   in  odmákniti -em dov. ( ī á )
1. spraviti z določenega mesta, položaja:   odmaknil je desko in pogledal v barako ; odmaknila je košaro, da je lahko sedel ; odmakniti ponev na rob štedilnika ; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah
// spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa:   odmakniti omaro od stene, posteljo od okna ; odmakniti se od peči ; odmakniti se za dva koraka ; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja
2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika:   prestrašil se je in odmaknil glavo ; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
● 
ekspr.  izpit bi rad še malo odmaknil  odložil ; ekspr.  odmakniti pete  oditi; pobegniti ; ekspr.  ni odmaknil pogleda z njega  ni ga prenehal gledati ; ekspr.  odmaknil je roke od te zadeve  noče se več ukvarjati z njo ; ekspr.  vojna se je za hip odmaknila od njiju  za hip nista mislila nanjo

odmáknjenec   -nca m ( á )
ekspr.  neživljenjski, nestvaren človek:   bil je zakrknjen odmaknjenec in samotar

odmáknjenost   -i ž ( á )
lastnost, stanje odmaknjenega:   odmaknjenost vodstva zveze od njenih članov ; odmaknjenost od življenja / ekspr.  odmaknjenost hribovske vasi / ekspr.:  le včasih ga je kdo zmotil v njegovi odmaknjenosti in osamljenosti ; čustvena odmaknjenost

odmánjkati   -am dov. ( ȃ )
nar. primorsko izostati , manjkati :   odmanjkali so iz tega ali onega vzroka

odmaršírati   -am dov. ( ȋ )
1. voj.  oditi v večji skupini pod vodstvom kam dlje:   polk bo odmarširal jutri
2. pog. odkorakati :   vojaki so odmarširali izpred kasarne / ekspr.  junaško je odmarširala proti katedru  odšla

odmaščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
usnj.  surovi ali strojeni koži odvzemati odvečno naravno maščobo:

odmaševáti 1   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kaj preneha biti zamašeno:   odmaševati kanale, odtoke / odmaševati steklenice / kirugri odmašujejo arterijo ; gel čisti kožo in odmašuje pore / ekspr.  odmaševati si ušesa

odmaševáti 2   -újem dov. ( á ȗ )
rel.  končati mašo:   odmaševal je že ob petih

odmašíti   -ím dov. , odmášil  ( ī í )
narediti, da kaj preneha biti zamašeno:   odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak ; odmašiti kanal, odtok ; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenico / kirurgi so ji uspešno odmašili žilo ; razpršilo odmaši nos ; gel očisti kožo in odmaši pore

odmašnják   -a m ( á )
knjiž. odčepnik , odpirač :   s steklenico v roki je iskal odmašnjak

odméček   -čka m ( ẹ̑ )
zastar. odpadek :   na tleh so ležali odmečki

odmeglíti   -ím  [ odməgliti dov. , odmeglì  in  odmègli; odmèglil  ( ī í )
knjiž., ekspr.  hitro oditi:   odmeglil je proti domu, ne da bi jo pogledal / odmeglili so drug za drugim  odšli

odméka   -e ž ( ẹ̑ )
nar. odjuga :   zunaj je nastopila odmeka / pomladanska odmeka

odmékniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar.  zmehčati se, omehčati se:   polenovko je zavila v mokro krpo, da odmekne / zaradi svoje lege jezero še ni odmeknilo  se otajalo, odmrznilo

odména   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. nadomestilo , povračilo :   za svoje delo ne more zahtevati od staršev odmene / denarna odmena / dati v odmeno za kaj  v zameno

odmencáti   -ám  [ odməncati dov. ( á ȃ )
ekspr.  oditi s kratkimi koraki:   odmencal je proti domu

odmeníti   in  odméniti -im dov. ( ī ẹ́ )
zastar. nameniti , določiti :   posestvo je odmenil najstarejšemu sinu ; za to so odmenili velike vsote denarja / doma so ga odmenili za zdravnika

odméra   -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odmeriti:   odmera izdelkov za prodajo / odmera davkov ; odločba o davčni odmeri / odmera kazni

odmérek   -rka m ( ẹ̑ )
s prilastkom  določena, natančno odmerjena količina česa:   odmerek gnojil, krme ; odmerek zdravila / jemati zdravilo v majhnih odmerkih  količinah

odmériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa:   odmeriti tri metre blaga ; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane ; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo  oddelijo
2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča:   odmeriti davek ; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino
3. ekspr. nameniti , določiti :   hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
● 
publ.  pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil  so ga upravičeno ugodno ocenili ; če je zameril, bo pa še odmeril  oprostil, odpustil
♦ 
geogr.  odmeriti azimut ; pravn.  odmeriti kazen

odmérjanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od odmerjati:   odmerjanje krme / odmerjanje davkov

odmérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. od večje količine z merjenjem določati, ločevati določeno količino, obseg česa:   odmerjati moko kupcem ; odmerjati zemljo / odmerjati komu delo  odkazovati
2. določati višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča:   odmerjati davek / odmerjati pokojnino

odmérjenost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. premišljenost , umerjenost :   v vsaki besedi, v vsaki kretnji se je čutila stroga odmerjenost

odmèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odvreči ali odmetati:   odmet bombe ; zaznamovati mesto za odmet
● 
publ.  kar je slabega, gre v odmet  se zavrže ; publ.  ta papir še ni za odmet  je še uporaben

odmetálec   -lca m ( ȃ )
naprava za odmetavanje, zlasti snega:   strojnik je s snežnim odmetalcem skidal zbiti sneg plazu

odmetálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za odmetavanje:   odmetalna priprava
 
agr.  odmetalni izkopalnik  izkopalnik z napravo, ki odmetava krompirjeve gomolje

odmetálo   -a s ( á )
žel.  železna priprava, pritrjena na sprednji del lokomotive, za odstranjevanje ovir s tira:

odmétati 1   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. odmetavati :   odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči
● 
zastar.  zaradi njegovega življenja ga odmeta  odklanja, zavrača

odmetáti 2   -méčem dov. , odmêči odmečíte; odmêtal  ( á ẹ́ )
1. z metanjem spraviti z določenega mesta:   odmetati seno, zemljo ; odmetati sneg izpred hiše
2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku:   odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe  spustila ; ekspr.  odmetala je s sebe vso obleko  popolnoma se je slekla
3. izločiti kot neuporabno:   odmetal je stare obleke ; odmetati oškrbljeno posodo

odmetávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odmetavati:   malomarno odmetavanje odpadkov / odmetavanje bomb na nasprotnikovo ozemlje

odmetávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z metanjem spravljati z določenega mesta:   odmetavati slamo, sneg, zemljo ; odmetavati z lopato
2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku:   vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje  spuščala
3. izločati kot neuporabno:   krovci odmetavajo razbito opeko ; odmetavati časopisni papir ; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava
4. postajati revnejši za kako stvar; izgubljati :   vrbe žalujke že odmetavajo liste
● 
zastar.  odmetavati resnico  odklanjati, zavračati

odméti   odmém dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar., navadno kot deležnik na -l odjekniti :   strel je odmel ; kriki so odmeli po vsej hiši / koraki so že zdavnaj odmeli  utihnili

odmèv   -éva m ( ȅ ẹ́ )
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov:   odmev se oddaljuje, zamira ; slišati odmev ; glasen odmev ; odmev korakov, strelov, zvonov ; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž.  odmev se še lovi med drevjem ; samo odmev odgovarja njegovemu klicu ; pren., knjiž.  pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
 
fiz.  podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati:   odmev od sten
2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek:   predsednikov govor je imel močen odmev ; roman je vzbudil velik odmev ; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.:  resolucija je naletela na širok odmev ; članek je našel precej odmeva med bralci  o njem so govorili, razpravljali / knjiž.  nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti
3. publ. uspeh , učinek :   sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva ; razpis je ostal brez odmeva
● 
ekspr.  nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi  se je slišala revolucionarna pesem ; publ.  pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih  je vidno, se kaže ; publ.  pretep je imel odmev na sodišču  obravnavalo ga je sodišče ; knjiž.  v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije  sledov, vplivov ; knjiž.  odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki  spomin

odmévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. ponavljati se, širiti se kot odmev:   streli odmevajo ; klici odmevajo od gor ; brezoseb.:  ali slišiš, kako odmeva ; zavpil je, da je odmevalo od skal ; pren., knjiž.  materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr.  glasno slišati se sploh:   v daljavi odmeva grmenje topov ; povsod odmeva vesela pesem ; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od   biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa:   dolina odmeva od vriskov ; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov ; ekspr.  dvorana kar odmeva od ploskanja
2. navadno s prislovnim določilom  ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti:   avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini ; nesreča je močno odmevala po vsem svetu ; pozitivno, ugodno odmevati / publ.  ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž.  biti viden, kazati se:   posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale ; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji  zelo vplival nanje
● 
zastar.  rezko je odmeval na njegova vprašanja  odgovarjal

odméven 1   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki (močno) odmeva:   odmevni klici / odmeven hodnik, prostor ; pren., knjiž.  ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo
2. publ.  ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja:   odmevni politični dogodki ; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna  cenjena, priznana

odméven 2   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odmev:   odmevna daljava, razdalja / odmevni čas  trajanje zvoka v (delno) zaprtem prostoru, ko zvočni vir preneha oddajati zvočne valove ; odmevna soba  soba, prirejena za dolg odmevni čas

odmévnik   -a m ( ẹ̑ )
glasb.  končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih:   usločen odmevnik
 
knjiž.  gramofonski odmevnik  zvočnik, ojačevalec

odmévnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost odmevnega:   zvočna odmevnost ; odmevnost glasov, korakov / velika odmevnost hodnika ga je motila / publ.:  poskrbeti za odmevnost prireditve ; odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna

odmíčen   -čna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na odmik:   odmična hitrost
 
strojn.  odmična gred  gred, ki odmika ventile s sedežev

odmigávati   -am nedov. ( ȃ )
z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje:   odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči

odmígniti   -em dov. ( í ȋ )
1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje:   za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo
2. z gibom roke, prsta odzdraviti:   odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil

odmík   -a m ( ȋ )
glagolnik od odmakniti:   sunkovit odmik ; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov
 
publ.  boriti se proti idejnim odmikom  odklonom ; preveliki odmiki v debelini  razlike ; zastar.  dati dovoljenje za odmik  umik
// vmesna razdalja, razmik:   zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika  časovne oddaljenosti

odmikáč   -a m ( á )
strojn.  kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del mehanizma:   odmikač na odmični gredi

odmikálka   -e  [ tudi odmikau̯ka ž ( ȃ )
anat.  mišica, ki odmika del okončine:   odmikalka nadlakta, palca, stegna ; odmikalke in primikalke

odmíkanje   -a s ( ī )
glagolnik od odmikati:   odmikanje zapaha ; odmikanje in primikanje / odmikanje od prejšnje smeri

odmíkati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. spravljati z določenega mesta, položaja:   odmikala je predmete in brisala prah ; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov ; odmikati zapah / plug je odmikal sneg  odstranjeval
// spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa:   zaradi vlage odmikati pohištvo od sten ; odmikati in primikati predmet k brusu ; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale  oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo  postajalo bolj oddaljeno ; pren.  odmikati se od cilja
2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika:   odmikati obraz, roko

odmíranje   -a s ( ī )
glagolnik od odmirati:   odmiranje celic, tkiva ; odmiranje starejših vej / nastajanje in odmiranje družbenih pojavov ; odmiranje razlik med mestom in vasjo / odmiranje države

odmírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma:   celice odmirajo ; roke mu drevenijo in odmirajo ; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr.  v jeseni narava odmira
2. ekspr.  približevati se prenehanju obstajanja:   nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo  izginjajo iz rabe ; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira  že dosti njenih predstavnikov je umrlo
♦ 
polit.  država odmira  izgublja značilnosti politične sile nad družbo

odmísliti   -im dov. ( í ȋ )
v mislih izvzeti, ne upoštevati:   prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva ; odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda / skušal je iz celote odmisliti posamezna načela
// navadno z nikalnico  ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora ; znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in političnega življenja
 
publ.  novo stvarnost skušajo odmisliti  je ne priznati, zanikati

odmíšljanje   -a s ( í )
glagolnik od odmišljati:   sposobnost odmišljanja

odmíšljati   -am nedov. ( í )
v mislih izvzemati, ne upoštevati:   odmišljati lastnosti posameznih pojavov ; v teoriji je lahko odmišljati protislovja

odmláda   prisl. ( ȃ )
od mladosti, od mladega:   poznava se že odmlada

odmočíti   -móčim dov. ( ī ọ́ )
navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi:   odmočiti umazanijo v vazi ; odmočiti znamko s pisma ; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo  umazanijo na njej / odmočiti kože  namočiti
 
ekspr.  z vinom se mu je jezik odmočil  pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti

odmolíti   -mólim dov. ( ī ọ́ )
rel.  končati molitev:   odmolil je in se pokrižal ; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec
● 
slabš.  naj že odmoli ta svoj veliki govor  konča ; ekspr.  ta je svojo molitvico že odmolil  je mrtev

odmontírati   -am dov. ( ȋ )
odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta:   iz avtomobila je odmontiral motor ; odmontirati naprave, stroje

odmòr   -ôra m ( ȍ ó )
1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici:   podaljšati, skrajšati odmor ; oditi malicat med odmorom ; polurni odmor ; začetek odmora
// šol.  čas med koncem ene učne ure in začetkom druge:   bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku ; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor
// čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega:   odmor je po drugem dejanju ; obiskati igralce med odmorom ; odmor na koncertu
2. premor :   odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek ; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor
● 
knjiž.  potreben je odmora  počitka, oddiha ; ekspr.  delati brez odmora  oddiha ; knjiž.  letni odmor  letni dopust
♦ 
lit.  odmor  krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku ; voj.  na mestu odmor  izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena

odmótati   -am  tudi  odmotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:   odmotati mreže ; odmotati štreno
 
ekspr.  odmotati problem, uganko  rešiti, razrešiti
2. knjiž. odviti :   odmotati nit z navitka ; odmotati vrvico / odpela si je plašč in odmotala šal / odmotati škatlo ; odmotati kruh iz papirja

odmotávati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:   odmotavati štreno
 
ekspr.  dogajanje se ves čas logično odmotava  razvija, razpleta
2. knjiž. odvijati :   odmotavati nit s klobčiča / odmotavati klobčič / odmotavati povoj z ranjene noge ; papir se mu odmotava

odmotovíliti   -im dov. ( í ȋ )
ekspr.  počasi, nerodno oditi:   pijan je odmotovilil skozi vrata
// oditi :   hitro je odmotovilila

odmréti   -mrèm  tudi  -mŕjem  stil.  -mrjèm dov. , odmŕl  ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma:   celice odmrejo ; korenine, listi odmrejo ; odmrle so mu roke in noge
2. ekspr.  prenehati obstajati:   v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle ; marsikatero prijateljstvo odmre
 
ekspr.  odmreti svetu, za svet  prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju
3. zastar. umreti , pomreti :   vsi domači so mu odmrli ; oče mu je odmrl pred letom
♦ 
polit.  država odmre  izgubi značilnosti politične sile nad družbo

odmŕlost   -i ž ( )
stanje odmrlega:   odmrlost tkiva ; odmrlost prstov od mraza

odmrmráti   -ám dov. ( á ȃ )
nerazločno, tiho povedati, reči:   odmrmrati opravičilo
// nerazločno, tiho odgovoriti:   jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo

odmŕtje   -a s ( ȓ )
glagolnik od odmreti:   odmrtje tkiva, živca / odmrtje določenih tendenc

odmŕzel   -zla -o  [ odmərzəu̯ prid. ( ŕ )
otajan :   odmrzla zemlja

odmŕzniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj:   kamenčki odmrznejo in odpadejo
2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati :   odmrzniti meso, živilo / zemlja odmrzne  se otaja
3. med.  zaradi mraza odmreti:   prsti so mu odmrznili
4. ekon.  uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini:   odmrzniti cene, stanarino

odmrzoválec   -lca m ( ȃ )
tekočina, ki se navadno uporablja za odmrzovanje stekla, ključavnice:   odmrzovalec avtomobilske ključavnice je priporočljivo imeti s seboj / odmrzovalec stekel

odmrzovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odmrzovati:   odmrzovanje mesa ; sredstva za hitro odmrzovanje / odmrzovanje cen, osebnih dohodkov

odmrzováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da voda v kaki snovi preneha biti led; tajati :   odmrzovati meso
2. ekon.  uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini:   odmrzovati cene

odmúliti   -im dov. , odmulíla  tudi  odmúlila  ( ú ū )
z gobcem odtrgati:   koza je odmulila šop trave

odnaročíti se   -ím se dov. ( ī í )
prenehati biti naročnik:   prejemnik se lahko kadarkoli odnaroči od prejemanja sporočil

odnarodíti   -ím dov. , odnaródil  ( ī í )
knjiž., zastar.  narodnostno odtujiti:   odnaroditi izseljence

odnašálec   -lca  [ odnašau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj odnaša:   odnašalec kruha ; odnašalci in dostavljavci

odnášanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odnašati:   odnašanje smeti ; priprava za odnašanje izdelkov / preprečiti odnašanje mivke, zemlje

odnášati   -am nedov. ( ȃ )
1. z nošenjem spravljati z določenega mesta:   odnašati prtljago ; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati denar v tujino / evfem.  ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča  krade
2. z delovanjem odstranjevati:   hudournik odnaša jezove ; voda odnaša breg ; veter odnaša listje z vrta
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje:   vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb.  opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta:   na ovinkih je bilo treba voz odnašati
4. nar. dolenjsko  pomagati nositi:   ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal ; odnašal ji je jerbas

odnedávna   in  od nedávna prisl. , piše se narazen  ( ā )
knjiž.  od pred kratkim, malo časa:   šele od nedavna sem njegov znanec

odnéhanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odnehati:   odnehanje od zahteve / iskali so ga brez odnehanja  neprenehoma

odnéhati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo:   borci so zaradi premoči morali odnehati ; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali ; ni odnehal, dokler jih ni našel
2. popustiti :   ob sinovi prošnji je oče odnehal ; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale ; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale ; žgoča vročina je odnehala
3. nar.  zmehčati se, omehčati se:   skorjo so zmočili, da bi odnehala ; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal
● 
ne odneha od tožbe  ne odstopi ; ekspr.  pri ceni ni niti malo odnehal  ni je niti malo znižal ; pametnejši odneha  bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti

odnehávati   -am nedov. ( ȃ )
1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo; odnehovati :   pri tem delu so drug za drugim odnehavali
2. popuščati :   nikoli se ni umikal ali odnehaval / vezi odnehavajo

odnehljívost   -i ž ( í )
knjiž. popustljivost :   priporočati odnehljivost ; nepravilna odnehljivost

odnehováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo:   mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali
2. popuščati :   na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo

odnès   -ésa m ( ȅ ẹ́ )
nar. napušč , pristrešek :   hiša ima velik odnes ; odnes hleva

odnêsti   -nêsem dov. , odnésel odnêsla  ( é )
1. z nošenjem spraviti z določenega mesta:   odnesti smeti ; odnesti komu sporočilo ; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet ; odnesti na ramah, v naročju ; odnesti prtljago s seboj ; naskrivaj odnesti / evfem.  tat je odnesel več dragocenih predmetov  ukradel ; ekspr.  kdo mi je odnesel svinčnik  vzel / šalj., kot vljudnostna fraza  sedite, da nam ne odnesete spanja ; pren., ekspr.  odnesla mu je srčni mir
// z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom:   odnesti blago k šivilji ; odnesti čevlje k čevljarju ; odnesti denar v hranilnico ; odnesti otroka spat
2. z delovanjem odstraniti:   hudournik je odnesel hišo ; voda je odnesla most ; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr.  s tovornjakom je odnesel hišni vogel  odbil
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji:   vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb.  čoln je odneslo na odprto morje
3. publ. dobiti , doseči :   odnesti nagrado ; na olimpijadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto  zasedlo ; pri trčenju je odnesel hude poškodbe  je bil hudo poškodovan ; prav on je odnesel največ udarcev  je bil najbolj tepen / odnesti zmago  zmagati
4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku  hitro oditi:   kar odneslo ga je, ko jih je zagledal ; ni še povedala do konca in že jo je odneslo ; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino
5. pog., ekspr., v zvezi z jo   ostati živ, rešiti se, prestati:   vsi so padli, samo on jo je odnesel ; odnesel jo je brez poškodb ; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel  boš kaznovan
● 
evfem.  ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli  bo umrl ; pog., ekspr.  odnesti celo glavo, kožo  nepoškodovan priti iz tepeža, boja ; ekspr.  odnesti pete  oditi; pobegniti ; vznes.  skrivnost je odnesel s seboj v grob  nikomur je ni povedal ; ekspr.  s potovanja je odnesel nepozabne vtise  potovanje ga je zelo prevzelo ; pog.  iz šole je le malo odnesel  v šoli se je le malo naučil

odnòs   -ôsa m ( ȍ ó )
1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega:   dognati, poznati, ugotoviti odnos ; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki ; časovni, merski, posledični odnos ; stvari so v prostorskem odnosu ; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ.  odnos sil v svetu se je spremenil  razmerje ; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem  medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom  biti v sorodstvenem odnosu  v sorodstvu
2. nav. mn., navadno s prilastkom  kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti:   z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi ; proučevati družinske odnose pri nekaterih ljudstvih ; odnosi v delovni organizaciji ; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
b) ob sodelovanju:   imeti dobre odnose s sosednjimi državami ; pretrgati, vzpostaviti,  publ.  gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov  stikov ; publ.  razširiti gospodarske odnose  sodelovanje / diplomatski odnosi
// v zvezah: odnosi z javnostmi in odnosi z javnostjo   načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih interesov:   odnosi z javnostmi so del poslovne strategije podjetij ; svetovalec za odnose z javnostmi ; agencija za oglaševanje in odnose z javnostmi
c) v osebnem življenju:   obe družini imata prijateljske odnose ; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga:   motil jih je njun odnos ; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev ; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili ; omalovažujoč odnos do sodelavcev ; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom  imeti gospodovalen, korekten odnos do koga  biti do njega gospodovalen, korekten
4. v zvezi z do   kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa:   oblikovati učenčev odnos do kulture ; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti ; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
● 
ekspr.  ima odnos do dela  rad dela ; do moderne glasbe nima nobenega odnosa  ne zanima se zanjo ; do očeta nima pravega odnosa  ga ne ljubi, ne spoštuje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do   izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju:   otrok v odnosu do staršev / publ.:  oceniti koga v odnosu do drugega  v primerjavi z drugim ; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg  glede na
♦ 
ekon.  blagovno-denarni odnosi  med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem ; proizvodni odnosi  med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin ; mat.  odnos med množicama ; pravn.  pravni odnos  urejen s pravnimi normami ; pogodbeni odnos  med pogodbenima strankama

odnôsen   -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž.  ki je v določenem odnosu s čim drugim:   odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi  relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del  del, ki se nanašajo na problematiko
♦ 
jezikosl.  odnosna beseda  odnosnica

odnôsnica   -e ž ( ȏ )
jezikosl.  beseda, na katero se nanaša prilastek:   poiskati odnosnico v stavku / zaimenska odnosnica

odnôsnost   -i ž ( ó )
knjiž.  dejstvo, da je kaj v določenem odnosu s čim drugim:   med tema dvema stvarema se kaže odnosnost ; medsebojna odnosnost vzgojitelja in učencev

odnošáj   -a m ( ȃ )
star., s prilastkom odnos :   imeti s kom ljubezenske odnošaje ; njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali ; prijateljski odnošaji med državami ; pesnikov odnošaj do sveta / s sosedi živi v dobrih odnošajih

odnožênje   -a s ( é )
glagolnik od odnožiti:   delati poskoke na eni nogi z odnoženjem druge ; odnoženje in prinoženje

odnožíti   -ím dov. , odnóžil  ( ī í )
šport.  dati, dvigniti nogo vstran:   odnožiti in prinožiti

odobrávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odobravati:   želel si je odobravanja sodelavcev ; knjigi sta bili sprejeti z odobravanjem / članek je naletel na splošno odobravanje / odobravanje kreditov

odobrávati   -am nedov. ( ȃ )
izražati soglasje s čim:   večina odobrava njegov predlog / njegovega ravnanja niso odobravali
// izražati soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:   odobravati delavcem popust za prevoz na delo / banke odobravajo kredite

odobrênje   -a s ( é )
kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:   dobiti odobrenje direkcije
// glagolnik od odobriti:   čakati na odobrenje kredita / poslati knjigo v odobrenje ; z odobrenjem vlade

odobrítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odobriti:   odobritev dopusta / odobritev kredita / predložiti kaj v odobritev ; z odobritvijo vlade
 
pravn.  kazenski pregon po odobritvi
// kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:   dobiti odobritev

odobríti   -ím dov. , odóbril  ( ī í )
1. izraziti soglasje s čim:   večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila ; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost
// izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže:   odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo
2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano:   odobriti učni načrt ; odobriti knjigo za šolsko rabo

odobrítven   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od odobritev:   odobritvena listina

odobrovóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  spraviti v dobro voljo:   dekleta so ga hitro odobrovoljila ; sonce jih je odobrovoljilo ; gostje so se kmalu odobrovoljili

odójek   -jka m ( ọ̑ )
prašiček, ki še sesa:   kupiti odojka ; peči odojka / odojek na ražnju

odoléti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar., z dajalnikom  upreti se, ubraniti se:   skušal je odoleti njenim čarom ; sugestivni moči njegove osebnosti ni mogel nihče odoleti

odolín   -a m ( ȋ )
bot.  rastlina z elipsastimi, suličastimi listi in temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, Misopates:   njivski, veliki odolin

odondód   in  od ondód prisl. ( ọ̄ )
star.  od tam:   odondod izvažajo les in rude / streljaj odondod zagledaš morje

odonód   in  od onód prisl. ( ọ̄ )
zastar.  od tam:   odonod ne pelje cesta nikamor več

odòr   -ôra m , mest. ed.  odôru  in  odóru  ( ȍ ó )
nar.  zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini:   nositi zemljo v koših na odor
// prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila:   na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori

odoráti   -ôrjem  in  -órjem dov. , odôrji odorjíte; odorál  ( á ó, ọ́ )
1. z oranjem odvzeti:   odorati za dve brazdi travnika ; ob meji je preveč odoral / odorati brazdo  odrezati jo od nezoranega
// z oranjem odstraniti:   odorati zemljo / odorati korenine
2. z oranjem odkriti kaj, priti do česa:   odorati mišje gnezdo

odpàd   -áda m ( ȁ á )
1. glagolnik od odpasti:   prezgodnji odpad listja / odpad od narodnosti, vere / odpad omenjenih vzrokov
2. prostor, namenjen za zbiranje nerabnih, dotrajanih predmetov, stvari:   odpeljati stare gume na odpad ; nabrati različne predmete na odpadu
 
ekspr.  ta avtomobil je za (na) odpad  je dotrajan, neuporaben

odpádati   -am nedov. ( ā ȃ )
zaradi popuščenih vezi, stika prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu:   listi rumenijo in odpadajo ; omet odpada v kosih ; črvivo sadje samo odpada
● 
zastar.  ta gora strmo odpada proti severu  pada ; publ.  kar četrtina vojnih žrtev odpada na to deželo  je v tej deželi

odpádek   -dka m ( ȃ )
1. nav. mn.  kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno:   odmetavati, pospravljati odpadke ; spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke / kosovni odpadki  večji odpadki v kosu, ki jih pristojne službe odvažajo le enkrat ali dvakrat letno ; nevarni odpadki ; posebni odpadki
2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen:   izkoriščati odpadke ; odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek
 
teh.  radioaktivni odpadki  radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva
// ed.  slabi, nekvalitetni izdelki:   zmanjšati odpadek
3. nav. mn. iztrebek :   kuriti s posušenimi odpadki ; ptičji odpadki

odpáden   -dna -o prid. ( ā )
1. ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen odstrani, izloči:   odpadni les, papir ; odpadni gradbeni material ; odpadni produkti pri proizvodnji ; kupovati odpadne surovine ; ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn / odpadna voda  voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi
 
strojn.  odpadna para  para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi ; odpadno olje  olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno
2. nanašajoč se na odpad:   odpadni čas za listje / odpadni fanatizem  odpadniški

odpádnica   -e ž ( ȃ )
ženska, ki preneha biti privrženka, članica kake verske, nazorske, socialne skupnosti:   odpadnica islama

odpádnik   -a m ( ȃ )
kdor preneha biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti:   postati odpadnik ; družiti se z odpadniki in izdajalci / narodni, verski odpadnik

odpádniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odpadnike:   odpadniško dejanje / odpadniške skupine / odpadniški fanatizem

odpádništvo   -a s ( ȃ )
odpadniško dejanje:   obsojati odpadništvo ; narodno odpadništvo ; odpadništvo od vere

odpahníti   in  odpáhniti -em,  tudi  odpáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
1. dati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre:   odpahniti naoknice, vrata / veter je odpahnil okno  sunkovito odprl / odpahniti zapah
2. knjiž. odriniti , odsuniti :   jezno ga je odpahnila ; odpahnil ga je od vrat in pobegnil

odpahováti   -újem nedov. ( á ȗ )
dajati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre:   stokala je, ko je odpahovala vežna vrata

odpárati   -am dov. ( ȃ )
s paranjem odstraniti:   krzneni ovratnik na plašču je vsako pomlad odparala ; odparati žep / odparati spodnji rob obleke  odrobiti

odparkírati   -am dov. ( ȋ )
odstraniti motorno vozilo z mesta, ki je določeno za parkiranje:   nakazal ji je, da namerava odparkirati svoj avto

odpásati   -pášem dov. ( ȃ )
odstraniti komu pas:   odpasala ga je in mu slekla plašč ; da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali
// narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu:   odpasati jermen ; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik ; odpasati si predpasnik

odpásti   -pádem dov. , stil.  odpàl odpála  ( á ā )
1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu:   roža se suši, listi so že odpadli ; omet je na več mestih odpadel ; zreli sadeži sami odpadejo ; avtomobilu je odpadel blatnik ; ekspr.  zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / ekspr.  lasje so mu odpadli  izpadli ; ščit in sulica sta mu odpadla  padla iz rok ; pren.  vsa skrb je odpadla z njegove duše
 
ekspr.  zdi se, da je vse odpadlo z njega  da nima več skrbi, težav
2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti:   na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli ; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli
// odpovedati udeležbo, članstvo:   prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo ; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja  sta bila manj, nista bila več potrebna
3. prenehati biti, obstajati:   prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti  so nepotrebni, neutemeljeni ; razlike v izobraževanju bodo odpadle  izginile, jih ne bo več
 
jezikosl.  polglasnik je na tem mestu odpadel
// ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času:   ob praznikih pouk odpade ; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla  je ni bilo ; zadnja točka programa je odpadla
4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za   izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik:   čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo ; publ.  upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo  da bo tudi on kaj dobil / publ.:  na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije  travnikov in pašnikov je ; del denarja odpade za nakup opreme  se bo uporabil, oddelil
5. pog.  biti nesprejemljiv, neprimeren:   stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade  ni mogoče / kot vzklik  grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren

odpečátiti   -im dov. ( á ȃ )
narediti, da kaj preneha biti zapečateno:   odpečatiti oporoko, pismo ; pren., ekspr.  hudo trpljenje mu je odpečatilo ustnice

odpeketáti   -ám  tudi  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
peketaje se oddaljiti:   konja sta odpeketala po gladki cesti / zajezdil je konja in odpeketal / ekspr.  jutri odpeketa v tujino  odide, odpotuje

odpeljáti   -péljem  tudi  -ám dov. , odpêlji odpeljíte; odpêljal  ( á ẹ̄, ȃ )
1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta:   poškodovanca so odpeljali v bolnišnico ; odpeljati z vozom ; odpeljati se z avtomobilom ; odpeljati se z dvigalom ; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr.  odpeljala ga je črna limuzina
// vozeč spraviti z določenega mesta:   konj je odpeljal voz z dvorišča ; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis
2. vozeč se oddaljiti:   vlak je že odpeljal ; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer
3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide:   odpelji jo domov ; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto:   odpeljati koga v taborišče, zapor ; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali

odpeljávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z določenega mesta:   reševalci so odpeljavali mrtve in ranjene
2. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto:   osumljence so odpeljavali k preiskovalcem

odpénjanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odpenjati:   odpenjanje in zapenjanje gumbov / pripenjanje in odpenjanje vagonov

odpénjati   -am nedov. ( ẹ̑ )
dajati v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu:   odpenjati gumb, zaponko / odpenjati obleko  gumbe na njej
// delati, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom:   odpenjati okraske / odpenjati živino od jasli

odpéstnik   -a m ( ẹ̑ )
nar.  kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen :   kolo je zadelo ob odpestnik

odpetáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. oditi :   naglo se obrne in odpeta ; medved je odpetal v gozd

odpéti 1   -pnèm dov. , odpél;  nam.  odpét  in  odpèt  ( ẹ́ ȅ )
dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu:   odpeti gumb, zaponko / odpeti otroku plašček  gumbe na njem ; odpeti si čevlje
// narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom:   odpeti okraske ; odpeti si uhane / odpeti si sabljo  odpasati / odpeti psa z verige ; odpeti vola od voza ; odpeti žival od jasli
♦ 
voj.  odpeti pištolo, puško  dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sproži

odpéti 2   -pôjem dov. , odpój odpójte  tudi  odpôj odpôjte; odpél  ( ẹ́ ó )
1. prenehati peti:   ko je odpela, se je priklonila / odpeti pesem / petelini so že odpeli, ko se je zbudil / ekspr.  pohiti, šolski zvonec je že odpel  odzvonil
 
ekspr.  srpi so odpeli  žetev je končana; srpov ne uporabljajo več
// zapeti 2 to kitico je odpel že dvakrat / svojo vlogo je na predstavi dobro odpel
2. zapeti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del:   solist je pel naprej, zbor mu je vsakokrat glasno odpel / ekspr.  v dolini se oglasi zvon, s hriba mu odpoje drug

odpèv   in  odpév -éva m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo, pesem:   zapeti odpev / petju solista je sledil odpev zbora
 
glasb.  besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren

odpévati   -am nedov. ( ẹ́ )
peti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del:   zbor je glasno odpeval / na paši veselo prepeva, tovariš z drugega brega pa mu odpeva

odpíhati   -am dov. , tudi  odpihájte;  tudi  odpihála  ( í )
s pihanjem odstraniti:   odpihati peno s tekočine ; odšla je, kot bi jo odpihala burja
● 
ekspr.  vlak je odpihal dalje  odpeljal

odpihávati   -am nedov. ( ȃ )
odpihovati :   odpihavati prah, smeti z obleke

odpíhniti   -em dov. ( í ȋ )
s pihom, pihanjem odstraniti:   odpihniti pepel z žerjavice ; odpihniti prah, smeti ; pren., ekspr.  revolucionarni val je odpihnil staro vlado
● 
pog.  hišo kupi takoj, da ti je kdo ne odpihne  da je ne kupi kdo drug

odpihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s pihanjem odstranjevati:   odpihovati prah / veter je odpihoval pršič

odpík   medm. ( ȋ )
etn., pri otroški igri  izraža ponovno vključitev igralca v igro po krajši prekinitvi:   vzkliknil je odpik in stekel

odpíliti   -im dov. ( í ȋ )
s piljenjem odstraniti:   odpiliti glavico žeblja
// s piljenjem odstraniti del česa:   rob je bilo treba malo odpiliti

odpiráč   -a m ( á )
priprava za odpiranje, zlasti konzerv, steklenic:   zabosti odpirač v konzervo ; zapirač je kombiniran z odpiračem / zamašek je izvlekel z odpiračem  odčepnikom
// priprava za odpiranje česa sploh:   odpirati zaboje z odpiračem

odpirálec   -lca  [ otpirau̯ca tudi otpiralca m ( ȃ )
kdor kaj odpira:   vrata so se zataknila in tudi drugi odpiralec jih ni znal odpreti / električni odpiralec vrat je zabrnel

odpirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odpiranje:   odpiralni mehanizem dežnika / v rudniku so stekla odpiralna in pripravljalna dela

odpirálo   -a s ( á )
odpirač :   odpiralo za konzerve

odpíranje   -a s ( ī )
glagolnik od odpirati:   odpiranje oken ; moti ga neprestano odpiranje in zapiranje vrat / priprava za odpiranje steklenic / odpiranje tujih pisem / opazovati odpiranje cveta / avtomatsko odpiranje padala / odpiranje novih šol, vrtcev / odpiranje delovnih mest / slovesno odpiranje razstave / potreba po gospodarskem odpiranju države

odpírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. dajati kaj v tak položaj
a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop:   odpirati okna, vrata ; odpirati zapornice ; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat  odklepa
b) da postaja notranjost dostopna:   odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir ; odpirati predal ; kar naprej je odpirala in zapirala torbico
// navadno z dajalnikom  z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop:   odpirala jim je sama gospodinja ; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati
2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino:   odpirati konzervo, sod ; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma
// s prerezom delati notranjost dostopno:   odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo
3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:   pes je odpiral gobec in kazal zobe ; odpirati školjko ; na široko odpirati veke ; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira  nastajajo razpoke, jame v njej
// delati, da kaj ni sklenjeno:   odpirati člene na verigi ; odpirati obroč
// delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju:   odpirati pahljačo ; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo ; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož ; škarje se nerade odpirajo
4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:   odpirati pipo, ventil / pog.  odpirati radio, televizor  vključevati
// na tak način omogočati izhod česa:   odpirati paro, plin ; ne odpiraj vode v kopalnici
5. začenjati delati, poslovati:   lokal odpirajo ob sedmih ; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost:   banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta
7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih:   odpirati nove ceste ; odpirati kegljišče v gostilni
// delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce:   začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem
8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih:   odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo
// začenjati kaj sploh:   odpirati debato ; odpirati nove teme / publ.  odpirati problem, vprašanje  začenjati govoriti, razpravljati o njem
9. v zvezi odpirati pot, vrata   omogočati komu, da lahko kam gre, pride:   odpirati človeku pot v svet, vesolje ; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
// publ.  omogočati nastop, uveljavljanje česa:   nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim ; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela ; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi
● 
ekspr.  glasba jim je odpirala srca  jih je delala dovzetne za čustva ; policist odpira in zapira cesto  dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo ; ekspr.  na široko je odpiral denarnico  bil je zelo radodaren ; ekspr.  odpirati komu svojo dušo, srce  izpovedovati svoja čustva, misli ; publ.  odpirati možnosti za kaj  dajati ; ekspr.  odpirati komu oči  omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so ; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa  gledati, opazovati in molčati ; pogled nanjo mu odpira stare rane  mu vedno znova povzroča bolečine ; ekspr.  študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje  kaže, razkriva ; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca  pridobiva naklonjenost ; ekspr.  kar usta so odpirali, ko so to slišali  zelo so se čudili ; ekspr.  ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta  toliko (slabega) govoril (o nasprotniku) ; vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom  v šolo je sprejemal tudi revne otroke ; ekspr.  vrata se mu povsod odpirajo  povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh

odpís   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od odpisati:   odpis davka, posojila / letala, namenjena za odpis / odpis parcele
2. zastar.  pisni odgovor:   na pismo je takoj dobil odpis

odpísati   in  odpisáti -píšem dov. , odpíšite  ( í á í )
1. pisno odgovoriti:   na vsako pismo takoj odpiše ; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš
2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri:   odpisati dolg, posojilo ; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa  odšteje
3. ekon.  zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti:   odpisati osnovna sredstva, drobni inventar
// opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti:   odpisati zastareli stroj ; pren., ekspr.  odpisali so še eno naših naravnih lepot
4. ekspr.  nehati upoštevati koga, računati s kom:   posrednike je dokončno odpisal ; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine
● 
evfem.  zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali  ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo ozdravljenje
♦ 
pravn.  odpisati parcelo  eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek

odpískati   -am dov. , tudi  odpiskála  ( í )
1. prenehati piskati:   komaj so čakali, da bo odpiskal / pastirček je odpiskal pesmico
2. pog.  s piskanjem naznaniti:   pridem, ko sirena odpiska poldne / šport. žarg.  sodnik je odpiskal konec tekme
3. piskajoč se oddaljiti:   vlak odpiska s postaje

odpisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. pisno odgovarjati:   redno mi odpisuje
2. delati, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri:   odpisovati dolgove / pobotnice je odpisoval na račun njene dote ; ta vsota se odpisuje od davka  za to vsoto se zmanjšuje davek
3. ekon.  zmanjševati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti:   odpisovati osnovna sredstva
// opuščati, izločati sredstva zaradi izgubljene vrednosti:   odpisovati pokvarjeni inventar
4. prenehavati upoštevati koga, računati s kom:   nepreklicno se je odločil za pokoj, zato smo ga že vsi odpisovali

odpíti   -píjem dov. ( í )
1. izpiti del tekočine iz česa:   prijela je kozarec in odpila / odpiti požirek iz skodelice / odpiti steklenico
2. reči kaj in izpiti alkoholno pijačo, ko kdo napije:   odpil ji je z grenkobo v očeh / in na tvoje zdravje, mu je odpil

odpláčati   in  odplačáti -am dov. ( á á á )
končati plačevanje dolžne vsote:   dolg je že odplačal / posojilo bom odplačal po obrokih / pohištva še nisva odplačala

odpláčen   -čna -o prid. ( á )
pravn.  nanašajoč se na plačilo, povračilo:   odplačni in neodplačni posli

odplačevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odplačevati:   odplačevanje posojila ; z odplačevanjem odškodnine so v zaostanku / posoditi na obročno odplačevanje

odplačeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
postopno plačevati dolžno vsoto:   odplačevati dolg ; posojilo bo odplačeval pet let / odplačevati stanovanje

odplačílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odplačilo:   določiti odplačilne pogoje / odplačilni roki ; odplačilna pogodba

odplačílo   -a s ( í )
1. glagolnik od odplačati:   odplačilo davkov, posojila / ponujal mu je zemljo na odplačilo  odplačevanje
2. kar se odplača:   odplačila in drugi izdatki / mesečna, obročna odplačila

odplačljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odplačati:   v letnih obrokih odplačljivi dolgovi

odplahníti   in  odpláhniti -em dov. ( ī á )
odplakniti :   odplahniti umazanijo / čas je odplahnil bolečino

odpláka   -e ž ( ȃ )
voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; odpadna voda :   prečiščevati odplake ; z odplako so prišle v vodo strupene kemikalije ; onesnaženje vod z odplakami / industrijske, rudniške odplake

odplakníti   in  odplákniti -em dov. ( ī á )
1. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:   stroj nato odplakne razmočeno umazanijo ; odplakniti odpadne snovi
2. s tokom odstraniti zlasti kaj drobnega:   voda odplakne prah / ekspr.  val te bo odplaknil s krova / ekspr.  povodenj je odplaknila most  odnesla ; pren.  solze odplaknejo žalost

odplakoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za odplakovanje:   odplakovalne naprave / odplakovalni sistem

odplakovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odplakovati:   odplakovanje umazanije / vpeljati v hleve sistem odplakovanja / preprečevati odplakovanje zemlje s strmih pobočij

odplakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo:   odplakovati smeti ; ostanke hrane meče v stranišče in jih sproti odplakuje
2. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega:   voda sproti odplakuje odpadke / zemljo na goličavah odplakujejo dež in hudourniki

odplávati   -am dov. ( ȃ )
plavajoč se oddaljiti:   ribe so odplavale po strugi / ekspr.  večina ladij hitro odplava mimo  odpluje
// ekspr.  lahkotno, mirno oditi:   odplavala je iz dvorane
● 
šport. žarg.  odplavati razdaljo v rekordnem času  preplavati

odpláviti   -im  tudi  odplavíti -ím dov. , odplávil  ( ā ȃ; ī í )
s tokom odstraniti:   narasla reka je odplavila pokošeno travo ; voda je odplavila rodovitno prst / val ga je odplavil s krova / reka je odplavila most  odnesla ; pren., ekspr.  nič ni moglo odplaviti sovraštva iz njegove duše
 
ekspr.  tudi njega je odplavilo z doma  tudi on je odšel

odplávljanje   -a s ( á )
glagolnik od odplavljati:   odplavljanje rodovitne zemlje

odplávljati   -am nedov. ( á )
s tokom odstranjevati:   odpadke odplavlja reka ; odplavljati od brega, z obale / publ.  v morje odplavljamo velike količine strupenih snovi  v morje odnašajo reke ; pren.  jok je odplavljal žalost in strah

odplazíti se   in  odpláziti se -im se,  in  odpláziti se -im se dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
plazeč se oditi:   pes se je ves prestrašen odplazil iz sobe / odplazil se je do zavetja
// ekspr.  brez šuma, pritajeno oditi:   drug za drugim so se odplazili ; po prstih, tiho se odplaziti

odplésati   in  odplesáti -pléšem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. prenehati plesati:   ko sta odplesala, so vsi ploskali ; odplesati kolo / zadnji ples odpleši z menoj  pleši, zapleši
2. plešoč oditi:   baletka odpleše z odra / ekspr.  odplesala je v hišo  lahkotno, hitro odšla

odplêsti   -plêtem dov. , odplêtel  in  odplétel odplêtla,  stil.  odplèl odplêla  ( é )
narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:   odplesti zapleteno vrv
// odstraniti iz česa spletenega:   odplesti trak iz kit

odplétati   -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:   odpletati kito, trak ; jermeni na opankah so se začeli odpletati
// odstranjevati iz česa spletenega:   odpletati trakove iz kit
 
s krvavečimi rokami je odpletal robidovje s sebe  trgal, odvijal ; publ.  njeno otroštvo se je odpletalo v predmestju  je potekalo

odplinjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
mont.  odstranjevati plin iz premogove plasti z zračenjem:   odplinjevati rudnik ; v tej jami se odplinjuje ogljikov dioksid

odpljúniti   -em dov. ( ú ȗ )
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic:   odpljunil je cigareto in pognal motor

odpljúskniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. s pljuskom odstraniti:   val je odpljusknil zaboj s krova
2. s pljuskom odteči:   morje je pljusknilo na obalo in spet odpljusknilo

odpljúsniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. s pljuskom odstraniti:   val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno ; pren., ekspr.  nemir ga je odpljusnil v noč
2. s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje:   odpljusniti vodo iz škafa
 
ekspr.  mleko je odpljusnilo čez rob  pljusknilo

odplombírati   -am dov. ( ȋ )
narediti, da kaj preneha biti zaplombirano:   odplombirati vagon, varovalko

odplúti   -plôvem  in  -plújem dov. , tudi  odplovíte  ( ú ó, ú )
s plutjem oddaljiti se:   ladja odplove iz pristanišča ; odpluti na odprto morje, proti otoku / ekspr.  orel je odplul v višine  odletel ; pren., ekspr.  njegove misli so odplule daleč

odplútje   -a s ( ȗ )
glagolnik od odpluti:   odplutje ladje

odpočíniti   -em dov. ( í ȋ )
star.  odpočiti se, oddahniti se:   nič ni odpočinila, šla je kar naprej ; sedel je na klop, da se nekoliko odpočine

odpočítek   -tka m ( ȋ )
glagolnik od odpočiti se:   odpočitek od dela ; temeljit odpočitek
// knjiž. počitek , počivanje :   odpočitka ni poznal ; mir in odpočitek

odpočíti se   -počíjem se  in  odpočíti si -počíjem si dov. , odpočìl se  in  odpočìl si  ( í ȋ )
s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se:   ko se odpočijemo, odidemo ; duševno in telesno se odpočiti ; rada bi legla in se odpočila,  zastar.  odpočila / odpočiti se od dela, skrbi / v vaši družbi se vedno odpočijem / pozimi se rastline odpočijejo ; zemlja se mora odpočiti

odpočivalíšče   -a s ( í )
počivališče :   lepo urejeno odpočivališče / odročna odpočivališča za živino

odpočívanje   -a s ( í )
glagolnik od odpočivati se:   sposobnost hitrega odpočivanja / brezskrbne ure odpočivanja

odpočívati se   -am se  in  odpočívati si -am si nedov. ( í )
s prekinitvijo kake dejavnosti sproščati se, krepiti se:   posedli so na skale in se odpočivali ; dve uri se je odpočival ; odpočivati se med delom, pri delu ; karavana se odpočiva,  zastar.  odpočiva v senci

odpodíti   -ím dov. , odpódil  ( ī í )
narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor:   odpoditi tatu / odpoditi muho ; pes je odpodil volka
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:   odpoditi žalost / s pesmijo ji je odpodil skrbi

odpoklíc   -a m ( ȋ )
glagolnik od odpoklicati:   predlagati odpoklic poslanca ; izvolitev in odpoklic članov upravnega odbora ; odpoklic diplomatskega predstavnika / odpoklic že prodanih avtomobilov nazaj v servisne delavnice

odpoklícati   -klíčem dov. , odpoklícala  in  odpoklicála  ( í ȋ )
1. odvzeti funkcije, pooblastila pred iztekom mandata:   odpoklicati direktorja ; odpoklicati predstavnika delavcev v nadzornem svetu / odpoklicati diplomatskega predstavnika  odločiti, da preneha njegova funkcija v določeni tuji državi
// odločiti, da se izvede umik:   odpoklicati čete / odpoklicati reševalno ladjo
2. trg.  zahtevati že prodano, oddano blago nazaj za določen čas:   tovarna je morala odpoklicati vse avtomobile tega modela, izdelane lani

odpoklícen   -cna -o prid. ( ȋ )
polit., v zvezi odpoklicno pismo   listina, ki jo diplomatski predstavnik ob premestitvi, upokojitvi izroči poglavarju tuje države:

odpoklicljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da, sme odpoklicati:   odpoklicljivi organi oblasti ; predstavnik je odpoklicljiv

odpoljubíti   in  odpoljúbiti -im dov. ( ī ū )
knjiž.  s poljubom, poljubi odstraniti:   odpoljubila mu je solze iz oči / ekspr.  odpoljubiti komu dvom z obraza ; pren., ekspr.  spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic
● 
knjiž., ekspr.  skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede  s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje ; knjiž., ekspr.  odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic  s poljubom vzela ; knjiž.  poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila  tudi ona ga je poljubila

odpoljúbljati   -am nedov. ( ú )
knjiž.  s poljubljanjem odstranjevati:   odpoljubljal ji je solze / ekspr.  odpoljubljati komu žalost z obraza
● 
knjiž., ekspr.  dleto je odpoljubljalo snov s kamna  na rahlo odstranjevalo

odpolzéti   -ím  [ otpou̯zeti dov. , odpôlzi  ( ẹ́ í )
polzeč se oddaljiti:   kaplje so druga za drugo odpolzele po steklu / ekspr.  sani odpolzijo izpred hiše  oddrsijo

odpomóč   -i  in  ž ( ọ̑ star.
1. pomoč :   iskati, ponuditi odpomoč ; prositi za odpomoč
2. izhod , rešitev :   odpomoč je le v delu ; nima več upanja na odpomoč

odpomóček   -čka m ( ọ̑ )
star. izhod , rešitev :   to je zdaj edini odpomoček

odpomôči   -mórem dov. , odpomógel odpomôgla  ( ó ọ́ knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
1. pomagati :   storila je vse, kar je mogla, da bi jim odpomogla ; odpomoči komu iz nesreče / pozna zeli, ki odpomorejo pri tej bolezni
2. z dajalnikom odpraviti , odstraniti :   odpomoči bedi, težavam ; naglušnosti se da odpomoči z aparatom
 
knjiž.  temu se ne da odpomoči  to se ne da rešiti, urediti

odpòr   -ôra m ( ȍ ó )
1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti:   njihovo početje mi vzbuja odpor ; čuti odpor do teh ljudi / ekspr.  nepremagljiv fizičen odpor do koga ; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje:   streti, zlomiti nasprotnikov odpor ; vdati se brez odpora ; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor ; pren.  v očeh ji je tlel plamen odpora
 
publ.  sovražnik je nudil močen odpor  se je zelo upiral, branil ; pog.  narediti kaj po liniji najmanjšega odpora  tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
// publ.  odporniško gibanje:   sodelovati v odporu ; sile odpora ; voditelji, žrtve odpora

odpóren 1   -rna -o prid. , odpórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki ne zboli, se ne okuži hitro:   otrok je zelo odporen ; postati odporen proti infekciji
2. sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive:   odporen les ; ti bacili so zelo odporni ; steklo, odporno proti visoki temperaturi / gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
● 
zastar.  nikoli ni bil odporen očetu  se ni upiral

odpóren 2   -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odpor:   odporne tendence / opaziti sovražnikovo odporno točko

odpórnik   -a m ( ọ̑ )
pripadnik odporniškega gibanja:   delovanje odpornikov

odpórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na odpornike ali odporniško gibanje:   odporniški letaki ; množičen odporniški polet slovenskega ljudstva ; prve odporniške skupine
2. v zvezi odporniško gibanje   delovanje skupine, množice za osvoboditev okupirane domovine:   odporniško gibanje se je okrepilo ; vključiti se v odporniško gibanje ; član, voditelj odporniškega gibanja / proučevati zgodovino odporniških gibanj v Evropi med drugo svetovno vojno / odporniško gibanje ga je obsodilo na smrt  člani, predstavniki odporniškega gibanja

odpórništvo   -a s ( ọ̑ )
odporniško gibanje:   to je bil čas vojne, okupacije in odporništva ; zgodovina odporništva
 
knjiž.  znano je bilo njegovo odporništvo  nezadovoljstvo, rovarjenje

odpórnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost odpornega:   izgubiti, okrepiti odpornost ; velika telesna odpornost ; odpornost organizma ; odpornost proti boleznim / ekspr.  zlomil je njeno odpornost  odpor / povečati odpornost lesa z impregnacijo ; odpornost materiala proti obrabi, ognju, vlagi / odpornost proti pretrgu / odpornost pšenice proti poleganju

odpórnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na odpornost:   odpornostni geni pri bakterijah / nerjaveče in visoko odpornostno jeklo

odposlánec   -nca m ( á )
kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo:   sprejeti odposlanca ; državni, mirovni odposlanec ; odposlanec predsednika vlade
// kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov; delegat :   izvoliti odposlanca / Zbor odposlancev slovenskega naroda  zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti ; pren., pesn.  cvet, odposlanec lepote

odposlánka   -e ž ( á )
ženska, ki je izbrana in poslana kam s posebno nalogo:   prišla je kot odposlanka mednarodne organizacije ; posebna odposlanka generalnega sekretarja
// ženska, ki je izbrana in pooblaščena za zastopanje določenih interesov; delegatka :   predlog naše odposlanke je bil sprejet

odposlánski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na odposlance ali odposlanstvo:   opravil je več važnih odposlanskih potovanj

odposlánstvo   -a s ( ȃ )
skupina ljudi
a) izbranih in poslanih kam s posebno nalogo:   poslati, sprejeti odposlanstvo ; odposlanstvo vlade ; člani britanskega vojaškega odposlanstva
b) izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov:   izvolili so ga v odposlanstvo delavcev

odposláti   -póšljem dov. , odpôšlji odpošljíte  ( á ọ́ )
1. narediti, da je kaj poslano naslovniku:   pisma še ni odposlal ; odposlati pošiljko
2. narediti, da kdo odide kam s posebno nalogo:   odposlali so ga v mesto, da bi vse uredil ; odposlali so jih naprej

odpošíljanje   -a s ( í )
glagolnik od odpošiljati:   odpošiljanje časopisov, pisem

odpošiljátelj   -a m ( ȃ )
kdor odpošlje pošiljko:   naslov, podpis odpošiljatelja

odpošiljátev   -tve ž ( ȃ )
glagolnik od odpošiljati ali odposlati:   vse je pripravljeno za odpošiljatev ; odpošiljatev blaga ; datum odpošiljatve pošiljke

odpošíljati   -am nedov. ( í )
delati, da je kaj (večkrat) poslano naslovniku:   odpošiljati pisma

odpotovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odpotovati:   pripraviti se za odpotovanje ; to moram storiti še pred odpotovanjem

odpotováti   -újem  tudi  odpótovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̑ )
oditi na potovanje:   oče je odpotoval ; še danes odpotujemo ; hitro, nepričakovano odpotovati / zbor odpotuje na turnejo
// oditi, zlasti s prevoznim sredstvom:   odpotovati iz mesta ; odpotovati na deželo ; odpotovati z letalom

odpôved   -i ž ( ȏ )
1. glagolnik od odpovedati:   odpoved službe / nepričakovana odpoved prireditve / odpoved dediščini / učiti se skromnosti in odpovedi  odpovedovanja
2. izjava, sporočilo, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje:   dobiti, preklicati odpoved ; dati odpoved  odpovedati službo / šestmesečna odpoved  pravno veljavna po šestih mesecih / napisati odpoved ; raztrgati odpoved
 
rad.  (kratko) sporočilo ob koncu oddaje ali programa ; žel.  sporočilo, da vlak, določen po voznem redu, ne bo peljal

odpovédati   -povém dov. ( ẹ́ )
1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje:   zaradi spora sem odpovedal službo ; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa:   odpovedati pogodbo, sporazum
b) česa naročenega ne želi več:   odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo:   zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. z oslabljenim pomenom  narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka:   odpovedati komu gostoljubje ; odpovedati staršem pokorščino  ne biti več pokoren, ubogljiv
4. nav. 3. os.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   ko sem to slišal, so mi odpovedale noge ; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči ; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal / publ.  slabši material v takih razmerah odpove  postane neprimeren, se pokvari
● 
od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik  ni mogel (spre)govoriti ; ekspr.  koruza je letos odpovedala  slabo obrodila ; za taka merjenja klasična metoda odpove  postane neuporabna, neprimerna ; ekspr.  ob takih izgubah razum odpove  take izgube se ne dajo razumsko opravičiti ; ekspr.  toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci  da je prenehal biti miren, zadržan, previden ; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje  prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ 
fin.  odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo  izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti

odpôveden   -dna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na odpoved:   odpovedni pogoji ; odpovedni rok / odpovedna izjava / pesem izraža odpovedno razpoloženje

odpovedljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odpovedati:   odpovedljiva pogodba

odpovedovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odpovedovati:   odpovedovanje delovnega razmerja / odpovedovanje srca / tudi to je velik napor in odpovedovanje ; leta odpovedovanja

odpovedováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje:   odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa:   to podjetje rado odpoveduje pogodbe
b) česa naročenega ne želi več:   naročniki odpovedujejo časopis
2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo:   gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
3. z oslabljenim pomenom  (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka:   vojaki množično odpovedujejo pokorščino ; privrženci mu odpovedujejo zvestobo  mu niso več zvesti
4. nav. 3. os.  prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje ; zavore pogosto odpovedujejo
5. dov. , v izjavah  izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik:   z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo

odpráskati   -am dov. ( á )
s praskanjem odstraniti:   odpraskati madež, omet, smolo ; odpraskati z nožem

odpraševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  s katerim se odstranjuje prah:   odpraševalni filtri ; odpraševalna naprava

odpráti   -pêrem dov. , odprál  ( á é )
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega:   odprati pesek / odprati robove skal

odpráva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od odpraviti:   odprava izkoriščanja, suženjstva ; odprava posledic potresa ; odprava starega družbenega reda ; prizadevati si za odpravo šolnine ; odprava zastojev v prometu ; posledice odprave takih odločb ; sredstvo za odpravo zajedavcev / odprava bolnika v bolnišnico / organizirati prevzem in odpravo blaga / hitrejša odprava vlakov
// oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit :   delati v odpravi
2. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom:   organizirati odpravo ; stroški odprave ; udeleženci odprave na Himalajo / udeležiti se alpinistične, smučarske, trgovske odprave
// skupina, ki se udeleži takega potovanja:   odprava je dosegla vrh gore, odkrila ostanke mesta ; poslati odpravo na Antarktiko ; člani odprave / sestaviti potapljaško, reševalno odpravo
3. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj:   odprava na nasprotnikovo ozemlje / kazenska odprava  vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati

odprávar   -ja m ( ȃ )
udeleženec, organizator zlasti alpinistične odprave:   odpravarji so bili obuti v čevlje za treking

odprávarstvo   -a s ( ȃ )
organiziranje, udeleževanje zlasti alpinističnih odprav:   študij je opustil zaradi odpravarstva

odprávek   -vka m ( ȃ pravn.
1. v zvezi dedni odpravek   po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča:   izplačati dedni odpravek
2. navadno v zvezi s sklep, sodba prepis , kopija :   odposlati odpravek sodbe / odpravek je točen  prepis

odpráven   -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na odpravo:   odpravni postopek
 
ptt  odpravni oddelek  odpravništvo

odpráviti   -im dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati:   odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo ; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote ; odpraviti monarhijo ; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili  razveljavili ; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako ; odpraviti okvaro stroju  popraviti / odpraviti otroku gliste
2. nav. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo odide:   odpraviti nadležnega obiskovalca ; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom ; hitro ga odpravi ; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje  odslovil
// narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi:   odpravil sem ga, češ da nimam denarja ; mene ne boste kar tako odpravili ; odpraviti koga praznih rok
// ne izpolniti prošnje, pričakovanja:   odpravili so učiteljstvo s pisnim pojasnilom, da ni denarja ; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo
3. s prislovnim določilom  narediti, kar je potrebno za odhod koga:   zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnišnico ; odpraviti koga v internacijo ; mati me je odpravila nabirat jagode ; odpravil ga je domov
4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev:   odpraviti blago ; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom
5. povzročiti izzvani splav:   šla je k mazački, da bi ji odpravila ; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila  imela izzvani splav
6. publ. premagati :   slovenski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika ; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško ; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom
7. ekspr., navadno s prislovnim določilom  obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo:   kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki ; zakon je na kratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo
8. star.  odpustiti, odsloviti (iz službe):   gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila ; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili
9. star. opraviti :   s tem je odpravil veliko delo ; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste
● 
star.  imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti  izplačati ; odpraviti stranko  končati poslovanje z njo ; ekspr.  največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem  mi dala samo čaj ; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem  izločiti, odstraniti
♦ 
mat.  odpraviti neznanko  z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb ; odpraviti oklepaj ; odpraviti ulomke v enačbi  z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov ; ptt  odpraviti pošiljko  odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti ; žel.  odpraviti vlak  po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka

odprávljanje   -a s ( á )
glagolnik od odpravljati:   odpravljanje nepismenosti, razlik med ljudmi / odpravljanje okvar na strojih / odpravljanje tovora

odprávljati   -am nedov. , stil.  odpravljájte;  stil.  odpravljála  ( á )
1. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati:   odpravljati izkoriščanje, lakoto ; odpravljati napake, razvade / odpravljati nepotrebne delovne enote / odpravljati madeže  čistiti / odpravljati predpise  razveljavljati / odpravljati črevesne zajedavce
2. nav. ekspr.  delati, povzročati, da kdo odide:   odpravljati vsiljivce / vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal
// delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi:   odpravljati s praznimi besedami ; vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom
3. s prislovnim določilom  delati, kar je potrebno za odhod koga:   mati je odpravljala otroke v šolo ; ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal / odpravljati se k počitku, spat / odpravljati se v pokoj / odpravljati hujše bolnike v bolnišnico
4. delati, kar je potrebno za odpošiljatev:   pravkar odpravljam pismo / vsak dan odpravlja zelenjavo na trg ; odpravljati tovor po železnici
5. povzročati izzvani splav:   vedela je, da ta babica odpravlja
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom  obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo:   naši kritiki so do zdaj odpravljali njegova dela zelo na kratko / odpravljali so ga z individualistom
● 
publ.  ekipa je do zdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike  premagovala

odpravljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odpraviti, odstraniti:   odpravljive nepravilnosti / ta okvara je lahko odpravljiva

odprávnica   -e ž ( ȃ )
1. v stari Avstriji  uradnica, ki samostojno opravlja službo na pošti; ekspeditorica :   čitalniške prireditve se je udeležila tudi odpravnica
2. adm.  listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu; odpremnica :   izpolniti odpravnico

odprávnik   -a m ( ȃ )
1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu:   skladiščnik in odpravnik
2. polit., v zvezi odpravnik poslov   diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika:   vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
// uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika:   ambasado trenutno vodi odpravnik poslov, ker se je veleposlanik po preteku mandata vrnil v domovino
♦ 
žel.  vlakovni odpravnik  ali  odpravnik vlakov  delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka

odpravnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se komu da zlasti ob prisilnem prenehanju sodelovanja v kaki skupnosti:   zahtevati odpravnino ; rudarji so se takrat borili za odpravnino / ženi je za odpravnino dal hišo
// po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča:   izplačati bratu odpravnino
♦ 
pravn.  odpravnina vdove  znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do družinske pokojnine po njem

odprávništvo   -a s ( ȃ )
1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit :   časopis mora iz tiskarne v odpravništvo
 
ptt  oddelek na večji pošti, v katerem se odpravljajo pošiljke na naslovne pošte
2. polit., v zvezi odpravništvo poslov   diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva:   francoska vlada je omejila diplomatske odnose s to državo na raven odpravništva poslov

odprávščina   -e ž ( ȃ )
knjiž.  odpravnina, dedni odpravek:   določiti v oporoki odpravščino

odpréči   -préžem dov. , odprézi odprézite  in  odprezíte; odprégel odprégla;  nam.  odpréč  in  odprèč  ( ẹ́ )
odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo; izpreči :   odpreči konje, vole

odpredávati   -am dov. ( ȃ )
končati predavanje:   ko je odpredaval, se je začela razprava
// predavajoč posredovati:   odpredaval jim je vsa težja poglavja

odpréma   -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odpremiti:   pripraviti časopise za odpremo ; skrbeti za hitro odpremo blaga ; način odpreme

odprémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odpremo:   odpremni oddelek / odpremni dokumenti

odprémiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
publ. odposlati , odpraviti :   odpremiti zaboje s sadjem
 
adm.  narediti, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddati ; žel.  narediti, kar je potrebno za prevoz potnika ali pošiljke od začetne do namembne postaje

odprémljati   -am nedov. ( ẹ́ )
adm.  delati, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddajati:   odpremljati prodano blago

odprémnica   -e ž ( ẹ̑ )
adm.  listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu:   izpolniti odpremnico

odprémnik   -a m ( ẹ̑ )
adm.  delavec, ki dela, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddaja:   delo odpremnikov

odprések   -ska m ( ẹ̑ )
teh. žarg.  izdelek iz umetne snovi, oblikovan s stiskanjem v kalupu; stiskanec :   proizvodnja odpreskov za motorna vozila

odpréti   -prèm dov. , odpŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. dati kaj v tak položaj
a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop:   odpreti okno, vrata ; odpreti zapornice ; odpreti za ped ; hrupno, tiho odpreti ; odpreti nastežaj ; vrata so se nenadoma sama odprla
b) da postane notranjost dostopna:   odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati ; odpreti predal
// navadno z dajalnikom  z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop:   odprl jim je sam gospodar ; kdo nam pride odpret ; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši  izpustiti jih iz kurnika / kot nagovor  ljudje, odprite
2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino:   odpreti kozarec, škatlo ; odpreti steklenico / odpreti pismo ; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno:   odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad  odstraniti ji drobovje / pog.  bolnico so samo odprli in takoj zašili
3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:   odpreti školjko ; na široko je odprl veke ; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla  je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno:   odpreti člen na verigi ; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju:   odpreti dežnik, pahljačo ; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo ; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož  izvleči rezilo
4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:   odpreti pipo, ventil / pog.:  odpreti radio, televizor  vključiti ; sedel je k radiu in odprl Slovenijo  poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Slovenija
// na tak način omogočiti izhod česa:   odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
5. začeti delati, poslovati:   lokal, trgovino odprejo ob sedmih ; blagajna se odpre čez pol ure
6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost:   odpreti nov obrat ; banka je odprla dve podružnici ; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog.  odprl je obrt  postal je samostojen obrtnik / pog.  sovražnik je odprl novo bojišče  začel napad drugje, na drugem ozemlju / odpreti novo delovno mesto
7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih:   odpreti dom, most ; cesto bodo odprli za državni praznik / odprli so novo smučarsko središče  uredili, zgradili
// dati v uporabo:   predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / policist je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce:   odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih:   kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja ; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh:   s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato ; publ.  odpreti polemiko / publ.  odpreti problem, vprašanje  začeti govoriti, razpravljati o njem
9. v zvezi odpreti pot, vrata   omogočiti komu, da lahko kam gre, pride:   ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje ; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ.  omogočiti nastop, uveljavljanje česa:   odpreti vrata tržnemu gospodarjenju ; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci ; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki  je začelo uprizarjati klasična dela
10. voj., v zvezi z ogenj   začeti močno obstreljevati določen cilj:   četa je odprla strojnični, topovski ogenj ; odpreti ogenj iz pušk ; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● 
ekspr.  starši so bili pripravljeni odpreti denarnico  dati denar za kaj ; ekspr.  odpreti komu svojo dušo, svoje srce  izpovedati mu svoja čustva, misli ; dijak sploh ni odprl knjige  se ni učil, bral ; ekspr.  svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov  pokazal, razkril ; odpreti mejo  dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja ; publ.  odpreti možnosti za kaj  dati ; ekspr.  odpreti komu oči  omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je ; ekspr.  odprla je vse svoje registre  zelo glasno je govorila, pela ; odpreti usta od začudenja  zelo se začuditi ; ekspr.  ne odpre ust  nič ne (spre)govori, reče ; ekspr.  dobro odpri ušesa  poslušaj, prisluhni ; ekspr.  hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev  zagotoviti si možnost vrnitve ; ekspr.  odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila  moral je iti v veliko uradov ; ekspr.  zaradi graje se učenčku glava ni odprla  ni postal bolj bister, razumen ; ekspr.  vsak dan se odpre nov grob  kdo umre ; ekspr.  nad vasjo se je odprlo nebo  se je močno zabliskalo ; ekspr.  ob njej se mu je odprlo nebo  zelo ga je osrečila ; ekspr.  prepozno so se jim odprle oči  so spoznali stvari, kakršne dejansko so ; preg.  zlat ključ vsaka vrata odpre  z denarjem se vse doseže
♦ 
fin.  odpreti akreditiv  prevzeti obveznost plačati akreditiv ; odpreti konto  narediti prvo vknjižbo ; odpreti transakcijski račun ; grad.  odpreti gradbišče  začeti z gradnjo

odpŕhniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. s pihom, prhanjem odstraniti:   odprhniti vodo iz nosa / odprhnil je drobtinice, pepel s suknjiča
2. hitro, slišno odleteti:   ptič je odprhnil / zasmejala se je in kakor srna odprhnila iz sobe  hitro odšla

odprhútati   -am dov. , tudi  odprhutála  ( ū )
prhutajoč odleteti:   goloba sta odprhutala ; sova odprhuta v temo

odprídigati   -am dov. ( í )
ekspr. reči , povedati :   odpridigati odgovor / z notranjim predmetom  ali si že odpridigal svojo pridigo

odprodája   -e ž ( ȃ )
glagolnik od odprodati:   odločiti se za odprodajo zemljišč ; postopna odprodaja

odprodájati   -am nedov. ( ȃ )
prodajati kot del, dele celote:   zaradi slabega gospodarjenja je začel odprodajati parcelo za parcelo ; ob suši so morali odprodajati živino

odprodáti   -dám dov. , 2. mn.  odprodáste  in  odprodáte; odprodál  ( á )
prodati kot del, dele celote:   od živine ni imel kaj odprodati ; odprodati kos vrta, nekaj gozda in travnikov

odprtína   -e ž ( í )
1. nezapolnjen prostor v čem:   cevna odprtina ; zazidati okensko odprtino ; odprtina zanke
// tak prostor za prehajanje česa:   izletna odprtina v panju ; odtočna odprtina ; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina
 
bot.  prezračevalna odprtina  prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline ; fot.  odprtina zaslonke
2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre:   izrezati odprtino ; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika

odprtínica   -e ž ( í )
manjšalnica od odprtina:   posoda ima na sredi odprtinico ; voda pronica skozi odprtinico ; pogledati skozi odprtinico v vratih / odprtinice za zrak

odpŕtje   -a s ( ȓ )
glagolnik od odpreti:   odprtje vrat / odprtje otroškega igrišča / odprtje razstave, zasedanja

odpŕtost   -i ž ( ȓ )
lastnost, stanje odprtega:   odprtost ustnic, vek / odprtost pokrajine na jugu / njegova odprtost vsemu novemu ; pesnikova odprtost do sveta / odprtost v prihodnost / odprtost revije za prispevke mladih avtorjev / gospodarska in politična odprtost države ; želja po večji odprtosti

odpŕtosten   -tna -o prid. ( ȓ )
jezikosl.  nanašajoč se na odprtost, razmaknjenost:   odprtostna stopnja govorilnih organov

odpúhati   -am dov. ( ū )
ekspr.  puhajoč se oddaljiti:   vlak hitro odpuha s postaje / odpuhal je s težkim nahrbtnikom v hrib  odsopihal

odpúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
izpuhniti :   odpuhniti oblak dima

odpúst   -a m ( ȗ )
1. glagolnik od odpustiti:
a) prosil je za odpust ; večina se je strinjala z njegovim odpustom ; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev  odpuščanje
b) čakati na odpust iz bolnišnice / začasni odpust kaznjenca
 
pravn.  pogojni odpust  predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja
2. zastar. dopust :   podaljšati odpust ; dobil je tri dni odpusta

odpústek   -tka m ( ȗ )
1. rel.  odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe:   dobiti odpustek ; moliti za odpustke / popolni odpustek
 
zgod.  Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov
2. star.  darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma:   fantje so dekletom kupovali odpustke ; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce ; pren., šalj.  te praske so odpustek s plezanja
3. zastar. odpuščanje 2 odpustek žalitve
● 
star.  delil jim je odpustke z gorjačo  tepel jih je

odpústen 1   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na odpust:   odpustni razlog / odpustna listina ; odpustno potrdilo ; odpustno spričevalo

odpústen 2   -tna -o prid. ( ú )
knjiž. odpustljiv :   težko odpustna zmota

odpustítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odpustiti:   privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela  odpust

odpustíti   -ím dov. , odpústil  ( ī í )
1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga:   ali ji boš kdaj odpustil ; odpustil mu je žalitev ; ni ji mogel odpustiti vsega ; odpustila sta si in se objela / odpustite mi to nerodnost  kot vljudnostna fraza  oprostite
 
ekspr.  bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti  naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
 
rel.  odpustiti grehe
2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti:   ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star.  odpustili so ji plačevanje  oprostili so jo plačevanja
3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju:   odpustili so dva delavca ; včeraj so ga odpustili ; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu:   več zapornikov so odpustili ; odpustili so ga iz bolnišnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide:   vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila

odpustljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odpustiti:   ta žalitev ni težko odpustljiva ; odpustljivo ravnanje

odpustljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost odpustljivega:   odpustljivost prestopka / znani sta bili njegova ravnodušnost in odpustljivost

odpústnica   -e ž ( ȗ )
pisno potrdilo o odpustitvi, odpustu:   dobiti, podpisati odpustnico / odpustnica iz bolnišnice, vojske

odpústnik   -a m ( ȗ )
kdor je odpuščen iz vojske:   vojaki in odpustniki / vojaški odpustnik

odpúščanje 1   -a s ( ú )
glagolnik od odpuščati:   odpuščanje prestopkov / preprečiti odpuščanje delavcev / odpuščanje iz zaporov

odpuščánje 2   -a s ( ȃ )
glagolnik od odpustiti 1:   prosil ga je odpuščanja / odpuščanje grehov

odpúščati   -am nedov. ( ú )
1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga:   vedno znova ji odpušča ; odpuščal mu je vse žalitve
2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti:   odpuščal jim je kazen / star.  odpuščali so mu plačevanje  oproščali so ga plačevanja
3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju:   v tovarni že odpuščajo ; tudi učitelje so odpuščali
4. ne ohranjati koga na določenem mestu:   odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnišnice

odpuščênec   -nca m ( é )
kdor je odpuščen:   odpuščenec iz vojske

odpuščênje   -a s ( é )
star. odpuščanje 2 prositi za odpuščenje

odrabíti   in  odrábiti -im dov. ( ī á )
prenehati rabiti:   ko boste knjigo odrabili, jo vrnite

odracáti   -ám dov. ( á ȃ )
racaje oditi:   račke so odracale k vodi / ekspr.  debela kuharica je počasi odracala k mizi
// slabš. oditi :   ves moker je odracal domov ; odracali so drug za drugim

odračúnati   -am dov. ( ȗ )
zmanjšati vsoto za določen znesek:   odračunati davek od honorarja / od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek
● 
ekspr.  kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala  odpisala

odrájtati   -am dov. ( á nižje pog.
1. plačati , poravnati :   odrajtati davek, najemnino ; za hrano mu še mora odrajtati
2. opraviti , narediti :   odrajtati vojaški rok

odrajtováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nižje pog. plačevati , poravnavati :   odrajtovati davke, desetino ; odrajtovati za najemnino

odrájžati   -am dov. ( ȃ )
1. star. odpotovati :   kdaj bo odrajžal
2. ekspr. oditi :   noč se dela, treba bo odrajžati

ódranje   -a s ( ọ̑ )
postavljanje zidarskega odra:   hišo bi že obnovili, če ne bi odranje toliko stalo ; odranje fasade

odrápati   -am  in  -ljem dov. ( ā )
star. opraskati , odrgniti :   veja ga je odrapala ; odrapati si kožo / odrapati čevlje

odrásel   -sla -o  tudi  odrástel -tla -o  [ odrasəu̯; odrastəu̯ prid. ( ā á )
ki je odrastel, odraščen:   odrasel človek ; odrasli ljudje ; odrasla žival prim. odrasti

odráslek   -a  [ odraslək m ( ȃ )
zastar. mladika , poganjek :   odrezati odraslek ; veja je gola, le na koncu ima nekaj odraslekov

odráslost   -i ž ( á )
stanje odraslega človeka:   mlad človek si želi odraslosti in samostojnosti / ekspr.  prestopiti prag odraslosti

odrástek   -tka m ( ȃ )
1. mladika , poganjek :   porezati odrastke na deblu ; razmnoževanje kaktusov z odrastki
2. navadno s prilastkom  stranski, skrajni del česa:   Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana ; pren.  ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma
3. anat.  večja hrapava izboklina na kosti:   sklepni, vretenčni odrastek
♦ 
lov.  izrastek na rogu

odrásti   -rástem  in  -rásem dov. ( á )
1. postati telesno in duševno zrel:   sin je že odrastel ; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja  postal nekoliko večji, starejši
// s prislovnim določilom  preživeti čas rasti, zorenja:   odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu
// ekspr., z dajalnikom  postati prevelik, neprimeren za kaj:   otroškim igram je že odrastel ; odrasti šoli
2. dobiti dokončno podobo, razviti se:   odrastla je v lepo dekle prim. odrasel

odráščanje   -a s ( á )
glagolnik od odraščati:   odraščanje otrok / ta bolezen se lahko začne že v odraščanju

odráščati   -am nedov. ( á )
1. postajati telesno in duševno zrel:   otroci že odraščajo ; ko je odraščal, je bila vojna
// s prislovnim določilom  preživljati čas rasti, zorenja:   odraščati brez staršev, v mestu
2. dobivati dokončno podobo, razvijati se:   odraščala je v lepo dekle

odràz   -áza m ( ȁ á )
ed., z rodilnikom  kar kaj kaže, izraža:   idejni odraz družbenega boja ; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti ; pravo je odraz družbene ureditve / publ.:  pesem je odraz doživetja  izraža doživetje ; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave  je viden, se kaže
 
filoz.  teorija odraza  v marksistični filozofiji  teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta

odráziti   -im dov. , odrážen  ( á ȃ )
publ. pokazati , izraziti :   pravni sistemi so različno odrazili razvoj gospodarstva ; pomanjkanje lastne državnosti se je negativno odrazilo v razvoju slovenske narodne zavesti

odrážanje   -a s ( á )
glagolnik od odražati:   umetniško odražanje resničnosti / odražanje dreves od ozadja

odrážati   -am nedov. ( á )
kazati , izražati :   te ideje odražajo meščansko miselnost ; podatki odražajo dejansko stanje ; boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu ; v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave ; publ.  skrb za delavce se odraža na vseh področjih

ódrc   -a m ( ọ̑ )
manjšalnica od oder:   godba je igrala na odrcu / star.  otroci so spali na odrcu  pogradu
♦ 
etn.  predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče

ódrček   -čka m ( ọ̄ )
manjšalnica od oder:   na travniku so postavili odrček za pevce

odreagírati   -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, stanje pričakuje:   policija takoj odreagira na vsako prijavo ; odreagirati na nezadovoljstvo čakajočih bolnikov ; odreagirati na pobudo / odreagirati na dogodek, situacijo ; odreagirati na konkurenco / odreagirati hitro, pravilno, pravočasno ; odreagirati drugače, na svoj način ; odreagirati z napadom, umikom
2. psih.  z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost:   odreagirati konflikte

odrêči   -rêčem dov. , odrêci odrecíte; odrékel odrêkla  ( é navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo:   odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. ne narediti, kar se pričakuje:   odreči plačilo stroškov ; očetu ne morem nič odreči ; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom  narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka:   odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino  ne biti več pokoren, ubogljiv
3. nav. 3. os., knjiž.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati :   od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle ; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
● 
od presenečenja mu je odrekel glas  ni mogel (spre)govoriti ; star.  pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla  slabo obrodila ; star.  vsaka mu odreče, če jo pride snubit  ga zavrne ; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel  gotovo boš naredil, kar te prosim

odrèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge:   diverzantski, izvidniški odred
 
voj.  odred  teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov ; grupa odredov  med narodnoosvobodilnim bojem  vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje
2. v zvezi pionirski odred , v socializmu  osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev:   tekmovanje pionirskih odredov
3. navadno s prilastkom  skupina ljudi, navadno urejena:   odred jezdecev ; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev

odrédba   -e ž ( ẹ̑ )
kar kaj uradno določa, ukazuje:   odredba je že izdana ; držati se odredbe ; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe ; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe
 
pravn.  pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa

odredbodajálec   -lca  [ odredbodajau̯ca in odredbodajalca m ( ȃ )
pravn.  kdor daje odredbe, odloke, ukaze:   odredbodajalec za izvedbo finančnega načrta sklada / glavni odredbodajalec za zasedeno ozemlje

odredbodájen   -jna -o prid. ( ā )
pravn.  ki daje odredbe, odloke, ukaze:   odredbodajna oblast

odréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odred:   odredni komandant / odredna pionirska konferenca

odredítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odrediti 1 :   odreditev aretacije

odredíti 1   -ím dov. , tudi  odrédi; odrédil  ( ī í )
1. predpisati, določiti z odredbo:   odrediti aretacijo osumljene osebe ; odrediti obvezno cepljenje ; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto
// izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi:   poveljnik je odredil počitek ; odrediti prevoz v bolnišnico ; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost ; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ.  zdravnik mu je odredil ležanje  predpisal
2. publ. določiti :   odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi

odredíti 2   -ím dov. , tudi  odrédi; odrédil; odrejèn  ( ī í zastar.
1. zrediti :   odrediti prašiča
2. preživiti , prehraniti :   trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke
3. vzgojiti :   svoje otroke je dobro odredil

odrêja   -e ž ( ȇ zastar.
1. vzreja :   odreja psov ; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo
2. vzgoja :   skrbeti za odrejo otrok
● 
zastar.  dati otroka v odrejo  rejo

odrêjati   -am nedov. ( é )
1. predpisovati, določati z odredbami:   sporočal je, kar je odrejala oblast
// izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi:   njegova naloga je odrejati odmore / dov.:  odrejam dva dni počitka ; odrejam vojaški pogreb
2. publ. določati :   odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo

odrèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odreči:   odrek domovinske pravice / odrek pravicam

odréka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  glagolnik od odreči ali odrekati:   odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo

odrékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odrekati:   odrekanje pravic / tega ni dosegel brez odrekanja / odrekanje hrani

odrékati 1   -am nedov. ( ẹ̑ navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo:   odrekati komu čast ; odrekati narodom pravico do samoodločbe ; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje
2. z oslabljenim pomenom  delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka:   odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino  ne biti jim pokoren, ne ubogati jih

odrekáti 2   -ám dov. ( á ȃ )
1. vulg.  umazati z blatom, iztrebki:   odrekati obleko
2. nizko  vzeti ugled, osramotiti:   pred ljudmi ga je odrekal

odréšen   -šna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž.  ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen :   odrešna beseda

odrešeník   -a m ( í )
v judovski religiji  kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega:   čakati obljubljenega odrešenika ; pren., ekspr.  v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal
 
zastar.  odrešenik domovine  rešitelj
 
rel.  Odrešenik  Kristus

odrešeníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odrešenika:   odrešeniško delo / domišlja si, da ima odrešeniško poslanstvo

odrešênje   -a s ( é )
glagolnik od odrešiti:   odrešenje sveta / trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja / smrt je bila zanj odrešenje  rešitev ; star.  odrešenje izpod turškega jarma  rešitev

odrešênjski   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na odrešenje:   odrešenjski proces / Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne skupnosti

odreševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve:   glasba odrešuje in osvobaja ; odreševati človeka

odrešílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. ekspr.  ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve:   pričakoval je odrešilne besede ; hrepeneti po odrešilni ljubezni
2. knjiž. rešilen :   najti odrešilni izhod ; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca ; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan
♦ 
rel.  Kristusova odrešilna smrt

odrešílnost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost odrešilnega:   pisatelj izraža vero v odrešilnost dela

odrešítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odrešiti:   odrešitev človeštva
// rešitev :   smrt je bila zanj odrešitev iz trpljenja

odrešíti   in  odréšiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. rel.  narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega:   odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem
2. nav. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti :   odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec
3. knjiž.  narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve:   njena ljubezen ga je odrešila ; ta misel me je odrešila
4. po ljudskem verovanju  narediti, da kaj ni več začarano:   deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo
● 
evfem.  zdaj ga je smrt odrešila  po hudem trpljenju je umrl ; ekspr.  te obveznosti te bom odrešil  rešil, oprostil ; evfem.  bolnega psa je veterinar odrešil  neboleče usmrtil

odrešítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odrešitev:   Kristusovo odrešitveno delo / Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj

odréti   odêrem  tudi  odrèm dov. , stil.  oderó; oderíte  tudi  odríte; odŕl  ( ẹ́ é, ȅ )
1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom:   odreti ovco, prašiča, zajca ; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh  odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
// zastar. odrgniti :   vrv mu je odrla kožo do krvi ; na melišču si je odrl čevlje
2. nav. ekspr.  izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno:   odreti kupca, upnika ; odreti koga pri kupčiji
● 
ekspr.  še kožo bi mi odrl  brezobzirno me izkorišča ; ekspr.  živega bi me odrli, če bi to izvedeli  zelo bi se jezili name ; ekspr.  na meh te bom odrl  napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega ; ekspr.  daj mu malo potice, da si bo piko odrl  da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena

odrevenélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje odrevenelega:   čutil je, da odrevenelost počasi popušča ; odrevenelost nog, rok / ekspr.  zbudila se je iz blažene odrevenelosti / krčna odrevenelost
 
med.  odrevenelost  težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost ; mrliška odrevenelost  začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic; mrliška okorelost

odrevenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati negiben, tog:   roke so ji odrevenele ; odreveneti od mraza, sedenja ; ekspr.:  odreveneti od strahu ; ob teh besedah je odrevenela ; pren.  misli so mu odrevenele
 
med.  postati teže in počasneje gibljiv; postati manj občutljiv

odrèz   -éza m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odrezati:   odrez prsta
// mesto, kjer je kaj odrezano:   na odrezu so se pri palici lepo videle letnice

odrézanost   -i ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  stanje odrezanega:   gospodarstvo je trpelo zaradi odrezanosti od inozemstva / občutje osamljenosti in odrezanosti od sveta

odrézati   -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem odstraniti:   odrezati grozd, palico ; odrezati vejo od drevesa ; odrezati z nožem, škarjami ; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah  zelo hitro / odrezali so mu nogo  kirurško odstranili / kot podkrepitev:  raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal ; glavo mi lahko odrežeš, če ni res
// z rezanjem odstraniti del česa:   kol je predolg, treba ga bo odrezati ; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč
// z rezanjem ločiti od večje količine:   odrezati več kosov blaga ; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa
2. nav. ekspr.  onemogočiti dostop do kakega območja, kraja, vzdrževanje zvez z njim:   z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja ; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij ; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ.  odrezati dovoz, umik  onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3. ekspr.  nenadoma prenehati govoriti, igrati:   muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
// ustaviti , prekiniti :   na kratko je odrezal njegov napad ; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
4. publ. opraviti , uspeti :   pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal ; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal  dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj ; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega  še bolj neugodno bi bilo
● 
ekspr.  po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja  vzeli ; ekspr.  v službi so ga odrezali  odstavili s položaja, onemogočili ; publ.  kot predavatelj je še kar odrezal  se je še kar odrezal

odrezàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki na kratko, učinkovito odgovarja:   odrezav fant ; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor ; odrezave besede

odrezávati   -am nedov. ( ȃ )
odrezovati :   odrezavati konice

odrezávost   -i ž ( á )
lastnost odrezavega človeka:   znan je po svoji odrezavosti / ekspr.  s kratkostjo stavka dati stilu odrezavost

odrézek   -zka m ( ẹ̑ )
1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa:   pobirati odrezke ; papirnati odrezki ; uporabni odrezki ; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo  ostanek / star.  odrezek slanine  rezina ; iz odrezka stebla so pognale korenine  odrezanega kosa
2. kupon :   odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov
♦ 
fin.  čekovni odrezek  del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon ; geom.  odrezek na osi  osni odsek ; ptt  odrezek  del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo

odrezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
z rezanjem odstranjevati del česa:   odrezovati suhe veje / odrezoval je najlepše kose mesa
 
ekspr.  rečica odrezuje vas od polja  loči

odrgnína   -e ž ( í )
poškodba na površini česa zaradi drgnjenja, podrgnjenja:   popraviti odrgnine na avtomobilu / obloga varuje steno pred odrgninami
// med.  poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja:   razkužiti odrgnino ; z rokavicami obvarovati roke pred odrgninami ; odrgnina na čelu, nogi

odŕgniti   -em dov. , tudi  odrgníla  ( ŕ ȓ )
z drgnjenjem odstraniti:   odrgniti blato, umazanijo ; odrgniti s cunjo, krtačo / pred pleskanjem odrgniti stari lak
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti:   odrgniti čevlje
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati:   odrgniti avtomobil ob ograji ; s stolom odrgniti steno ; odrgniti si kožo

odrína   -e ž ( í )
nar. koroško listnjak :   sekati steljo v odrini

odrínec   -nca m ( ȋ )
nar. pograd :   Premetaval se je na svojem trdem odrincu v kotu visoko pod stropom  (A. Ingolič)

odríniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe:   odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal ; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila ; odrinil je radovedneže in vstopil ; pren.  nejevoljno je odrinil to misel ; odriniti doživljaj v podzavest
// s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa:   odriniti ljudi od vrat ; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega  upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
// s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja:   odriniti vrata s hrbtom ; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste  odstranil
2. nav. ekspr.  spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:   ko je prišel nov direktor, so ga odrinili ; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi  jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
 
ekspr.  po zmagi so ga odrinili od plena  so mu onemogočili, da bi ga dobil
3. ekspr.  spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega:   svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu  dal ; to nalogo je odrinil kolegu  dal, naložil
4. nav. ekspr.  oditi, odpraviti se:   naročil je še to in ono ter odrinil ; odriniti od doma, proti mestu ; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo  pojdimo
// odpluti :   ladja odrine od brega ; ribiči so odrinili na globoko
5. ekspr. plačati , dati :   za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto ; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom  narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti :   odriniti poroko ; rad bi odrinil ta sestanek ; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
7. nar. odleči , zaleči 1 sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine

odrínjenec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe:   Cankarjevi junaki so boemi in odrinjenci

odrínjenost   -i ž ( ȋ )
nav. ekspr.  stanje odrinjenega človeka:   imeti občutek odrinjenosti ; osamljenost in odrinjenost

odríšče   -a s ( í )
star. oder :   stopil je na sredo odrišča in začel peti ; za odrišče jim je rabil voz

odrítek   -tka m ( ȋ )
1. les.  hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik :   obdelati odritek
2. nar. tolminsko  kdor je kje nezaželen, odveč:   če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor  kaj pa delaš tukaj, odritek

odrív   -a m ( ȋ )
glagolnik od odriniti:   odriv vode / odriv od stene bazena ; odriv z rokami
 
šport.  del skoka, teka, plavanja, ko se športnik s sunkom ob podlago oddalji od nje

odriváč   -a m ( á )
1. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje:   sedel je na odrivaču in poslušal
2. nar.  kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen :   konj se je splašil in voz je zadel ob odrivač

odriválo   -a s ( á )
um., navadno v zvezi prostorsko odrivalo   predmet, postavljen na sliki ali reliefu tako, da se doseže izrazitejši vtis prostora:

odrívanje   -a s ( í )
glagolnik od odrivati:   odpor vode pri odrivanju / odrivanje mučnih spominov / odrivanje slovenskega prebivalstva od obale

odrívati   -am nedov. ( í )
1. s sunki spravljati iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe:   miril je poskakujočega psa in ga odrival ; odrivati napadalca / plavalec odriva vodo ; pren.  odrivati težko misel, spomine
// s sunki, rinjenjem spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa:   drugi prašiči so ga odrivali od korita ; odrivati ljudi od vrat
// s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja:   odrivati vrata s hrbtom / para odriva pokrovko / vojaki so začeli odrivati čakajoče / kadar so čakali v vrsti, so njega vedno odrivali / plug odriva sneg s ceste  odstranjuje
2. nav. ekspr.  spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:   odrivati ženske iz javnega življenja / ceneni romani odrivajo dobro literaturo
// ovirati koga v prizadevanju za dosego določenega mesta, položaja:   fevdalci so odrivali meščane ; drugim dajejo prednost, njega pa odrivajo / povsod ga odrivajo  zapostavljajo
3. nar., navadno z glagolskim samostalnikom  delati, da se kaj ne opravi ob določenem času; odlagati :   odrivati delo na naslednji dan ; odrivati poroko
● 
ekspr.  težko delo je odrival  ni hotel težko delati

odrívek   -vka m ( ȋ )
zool.  vsak od ločljivih členov trakulje:   pri iztrebljanju se izločajo tudi odrivki

odríven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odriv:   odrivna moč / odrivna ploskev
 
šport.  odrivna noga  noga, s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage

ódrnica   -e ž ( ọ̄ )
deska za postavljanje zidarskega odra:   okrog odra je ležalo še nekaj odrnic

ódrnik   -a m ( ọ̄ )
močnejši lesen drog za pokončno oporo pri zidarskih odrih:   odrniki so ležali po tleh

odrobíti   in  odróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. odstraniti rob:   odrobila je obleko / odrobiti rob pri hlačah
2. knjiž., v zvezi z glava odsekati :   z mečem mu je odrobil glavo
● 
ekspr.  molči in poslušaj, mu je odrobil  ostro odgovoril

odróčen   tudi  odrôčen -čna -o prid. ( ọ̄; ō )
1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti:   to so odročni kraji ; živeti na odročni kmetiji ; biti premeščen v odročno vas ; prometno odročen predel dežele / odročna ulica ; njegove njive so odročne
2. pri vpreženi živini desni :   odročni konj, vol

odročênje   -a s ( é )
glagolnik od odročiti:   pripogibati se z rokami v odročenju ; odročenje in priročenje

odročíti   -ím dov. , odróčil  ( ī í )
šport.  dati, dvigniti roko vstran:   odročiti in priročiti

odróčnost   tudi  odrôčnost -i ž ( ọ̄; ō )
lastnost, stanje odročnega:   turizem se tam zaradi odročnosti ni razvil ; njegova gostilna je kljub odročnosti zelo znana ; prometna odročnost / odročnost kraja

odrodíti se   -ím se dov. , odródil se; odrojèn  ( ī í )
knjiž.  odtujiti se:   odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi ; te ljudi je družbeni proces odrodil domovini

odròk   -óka m ( ȍ ọ́ )
po ljudskem verovanju  besede, dejanje za odstranitev uroka:   ponavljati odroke ; urok in odrok / iztegniti roke za odrok

odrólati   -am dov. ( ọ̑ )
1. oditi, odpraviti se na rolerjih:   odrolal je naprej ; odrolati v mesto
// opraviti določeno pot na rolerjih:   odrolali so 14 km dolg krog
2. pog.  v celoti uresničiti dejanje, ki poteka tako, da se nekaj razvija, predvaja:   didžej je na plesu odrolal celotno ploščo / film se odrola večinoma na enem kraju ; koncert se je odrolal v novi dvorani

odrólkati se   -am se dov. ( ọ̑ )
odpeljati se na rolki:   rolko je dal na tla in se odrolkal po glavni cesti

odrómati   -am dov. ( ọ̑ )
1. ekspr. odpotovati , oditi :   odromati v širni svet ; že nocoj bo odromal / spet je odromal k postelji
 
evfem.  marsikatera stvar je odromala k njemu  marsikatero stvar je ukradel
2. knjiž.  oditi k romarski cerkvi:   odromal je na Brezje

odropotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. ekspr.  ropotajoč se oddaljiti:   tovornjak, vlak odropota ; odropotati s postaje proti mestu, po kolovozu / odropotal je z vozičkom na trg / vstal je in odropotal iz sobe ; šolarji odropotajo po stopnicah
2. prenehati ropotati:   stroji so odropotali

odŕsati   -am dov. ( ȓ )
z drsanjem nekoliko poškodovati:   odrsati obleko na komolcih

ódrski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oder:
a) odrski prostor ; odrska odprtina / odrska razsvetljava, zavesa / odrski delavci / izreden odrski lik ; ekspr.  odrska mrzlica  odrska trema
b) odrski jezik ; odrska izreka ; delo je končno doživelo odrsko uprizoritev / odrsko delo / odrska literatura, umetnost  gledališka / ekspr.  odrske deske  gledališki oder, gledališče
● 
ekspr.  igra je doživela svoj odrski krst  bila je prvič uprizorjena
♦ 
gled.  odrski dekor ; odrski horizont ; odrski mojster  delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene ; odrska fronta  panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom ; odrska luč  luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra

odrtíja   -e ž ( ȋ )
star. oderuštvo :   z goljufijami in odrtijo si je nakopičil veliko bogastvo

odrtína   -e ž ( í )
knjiž.  praska, odrgnina, navadno močnejša:   podplutbe in odrtine / špranje in odrtine po stenah

odrtník   -a m ( í )
star. oderuh :   izogibati se odrtnikov

odŕzati   -am dov. ( r̄ ȓ )
gozd.  odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno:   odrzati posekano smreko
 
zastar.  odrzati blato s čevljev  odrgniti

odsánjati   -am dov. ( á )
knjiž.  prenehati sanjati:   ali si odsanjal / z notranjim predmetom  že dolgo je, kar sem odsanjal te sanje

odsébni   -a -o prid. ( ẹ̑ )
pri vpreženi živini desni :   odsebni konj, vol
♦ 
geom.  odsebna senca  senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba

odséčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
star. odrezav :   odsečen človek / odsečen odgovor
● 
zastar.  ta človek mi je odsečen  zoprn

odséči   -séčem dov. , odséci odsecíte odsékel odsékla  ( ẹ́ )
1. star. odsekati :   odseči roko, vejo
2. nar. odkositi 2 odseči široko red

odsédati   -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
prebijati, preživljati v sedečem položaju:   zadnje dneve pouka so odsedali le zato, da bi dobili spričevala

odsedéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. pog.  prebiti, preživeti v zaporu:   odsedel je deset let ; odsedel bo nekaj dni, potem bo izpuščen / ni odsedel vse kazni  prestal
2. ekspr. presedeti :   obed je odsedel, kar se je dalo mirno

odsegamál   [ otsegamau̯ prisl. ( ȃ )
zastar.  od takrat:   tja pa odsegamal roma vsako leto veliko romarjev

odsèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. krajevno omejen del prometne poti:   graditi odsek avtomobilske ceste med Ljubljano in Vrhniko ; plaz je poškodoval železnico na več odsekih ; asfaltirati cestni odsek od odcepa do naselja
 
žel.  progovni odsek  del proge, na katerem lahko vozi le en vlak
// del česa sploh:   odseki stopnic / razmišljati o nekaterih odsekih družbene resničnosti / razdeliti lobanjo na več odsekov  regij
2. notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote:   alpinistični odsek ; mladinski odsek planinskega društva
3. geom.  del črte, ploskve ali telesa:   izračunati odsek / krogelni odsek ; osni odsek
4. glagolnik od odsekati:   odsek zelnate glave

odsékanje   -a s ( ẹ́ )
knjiž.  glagolnik od odsekati:   kaznovati z odsekanjem desnice

odsékanost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, stanje odsekanega:   odsekanost vej / odsekanost povelj / odsekanost v gibih

odsékati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sekanjem odstraniti:   odsekati vejo s sekiro ; kakor bi odsekal, je nehal govoriti  nenadoma / za kazen so mu odsekali prst
 
ekspr.  zanjo bi si dal odsekati glavo  vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
// s sekanjem odstraniti del česa:   palico na koncu odsekaj ; kost je prevelika, malo jo odsekajte
// s sekanjem ločiti od večje količine:   odsekati velik kos mesa
2. ekspr. ustaviti , prekiniti :   na kratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor
// nenadoma prenehati:   odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib
3. ekspr.  na kratko, odločno reči, odgovoriti:   kaj bi se bal, je odsekal

odsekávati   -am nedov. ( ȃ )
s sekanjem odstranjevati:   odsekavati veje

odselítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odseliti:   zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države

odselíti   -sélim dov. ( ī ẹ́ )
izseliti :   prebivalci so zahtevali, naj ga kaznujejo ali odselijo

odséljenec   -nca m ( ẹ́ )
kdor se odseli:   odseljenci niso nič vzeli s seboj

odseljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odseljevati:   prisilno odseljevanje prebivalstva / odseljevanje s kmetij ; odseljevanja v mesta

odseljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
izseljevati :   okupatorji so odseljevali prebivalstvo

odsesáti   -ám  [ otsəsati in otsesati dov. ( á ȃ )
s sesanjem odstraniti:   odsesati vodo iz zbiralnika

odsesávati   -am  [ otsəsavati in otsesavati nedov. ( ȃ )
s sesanjem odstranjevati:   poseben ventilator sproti odsesava prah ; odsesavati zrak s sesalno cevjo

odsèv   -éva m ( ȅ ẹ́ z rodilnikom
1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči:   odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku ; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi
// glagolnik od odsevati:   odsev brez iz zelenja
2. svetloba , sij :   odsev ognja se je daleč videl ; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda
3. kar kaže razpoloženje, čustva:   na obrazu je viden odsev močnih čustev ; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli ; odsev sreče v očeh
// kar kaj kaže, izraža:   to gibanje je odsev duhovne krize družbe ; naša stališča so odsev javnega mnenja ; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž.  v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga  sled, vpliv

odsévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od odsevati:   odsevanje svetlobe / odsevanje hiš v vodi / realistično odsevanje sveta v drami

odsévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči:   sončna svetloba odseva v rosi ; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce ; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
// odbijati :   stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo  kaže
// svetlo se odražati, kazati:   breze odsevajo iz zelenja
2. ekspr. svetiti , sijati :   luč odseva v temo
3. kazati , izražati :   pogled odseva njegova čustva ; njen obraz odseva odločnost ; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž.  umetnost odseva svoj čas
// biti viden, kazati se v čem:   ponos mu je odseval v očeh ; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž.  v šopku je odsevala pozna jesen
● 
publ.  rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj  vplivajo

odséven   -vna -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči:   odsevna svetloba na steni
2. ki odbija svetlobo:   odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne
♦ 
avt.  odsevna nalepka ; tisk.  odsevna predloga  slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka

odsévnik   -a m ( ẹ̑ )
priprava, ki odseva svetlobo:   petrolejka z medeninastim odsevnikom
 
zastar.  na stolp so postavili močen odsevnik  žaromet
 
avt.  svetlobni odbojnik

odsévnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost odsevnega:   odsevnost stropa in sten / siva barva ima majhno odsevnost
● 
knjiž.  ugotavljati odsevnost časa v romanu  kako roman izraža, kaže čas, razmere

odsihdôb   prisl. ( ȏ star.
1. od takrat:   izselil se je, komaj nekaj let je odsihdob
2. od zdaj :   odsihdob mu ne bo več obstanka doma

odsihmál   [ otsihmau̯ prisl. ( ȃ star.
1. od takrat:   odsihmal so živeli v najlepši slogi
2. od zdaj :   odsihmal se bo bolj gledalo na gospodarstvo

odsijáti   -síjem dov. , odsijál  ( á ȋ )
nav. ekspr.  prenehati sijati:   sonce je že odsijalo
 
knjiž., ekspr.  zvezda je odsijala za obzorje  zašla

odskákati   in  odskakáti -skáčem,  stil.  odskákati -skákam dov. , odskáčite,  tudi  odskákaj,  tudi  odskakájte  ( á á á; á )
skakajoč oditi:   zajec je odskakal proti gozdu / po eni nogi je odskakal proti postelji

odskakljáti   -ám dov. ( á ȃ )
skakljajoč oditi:   zajček je odskakljal iz hleva ; žaba je odskakljala proti mlaki
// ekspr.  lahkotno oditi:   odskakljala je v kuhinjo po kavo ; odskakljal je za njo

odskakovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odskakovati:   odskakovanje voza na kotanjasti cesti

odskakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari:   ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil / odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu
2. zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage:   na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami
// tako se premikati:   kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti ; voz je odskakoval čez debele korenine
3. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja; odbijati se :   žoga je odskakovala od tal ; krogle so odskakovale od zidov

odskóbljati   -am dov. ( ọ̑ )
s skobljanjem odstraniti:   poškodbe na lesu odskobljamo

odskóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odskok:   odskočno mesto / odskočna deska  telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje
 
šport.  (odskočna) miza  del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let
// publ., v zvezi odskočna deska   kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:   igranje v gledališču ji je bilo odskočna deska za nastop v filmu ; zasedena dežela je postala odskočna deska za nadaljnja osvajanja

odskočíšče   -a s ( í )
1. šport.  kraj, mesto odskoka:   na odskočišču je imel skakalec veliko hitrost / odskočišče za skok v višino
2. knjiž.  kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:   mesto je postalo odskočišče za vojne pohode

odskočíti   -skóčim dov. ( ī ọ̑ )
1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari:   odskočil je, da bi ga ne zadel kamen ; od groze je odskočil ; ob poku konj odskoči ; hitro, preplašeno odskočiti ; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil  zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste ; odskočila sta vsak na svojo stran ; pretepača sta odskočila narazen
// zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu:   uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko
2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage:   udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili
3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se :   žoga je odskočila od letve
4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva:   ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila ; odskočiti z drvečega voza
// šport.  narediti odskok:   skakalec je lepo, pravilno odskočil
● 
star.  sonce je visoko odskočilo od gor  je že visoko nad gorami ; star.  kmalu so odskočili od prvotnega pogovora  so se oddaljili

odskóčnica   -e ž ( ọ̑ )
publ.  kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:   mesto je bilo odskočnica za tihotapljenje zlata

odskòk   -óka  in  -ôka m ( ȍ ọ́, ó )
glagolnik od odskočiti:   umaknil se je s hitrim odskokom / odskok padalcev iz letala
 
publ.  odskok od pravil  odmik, oddaljitev
 
šport.  začetni del skoka

odslávljati   -am nedov. ( á )
1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide:   odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja  zavrača
2. ekspr.  delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati :   tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe

odslêj   in  odslèj prisl. ( ȇ; ȅ )
1. od zdaj :   odslej ne boš šla nikamor več sama
2. od takrat:   odslej se je moral sam preživljati

odslikáva   -e ž ( ȃ )
knjiž. prikaz , izraz :   njegova drama je groteskna odslikava stvarnosti

odslikávati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž. kazati , izražati :   v prozi je odslikaval zgodovino svojega časa / pisava odslikava potek misli

odsloníti   -slónim  stil.  -ím dov. , odslônil  stil.  odslónil  ( ī ọ́, í )
star. odmakniti :   brez truda je odslonil desko, ki je zapirala vhod / odslonil je vrata in vstopil

odslovílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se odslovi:   odslovilna kretnja / odslovilno pismo

odslovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odsloviti:   njena hladna odslovitev ga je presenetila / preprečiti odslovitev delavca

odslovíti   -ím dov. , odslôvil  ( ī í )
1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide:   odsloviti spremljevalca ; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev  zavrnila ; pren.  tako misel je hitro odslovil
2. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti :   odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe

odslúžek   -žka m ( ȗ )
v kmečkem okolju  delo, s katerim se nadomesti dolžno plačilo za kaj:   vse ti bom vrnil z odslužkom / dajal jim je hrano in stanovanje na odslužek

odslúženje   -a s ( ú )
glagolnik od odslužiti:   odsluženje vojaškega roka / odsluženje dolga

odsluževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
v kmečkem okolju  z delom nadomeščati dolžno plačilo za kaj:   odsluževati vozarino, zemljo / najemnino in hrano je odsluževala z delom v kuhinji

odslužítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odslužiti:   odslužitev vojaškega roka / odslužitev dolga

odslužíti   in  odslúžiti -im dov. ( ī ú )
1. v kmečkem okolju  z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj:   vsega posojenega denarja mu še ni odslužil ; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti
2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost:   odslužiti vojaški rok / ekspr.  odslužiti vajensko dobo / pog.  odslužiti kazen  prestati
3. ekspr.  izrabiti se, dotrajati:   cesta je odslužila ; stroji so že odslužili
// zaradi starosti postati nesposoben za delo:   hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti

odsmejáti se   -smêjem se  tudi  -ím se dov. , odsmêj se  in  odsmèj se odsmêjte se; odsmejál se  ( á é, í ekspr.
1. smeje se oditi:   fantje so se odsmejali po vasi
2. prenehati se smejati:   smejal se je in smejal, a se je nazadnje le odsmejal

odsmúčati   -am dov. ( ȗ )
drseč na smučeh se oddaljiti:   odsmučati izpred koče ; odsmučati v dolino

odsodíti   in  odsóditi -im dov. ( ī ọ́ )
zastar. določiti , razsoditi :   odsoditi kazen ; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile  napovedale usodo

odsójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. osojen :   smučati se na odsojnem pobočju

odsónčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. osojen :   na odsončni strani debla so nastale razpoke

odsónčje   -a s ( ọ̑ )
astron.  od Sonca najbolj oddaljena točka planetovega tira:   planet je v odsončju ; odsončje in prisončje

odsopíhati   -am dov. ( í )
sopihajoč oditi:   za hip se je ustavil, nato pa je spet odsopihal dalje / ekspr.  vlak je z zamudo odsopihal s postaje  odpeljal

odsôpsti   -sôpem dov. , odsópel  in  odsôpel odsôpla  ( ó )
sopeč oditi:   pritekel je do hiše in nato odsopel v vežo / ekspr.  ladja je odsopla iz zaliva  odplula

odsôten   -tna -o prid. ( ó )
ki ni v določenem času na določenem mestu:   zapisati imena odsotnih učencev ; tudi danes je odsoten ; biti opravičeno, službeno odsoten
// ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe:   opazil je, da postaja tiha in odsotna / pogledal ga je z odsotnim pogledom ; njegov obraz je bil miren in odsoten / duševno odsoten

odsôtnost   -i ž ( ó )
dejstvo, da je kdo odsoten:   dolga odsotnost ; zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen ; pren., publ.  popolna odsotnost takih prizadevanj
 
duševna odsotnost  stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe

odspájkati   -am dov. ( ȃ )
teh.  s spajkanjem odstraniti:   odspajkati konico

odspáti   -spím dov. , odspì odspíte; odspál  ( á í )
prespati :   po kosilu je odspal dve uri

odspód   prisl. ( ọ̑ )
pog. spodaj :   hišnik stanuje odspod;  prim. spod 1

odspôdaj   prisl. ( ó )
pog. spodaj :   odspodaj so vrata zaklenjena;  prim. spodaj

odspréd   prisl. ( ẹ̑ )
pog. spredaj :   odspred stojijo otroci
 
pog.  pokrpan je odspred in odzad  zelo;  prim. spred 1

odsprédaj   prisl. ( ẹ́ )
pog. spredaj :   njeni lasje so odspredaj lepi, gosti, črno rjavi;  prim. spredaj

odsŕkati   -am dov. ( ŕ ȓ )
srkajoč odpiti:   odsrkal je še nekaj vina iz kozarca

odsrkávati   -am nedov. ( ȃ )
srkajoč večkrat odpiti:   po malem je odsrkaval vino

odstávčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odstavek:   odstavčni pomišljaj ; odstavčna vrstica ; odstavčno naštevanje

odstávek   -vka m ( ȃ )
krajši, vsebinsko zaključen del besedila, ki se začenja v novi vrsti, navadno s presledkom:   zaključno poglavje ima pet odstavkov ; dolg, kratek odstavek / narediti odstavek  začeti pisati v novi vrsti in navadno nekoliko proti desni
// krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela:   prebral je nekaj odstavkov in odložil knjigo ; pet odstavkov zna na pamet / zaigrati nekaj odstavkov iz znane opere
♦ 
alp.  daljši del plezalne smeri

odstáven   -vna -o prid. ( ā )
v zvezah:   odstavni pas  vozni pas za počasi vozeča vozila ; žel.  odstavni tir  tir za železniška vozila, ki so za določen čas izločena iz prometa

odstavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstaviti:   zahtevati odstavitev direktorja ; odstavitev s položaja / odstavitev pujskov

odstáviti   -im dov. ( á ȃ )
1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom:   ko je škaf poln mošta, ga odstavijo ; odstaviti lonec z ognja ; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo:   odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
3. prenehati hraniti s svojim mlekom:   psica je odstavila mladiče / ekspr.  odstaviti dojenčka  prenehati dojiti / odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti:   odstaviti pujske, teleta
● 
publ.  odstaviti vprašanje z dnevnega reda  ne ga obravnavati ; publ.  vodstvo je zahtevo odstavilo  prenehalo zahtevati

odstávljanje   -a s ( á )
glagolnik od odstavljati:   pristavljanje in odstavljanje / prezgodnje odstavljanje ; odstavljanje telet

odstávljati   -am nedov. ( á )
1. spravljati zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom:   pravkar je odstavljala lonček s kuhalnika
2. delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo:   imeti pravico odstavljati vodilne delavce
3. prenehavati hraniti s svojim mlekom:   psica odstavlja mladiče / ekspr.  otroka že odstavlja  prenehava dojiti
// delati, da žival prenehava dojiti:   odstavljati tele

odstávljenec   -nca m ( ȃ )
mladič, otrok, ki se ne hrani več z materinim mlekom:   prostori za rejo odstavljencev ; prebavne težave odstavljencev

odstavljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da, sme odstaviti, odpustiti:   odstavljiv funkcionar

odstavljívost   -i ž ( í )
dejstvo, da se kdo da, sme odstaviti, odpustiti:   odstavljivost vodilnih uslužbencev

odstírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. knjiž.  odgrinjati zlasti kar ovira dostop svetlobe:   odstirati zavese ; zastor se odstira na obe strani
// odkrivati :   megla je plahnela in odstirala hiše / odstirati komu svoje skrivnosti
2. zastar. odstranjevati :   odstirati dračje ; odstirati si blato s čevljev

odstòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od odstopiti:
a) odstop ozemlja priseljenim kmetom ; odstop prednosti
b) obrazložiti, utemeljiti odstop ; preklicati odstop predsednika kabineta / sprejeti odstop ; publ.  podati odstop  odstopiti
c) tako dejanje pomeni odstop od dosedanjih navad
č) nova cena predstavlja odstop od splošne ravni cen / odstop od izvirnega besedila
 
med.  odstop mrežnice  bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice ; pravn.  odstop (terjatve)  prenos terjatve na drugo osebo ; odstop od pogodbe  izjava, da stranke obveznost iz pogodbe ne veže več

odstópanje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od odstopati:   odstopanje skorje od drevesa / odstopanje od ustavnih načel, zakona

odstópati   -am nedov. ( ọ̄ )
1. prenehavati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo:   omet na nekaterih mestih že odstopa ; skorja je začela odstopati
2. odpovedovati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe:   člani predsedstva so začeli drug za drugim odstopati / predsednik je izjavil, da odstopa
3. navadno v zvezi z od   prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:   odstopati od svojih načel, navad
// prenehavati vztrajati pri uresničitvi česa:   odstopati od zahtev
// publ.  biti neenak v primerjavi s čim:   cene odstopajo od lanskega povprečja ; to blago odstopa po kvaliteti / po znanju zelo odstopa od drugih  veliko več zna

odstópek   -pka m ( ọ̑ )
odstop :   odstopek od svoje pravice
 
strojn.  razlika med imensko in kako drugo mero

odstópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odstop:   podpisati odstopno izjavo ; odstopna pravica / publ.  varna odstopna pot  pot, primerna za umik

odstopícati   -am dov. ( ī )
ekspr.  oditi s kratkimi, hitrimi koraki:   odstopicala je proti vratom / počasi je odstopicala navzgor  odšla

odstopítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstopiti:   sklep o odstopitvi večjega dela zemljišča / izgovoril si je pravico do odstopitve

odstopíti   in  odstópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa:   odstopil je in ga začel ogledovati ; odstopili so od plota in posedli ; odstopiti za korak ; kar odstopil je od presenečenja
2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo:   prilepljena krpa je odstopila ; podplati na čevljih so odstopili ; skorja pri hlebcu je odstopila ; umazanija v loncu še ni odstopila
3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe:   predsednik je odstopil ; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil ; kolektivno odstopiti
// preh.  narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti :   zaradi afere so morali takoj odstopiti ministra
// odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju:   tekmovalec je odstopil ; odstopiti zaradi poškodbe
4. navadno v zvezi z od   prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj:   ni odstopil od svojih načel, navad ; odstopiti od stališča o nevmešavanju ; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
// prenehati vztrajati pri uresničitvi česa:   odstopiti od zahteve, zamisli
 
pravn.  odstopiti od tožbe  izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
// publ.  postati neenak v primerjavi s čim:   osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod ; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja
5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada:   odstopiti komu dediščino ; odstopiti stanovanje potrebnejšemu ; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan  posodi mi ; odstopiti posestvo sinu  zapustiti ; odstopil mu je sobo za en večer  dal

odstópnica   -e ž ( ọ̑ )
voj.  pot, primerna za umik; umičnica :   varovati odstopnico

odstópnik   -a m ( ọ̑ )
pravn., navadno v zvezi odstopnik terjatve   upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo:

odstopnína   -e ž ( ī )
pravn.  znesek, ki se plača za odstop od pogodbe:   določiti odstopnino

odstótek   -tka m ( ọ̑ )
del na sto enakih delov razdeljene celote:   snov ima enajst odstotkov primesi ; proizvodnja je za sedem odstotkov [7 %] večja kot lani / izraziti v odstotkih
 
ekspr.  negotovost z odstotkom upanja  z malo upanja
// ed.  količina, izražena s tem delom:   odstotek smrtnosti pada ; ugotavljati odstotek alkohola v krvi ; povprečni odstotek tolšče v mleku ; gnojila z majhnim odstotkom dušika

odstóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odstotek:   podatki o odstotnem deležu posameznih dežel v izvozu / piše se narazen ali skupaj  koliko odstoten  in  kolikoodstoten / s števnikom  9-odstotno povečanje
 
mat.  odstotni račun  procentni račun ; trg.  odstotna marža  marža, ki znaša določen odstotek od cene

odstótkoven   in  odstotkôven -vna -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na odstotek:   odstotkovni delež ; delitev sredstev po odstotkovnem ključu ; odstotkovna rast plač ; odstotkovno razmerje

odstranítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstraniti:   odstranitev ovir / sredstvo za odstranitev madežev / odstranitev nepravilnosti v podjetju

odstraníti   in  odstrániti -im dov. ( ī á ā )
1. s širokim pomenskim obsegom  narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu:   odstraniti dračje z dvorišča ; odstraniti obzidje ; odstraniti pohištvo iz sobe ; odstraniti sneg s strehe ; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo  očistiti / veter je odstranil oblake  odpihal
// narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa:   odstraniti posodi dno ; odstraniti lupino, skorjo ; odstraniti peclje češnjam ; z operacijo odstraniti komu roko ; odstraniti drevesu vrh
2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti :   odstraniti napake, slabosti ; odstraniti nepravilnosti v podjetju ; skušal je odstraniti socialne razlike
 
publ.  odstraniti vprašanje z dnevnega reda  ne ga obravnavati
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti :   direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja

odstránjati   -am nedov. ( á )
odstranjevati :   odstranjati slamo / odstranjati vzroke nesporazuma

odstranjeválec   -lca  [ otstranjevau̯ca tudi otstranjevalca m ( ȃ )
1. delavec, ki kaj odstranjuje:   odstranjevalec peska z ulitkov
2. sredstvo za odstranjevanje:   kupiti odstranjevalec laka za nohte

odstranjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odstranjevati:   odstranjevanje odpadkov / odstranjevanje nesoglasij, težav

odstranjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s širokim pomenskim obsegom  delati, da kaj preneha biti na določenem mestu:   odstranjevati kamenje s poti ; odstranjevati ruševine, smeti, vozila ; plug odstranjuje sneg s ceste ; z lopatami odstranjevati ; počasi se odstranjevati
// delati, da kaj preneha biti del, sestavina česa:   odstranjevati sadežem koščice ; odstranjevati pleve ; odstranjevati deblu skorjo ; odstranjevati z rezanjem ; mehanično odstranjevati
2. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpravljati :   odstranjevati nepravilnosti v poslovanju ; odstranjevati socialne razlike

odstranljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odstraniti:   odstranljiv del / take izgube energije so odstranljive

odstranljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost odstranljivega:   odstranljivost lupine, skorje

odstrél   -a m ( ẹ̑ )
1. glagolnik od odstreliti:   odstrel skal / odstrel bolnih živali ; dovoljenje za odstrel jelena ; v lovišču je dva tisoč fazanov za odstrel / gojitveni odstrel  odstrel divjadi, ki ni za pleme
 
ekspr.  on je že zrel za odstrel  ni več sposoben opravljati svoje funkcije
2. lov., navadno s prilastkom  divjad, ki se ustreli, ubije zlasti zaradi uravnavanja števila:   dovoljeni letni odstrel

odstrélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odstrel:   narediti odstrelni načrt / odstrelna taksa

odstrelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstreliti:   po odstrelitvi skale je v jamo vdrla voda / dobiti dovoljenje za odstrelitev srnjaka

odstrelíti   -ím dov. , odstréli  in  odstrêli; odstrélil  ( ī í )
1. s strelom, streli odstraniti:   odstreliti ptiču nekaj peres ; odstrelil si je palec
// s streli, razstreljevanjem odstraniti, ločiti del česa:   odstreliti plaz ; odstreliti premog v rudniku
// lov.  ustreliti, ubiti divjad zlasti zaradi uravnavanja števila:   odstreliti nekaj medvedov ; odstreliti stare in bolne živali
2. zastar. izstreliti :   posameznik je lahko odstrelil le pet strelov / odstreliti raketo

odstreljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
s streli, razstreljevanjem odstranjevati, ločevati del česa:   odstreljevati plazove ; odstreljevati premog v rudniku
// lov.  streljati, ubijati divjad zlasti zaradi uravnavanja števila:   odstreljevati medvede

odstréti   -strèm dov. , odstŕl  ( ẹ́ ȅ )
knjiž.  odgrniti zlasti kar ovira dostop svetlobe:   odstreti tančico, zastor
// odkriti :   preblisk strele je odstrl pokrajino / odstreti komu svoje skrivnosti

odstríči   -strížem dov. , odstrízi odstrízite; odstrígel odstrígla  ( í )
s striženjem odstraniti:   odstriči kito ; odstriči odvečne mladike
// s striženjem odstraniti del česa:   odstriči predolgo nitko
// s striženjem ločiti od večje količine:   odstriči velik kos tkanine

odstrížek   -žka m ( ȋ )
odrezek :   po tleh so ležali pisani odstrižki

odstrúžiti   -im dov. ( ú )
s struženjem odstraniti:   odstružiti vrhnjo plast

odsúkati   -am  in  -súčem dov. , tudi  odsukájte;  tudi  odsukála  ( ú )
narediti, da kaj preneha biti sukano:   odsukati nit

odsún   -a m ( ȗ )
odsunek :   nepričakovan odsun
 
šport.  gib, s katerim telovadec, oprt na roke, preide v nižji položaj

odsúnek   -nka m ( ȗ )
glagolnik od odsuniti:   nagel odsunek stola / vrata na odsunek

odsúniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe:   ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca ; odsunil je njeno roko
// z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja:   odsuniti naoknice, vrata ; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo  potisniti
2. knjiž.  narediti sunkovit gib:   udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa

odsurfati   -am  [ otsə̀rfati dov. ( ə̏ )
prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran; oddeskati :   ker se je stran predolgo odpirala, so uporabniki odsurfali drugam
// priti do določene strani na svetovnem spletu sploh:   odsurfal je do televizijskega sporeda in odprl televizijo ; odsurfati na spletišče

odsúti   -sújem dov. , odsúl  in  odsùl  ( ú ȗ )
s sipanjem odstraniti:   dosuti in odsuti

odsvájanje   -a s ( á )
pravn.  prenašanje (lastninske) pravice na drugo osebo:   odsvajanje nepremičnin

odsvájati   -am nedov. ( á )
pravn.  prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo:   odsvajati delnice ; odsvajati premoženje

odsvetováti   -újem  in  odsvétovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ́ )
dati nasvet, naj kdo česa ne stori, dela:   odsvetovati kajenje ; odsvetovali so ji to poroko ; odsvetovala mu je, da bi še hodil tja / elipt.:  odsvetovati dekletu fanta ; zdravnik mu je odsvetoval morje  da gre na morje

odsvít   -a m ( ȋ knjiž.
1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev :   gledati odsvit luči na vodi ; odsvit sveče v očeh
// ekspr. izraz , odraz :   te pesmi so odsvit ljudskega mišljenja
2. svetloba , sij :   odsvit zimskega sonca ; odsvit zvezd / videti kaj v odsvitu plamenčka
● 
knjiž., ekspr.  pokazati se v najboljšem odsvitu  v luči

odsvítati   -am nedov. ( ȋ knjiž.
1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati :   luči odsvitajo v vodi ; zarja se je odsvitala v jezeru
// svetlo se odražati, kazati:   zidovje odsvita skozi drevje ; v daljavi se odsvita mesto
2. kazati , izražati :   pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev ; roman odsvita takratno življenje
// biti viden, kazati se v čem:   njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu ; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu

odsvojítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odsvojiti:   odsvojitev nepremičnin ; prepoved odsvojitve

odsvojíti   -ím dov. , odsvójil  ( ī í )
pravn.  prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo:   odsvojiti delnice, terjatve ; odsvojiti premoženje ; vozilo se odsvoji
♦ 
filoz.  subjekt se odsvoji  odtuji, alienira

odšantáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. odšepati :   poslovil se je in odšantal iz sobe / psiček odšanta pod klop

odšávsniti   -em dov. ( á ȃ )
ekspr.  hitro, sunkovito odgrizniti, odtrgati z gobcem, kljunom:   odšavsniti kos mesa

odščeníti   -ščénem dov. ( ī ẹ́ )
zastar. odščipniti :   odščeniti poganjek ; odščeniti stenj / odščenil je nekaj njene bojevitosti

odščíp   -a m ( ȋ med.
odvzem tkiva ali organskih delov iz živega telesa za preiskavo:   zdravnik je predlagal odščip tkiva za histološko preiskavo ; odščip na materničnem vratu

odščipávati   -am nedov. ( ȃ )
s ščipanjem odstranjevati:   odščipavati poganjke

odščípniti   -em dov. ( í ȋ )
s ščipanjem odstraniti:   odščipniti konico žeblja ; odščipniti roži uvel list ; pren.  nekaj je odščipnil od resnice
 
ekspr.  odščipniti sto evrov od zaslužka  odtegniti
// s ščipanjem odstraniti del česa:   žico je treba malo odščipniti / pog.  odščipniti hlebec  odlomiti / ekspr.  gospodar mu je odščipnil zaslužek  znižal

odšépati   -am dov. ( ẹ̄ )
šepajoč oditi:   odšepati iz sobe ; ob palici je počasi odšepal na vrt

odškóditi   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. odškodovati :   s tem so ga hoteli odškoditi za izgubo vodilnega mesta / lep razgled ga je odškodil za prebite napore  poplačal ; privoščil si je vse, da bi se odškodil za prejšnje stradanje

odškodnína   -e ž ( ī )
kar se da, dobi
a) za poravnavo škode:   oškodovanci niso zahtevali odškodnine ; plačati odškodnino ; tožiti za odškodnino ; dobiti odškodnino za bolečine / vojna odškodnina  dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
b) za uporabo, obrabo:   prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine ; odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
c) za storitev, delo:   obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine ; igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino  honorar / odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino

odškodnínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odškodnino:   odškodninski spor ; odškodninska terjatev
 
pravn.  odškodninski zahtevek ; odškodninska odgovornost  dolžnost poravnati škodo

odškodovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odškodovati:   to otrokovo dejanje je bilo odškodovanje za pomanjkanje ljubezni / za odškodovanje so mu dali nekaj denarja

odškodováti   -újem  tudi  odškódovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̄ )
knjiž.  (delno) povrniti škodo, izgubo:   odškodovati koga za izgubljene dohodke ; prizadetega so odškodovali z nekaj stotaki / odškodoval vas bom za zamudo, ki ste jo imeli zaradi mene ; ekspr.  v gostilni se je odškodoval za domače težave ; veseljačil je, kot bi se hotel odškodovati za trpljenje med vojno / lep razgled nas je odškodoval za težko pot  poplačal
 
knjiž.  čutil je dolžnost, da ga s svojo pridnostjo odškoduje  se mu oddolži

odškrípati   tudi  odškripáti -ljem  in  -am,  in  odškrípati -ljem  in  -am dov. ( í á í; í )
škripajoč se oddaljiti:   vozovi so počasi odškripali / odškripati po stopnicah

odškŕniti   -em dov. , tudi  odškrníla  ( ŕ )
1. nav. ekspr. odlomiti , odtrgati :   odškrniti košček kruha
// nekoliko zmanjšati:   pri arondaciji so odškrnili travnik / odškrniti komu zaslužek
2. knjiž., v zvezi z okno, vrata   nekoliko odpreti:   odškrniti okno ; boječe odškrniti vrata ; pren.  odškrniti vrata novim idejam
● 
nar. vzhodno  šel je v klet, odškrnil pipo in si natočil  odvil

odštékan   -a -o prid. ( ẹ̑ pog.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden :   odštekani čevlji ; odštekana komedija / prihaja iz odštekane družine

odštékanec   -nca m ( ẹ̑ pog.
kdor se po določenih lastnostih, nazorih, navadah izrazito loči od drugih:   na zabavi so se zbrali sami odštekanci ; pravi odštekanec

odštéti   -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. zmanjšati vsoto za določen znesek:   odšteti stroške od vsote / tekmovalcu so odšteli pet točk
// mat.  narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo:   odšteti devet od sto
2. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja:   odštel mi je deset tisoč ; odšteti denar na mizo / pog.  odšteti denar na roko  neposredno izplačati / aro mu je že odštel
// od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo količino:   odšteti deset kapljic zdravila / štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril
3. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada; izplačati :   odšteti hčeri doto ; prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
// nav. ekspr. plačati :   odšteti carino / koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo ; za najemnino odšteje vsak mesec petsto evrov
4. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti; izvzeti :   njega je treba pri tem odšteti / če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela ; otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
● 
pog., ekspr.  odšteti jih komu s palico  natepsti, pretepsti ga ; pog., ekspr.  odštejte mu jih petnajst  dajte mu petnajst udarcev

odštétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odšteti:   odštetje dolgov od dohodka

odšteválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odštevanje:   odštevalni postopek

odštévanec   -nca m ( ẹ́ )
mat.  število, ki se odšteva:   v tem računu je odštevanec dvomesten

odštévanje   -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od odštevati:   odštevanje stroškov / odštevanje števil / znak minus izraža odštevanje
2. teh.  proces posameznih časovno usklajenih dejavnosti neposredno pred vzletom vesoljske ladje, rakete:   odštevanje je potekalo v redu ; odložiti odštevanje zaradi slabih vremenskih razmer

odštévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. dajati, izročati (s štetjem) določeno vsoto denarja:   pravkar je odšteval kupnino v samih novih bankovcih
2. nav. ekspr. plačevati :   gospodinji odštevajo vsak mesec petsto evrov za najemnino
3. mat.  delati računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo:   odštevati od sto ; seštevati in odštevati
● 
ekspr.  ura odšteva udarce  bije

odštévek   -vka m ( ẹ̑ )
knjiž. odbitek , odtegljaj :   ugotoviti odštevke

odštorkljáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  štorkljajoč oditi:   slišal sem ga, kako je odštorkljal ; obula je cokle in odštorkljala v hlev ; odštorkljati po stopnicah / pozdravil je in odštorkljal naprej  odšel

odšuméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
šumeč se oddaljiti:   jež je odšumel po listju / jata odšumi / ekspr.  odšumela je iz salona  šumeč z oblačili odšla

odšvedráti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  oditi z nerodnimi, počasnimi koraki:   ves zbit je odšvedral po stopnicah ; odšvedrati s palico / ob nevarnosti je vselej lepo odšvedral v zavetje  odšel

odtájati   -am dov. ( ȃ )
narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati :   odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje ; meso se je že odtajalo / topli vetrovi so odtajali zemljo / s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje
 
ekspr.  pijača jim je odtajala jezike  je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti ; ekspr.  počasi se je le odtajal  postal prijaznejši

odtajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da voda v kaki snovi preneha biti led:   počasi so odtajevali ribe / odtajevati poti

odtákati   -am nedov. ( ȃ )
spravljati kaj tekočega iz česa:   odtakati vino iz soda v škaf / odtakati prepolne steklenice / odtakati vodo s krompirja  odlivati, odcejati

odtakníti   in  odtákniti -em dov. ( ī á )
narediti, da kaj preneha biti zataknjeno:   odtakniti zatič / odtakniti vrata

odtalíti   -ím dov. , odtálil  ( ī í )
otajati :   odtaliti živila ; zemlja se še ni odtalila
 
teh.  odstraniti trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote

odtaljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
odtajevati :   odtaljevati meso
 
teh.  odstranjevati trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote

odtávati   -am dov. ( ā )
počasi, z negotovo hojo oditi:   vstal je in odtaval v hišo ; izgubljeno, zamišljeno odtavati ; odtaval je kakor omamljen, kakor slepec

odtêči   -têčem dov. , odtêci odtecíte; odtékel odtêkla  ( é )
1. tekoč se odstraniti zlasti iz kake posode:   ker je imel lonec luknjico, je voda odtekla / kri mu je že skoraj odtekla  izgubil je skoraj že vso kri
2. v teku oditi:   odtekla je po stopnicah

odtegljáj   -a m ( ȃ )
zmanjšanje izplačila za določen znesek:   po odtegljaju mu je ostalo samo še tisoč evrov
// znesek, za katerega se zmanjša izplačilo:   določiti odtegljaj ; veliki odtegljaji

odtegnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odtegniti:   odtegnitev podpore / biti kaznovan zaradi odtegnitve vojaški obveznosti / med.  odtegnitev alkohola, kofeina, nikotina ; odtegnitev droge včasih povzroči hudo reakcijo ; simptomi, znaki odtegnitve

odtegníti   in  odtégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti:   odtegnil je pismo, po katerem je segla ; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom:   služba ga je za dolgo odtegnila od družine ; odtegnil se je ljudem
b) česa ne dela več:   bolezen me je odtegnila od dela, učenja ; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   hoteli so jo odtegniti od fanta ; odtegniti se družini, prijatelju
č) ni več pod vplivom koga:   odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek:   vsak mesec mu odtegnejo tristo evrov ; odtegniti od plače ; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik:   odtegniti komu pomoč ; odtegnil mu je svoje zaupanje  ni mu več zaupal
// med.  ukiniti uživanje zdravila, alkohola, tobaka, mamila pri zasvojencu:   odtegniti pacientu metadon

odtegnítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odtegnitev:   odtegnitveni simptomi ; odtegnitveni sindrom ; pri nenadni prekinitvi jemanja zdravil lahko pride do močnih odtegnitvenih znakov / odtegnitvena kriza

odtegoválka   -e  [ tudi ottegovau̯ka ž ( ȃ )
anat.  mišica, ki odmika del okončine:   odtegovalka in pritegovalka

odtegovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odtegovati:   odtegovanje obresti / odtegovanje podpore / to je dokaz odtegovanja dolžnostim

odtegováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati:   odtegovati roko
2. delati, povzročati, da kdo
a) ni več skupaj s kom:   služba ga odteguje otrokom ; odtegovati se družbi
b) ne dela več česa:   odtegovati koga od dela
c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   tožila je, da ji odteguje otroke ; odtegovati se drug drugemu ; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
č) ni več pod vplivom koga:   odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
3. zmanjševati izplačilo za določen znesek:   odtegovati od osebnih dohodkov ; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja ; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik:   odtegovati pomoč ; začela mu je odtegovati naklonjenost  ni mu bila več naklonjena
● 
knjiž.  plevel odteguje zemlji hranljive snovi  jemlje ; knjiž.  odtegovala je oči njegovemu pogledu  ni se hotela spogledati z njim ; knjiž.  odtegovati komu poglede  ne hoteti gledati ga

odtehmál   [ ottehmau̯ prisl. ( ȃ )
star.  od takrat:   odtehmal ni več prišel

odtéhtanost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. skladnost , usklajenost , ubranost :   oblikovna odtehtanost ; zvočna odtehtanost pri izvajanju skladbe

odtéhtati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. od večje količine s tehtanjem določiti, ločiti določeno količino česa:   odtehtati kupcu dva kilograma jabolk ; za potresanje odtehtaj pet dekagramov moke
2. biti enako, več vreden kot kaj drugega:   pri tem pisatelju včasih beseda odtehta cel stavek ; ekspr.  zdravja ne odtehtajo vsi zakladi sveta / ekspr.  vsak od njih odtehta deset napadalcev
// po prijetnosti, zadovoljstvu presegati neprijetnost, nezadovoljstvo ob čem negativnem:   vse skrbi je odtehtala ljubezen njenih otrok ; lep razgled odtehta dolgo pot ; uspeh pri delu odtehta težave
3. knjiž. zaleči 1 , odleči :   vaše priporočilo veliko odtehta / ta delavec odtehta za tri druge
● 
ekspr.  njegovo junaštvo odtehta vse njegove napake  zaradi njegovega junaštva se zdijo njegove napake manj pomembne, nepomembne ; ekspr.  takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati  je zelo dober, marljiv ; ekspr.  to blago bi odtehtali z zlatom  drago plačali

odtehtávati   -am nedov. ( ȃ )
1. od večje količine s tehtanjem določati, ločevati določeno količino česa:   odtehtavati krompir
2. biti enako, več vreden kot kaj drugega:   dejal je, da izumi odtehtavajo umetnine
● 
knjiž.  odtehtavati pomen prestopka  določati, presojati ; ekspr.  tega igralca bodo klubi še z zlatom odtehtavali  bodo zanj pripravljeni dajati dosti denarja

odtekálka   -e ž ( ȃ )
zool.  odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah:   dotekalka in odtekalka

odtékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odtekati:   odtekanje vode s pobočij / pospešiti odtekanje zraka / odtekanje delovne sile

odtékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. tekoč se odstranjevati zlasti iz kake posode:   tekočina na eni strani priteka in na drugi odteka / kri odteka iz rane  teče / tu odteka s prahom pomešani zrak  odhaja, se odstranjuje
2. ekspr.  odhajati drugam:   s teh območij odteka veliko delovne sile
// navadno v zvezi z denar   prehajati drugam:   denar, dobiček odteka iz podjetja

odtekniti   gl. odtakniti

odtelováditi   -im dov. ( á ȃ )
prenehati telovaditi:   ko so odtelovadili, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtelovaditi vajo

odtemnítev   -tve  [ ottəmnitəu̯ ž ( ȋ )
film.  postopek za ločevanje prizorov, pri katerem se iz popolne teme pokaže (naslednji) prizor:   zatemnitev in odtemnitev

odtének   -nka m ( ẹ̑ )
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove:   dobro ločiti odtenke ; barva je spremenila odtenek ; rožnati odtenki ; odtenek rumene barve ; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih ; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr.  letos so moderni svetli odtenki  svetle barve ; stene v temnih odtenkih  temnih barvah
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste:   zvočni odtenki ; odtenek glasu ; odtenki svetlobe ; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov
3. navadno s prilastkom  zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje:   strogosti je bil primešan odtenek žalosti ; gledati koga z odtenkom spoštovanja ; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava:   obvladati vse odtenke jezika ; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa:   v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika ; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom ; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke
5. ekspr. vrsta , sorta :   tam se zbirajo begunci vseh odtenkov
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek   izraža zelo majhno stopnjo:   za odtenek manj bel ; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci
// v zvezi do odtenka   izraža zelo veliko stopnjo:   otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka ; rahločutna do skrajnih odtenkov
● 
to je dalo dogodku skrivnosten odtenek  prizvok

odtesáti   -téšem dov. , odtêši odtešíte; odtêsal  ( á ẹ́ )
s tesanjem odstraniti:   odtesati grče / odtesati vejo  odklestiti / ekspr.  odtesal je krajec kruha in odšel  odrezal

odteščáti se   -ám se  [ ottəščati se dov. ( á ȃ )
star.  kaj malega pojesti:   odteščali se bomo v gostilni ; zdaj bomo lažje hodili, ko smo se nekoliko odteščali / odteščati se z jabolkom
// najesti se:   ko sta se odteščala in odžejala, sta šla naprej ; dobro sva se odteščala
● 
evfem.  odteščajte se, komur je treba  opravite malo potrebo ; star.  to je storila, da bi se odteščala zaradi vseh krivic  dala si duška ; star.  šele ob enajstih sem se odteščal  prvič jedel

odtézati   -am nedov. ( ẹ̄ )
star. odtegovati :   deklica mu je začela odtezati roke / odtezati materi sina ; dekle se mu odteza

odtihmal   gl. odtehmal

odtihotápiti   -im dov. ( á ȃ )
nav. ekspr.  naskrivaj, neopazno odnesti:   odtihotapiti zavoj v avto

odtípkati   -am dov. ( ȋ )
pretipkati , stipkati :   vse je sproti odtipkal

odtírati   -am dov. ( ȋ )
star. odgnati :   odtirati živino / odtirati ljudi v sužnost / delomrzneže so odtirali iz mesta

odtís   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od odtisniti:   odtis pečata, podpisa na papir ; napaka pri odtisu
2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino:   narediti, primerjati odtise ; barvni odtis ; odtisi v različnih grafičnih tehnikah ; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro
// podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj:   dobiti, vzeti odtis ; mavčni, voščeni odtis ; odtis stopala v mivki
♦ 
pravn.  dati prstni odtis  odtis prstne blazinice določenega prsta ; izzvati prstne odtise  napraviti jih vidne ; najti prstne odtise vlomilca  odtise prstnih blazinic ; teh.  galvanoplastični odtis  negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model ; tisk.  krtačni odtis  odtis za korekture ; poskusni odtis  ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti ; zal.  posebni odtis  posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji

odtísk   -a m ( ȋ )
odtis :   nerazločni odtiski / mavčni odtiski ; odtiski prstov na ogledalu

odtiskávanje   -a s ( ȃ )
odtiskovanje :   odtiskavanje naslovov / odtiskavanje v mavec

odtiskávati   -am nedov. ( ȃ )
odtiskovati :   odtiskavati grafike / odtiskavati stopala v sneg

odtiskoválnica   -e ž ( ȃ )
tisk.  stroj za poskusne odtise:   kupiti novo odtiskovalnico

odtiskovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odtiskovati:   odtiskovanje črk, slik ; odtiskovanje na papir, platno / odtiskovanje nog v pesek

odtiskováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s pritiskanjem povzročati, da se s pomočjo barve kaj prenaša na podlago:   odtiskovati pečat ; odtiskoval je vzorce
// prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino:   odtiskovati grafike ; odtiskovati poskusne odtise
// s pritiskanjem povzročati, da se delajo podobe predmeta v čem, na čem:   odtiskovati roke v sneg ; podplati so se odtiskovali v pesek

odtísniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s pritisnjenjem povzročiti, da se s pomočjo barve kaj prenese na podlago:   odtisniti štampiljko, podpis ; odtisniti vzorec / pomočil je palec v barvo in ga odtisnil na papir
// prenesti z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino:   odtisniti poskusni odtis ; odtisniti sliko ; odtisniti z odtiskovalnico
// s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem, na čem:   odtisniti napis v vosek ; odtisniti stopalo v sneg ; deske so se odtisnile na površini betona / odtisniti sled  narediti
2. star. odriniti , potisniti :   odtisniti čoln od brega ; veter je odtisnil oblake na gore

odtísoček   -čka m ( ȋ )
knjiž.  del na tisoč enakih delov razdeljene celote; promile :   ta snov ima približno dva odtisočka [2 ‰] kuhinjske soli
// ed.  količina, izražena s tem delom:   južni del dežele ima največji odtisoček rojstev

odtístihdôb   in  od tístih dôb prisl. ( ȋ-ȏ )
star.  od takrat:   nekaj sta se sporekla in odtistihdob ga ni več pogledala

odtistihmál   [ ottistihmau̯ prisl. ( ȃ )
star.  od takrat:   odtistihmal ga je videla samo enkrat

odtlêj   in  odtlèj prisl. ( ȇ; ȅ )
od takrat:   odtlej se je izogibal družbe

odtòč   -óča m ( ȍ ọ́ )
zastar. odtok :   velik odtoč vode / razširiti odtoč reke

odtóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odtok:   narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal  jarek, kanal za odvajanje vode ; odtočni žleb ; odtočna cev  cev za odvajanje vode, tekočine
// agr.  v katerem voda ne zastaja; odceden :   saditi drevesa na odtočnem kraju

odtočíti   -tóčim dov. ( ī ọ́ )
spraviti del tekočine iz česa:   odtočiti nekaj vina iz soda / odtoči, ker je prepolno / odtočiti sok iz sadne mešanice  odliti, odcediti
● 
nizko  stopil je za grm in odtočil  opravil malo potrebo

odtóčnica   -e ž ( ọ̑ )
zastar.  odtočna cev:   očistiti odtočnico
 
geogr.  reka ali potok, ki odteka iz jezera

odtóčnik   -a m ( ọ̑ )
zastar.  odtočni jarek:   ob cesti so izkopali odtočnik

odtód   in  od tód prisl. , piše se narazen  ( ọ̄ )
1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje:   od tod nima daleč domov ; od tod do mesta je uro hoda / ne grem od tod, dokler mi ne odgovorite  ne zapustim tega kraja, prostora ; dekle ni od tod  iz teh krajev / prepiši berilo od tod do konca  od tu / kot ukaz  proč od tod
2. izraža vzrok dejanja, stanja:   vsa nesreča je od tod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi  sprla sta se za dediščino, od tod njuno sovraštvo
// izraža izvor dejanja, stanja:   Mrakovica ima ime od tod, ker sonce le redko posije vanjo
3. od tega trenutka, časa:   od tod pa vse do konca dejanja je oder v temi

odtòk   -óka m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odtekati ali odteči:   preprečiti odtok vode / velik odtok prebivalstva v industrijo / odtok denarja
// kar odteka:   izmeriti količino odtoka ; posoda za odtok / tovarniški odtok  odplaka
2. pot, po kateri kaj odteka:   voda si je poiskala nov odtok ; na tem območju prevladuje podzemeljski odtok
3. odtočna cev:   popraviti odtok ; dati priključek na odtok

odtôlči   -tôlčem  [ ottou̯či dov. , odtôlci odtôlcite  in  odtolcíte; odtôlkel odtôlkla  ( ó )
s tolčenjem odstraniti:   odtolči omet z zidu
● 
ekspr.  sedel je k pisalnemu stroju in odtolkel nekaj vrstic  natipkal, napisal

odtopíti   -ím dov. , odtópil  ( ī í )
s topljenjem odstraniti:   odtopiti maslo iz posode

odtopotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
topotajoč oditi:   vojaki so odtopotali skozi vrata

odtŕganost   -i ž ( ȓ )
stanje odtrganega:   to je posledica njihove odtrganosti od matične države ; odtrganost ustvarjalca od množic

odtŕgati   -am  stil.  -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem odstraniti:   odtrgati gumb ; odtrgati liste z vejice ; odtrgati jabolku pecelj ; odtrgati krilu rob ; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj  odlomiti ; ročica se je odtrgala ; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr.  bomba mu je odtrgala roko ; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine:   odtrgati kos blaga, papirja ; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa:   odtrgati predolge niti, stebelca
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom:   hotela ga je odtrgati od družine, žene ; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   ta dogodek ga je odtrgal od nje ; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
c) ne more delati več česa:   odtrgati koga od dela, študija
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti :   vsak mesec mu odtrgajo petino plače ; sto evrov mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● 
ekspr.  delo ga je za dolgo odtrgalo od doma  zaradi dela je bil dolgo zdoma ; ekspr.  svojih misli ne more odtrgati od njega  ne more prenehati misliti nanj ; ekspr.  ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje  neprestano jo je gledal

odtrgávati   -am nedov. ( ȃ )
odtrgovati :   odtrgavati stroke / vihar je odtrgaval ladje / odtrgavati se od dela

odtrgováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s trganjem odstranjevati:   odtrgovati liste, sadeže / odtrgovati pečate / ekspr.  s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje
// s trganjem ločevati od večje količine:   odtrgovati kose blaga od bale
2. delati, povzročati, da kdo ne dela več česa:   odtrgujejo ga od dela, učenja
3. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati :   odtrgovati dolžni znesek od plače

odtrkljáti   -ám dov. ( á ȃ )
s trkljanjem spraviti z določenega mesta:   odtrkljati sode iz kleti ; kamen se mu je odtrkljal izpod nog

odtrobíti   in  odtróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
prenehati trobiti:   ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor

odtŕzniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
nar., v zvezi z okno, vrata   nekoliko odpreti:   vrata je le odtrznila in pogledala v sobo

odtŕžek   -žka m ( ȓ )
odtrgan drobec, kos:   odtržek časopisa, preje
 
dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih  delih

odtujênec   in  odtújenec -nca m ( é; ȗ )
nav. ekspr.  kdor se odtuji:   postal je odtujenec ; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci

odtujênje   in  odtújenje -a s ( é; ȗ )
glagolnik od odtujiti:   iskati vzroke za njegovo odtujenje družini

odtujênost   in  odtújenost -i ž ( é; ȗ )
lastnost, stanje odtujenega:   odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti

odtujeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odtujevanje:   odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke

odtujevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odtujevati:   med njima je prišlo do odtujevanja ; iskati vzroke za odtujevanje / odtujevanje sredstev

odtujeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   odtujevati otroka materi ; odtujuje se domu ; počasi se mu odtujuje
2. pravn.  prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo:   odtujevati premičnine in nepremičnine ; odtujevati premoženje / odtujevati intelektualno lastnino
// jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika:   vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
♦ 
filoz.  odtujevati  po Marxu  povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij

odtujítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odtujiti:   vzroki za njegovo odtujitev družini / odtujitev premoženja, posestva ni mogoča ; odtujitev osebnega vozila

odtujíti   -ím dov. , odtújil  ( ī í )
1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   odtujil ga je domačim ; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini ; narodnostno se odtujiti
2. pravn.  prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti :   odtujiti del delnic, premoženja ; družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
// vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika:   odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
♦ 
filoz.  odtujiti  po Marxu  povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij

odtujljív   -a -o prid. ( ī í )
pravn.  ki se sme odtujiti:   odtujljivo blago / odtujljive in neodtujljive pravice

odučíti   -ím dov. , odúčil  ( ī í )
knjiž. odvaditi :   odučil ga je tako govoriti ; v mestu se je marsičesa naučil in odučil

odúhati   -am dov. ( ū ȗ )
ovohati :   pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum  poduhal

oduhávati   -am nedov. ( ȃ )
ovohavati :   oduhavati kruh ; oduhavala si je roke

oduhôviti   -im dov. ( ō ȏ )
knjiž.  dati čemu značilnosti živega, človeškega:   oduhoviti pravljično bitje

odúren   -rna -o prid. , odúrnejši  ( ū )
ki vzbuja odpor:   odurne spake ; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede ; imeti odurne navade
// ekspr. neprijazen , nepriljuden :   biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom

odúrnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  neprijazen, nepriljuden človek:   delati mora skupaj s tem odurnežem

odúrnost   -i ž ( ū )
lastnost, značilnost odurnega:   odurnost zločina / ekspr.  odurnost in samotarstvo / počenjati odurnosti in grdobije

odušéviti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. knjiž.  dati čemu značilnosti živega, človeškega:   otrok oduševi vse stvari okrog sebe
2. zastar. navdušiti :   oduševil ga je za potovanje / njegov nastop je oduševil občinstvo

odušévljenje   -a s ( ẹ̑ )
zastar. navdušenje :   oduševljenje za napredne ideje / predstava je vzbudila veliko oduševljenje

odušévljenost   -i ž ( ẹ̑ )
zastar. navdušenost :   pokazati svojo oduševljenost nad umetnino / z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku  z neprikritim navdušenjem

odváda   -e ž ( ȃ )
star. odvajanje 2 odvada od kajenja / navada je lahka, odvada je težka

odváditi   -im dov. ( á ȃ )
1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada:   odvaditi otroka sesati palec ; težko se je odvadil mamil ; odvaditi se pijančevanja ; odvaditi se kaditi
2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost:   življenje jo je odvadilo vihravosti ; odvaditi se površnosti

odvajálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki pospešuje iztrebljanje:   vzeti odvajalne tablete ; odvajalno sredstvo
 
farm.  odvajalni čaj
2. odvoden :   odvajalni kanal ; odvajalne odprtine

odvajálo   -a s ( á )
zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo :   dati, vzeti odvajalo ; blago, močno odvajalo

odvájanje 1   -a s ( ā )
glagolnik od odvajati 1 :   odvajanje plinov, sopare ; odvajanje toplote iz peči / čaj, tablete za odvajanje / odvajanje čred v dolino ; odvajanje žita iz skladišča / odvajanje in integriranje funkcij

odvájanje 2   -a s ( ā )
glagolnik od odvajati 2 :   odvajanje od kajenja

odvájati 1   -am nedov. ( ā )
1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa:   odvajati pline po cevi ; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo  po strelovodu gre strela
// povzročati iztrebljanje:   ta čaj odvaja že po kratkem času
2. knjiž.  delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi 1 vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve  gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle  jemlje
3. fin.  glede na predpis dajati na določeni transakcijski račun:   podjetje odvaja denar za razne namene
4. mat.  iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja:   odvajati vsoto dveh funkcij

odvájati 2   -am nedov. ( ā )
povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada:   odvajati narkomane mamil ; odvajati se kajenja / odvajati tele od sesanja

odvalíti   -ím dov. , odválil  ( ī í )
z valjenjem spraviti z določenega mesta:   sam ni mogel odvaliti hloda s poti ; skala se je odvalila v dolino / ekspr.  po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje  je odšla
 
ekspr.  težek kamen se mu je odvalil od srca  rešil se je velike skrbi, nadloge

odvárek   -rka m ( ȃ )
zastar. oparek , poparek :   odvarek bezgovih korenin

odvážanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odvažati:   odvažanje kamenja, zemlje

odvážati   -am nedov. ( ȃ )
z vožnjo spravljati z določenega mesta:   iz luke blago sproti odvažajo ; odvažati kamenje, opeko / kmetje odvažajo zelenjavo na trg v bližnje mesto  vozijo

odvážen   -žna -o prid. ( á ā zastar.
1. pogumen , odločen :   brodnik je bil odvažen
2. pomemben , važen :   opraviti odvažno nalogo

odvážnost   -i ž ( á zastar.
1. pogumnost , odločnost :   bil je poln samozavesti in odvažnosti
2. pomembnost , važnost :   stvar še ni izgubila svoje odvažnosti

odvèč   prisl. ( ȅ nav. ekspr., v povedni rabi
1. izraža, da kaj presega potrebno mero:   deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč
2. izraža nepotrebnost česa:   skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega
3. z dajalnikom  izraža neprijetnost, zoprnost česa:   vse mi postaja odveč ; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza  če vam ni odveč, me odpeljite domov ; v prid. rabi, ekspr.:  odveč človek

odvèček   in  odvéček -čka m ( ȅ; ẹ̑ )
knjiž. presežek :   primanjkljaji in odvečki

odvèčen   -čna -o prid. ( ȅ )
nav. ekspr.  ki presega potrebno mero:   odvečna toplota
// ki ni potreben, nujen:   slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja
● 
ekspr.  znebiti se odvečnih kilogramov  (primerno) shujšati ; knjiž.  odvečni človek  v ruskem okolju, nekdaj  človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi

odvečérjati   -am dov. ( ẹ̑ )
povečerjati :   ko so odvečerjali, so šli spat

odvèčnost   -i ž ( ȅ )
lastnost, značilnost odvečnega:   pisati o odvečnosti takih reform / moreč občutek lastne odvečnosti
// knjiž., ekspr.  nepotrebna stvar:   v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti

odvédba   -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odvesti:   ob odvedbi zločinca v zapor so se meščani oddahnili / odvedba davkov

odvedljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odvajati, odvesti:   odvedljive odplake / odvedljiva funkcija

odvesláti   -ám dov. ( á ȃ )
z veslanjem se oddaljiti:   odveslali so proti otoku

odvêsti   -vêdem dov. , odvêdel  in  odvédel odvêdla,  stil.  odvèl odvêla  ( é )
1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa:   odvesti dim, plin v dimnik ; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo
2. knjiž.  kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati :   prijel jo je za roko in odvedel v hišo
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto:   odvedli so ga policisti / odvedli so ga in ubili
3. fin.  glede na predpis dati na določeni transakcijski račun:   hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek
4. mat.  poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja:   funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
● 
knjiž.  te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora  zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora

odvétnica   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki poklicno daje pravno pomoč:   odvetnice in mladinske sodnice

odvétnik   -a m ( ẹ̑ )
kdor poklicno daje pravno pomoč:   izročiti zadevo odvetniku ; posvetovati se z odvetnikom ; govori kot odvetnik
 
zgod.  odvetnik  v srednjem veku  fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca

odvétniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odvetnike:   odvetniška dejavnost ; prositi za odvetniško pomoč / prevzeti odvetniško pisarno / odvetniški pripravnik ; odvetniška zbornica

odvétništvo   -a s ( ẹ̑ )
javna služba dajanja pravne pomoči:   posvetiti se odvetništvu ; organizirati odvetništvo ; zakon o odvetništvu / prošnja za samostojno odvetništvo

odvétrje   -a s ( ẹ̑ )
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom:   v odvetrje je naneslo sneg ; odvetrje in privetrje

odvétrn   -a -o prid. ( ẹ̑ )
zavarovan pred vetrom:   postaviti oleander na odvetrn prostor ; odvetrna stran gore

odvéza   -e ž ( ẹ̑ )
1. rel.  odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni:   dati, dobiti odvezo
2. ekspr. odpuščanje 2 , oproščenje :   prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo
● 
publ.  to je vprašanje odveze izvršnemu odboru  razrešnice
♦ 
zgod.  zemljiška odveza  ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo

odvézati   in  odvezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavezano:   odvezati komu čevelj ; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal ; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko
b) privezano:   odvezati čoln ; odvezati vrv od voza
c) povezano, zvezano:   odvezati paket / odvezati jetnikom roke
// odstraniti obvezo:   odvezati roko / odvezati rano
2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti :   odvezati koga dolžnosti, odgovornosti ; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni
// narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti:   samo smrt ga odveže obljube, prisege ; odvezati od molčečnosti
● 
ekspr.  pijača jim je odvezala jezike  je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti ; ekspr.  odvezali so ga vsake krivde  izjavili so, da ni kriv

odvézniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti, da kaj preneha biti poveznjeno:   odvezniti posodo
2. nar. odmakniti , odpreti :   odvezniti pokrov pri kmečki peči / odvezniti vrata

odvezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavezano:   odvezovati otroku čevlje ; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico
b) privezano:   odvezovati okraske ; odvezovati živali od jasli
c) povezano, zvezano:   odvezovati paket ; odvezovati voz
// odstranjevati obvezo:   odvezovati rano
2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati :   odvezovati koga odgovornosti ; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili
// delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti:   odvezovati obljube ; odvezovati koga od prisege
● 
ekspr.  vino odvezuje ljudem jezike  povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti

odvíhati   -am dov. ( í )
narediti, da kaj preneha biti zavihano:   odvihati rokave

odvihávati   -am nedov. ( ȃ )
delati, da kaj preneha biti zavihano:   odvihavati rokave

odvíhniti   -em dov. ( í ȋ )
narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno:   odvihniti hlačnico

odvihráti   -ám dov. ( á ȃ )
hitro, razburjeno oditi:   pograbil je plašč in odvihral z doma / ekspr.  vojska je iz teh krajev odvihrala drugam

odvijáč   -a m ( á )
izvijač :   odviti z odvijačem ; odvijač z izolirano ročico / prinesel je steklenico in odvijač  odpirač

odvijálen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  ki je za odvijanje:   odvijalni valj ; odvijalne naprave

odvíjanje   -a s ( í )
glagolnik od odvijati:   odvijanje in privijanje vijakov / odvijanje zavitka je dolgo trajalo / hitro odvijanje dogodkov

odvíjati   -am nedov. ( í )
1. z vrtenjem v določeno smer
a) odstranjevati:   odvijati pokrovčke ; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake  izvijati
b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno:   odvijati in privijati matice ; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše
// z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:   kar naprej odvija pipo in toči vodo
2. delati, da kaj preneha biti
a) zavito:   odvijati pošiljke ; počasi je odvijal zavitek
b) ovito:   odvijati obvezo ; odvijati papir
c) navito:   odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič
3. nar. koroško odkimavati :   ob njegovih besedah je odvijal z glavo
● 
knjiž.  filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak  razpletal ; zastar.  noče mu pomagati, celo odvija mu  ga ovira, mu nagaja ; ekspr.  klobčič se je končno začel odvijati  potek dogodka je postajal jasen, znan

odvírati   -am nedov. ( ī ȋ )
popuščati zavoro pri vozilu:   vso pot je zaviral in odviral

odvísen   -sna -o prid. ( í ī navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od
1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe:   mladič je dolgo odvisen od svoje matere ; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega
// ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč:   sin študira in je odvisen od staršev ; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja  preveč ga upošteva
2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve:   dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen ; žena je bila v preteklosti odvisna od moža
// star. nesvoboden , nesamostojen :   boj odvisnih narodov za svobodo ; kolonije in druge odvisne dežele
3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti:   tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela ; cena je odvisna od stroškov ; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja
4. ki je zasvojen, zlasti z alkoholom, mamili:   odvisni uživalec ; odvisna oseba  odvisnik / biti odvisen od moči, politike / biti odvisen od alkohola, drog
● 
od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov  vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo ; od tega je odvisna njena prihodnost  to je zelo pomembno zanjo ; vse je odvisno od sreče  stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah ; od vas je odvisno, kam bomo šli  vi boste odločili ; od vremena je odvisno, če bomo šli  šli bomo le ob ugodnem vremenu
♦ 
ekon.  odvisni stroški  stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga ; jezikosl.  odvisni govor  navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja ; odvisni sklon  vsak od šestih sklonov razen imenovalnika ; odvisni stavek  stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek ; mat.  odvisni sistem  sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov ; odvisna spremenljivka  količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin

odviséti   -ím dov. , odvísel  ( ẹ́ í )
nav. 3. os., publ., v zvezi z od   biti odvisen:   pojavi so organsko povezani med seboj, odvisijo drug od drugega ; uspeh odvisi od temeljitega študija / vse odvisi od tebe, od tega, kako jemlješ življenje

odvísnež   -a m ( ȋ ekspr.
kdor je odvisen od česa, zlasti mamil; odvisnik :   nevladne pobude za zdravljenje odvisnežev / adrenalinski odvisnež ; postati odvisnež od alkohola / postati odvisnež od droge

odvísnica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki je odvisna od česa, zlasti mamil:   ozdravljena odvisnica / postala je odvisnica od tablet za hujšanje / adrenalinska odvisnica ; odvisnica od nakupovanja

odvísnik   -a m ( ȋ )
1. kdor je odvisen od česa, zlasti mamil:   zdravljenje odvisnikov ; odvisniki in preprodajalci mamil / heroinski, kokainski odvisnik ; ozdravljeni  ali  zdravljeni odvisnik ; center za pomoč odvisnikom / adrenalinski odvisnik ; odvisnik od hrane, interneta, seksa ; ekspr.  v odnosu do njega sem bil preveč odvisnik / odvisnik od drog, mamil
2. jezikosl.  stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; odvisni stavek :   vejica loči odvisnik od glavnega stavka / časovni, krajevni odvisnik ; predmetni odvisnik

odvísniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odvisnike:   odvisniški odnos do hrane ; potešitev odvisniške sle ; oblike odvisniškega vedenja / pasti v odvisniško krizo

odvísnost   -i ž ( í )
stanje, lastnost odvisnega:
a) odvisnost mladiča od matere / medsebojna odvisnost vsega živega sveta
b) v svoji družbeni in osebni odvisnosti si takrat ni upal uprizoriti te drame / ekonomska, finančna odvisnost ; odvisnost uspeha od prizadevnosti
c) zmanjšati odvisnost od mamil ; preprečevanje, zdravljenje odvisnosti od alkohola, heroina, kokaina ; vzroki za odvisnost ; depresija, nasilje in odvisnost / novo zdravilo ne povzroča odvisnosti / odvisnost od iger na srečo
● 
publ.  šole so bile v veliki odvisnosti od proračuna  sredstva za svojo dejavnost so dobivale le iz proračuna ; publ.  v sonetih je njegova odvisnost od nemške metrike manjša  je manj posnemal nemško metriko
♦ 
filoz.  odvisnost  lastnost pojava, da je pogoj za drug pojav ; mat.  linearna odvisnost  lastnost sistema enačb ali vektorjev, da je ena enačba ali vektor izrazljiv z vrsto drugih enačb ali vektorjev, pomnoženih z določenimi koeficienti

odvísnosten   -tna -o  ( í )
pridevnik od odvisnost:   odvisnostno razmerje

odvíšen   -šna -o prid. ( ȋ )
star. odvečen :   odvišno delovno silo bo treba zaposliti drugje ; odvišno pohištvo so odpeljali / odvišne besede, formalnosti, kretnje ; to je odvišna skrb

odvíti   -víjem dov. ( í )
1. z vrtenjem v določeno smer
a) odstraniti:   odviti matico ; odviti pokrovček ; odviti žarnico ; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu  sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo ; odviti tirnice
 
voj.  odviti bombo  odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom
b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno:   odviti vreteno pri preši ; odviti varovalke ; odviti in priviti / odviti za en obrat
// z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot:   odvil je pipo in voda je silovito pritekla ; odviti ventil
2. narediti, da kaj preneha biti
a) zavito:   odviti bonbon, paket ; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
b) ovito:   odviti obvezo ; odviti papir ; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju  odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila
c) navito:   odviti nit, sukanec / odviti klobčič
č) zvito:   odviti listek ; list se odvije / odviti kito
3. nar. koroško odkimati :   Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil  (Prežihov)

odvléči   -vléčem dov. , odvléci odvlécite  in  odvlecíte; odvlékel odvlékla  ( ẹ́ )
1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta:   odvleči hlod z dvorišča ; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
 
ekspr.  komaj je odvlekel noge proti hiši  odšel
2. nav. ekspr.  s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto:   hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče ; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
// kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide:   k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno

odvòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odvajati ali odvesti:   odvod dima ; odvod sopare v zračnik / odvod denarja v banko
2. teh.  naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj odvaja:   dimni odvodi ; napa z odvodom v zračnik
3. mat.  funkcija, dobljena z odvajanjem:   računati integrale in odvode / navadni odvod  odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke

odvóden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na odvod:   odvodni jarek, kanal, žleb ; odvodna cev
♦ 
elektr.  odvodni upor  upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike

odvodílo   -a s ( í )
anat. izvodilo :   odvodilo trebušne slinavke ; odvodilo žlez

odvódnica   -e ž ( ọ̑ )
anat.  žila, ki odvaja kri od srca:   kri je brizgala iz odvodnice ; poapnitev, zamašitev odvodnice / pljučna odvodnica
♦ 
grad.  kanal za odvajanje vode

odvódnik   -a m ( ọ̑ )
1. odprtina, luknja za zračenje; dušnik :   odvodnik za dim, zrak
2. odvodni kanal:   odvodniki za močvirsko vodo / ekspr.  Sava je postala odvodnik za industrijske odplake ; pren.  izbrala si ga je za odvodnika svoje nejevolje

odvodnjávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od odvodnjavati:   površinsko odvodnjavanje ; sistem odvodnjavanja / urediti odvodnjavanje ; po načrtih so opravili sanacijska dela odvodnjavanja na cestišču

odvodnjávati   -am nedov. ( ȃ )
1. grad.  odvajati vodo s površine ali iz globine:   nasipavati in odvodnjavati cesto
2. teh.  odstranjevati vodo iz snovi:   odvodnjavati papirno maso

odvôlgniti   -em  [ odvou̯gniti dov. ( ó ȏ )
nar.  zmehčati se, omehčati se:   ko so dali hmelj iz sušilnice, je hitro odvolgnil ; seno na zraku rado odvolgne

odvòz   -ôza m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odvoziti ali odvažati:   poskrbeti za odvoz smeti ; dovoz in odvoz blaga iz pristanišča / odvoz hlodov bo opravila zadruga
 
mont.  odvoz izkopnine
2. kraj, prostor, po katerem se odvaža:   urediti odvoz ; širok odvoz

odvózen   in  odvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na odvoz:   odvozni rok / odvozna pot, cesta

odvozíšče   -a s ( í )
mont.  kraj, prostor na vrhu jaška, od koder se odvaža izkopana ruda:   dela na odvozišču

odvozíti   -vózim dov. , odvóžen  ( ī ọ́ )
1. z vožnjo spraviti z določenega mesta:   zemljo je moral takoj odvoziti / vlaki so goste odvozili na vse strani  odpeljali
2. šport. žarg. oddrsati :   odvozili so samo obvezne like

odvozláti   -ám dov. ( á ȃ )
odstraniti vozel na čem:   odvozlati kravato, verižico, vrvico / odvozlati vozel
// ekspr.  razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega:   odvozlati problem ; nazadnje se je zmeda le odvozlala

odvráčanje   -a s ( ā )
glagolnik od odvračati:   naveličal se je njihovega odvračanja od nameravane dejavnosti / odvračanje nevarnosti, suma od koga / sinovo odvračanje je očeta žalostilo

odvráčati   -am nedov. ( ā ȃ navadno v zvezi z od
1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava:   starši ga odvračajo od vpisa na univerzo ; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
// delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa:   odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja  odteguje
2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega:   odvračati nesrečo od koga ; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž.  odvračati bolezen  preprečevati ; odvračati napad, udarce  odbijati ; knjiž.  odvračati skrbi  odpravljati, odstranjevati
3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   mati ga načrtno odvrača od očeta ; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega ; pren.  sreča se v zadnjem času odvrača od nje
● 
knjiž.  ptice odvračajo tam s klopotci  odganjajo ; knjiž.  odvračati oči, pogled od koga  ne gledati ga ; odvračati pozornost od česa  ne biti pozoren na kaj ; knjiž.  nerad ji je odvračal na vprašanja  odgovarjal

odvráten   -tna -o prid. , odvrátnejši  ( ā )
nav. ekspr. neprijeten , zoprn :   odvraten človek ; fant mu je bil od prvega dne odvraten / naložili so mu odvratno dolžnost ; odvratna vsiljivost ; odvratno vedenje ; mrzlo, odvratno vreme
// ogaben , gnusen :   odvratno dejanje

odvrátnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  odvraten človek:   kakšen odvratnež

odvrátnost   -i ž ( ā )
nav. ekspr.  lastnost odvratnega človeka:   težko je prenašal njegovo odvratnost / prikazoval mu je dekletove odvratnosti  napake
// odpor, velika nenaklonjenost:   nenadoma je začutila silno odvratnost do njega / vojnih časov se spominja z odvratnostjo

odvréči   -vŕžem dov. , odvŕzi odvŕzite  in  odvrzíte; odvŕgel odvŕgla  ( ẹ́ ȓ )
1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku:   odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe  spustila / ekspr.  vojaki so odvrgli orožje  so se razorožili; niso se hoteli več bojevati ; pren.  v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno:   odvreči stare igrače ; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli
2. z metom spraviti kam:   helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče ; letalo je odvrglo vojakom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
3. postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti :   drevesa so že odvrgla listje ; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje  jelenu odpade rogovje ; rak odvrže oklep  se levi
● 
ekspr.  nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli  izločili, izključili iz svoje sredine ; ekspr.  ljudje še niso odvrgli stare kože  se še niso spremenili

odvréti   -vrèm dov. , odvŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. popustiti zavoro pri vozilu:   čeprav je vozil po strmini, je malo odvrl ; pod klancem je pozabil odvreti / odvreti voz
2. nar. vzhodno odviti , odpreti :   stopil je pod prho in odvrl pipo

odvrískati   -am dov. , tudi  odvriskájte;  tudi  odvriskála  ( í )
1. vriskajoč oditi:   fantje so odvriskali na nabor
2. z vriskom odgovoriti na vrisk:   trikrat jim je zavriskal in trikrat so mu odvriskali

odvrnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odvrniti:   odvrnitev nesreče, nevarnosti / po odvrnitvi od očeta je ostal brez opore

odvrníti   in  odvŕniti -em dov. ( ī ŕ navadno v zvezi z od
1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava:   od poroke so ga odvrnili starši ; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa
// narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa:   odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja
2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega:   odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž.  odvrniti bolezen  preprečiti ; odvrniti napad, udarce  odbiti ; knjiž.  odvrniti skrbi, strah, vpliv  odpraviti, odstraniti
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja ; popolnoma se je odvrnil od nje
4. knjiž. odgovoriti , reči :   čakala je, če ji bo kaj odvrnil ; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne
5. nar. gorenjsko narediti , opraviti :   pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne  zaleže, odleže
● 
ekspr.  ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje  ves večer jo je gledal ; knjiž.  odvrniti pozdrav  odzdraviti ; knjiž.  rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega  dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil ; star.  kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame  povrnem ; knjiž.  rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt  naredil, da ne bi več mislil nanjo

odvrnljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da odvrniti, preprečiti:   odvrnljiva nesreča, nevarnost

odvršáti   -ím dov. ( á í )
vršeč se oddaljiti:   burja je odvršala naprej / jata ptic je odvršala v gozd / jezno je odvršala iz sobe

odvrtéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
odviti , odpreti :   odvrteli so več pip, pa iz nobene ni nič priteklo
● 
pog.  film so že večkrat odvrteli  predvajali

odvzdígniti   -em dov. ( í ȋ )
zastar. dvigniti , vzdigniti :   z lahkoto je odvzdignil vrečo / odvzdigniti nogo

odvzèm   -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odvzeti:   odvzem krvi ; odvzem vzorcev za raziskavo / odvzem vozniškega dovoljenja / odvzem državljanstva
 
pravn.  kazen odvzema prostosti  kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati zavodu za prestajanje kazni zapora

odvzémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odvzemati:   odvzemanje vzorcev / njihova naloga je bila odvzemanje orožja okupatorjem / dodajanje in odvzemanje plina

odvzémati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. od večje količine ločevati zlasti določeno količino:   odvzemati vzorce mleka za analizo
// povzročati, delati, da je česa manj:   odvzemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna ; malo odvzemite, ker ste nam dali preveč
2. navadno z dajalnikom  delati, da kdo česa nima več proti svoji volji:   odvzemati ujetnikom denar in dragocenosti
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več:   odvzemati snovi določeno sestavino
3. delati, da pride kaj od koga:   odvzemati gostom plašče, prtljago
// z dajalnikom  delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja:   odvzemati komu bolečine, žalost
● 
naskrivaj ji je odvzemala težja dela  opravljala jih je namesto nje
♦ 
elektr.  odvzemati napetost

odvzémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odvzem:   vsak odvzemni dan da kri okoli dvesto ljudi

odvzemljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se sme odvzeti:   odvzemljiva posest / odvzemljive dolžnosti

odvzéti   -vzámem dov. , odvzêmi odvzemíte; odvzél;  nam.  odvzét  in  odvzèt  ( ẹ́ á )
1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino:   odvzeli so drobec kamnine za analizo ; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave ; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
// povzročiti, narediti, da je česa manj:   odvzeti od celote ; toliko odvzemi, da bo mera točna ; odvzeti in dodati
2. navadno z dajalnikom  narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji:   odvzeli so mu vozniško dovoljenje ; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
// povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več:   z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino ; odvzeti čemu vodo
3. narediti, da pride kaj od koga:   odvzela mu je klobuk in palico ; odvzeti komu prtljago
// z dajalnikom  narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja:   odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost  oprostiti ga odgovornosti
● 
knjiž.  odvzel mu je veliko dela  opravil ga je namesto njega ; knjiž.  za kazen so jim za en dan odvzeli hrano  jim je niso dali ; knjiž.  odvzeti besedam ost  obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega ; šport. žarg.  odvzeti komu rekord  prekositi ga ; s pilo odvzeti rob  odstraniti ga del
♦ 
pravn.  odvzeti poslovno sposobnost  v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev

odvzétje   -a s ( ẹ̑ )
odvzem :   odvzetje krvi / odvzetje dovoljenja ; odvzetje premoženja

odzád   prisl. ( ȃ )
pog. zadaj :   kupil je otroku konjička, ki piska odzad
 
pog.  pokrpan je odspred in odzad  zelo

odzádaj   prisl. ( á )
pog. zadaj :   na sliki stoji čisto odzadaj;  prim. zadaj

odzádnji   -a -e prid. ( ȃ )
ki je zadaj, za čim; zadnji :   glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice ; prišel je skozi odzadnja vrata
 
jezikosl.  odzadnji slovar  slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede

odzdàj   in  od zdàj prisl. , piše se narazen  ( ȁ )
od tega časa, trenutka:   od zdaj bomo mi pazili na to / od zdaj naprej boš delal tukaj

odzdôlaj   prisl. ( ó )
pog. spodaj , zdolaj :   stebriči so bili odzdolaj šesterokotni;  prim. zdolaj

odzdràv   -áva m ( ȁ á )
odgovor na pozdrav:   kadarkoli ga je pozdravil, ni dobil odzdrava ; glasen, ljubezniv, vesel odzdrav / pokimati, zamrmrati kaj v odzdrav
 
preg.  kakršen pozdrav, takšen odzdrav  kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega

odzdráviti   -im dov. ( ā ȃ )
odgovoriti :
a) na pozdrav:   komaj slišno mu je odzdravila ; prijazno, vljudno odzdraviti / srečno, je odzdravil in odšel
b) na nazdravljanje, zdravico:   čakali so, da mu bo odzdravil / na vaše zdravje, mu je odzdravil

odzdrávljati   -am nedov. ( á )
odgovarjati na pozdrav:   odzdravljala je otrokom, ki so jo spoštljivo pozdravljali ; odzdravljati na vse strani

odzémlje   -a s ( ẹ̑ )
astron.  točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najbolj oddaljena od Zemlje:   Luna je v odzemlju

odzgór   prisl. ( ọ̑ )
pog. zgoraj :   gospodar stanuje odzgor

odzgôraj   prisl. ( ó )
pog. zgoraj :   odzgoraj je jasno, odspodaj megla;  prim. zgoraj

odzíbati   tudi  odzibáti -ljem  in  -am,  in  odzíbati -ljem  in  -am dov. ( í á í; í )
nav. ekspr.  zibaje odpeljati:   avtobus jih je odzibal do mesta / valovi odzibljejo čoln k bregu

odzídati se   tudi  odzidáti se -am se dov. ( í á í )
ekspr.  osvoboditi se ovoja:   ko se buba odzida, prodre na prostost

odzív   -a m ( ȋ )
glagolnik od odzvati se:   razpis je imel dober odziv ; pričakujejo velik odziv volivcev ; slab odziv na vabilo / na trkanje ni bilo odziva  odgovora / film ni vzbudil pričakovanega odziva ; močen čustveni odziv / duševni, živčni odziv
● 
publ.  dogodek je naletel na velik odziv  o njem so govorili, razpravljali
♦ 
biol.  pogojni odziv  pogojni refleks ; fiz.  odziv  sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje ; med.  odziv  nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks ; ptt  telefonski, telegrafski odziv

odzívanje   -a s ( í )
glagolnik od odzivati se:   odzivanje na delo je bilo slabo / odzivanje na klic / odzivanje na zunanje vplive / odzivanje na svet, življenje

odzívati se   -am se nedov. ( í )
1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo:   že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo
2. oglašati se, odgovarjati:   na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival
// knjiž.  biti slišen, slišati se:   iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva
3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje:   odzivati se dobrikanju koga ; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih ; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke ; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje
// knjiž.  biti viden, kazati se:   utrujenost se ji odziva na obrazu ; žalost se odziva v njenih očeh
● 
knjiž.  dolina se odziva od vriskov  odmeva ; knjiž.  neprijazno se odziva na njena vprašanja  odgovarja

odzíven 1   -vna -o prid. ( ī )
sposoben (hitro) se odzivati:   občutljiv in odziven človek ; otroci so zelo odzivna bitja
// publ.  ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja:   živa in odzivna uprizoritev / odziven problem

odzíven 2   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odziv:   odzivna čustva

odzívnik   -a m ( ȋ )
navadno v zvezi (avtomatski) telefonski odzivnik   naprava, storitev, ki ob telefonskem klicu predvaja posneto sporočilo in shranjuje sporočila klicateljev:   priključiti avtomatski telefonski odzivnik
// telefonska storitev, ki klicatelju omogoča dostop do različnih informacij:   osnovne informacije so zavarovancem na voljo na avtomatskem telefonskem odzivniku

odzívnost   -i ž ( ī )
lastnost, značilnost odzivnega:   odzivnost poslušalcev ga je presenetila ; čustvena, velika odzivnost
 
lov.  preizkusiti odzivnost psa  poslušnost

odznáčiti   -im dov. ( á ȃ )
narediti, da kaj ni več označeno:   označiti in odznačiti besedilo

odznák   -a m ( ȃ )
zastar. znak 1 , znamenje :   uniforma z odznaki ; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki  vladarske insignije ; krilati lev je odznak Benetk  simbol

odznótraj   prisl. ( ọ́ )
pog. notri , znotraj 1 odznotraj je tema;  prim. znotraj 1

odzračeválnik   -a m ( ȃ )
naprava, ki omogoča odstranjevanje, izpuščanje zraka iz česa:   avtomatski odzračevalnik ; odzračevalnik cevovodov ; odzračevalnik za gorivo

odzračeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
teh.  izpuščati zrak iz česa:   odzračevati parovod

odzrcáliti   -im dov. ( á ȃ )
knjiž. pokazati , izraziti :   njen obraz je odzrcalil vsako čustvo ; v drami se je odzrcalila avtorjeva doba

odzúnaj   prisl. ( ú )
pog. zunaj 1 odzunaj je mraz ; kožuh je odzunaj in odznotraj kosmat;  prim. zunaj 1

odzvánjati   -am nedov. ( ā )
z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se:   zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu / ekspr.  mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto  odgovarjala ; pren.  srce odzvanja srcu
// ekspr.  odmevati, odbijati se:   njegov krik je odzvanjal od skal ; brezoseb.  dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo
● 
ekspr.  še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede  še vedno jih sliši ; knjiž.  stolpna ura odzvanja osem  bije, udarja ; knjiž.  v njenem glasu je odzvanjala žalost  njen glas je izražal ; star.  mrliču so dolgo odzvanjali  zvonili

odzváti se   -zôvem se dov. , odzvál se  ( á ó )
1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo:   njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala ; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval  jo je sprejel
2. oglasiti se, odgovoriti:   klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic
// knjiž. spregovoriti , reči :   odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma
3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje:   dobrikanju deklet se je vedno odzval ; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval ; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval
● 
zastar.  odzvati se nasvetu  upoštevati ga ; knjiž.  odzvati se ukazu  izpolniti ga ; zastar.  odzvala se je, da ne bo prišla  sporočila, odgovorila

odzvèn   -éna  in  -êna m ( ȅ ẹ́, é )
knjiž.  razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev :   predstava je imela poseben odzven

odzvenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
prenehati zveneti:   strune odzvenijo / ekspr.  pesem je odzvenela  prenehali so peti
● 
knjiž.  ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti  se je zelo obravnavala v umetniških delih ; knjiž.  komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela  imela bo velik odmev

odzvóčen   -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. resonančen :   šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora
 
glasb.  odzvočna cev  cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok

odzvòk   in  odzvók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ knjiž.
1. odmev :   odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok
2. resonanca :   zamolkel odzvok / ustni odzvok

odzvončkljáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. prenehati zvončkljati:   ura je odzvončkljala
2. zvončkljaje se oddaljiti:   sani so odzvončkljale po cesti

odzvoníti   -ím dov. , odzvónil  ( ī í )
1. prenehati zvoniti:   cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti:   odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb.  poldne je že odzvonilo
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti:   z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi ; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
● 
ekspr.  je že tako, vsakemu enkrat odzvoni  mora umreti

odžágati   -am dov. ( ȃ )
1. z žaganjem odstraniti:   odžagati veje / ekspr.  pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo  kirurško odstranil
2. ekspr. odstaviti , odpustiti :   direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev

odžalováti   -újem dov. ( á ȗ )
prenehati žalovati:   družini so dovolili, da v miru odžaluje

odžebráti   -ám dov. ( á ȃ )
1. nar. koroško odmoliti :   odžebral je večerno molitev in zaspal
2. ekspr.  hitro in enolično odmoliti:   odžebrali so in začeli jesti / odžebrati očenaš

odžêjanje   -a s ( ȇ )
glagolnik od odžejati:   to ni pijača za odžejanje

odžêjanost   -i ž ( ȇ )
stanje odžejanega:   odžejanost in sitost / pil je do odžejanosti

odžêjati   -am dov. ( ȇ )
zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači:   vino ga ni odžejalo ; stekel je k studencu, da bi se odžejal ; odžejati se s čajem ; pren.  odžejati hrepenenje po lepoti

odžéti   -žánjem dov. , nam.  odžét  in  odžèt  ( ẹ́ á )
s srpom ali strojem odrezati:   odžeti korenine / odžele so le nekaj snopov, ko je začelo deževati

odžgáti   -žgèm dov. , odžgál  ( á ȅ )
z žganjem odstraniti:   vej niso odžagali, ampak odžgali

odžírati   -am nedov. ( ī ȋ )
nizko  uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug:   na stara leta jima odžira kruh ; škorci odžirajo hrano drugim pticam
// povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več:   z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo / novi hotel jim odžira goste  prevzema

odživéti   -ím dov. , odžível  ( ẹ́ í ekspr.
1. prenehati dejavno živeti:   zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje
// umreti , odmreti :   dolgo je živela in nazadnje odživela ; pren.  to čustvo v njem je že davno odživelo
2. preživeti :   vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti

odžréti   -žrèm dov. , odžŕl  ( ẹ́ ȅ )
nizko  povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več:   odžreti komu delo, zaslužek ; zemljo bi jim rad odžrl / fanta ji je odžrla  prevzela

odžvížgati   -am dov. ( í )
1. prenehati žvižgati:   čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico
2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se:   ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal
3. žvižgajoč se oddaljiti:   sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr.  burja je odžvižgala mimo oglov
● 
šport. žarg.  sodnik je odžvižgal konec polčasa  z žvižgom naznanil ; ekspr.  če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal  umrl

oèf   oêfa  tudi  -- m ( ȅ ȇ )
Osvobodilna fronta:   bil sem povezan z oefom

oêfar   -ja m ( ȇ )
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  član Osvobodilne fronte:   sestanek oefarjev

oêfovski   -a -o prid. ( ȇ )
pog.  nanašajoč se na Osvobodilno fronto:   oefovsko delovanje

ófar 1   -ja m ( ọ̑ )
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  član Osvobodilne fronte:   akcija ofarjev

ofar 2  
delavec : gl. ofer 2

ofenzíva   -e ž ( ȋ )
1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad:   ofenziva se je začela ; borci so kljubovali vsem ofenzivam ; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo
 
voj.  četrta sovražna ofenziva  od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini ; zgod.  roška ofenziva  ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
2. publ.  silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena:   ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela ; diplomatska, politična ofenziva

ofenzíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen:   ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna
2. bojevit , borben :   domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva
// ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen :   politik je imel ofenziven govor
♦ 
avt.  ofenzivna vožnja  vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti ; voj.  ofenzivna bomba  ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom

ofenzívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost:   moč in ofenzivnost nasprotnikovih sil je nekoliko popustila / politična ofenzivnost

ófer 1   ófra m ( ọ́ )
nižje pog.  dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje :   v nedeljo bo ofer / iti k ofru
 
star.  dati komu ofer  dar

ófer 2   tudi  ófar -ja m ( ọ̑ )
na Štajerskem in Koroškem, nekdaj  delavec, ki plačuje stanovanje z delom na lastnikovem posestvu:   oferji, viničarji in kočarji

ofêrta   -e ž ( ȇ )
pravn.  predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; ponudba :   dati, sprejeti oferto

ofertórij   -a m ( ọ́ )
rel.  besedilo, ki se moli ali poje pri maši med darovanjem:   ofertorij in graduale
// glasb.  skladba na tako besedilo:   skladatelj je napisal več ofertorijev

òff   [ of člen. ( ȍ )
film., gled.  izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča:   stražnik (off): So že tukaj / filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off

offline   in  off-line --  [ ôflájn v prid. rabi ( ȏ-ȃ rač. žarg.
ki je brez povezave z računalnikom, računalniškim omrežjem, navadno internetom:   v offline načinu napisana in poslana sporočila program samodejno shrani in pošlje takoj, ko je to mogoče

offroad   in  off-road --  [ ôfrôu̯t v prid. rabi ( ȏ-ȏ )
nanašajoč se na neasfaltirane poti, brezpotja ali na vozilo za vožnjo po njih:   užitek v offroad vožnji / offroad avtomobil  in  avtomobil offroad

offshore   in  off-shore --  [ ôfšór v prid. rabi ( ȏ-ọ̑ )
1. nanašajoč se na državo ali del države, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti:   offshore območje  in  območje offshore ; Mednarodni denarni sklad Kajmanske otoke uvršča med offshore države
2. ki se nahaja ali poteka v tuji državi, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti:   offshore podjetje  in  podjetje offshore

offside   gl. ofsajd

oficiál   -a m ( ȃ )
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji  nižji uradnik:   poštni, sodni oficial

oficiálen   -lna -o prid. ( ȃ )
uraden :   oficialni sprejem ; oficialno poročilo / oficialna politika / oficialni del programa se je že končal / oficialna vljudnost

oficiálnost   -i ž ( ȃ )
uradnost :   oficialnost obiska / publ.  njegova literatura je nosila pečat oficialnosti / ni želel nobenih oficialnosti

oficiánt   -a m ( ā á )
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji  nižji uradnik; oficial :   več let je bil oficiant

ofícij   -a m ( í )
rel.  del brevirja, ki se opravi v enem dnevu; dnevnice :   brati oficij
// vsakdanje obvezne molitve duhovnikov; brevir :   opraviti oficij

oficína   -e ž ( ȋ )
nekdaj  (obrtna) delavnica:   sprejeti koga v svojo oficino ; lekarniška oficina

oficinálen   -lna -o prid. ( ȃ )
farm.  ki je sprejet v uradni seznam in opis zdravil:   oficinalno zdravilo / oficinalne rastline

oficiózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. poluraden :   oficiozno poročilo / oficiozni časopis

oficír   -ja m ( ȋ )
član poveljniškega vojaškega osebja; častnik :   postal je oficir ; vojaki in oficirji / aktivni oficir ; oficir za zvezo / oficir milice
 
navt.  oficir trgovske mornarice  absolvent srednje ali višje pomorske šole ; voj.  oficir  čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina

oficírček   -čka m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od oficir:   na čelu je stopal suhljat oficirček ; razorožili so tudi dva okupatorska oficirčka

oficírski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oficirje; častniški :   oficirska uniforma / oficirski poklic
 
voj.  oficirski čin  čin od podporočnika do polkovnika

oficírstvo   -a s ( ȋ )
1. oficirski poklic; častništvo :   odločiti se za oficirstvo / ves čas svojega oficirstva še ni doživel takega trenutka
2. častniki :   sklicati oficirstvo štaba

ofrákati   -am dov. ( ȃ )
ekspr.  obleči v frak:   za sprejem so ga ofrakali

ófrati   -am dov. in nedov. ( ọ́ )
star. dati , darovati :   ofral jim je lonec medu
 
nižje pog.  ali mi lahko ofraš pol ure časa  žrtvuješ

ofrèht   -êhta m ( ȅ é )
etn.  povzročanje hrupni glasbi podobnega ropota komu na večer pred njegovim godom:   delati ofreht

ofrnážiti   -im dov. ( á ȃ )
nižje pog. ogoljufati , prevarati :   prodajalec ga je hotel ofrnažiti ; ofrnažil ga je pri kartanju

ófrten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nar. prevzeten , ošaben :   ona je ofrtna
// nar. dolenjsko  lepo oblečen:   kako si danes ofrtna

ófsajd   in  ôfsajd  tudi  offside -a  [ tretja oblika ófsajd- in ôfsajd- m ( ọ̑; ȏ )
šport.  dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek:   razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda ; igralec je v ofsajdu ; v prid. rabi:  ofsajd položaj

ófset   -a m ( ọ̑ )
pog.  ofsetni tisk:   preiti na ofset ; v prid. rabi:  ofset strojnik ; plošča za ofset tisk

ófseten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
tisk.  nanašajoč se na tehniko ploskega tiska s kovinske plošče:   ofsetni stroj ; ofsetna plošča / ofsetni tisk

oftalmológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za oftalmologijo:   združenje oftalmologov ; pregled pri oftalmologu

oftalmologíja   -e ž ( ȋ )
veda o očesu in očesnih boleznih:   strokovnjak za oftalmologijo

oftalmológinja   -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za oftalmologijo:   izvidi oftalmologinje / specialistka oftalmologinja

oftalmolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oftalmologe ali oftalmologijo:   oftalmološke raziskave / oftalmološki kongres

oftalmoskóp   tudi  oftalmoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
med.  priprava za pregledovanje notranjosti očesa, zlasti očesnega ozadja:   prižgati oftalmoskop ; izum oftalmoskopa / pregledati oči z oftalmoskopom

ogába   -e ž ( ȃ )
knjiž. gnus :   navdajati z ogabo
// gnusoba :   streslo jo je, ko je zagledala to ogabo

ogáben   -bna -o prid. , ogábnejši  ( á ā )
ki vzbuja gnus:   očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr.  to so le ogabna namigovanja  grda, zlobna

ogábiti   -im dov. ( á ȃ )
zastar. pristuditi :   s preveliko strogostjo so mu ogabili šolo ; svet se mu je ogabil

ogábnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  nemoralen, pokvarjen človek:   s tem ogabnežem nočem imeti opravka

ogábnica   -e ž ( ȃ )
ekspr.  nemoralna, pokvarjena ženska:   ne poslušaj te ogabnice

ogábnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost ogabnega:   ogabnost prizora / ekspr.  takih ogabnosti ni mogel poslušati

ogál   -a  [ ogau̯ m ( ȃ )
star. ogel 1 hrbet in ogali knjige so usnjeni ; ogal rute / sedla je na ogal pri peči / izginiti za ogalom

ogárati   -am dov. ( ȃ )
1. nar.  ostrgati ščetine, ogoliti:   ogarati prašiča
2. star. odrgniti , oguliti :   platnena srajca ga je ogarala po vratu

ógel 1   ógla  [ ogəu̯ m ( ọ̑ )
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:   ta predmet ima štiri ogle ; zadeti se ob mizni ogel ; ogel rute se je začel cefrati ; miza je na štiri ogle  štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic  kotički
 
geom.  stikališče vsaj treh robov telesa
// prostor ob tem delu:   sedeti na oglu mize
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:   avtomobil je poškodoval hišni ogel ; prišel je izza ogla ; veter piha okrog oglov ; ekspr.  izginil je za oglom
// prostor ob tem delu:   čakati koga na oglu ; stati na oglu
● 
ekspr.  o tem govorijo že na vsakem oglu  povsod ; preg.  žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega  glavno skrb za dom, družino ima žena

ógel 2   ógla  [ ogəu̯ m ( ọ̄ )
kos nedogorelega lesa:   prižgal si je cigareto z žarečim oglom ; oči so mu žarele kakor dva ogla ; črn kakor ogel

ógeln   -a -o  [ ogələn in ogəln prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ogel 1 :   stanuje v ogelni hiši / ogelni kamen
 
ekspr.  to spoznanje je ogelni kamen logike  za logiko najvažnejše
 
obrt.  ogelno dleto  dleto za obdelovanje oglov

ógelnica   -e  [ ogəlnica in ogəu̯nica ž ( ọ̑ )
nar.  (oglarska) kopa:   ogelnica se kadi

ógelnik   -a  [ ogəlnik m ( ọ̑ )
1. obrt.  preprosta priprava za merjenje kotov:   ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik
2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa:   stoji negibno kakor ogelnik

ôgenj   ôgnja m ( ó )
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto:   ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari ; ogenj greje ; ogenj v peči prasketa ; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico ; ekspr.  ogenj požira seno ; kuriti, zanetiti ogenj ; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti ; razpihovati ogenj ; nalagati (drva) na ogenj ; ekspr.  hiša je bila vsa v ognju  je gorela ; rana peče kot ogenj ; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje ; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov ; pren.  v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar :   v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru  ogenj
2. pog.  vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane:   zmanjšati ogenj ; vzeti posodo z ognja ; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju  neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr.  velika življenjska moč, sila:   ogenj se mu preliva po telesu ; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti:   žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja ; biti ves v ognju ; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem ; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   gorel je v ognju ljubezni ; ogenj navdušenja ; iti skozi ogenj terorja ; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž.  rdeča svetloba, žarenje:   nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca ; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj.  močnejše obstreljevanje določenega cilja:   ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku ; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk ; sovražnik je odgovoril z ognjem ; strojnični in topovski ogenj ; znajti se v območju nasprotnikovega ognja ; ustavitev ognja / bočni ogenj  iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada ; navzkrižni ogenj  obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz  ogenj
6. voj.  oborožen spopad, boj:   borci so šli v ogenj ; poslati vojake v ogenj ; do zdaj še ni bil v ognju ; pren.  kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● 
ekspr.  komaj odpre usta, že je ogenj v strehi  nastane prepir, spor ; ekspr.  bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika  silovito ga napadati z besedami ; pog.  imaš ogenj  vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto ; ekspr.  s tem je prilil olja na ogenj  je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose ; ekspr.  zanj dam roko v ogenj  prepričan sem, da je pošten, sposoben ; ekspr.  šla bi v ogenj zanj  vse bi žrtvovala za njegove koristi ; ekspr.  imeti dve železi v ognju  dva načrta hkrati za dosego kakega cilja ; ekspr.  prekaliti se v ognju  veliko pretrpeti, prestati ; je med dvema ognjema  v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili ; ekspr.  igrati se z ognjem  lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti ; ekspr.  zatreti kaj z ognjem in mečem  s silo, nasilno, z orožjem ; bengalični ogenj  ognjemet v različnih, pisanih barvah ; grški ogenj  nekdaj  vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij ; ekspr.  dekle je živi ogenj  zelo živahno, ognjevito ; požiralec ognja  artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico ; star.  puška na dva ognja  dvocevka ; boji se ga kakor živega ognja  zelo ; novica je šla kakor ogenj po deželi  se je zelo hitro širila ; preg.  ni dima brez ognja  ni posledice brez vzroka
♦ 
elektr.  Elijev ogenj  in  elijev ogenj  svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti ; rel.  večni ogenj  pekel ; šport.  olimpijski ogenj  ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami ; med dvema ognjema  skupinska otroška igra z žogo ; teh.  v ognju obstojen  ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti ; voj.  metalec ognja  orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov

ôgenjček   -čka  [ ogənjčək m ( ō )
nav. ekspr.  manjšalnica od ogenj:   na ognjišču je gorel le še ogenjček ; zanetiti ogenjček / v njenih očeh je zagorel ogenjček / ogenjček upanja še tli

ogibalíšče   -a s ( í )
izogibališče :   urediti ogibališča

ogíbanje   -a s ( ī )
glagolnik od ogibati se:   ogibanje avtomobilom / moti ga njegovo izmikanje, ogibanje

ogíbati se   -am se  in  -ljem se nedov. ( ī )
1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj:   v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega ; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti  vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:   otroci se ga plašno ogibajo ; ogibala sta se drug drugega ; ekspr.  vse se me ogiba ; ogibajo se ga kot kuge
2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega:   ogibati se udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:   ogibati se dolžnosti, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik:   ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov
3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:   ogibati se nevarnosti, vojne
4. ekspr.  ne uporabljati:   ogibati se citatov, neprimernih izrazov
● 
ekspr.  ogibati se alkohola  ne piti alkoholnih pijač ; ves dan se je ogibal kuhinje  ni šel v kuhinjo ; ogibati se ljudi  biti nedružaben, samotarski ; ogiba se odgovoriti na to vprašanje  ne mara, noče odgovoriti

ogláditi   -im dov. , tudi  ogladíla  ( á ȃ )
1. narediti kaj gladko, ravno:   ogladiti kamen, les ; ogladiti si kožo s kremo ; pren.  ogladiti komu pot v življenje
// knjiž.  slovnično, stilno izboljšati:   ogladiti svojo govorico ; ogladiti jezik
2. knjiž. vzgojiti , izoblikovati :   fanta je v kratkem času ogladil ; življenje v mestu ga je ogladilo

óglar 1   tudi  oglár -ja m ( ọ̑; á )
kdor se ukvarja z žganjem oglja:   v mladosti je bil oglar

oglár 2   -ja m ( á )
etn.  fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe:   zvečer so se pred hišo zbrali oglarji

ogláriti 1   -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z žganjem oglja:   oglaril je v gozdovih

ogláriti 2   -im nedov. ( á ȃ )
1. nar. fantovati , vasovati :   vse noči oglari ; fant že dolgo oglari pod njenim oknom
2. etn.  nepovabljen se udeleževati svatbe:   fantje so prišli oglarit

oglárjenje   -a s ( á )
glagolnik od oglariti 1 :   oglarjenje in drvarjenje

óglarski   tudi  oglárski -a -o prid. ( ọ̑; á )
nanašajoč se na oglarje ali oglarstvo:   oglarsko delo / oglarska koliba / oglarska kopa

óglarstvo   in  oglárstvo -a s ( ọ̑; ȃ )
žganje oglja:   drvarstvo in oglarstvo

oglàs   -ása m ( ȁ á )
1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku:   dati oglas v časopis ; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi
// navadno v zvezi mali oglas   krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami:   rad bere male oglase ; dala je mali oglas, da proda voziček ; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo  v rubriki s takimi obvestili
 
ženitni oglasi  ženitne ponudbe
2. zastar. obvestilo , objava :   dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov

oglásen   -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oglas:   rad prebira oglasno stran časopisa / oglasni oddelek  oddelek časopisne uprave, kjer se naročajo objave, obvestila v časopisu
// v zvezi oglasna deska   deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila, objave:   razporeditev bo objavljena na šolski oglasni deski ; ustavil se je pred oglasno desko in bral

oglasíti   -ím,  tudi  oglasíti  in  oglásiti -im dov. , oglásil  ( ī í; ī á zastar.
1. razglasiti 2 oglasili so ga za krivega
2. prijaviti , priglasiti :   upniki naj čim prej oglasijo svoje terjatve
// najaviti , napovedati :   ali naj vas oglasim gospodu / svojo odsotnost je oglasil predstojniku  javil

oglasíti se   -ím se,  in  oglasíti se  in  oglásiti se -im se dov. , oglásil se  ( ī í; ī á )
1. dati, začeti dajati zvok, glas:   fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi ; ponoči se včasih oglasi sova ; psi so se oglasili po vsej vasi  začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom  izraža smer, kraj, od koder pride, začne prihajati zvok, glas:   iz daljave se je oglasil strel ; iz kota se je oglasilo ihtenje ; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem
2. spregovoriti , reči :   povej po pravici, se je oglasil oče ; oglasiti se v debati ; brezoseb.  iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu  nastopili
3. odgovoriti (na poziv, klicanje):   odložila je slušalko, ker se ni oglasil ; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil ; na trkanje se nihče ne oglasi
4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti:   dolgo se ni oglasil z dopusta ; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi  piši
5. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:   oglasila se je stara bolečina v križu ; že na vlaku se je oglasila lakota ; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
6. priti kam, navadno z določenim namenom:   oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje ; več snubcev se je že oglasilo pri njej ; oglasite se jutri, danes ne utegnem
● 
nar.  prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila  ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik ; knjiž., ekspr.  ognjenik se je oglasil  začel bruhati ; ekspr.  že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil  premaknil, zganil ; ekspr.  končno se mu je oglasila pamet  je začel pametno misliti, ravnati ; ekspr.  v hiši se je oglasila smrt  nekdo v hiši je umrl ; ekspr.  morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce  bo postal usmiljen, dober ; ekspr.  oglasil se mu je želodec  postal je lačen ; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi  sodeloval v debati, pogovoru ; ekspr.  tedaj se je v njem oglasil mož  postal je odločen, pogumen ; ekspr.  oglasiti se s pesmijo  zapeti ; ekspr.  oglasil se je z novo pesniško zbirko  jo objavil

oglásnik   in  oglasník -a m ( ȃ; í )
zastar.  naročnik (malega) oglasa:   oglasniki se pritožujejo zaradi zakasnelih objav ; ime in naslov oglasnika
// bilten , vestnik :   založba bo izdajala tudi svoj periodični oglasnik

oglášanje   -a s ( á )
glagolnik od oglašati:   oglašanje v časopisih / oglašanje ptičev se je spajalo s šumenjem vetra / oglašanje zvonov

oglášati   -am nedov. ( á )
1. objavljati (male) oglase; oglaševati :   podjetje oglaša več prostih delovnih mest ; oglašati v časopisih
2. star. razširjati , razglašati :   povsod oglaša svoje ideje

oglášati se   -am se nedov. ( á )
1. dajati zvoke, glasove:   bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša ; muren se oglaša v travi ; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom  izraža smer, kraj, od koder prihajajo zvoki, glasovi:   iz daljave se oglašajo streli ; z morja se oglaša ladijska sirena ; vesela pesem se oglaša po vinogradih ; v dolini se oglaša zvon
2. ekspr.  (večkrat) (spre)govoriti:   v pogovoru se oglašati ; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami
3. odgovarjati (na poziv, klicanje):   sova se je oglašala njegovim žvižgom ; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti:   oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja
5. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:   znana bolečina se že oglaša ; dvom se oglaša v njem ; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest
6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom:   rad se je oglašal pri njih in tam prespal ; takrat so se začeli oglašati snubci
● 
ekspr.  zima se že oglaša  vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime ; ekspr.  kar naprej se mu oglaša želodec  je lačen ; oglašati se k besedi  sodelovati v debati, pogovoru ; ekspr.  oglaša se v raznih revijah in časopisih  piše, objavlja

oglaševálec   -lca  [ oglaševau̯ca tudi oglaševalca m ( ȃ )
naročnik (malega) oglasa:   po objavi oglasa je oglaševalec prejel veliko ponudb ; privabiti oglaševalce ; naslov oglaševalca

oglaševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oglaševanje:   reklamna in oglaševalna podjetja

oglaševálski   -a -o  [ oglaševau̯ski tudi oglaševalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oglaševanje ali oglaševalce:   oglaševalski festival ; oglaševalski kodeks ; oglaševalski trg ; oglaševalska akcija, kampanja / oglaševalska agencija ; oglaševalsko razsodišče / Slovenska oglaševalska zbornica / oglaševalski kolač  finančni delež, odmerjen za področje oglaševanja

oglaševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oglaševati:   cena oglaševanja ; stroški za oglaševanje / oglas velja štirinajst dni od dneva oglaševanja  ko je bil objavljen

oglaševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. objavljati (male) oglase:   v tem časopisu nerad oglašuje ; oglaševati v revijah / tovarne oglašujejo po športnih dvoranah
2. star. razširjati , razglašati :   oglaševati svoje ideje

oglaševáti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
star.  oglašati se:   v gozdu se je oglaševal samoten ptič

oglàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima ogle:   oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki ; oglati oklepaj  oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic
2. ekspr. neroden 2 , okoren :   oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate

oglátost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost oglatega:   oglatost pisave / oglatost obraza / ekspr.  oglatost njegovega nastopa / ekspr.  ni se še znebil oglatosti in lesenosti

oglàv   -áva m ( ȁ á knjiž.
1. zgornji del (obuvala):   od čevljev so ostali le še oglavi ; prišiti podplat na oglav
2. oglavnik :   sneti oglav

oglávek   -vka m ( ȃ )
knjiž., zastar. skalp :   ob sedlu so mu viseli oglavki sovražnikov

ogláven   -vna -o prid. ( ā )
naglaven 1 oglavni nakit

oglávje   -a s ( ȃ )
1. del pokrivala, zlasti klobuka, ki pokriva glavo:   oblikovati oglavje ; klobuk s širokimi krajci in nizkim oglavjem
2. knjiž.  zgornji del (obuvala):   prišiti podplat na oglavje

oglávnica   -e ž ( ȃ )
knjiž.  koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu; kapuca :   potegniti oglavnico čez čepico ; plašč z oglavnico
// kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila:   bele oglavnice redovnic ; glava v črni potapljaški oglavnici  kapi
 
lov.  oglavnica za sokole  nekdaj  pokrivalo, ki pokriva sokolu oči in ušesa pred lovom

oglávnik   -a m ( ȃ )
agr.  priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko vodi:   natakniti konju oglavnik

oglèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od ogledati:   ogled stavbe je bil komisijski ; omogočiti ogled tekme / publ.  ogleda razstave se je udeležilo več učencev  razstavo si je ogledalo več učencev ; film je vreden ogleda  film je dober / predmet je že dolgo na ogledu / iti na ogled po njivah / mrliški ogled  ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti
 
etn.  iti na oglede, v oglede  s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer

ogléda   -a  in  -e m ( ẹ̑ )
zastar. nadzornik :   bil je določen za ogleda / šolski ogleda / mrliški ogleda  mrliški oglednik

ogledálce   -a s ( ā )
manjšalnica od ogledalo:   obrisati ogledalce / žepno ogledalce

ogledálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ogledalo:   slonovinaste ogledalne škatlice / ogledalno steklo / ogledalna podoba, slika
● 
otrokovo vedenje je ogledalna podoba očetovega vedenja  zrcalna podoba

ogledálo   -a s ( á )
1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast:   obesiti ogledalo na steno ; iz žepa je potegnil ogledalo ; stopiti pred ogledalo ; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu ; ogledalo s starinskim okvirom ; omara z ogledalom ; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo ; kristalno ogledalo ; stensko, žepno ogledalo
2. ekspr., s prilastkom  ogledalu podobna površina:   čoln je drsel čez vodno ogledalo ; veliko ogledalo jezera ; ogledalo parketa
3. ekspr., s prilastkom  kar kaže, odraža določeno stanje, razmere:   umetnost je ogledalo življenja ; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni  spomin na težke dni
● 
ekspr.  jezero mu je ogledalo  v jezeru se ogleduje ; knjiž.  držati ogledalo svojemu času  v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe ; knjiž.  pisatelj kaže ogledalo družbi  kritično jo ocenjuje, opozarja na napake
♦ 
avt.  vzvratno ogledalo  ki omogoča pregled cestišča za vozilom ; lov.  ogledalo  modrikasto svetleče se perje v peruti race

oglédati   -am dov. , oglêj  in  oglèj oglêjte,  stil.  oglédi oglédite  ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z gledanjem zaznati:   ogledati koga ; ogledati sobo ; na hitro se je ogledala v ogledalu ; ogledali so si vso deželo ; razstavo so si ogledali skupinsko
2. zastar. zagledati :   ogledal ga je pred seboj ; nenadoma je ogledala znanca

ogledávati   -am nedov. ( ȃ )
star. ogledovati :   ogledaval je mimoidoče ; ogledaval si je hišo

ogléden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je za ogled:   razstaviti ogledne primerke / ogledna parcela / ogledni stolp  razgledni stolp
2. izvidniški :   ogledni pohod / ogledna četa

ógledi   -ov m mn., tož.  óglede  in  ógledi  ( ọ́ ọ̄ )
nav. tož. in mest., etn., navadno v zvezi iti na oglede, v oglede   iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer:   v nedeljo bodo prišli na oglede

oglédnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. izvidnica :   oglednico so poslali naprej / ladja oglednica
2. zastar. razglednica :   kupiti oglednico

óglednik 1   -a m ( ọ́ nav. mn.
1. nar. vzhodno snubec :   v hišo so prišli ogledniki
2. etn.  nevesta, ženin s starši, ki pride na obisk na ženinov, nevestin dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer:

oglédnik 2   -a m ( ẹ̑ )
1. v zvezi mrliški oglednik   kdor opravlja mrliške oglede:   poklicati mrliškega oglednika ; določen je bil za mrliškega oglednika
2. izvidnik :   kolona je imela oglednika

oglédniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oglednike ali ogledništvo:   ogledniško delo / ogledniška letala ; naleteti na ogledniško patruljo

oglédništvo   -a s ( ẹ̑ )
izvidništvo :   določeni so bili za ogledništvo

ogledoválec   -lca  [ ogledovau̯ca tudi ogledovalca m ( ȃ )
kdor ogleduje:   natančen ogledovalec slik / radovedni ogledovalci ga niso motili  gledalci, opazovalci

ogledovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ogledovati:   ogledovanje razstavljenih predmetov / strateško ogledovanje
 
med.  preiskovanje telesa z gledanjem; inspekcija

ogledováti   -újem nedov. ( á ȗ )
z gledanjem zaznavati:   nekaj časa ga je ogledovala ; tujec je ogledoval mesto ; pazljivo ogledovati ; ogledovala se je v ogledalu ; radovedno si je ogledoval slike

ogledúh   -a m ( ū )
nav. slabš. vohun :   po deželi so razposlali ogleduhe / gospodarski, vojaški ogleduhi

ogledúški   -a -o prid. ( ū )
nav. slabš. vohunski :   ogleduška dejavnost / ogleduška skupina

ogledúštvo   -a s ( ȗ )
nav. slabš. vohunstvo :   vojaško ogleduštvo

oglêjski   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na Oglej:   oglejska kovnica
 
rel.  oglejski patriarh

oglén   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na na ogel, oglje:   oglena zrnca / ekspr.  žar njenih oglenih oči
 
teh.  ogleni mikrofon  mikrofon, ki deluje na osnovi spreminjanja upornosti med oglenimi zrnci ; oglena elektroda  elektroda iz oglja za obločnice, električne peči

oglenênje   -a s ( é )
glagolnik od ogleneti:   oglenenje lesa

oglenéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
spreminjati se v oglje:   v kopi les ogleni
 
geol.  pod plastmi zasuta drevesa so polagoma oglenela  se spreminjala v premog

ogleníca   -e ž ( í )
(oglarska) kopa:   postaviti oglenico

oglenína   -e ž ( í )
min.  kar nastane z oglenenjem organskih, zlasti rastlinskih snovi:   premog in druge oglenine ; nahajališča oglenin

oglenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ogleneti ali ogleniti:   potek oglenitve

ogleníti   -ím nedov. ( ī í )
spreminjati v oglje:   ogleniti les

oglénka   -e ž ( ẹ̄ )
star.  posodi podobna priprava s tlečim ogljem za ogrevanje:   greti se ob oglenki

ogléžnjica   -e ž ( ẹ̑ nav. mn.
1. knjiž. gležnjevka , gležnjak :   čevlji in ogležnjice
2. v nekaterih vzhodnih deželah  okras za okoli gležnjev, navadno v obliki obroča:   plesalke z ogležnjicami

oglíček   -čka m ( ȋ )
fot.  košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album:   prozorni oglički

oglíšče   -a s ( í )
geom.  točka, v kateri se stikajo stranice lika ali robovi ploskev telesa:   oglišče piramide, trikotnika ; pren.  na oglišču različnih kultur

óglje   -a s ( ọ̑ )
1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa:   oglje tli ; lasje kot oglje  zelo črni ; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje ; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje
 
farm.  pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje  iz živalskih snovi ; kem.  aktivno oglje  ki močno adsorbira
// nedogoreli kosi lesa:   žareče, živo oglje ; pepel in oglje
2. um.  zelo mehek črn risarski material:   risati z ogljem / skica z ogljem
// risarska tehnika s takšnim materialom:   ukvarjati se z ogljem

ogljík   -a m ( ȋ )
kem.  element, ki nastopa v obliki diamanta, grafita ali saj, C:   atomi ogljika ; ogljik, kisik in dušik

ogljikohidráten   -tna -o prid. ( ȃ )
ki vsebuje ogljikove hidrate:   ogljikohidratni napitek ; v vročini so primerna ogljikohidratna hranila z majhno vsebnostjo vlaknin ; ogljikohidratna živila

ogljíkov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ogljik:   ogljikove spojine / ogljikov dioksid ; ogljikov hidrat  organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi ; ogljikov monoksid  strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika ; ogljikova kislina

ogljikovodík   -a m ( ȋ )
nav. mn., kem.  spojina ogljika in vodika:   ogljikovodiki in ogljikovi hidrati / nasičeni ogljikovodik  spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo ; nenasičeni ogljikovodik  spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z dvema ali tremi vezmi

ogljikovodíkov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ogljikovodik:   ogljikovodikove spojine

oglóbiti   -im  tudi  oglôbiti -im dov. ( ọ́ ọ̄; ó ō )
knjiž.  kaznovati z globo:   oglobili so ga zaradi prekrška

oglódati   -am  tudi  oglójem,  tudi  oglôdati -am dov. , oglódaj oglódajte  tudi  oglóji oglójite  tudi  oglôdaj oglôdajte  tudi  oglodájte;  tudi  oglodála  ( ọ́; ó )
1. z glodanjem načeti, poškodovati:   zajci so oglodali drevesca
// ekspr. poškodovati , uničiti :   zob časa je oglodal gradove ; na melišču so se podplati zelo oglodali
2. z glodanjem odstraniti del česa:   miš je oglodala desko / pes je oglodal kosti ; pren., ekspr.  sonce je v tem tednu precej oglodalo ledenik

oglodávati   -am nedov. ( ȃ )
glodati :   pes oglodava kosti / vsi ga oglodavajo

oglódek   -dka m ( ọ̑ )
knjiž. ogrizek :   oglodek je vrgel v smeti

oglušélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje oglušelega:   njegova oglušelost je posledica davice ; ugotoviti stopnjo oglušelosti

oglúšen   -šna -o prid. ( ú ū )
knjiž., zastar. oglušujoč :   oglušen hrup, krik

oglušéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati gluh:   na starost je oglušel ; popolnoma oglušeti ; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel
2. ekspr.  postati neobčutljiv, brezčuten:   prsti so mu oglušeli od mraza

ogluševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši:   brnenje strojev ga oglušuje ; trušč ljudi oglušuje
// povzročati, da se kaj ne sliši; glušiti :   mah je ogluševal korake / gromi so ogluševali drug drugega

oglušítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oglušeti ali oglušiti:   posledica te bolezni je lahko tudi oglušitev

oglušíti   -ím dov. , oglúšil  ( ī í )
s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši:   ropot ga je oglušil ; granate so nas popolnoma oglušile
// povzročiti, da se kaj ne sliši:   grapa je oglušila strel ; pren., ekspr.  skušal je oglušiti glasove srca

oglušljív   -a -o prid. ( ī í )
oglušujoč :   oglušljiv hrup ; oglušljivo pokanje, vpitje

ogníti   ogníjem dov. ( í ī )
zastar.  postati nekoliko gnil; nagniti 1 krompir je že ognil

ogníti se   ógnem se  in  ôgnem se dov. ( ī ọ́, ó )
1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj:   ogniti se pešca ; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik  umaknil
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom:   ogniti se sošolcem ; ekspr.  vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega:   ogniti se udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:   ogniti se težkega dela
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik:   ogniti se odgovoru, plačilu
3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:   ogniti se nesporazumu ; ogniti se vojni
4. ekspr.  ne uporabiti:   ogniti se neprimernega izraza

ognjár   -ja m ( á )
1. v stari Avstriji  podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina:   postal je ognjar
2. star. pirotehnik :   ognjarji so za praznik pripravili veličasten ognjemet

ognje...   prvi del zloženk
nanašajoč se na ogenj:   ognjegasen, ognjemet, ognjestalen, ognjevzdržen

ognjegásec   -sca m ( ȃ )
zastar. gasilec :   pri gašenju požara sta se ranila dva ognjegasca

ognjemèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. razpršujočim se iskram podobna kratkotrajna, raznobarvna svetloba, ki nastane pri eksploziji določenih raket:   po proslavi je bil ognjemet ; opazovati ognjemet ; rakete za ognjemet
2. ekspr., z rodilnikom  velika množina česa pojavljajočega se v zelo izraziti obliki:   ognjemet barv in luči / iz njega je šinil silovit ognjemet pripomb, ocen in nasvetov

ognjeméten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ognjemet:   ognjemetna raketa / ognjemetne zabave

ognjén   -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je iz ognja:   ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje  žareča ; ekspr.  goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje
2. nav. ekspr.  po barvi podoben ognju:   njeni ognjeni lasje ; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve
3. ekspr.  nanašajoč se na močnejše obstreljevanje:   prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča
4. ekspr.  ki ima veliko življenjsko moč, silo:   fant je ognjen / isker, ognjen konj
// ki vsebuje, izraža to moč, silo:   njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam ; oglasila se je ognjena pesem
5. ekspr.  ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:   nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana  zelo močnega
● 
ekspr.  ognjeni jeziki so švigali kvišku  plameni ; ekspr.  prestati ognjeni krst  prestati prvo bitko ; ekspr.  ognjeni petelin na strehi  ogenj, požar ; ekspr.  po nebu so švigale ognjene kače  bliskalo se je ; ekspr.  ognjena krogla  sonce
♦ 
vrtn.  ognjeni trn  zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha

ognjénec   -nca m ( ẹ̄ )
bot.  rastlina z bleščečimi temno zelenimi pernatimi listi in navadno belimi cveti v češuljah; gorski silj

ognjeníca   in  ognjénica -e ž ( í; ẹ̑ )
zastar. vročica , mrzlica :   ima ognjenico

ognjeník   -a m ( í )
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava:   ognjenik bruha, že dolgo miruje ; delovanje, izbruh ognjenika ; pobočje, vrh ognjenika ; pren.  kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
 
geogr.  aktivni  ki še bruha , ugasli ognjenik  ki ne bruha več ; podmorski ognjenik  na morskem dnu

ognjeníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ognjenik:   ognjeniško žrelo / ognjeniški izbruh

ognjenósec   -sca m ( ọ̑ )
nekdaj  kdor nosi ogenj:   ognjenosci so zažgali trdnjavo

ognjestálen   -lna -o prid. ( ȃ )
v ognju obstojen, ognjevzdržen:   ognjestalna glina, opeka

ognjeváren   -rna -o prid. ( á ā )
v ognju obstojen, ognjevzdržen:   ognjevarna glina, opeka / ognjevarna blagajna

ognjevít   -a -o prid. , ognjevítejši  ( ȋ )
1. ki ima veliko življenjsko moč, silo:   bil je ognjevit fant ; ognjevita plesalka ; zdravo, ognjevito dekle / zapreči par ognjevitih, konj / ognjevit ples
// ki kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj:   ognjevit govornik / navdušil jih je s svojimi ognjevitimi besedami ; ognjevite pesmi o svobodi
2. ekspr. bleščeč , žareč :   pogledal je v njene ognjevite oči
● 
ekspr.  ognjevito vino  močno

ognjevítež   -a m ( ȋ )
ekspr.  kdor kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj:   nekaj ognjevitežev se je takoj prijavilo za akcijo

ognjevítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost ognjevitega človeka:   manjka jim njegove ognjevitosti ; ognjevitost plesalk / ugaja mu južnjaška ognjevitost teh plesov / delati kaj z ognjevitostjo

ôgnjevka   -e ž ( ȏ )
agr.  bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo; hrušev ožig :   izbruh, širjenje, žarišče ognjevke ; preprečevanje ognjevke ; ukrepi proti ognjevki ; okužba dreves z ognjevko

ognjevzdŕžen   -žna -o prid. ( )
teh.  ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti:   ognjevzdržni material ; ognjevzdržna opeka / zavarovati z ognjevzdržnim premazom / ognjevzdržna blagajna, omara

ognjìč   -íča m ( ȉ í )
bot.  rastlina s svetlo ali oranžno rumenimi cveti v koških, Calendula:   njivski, vrtni ognjič

ognjíčar   -ja m ( ȋ )
v stari Avstriji  podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina:   vojaki in ognjičarji

ognjíček   -čka m ( ȋ )
ogenjček :   pogasiti ognjiček

ognjílo   -a s ( í )
star.  priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu; kresalo :   kremen in ognjilo
● 
star.  vrniti šilo za ognjilo  milo za drago
♦ 
les.  gladka jeklena palica z ročajem za ostrenje strgulje

ognjíščar   -ja m ( ȋ )
pripadnik medverskega etičnega gibanja, temelječega na univerzalnem bratstvu:   gibanje ognjiščarjev

ognjíšče   -a s ( í )
1. kraj, prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji:   na ognjišču so prasketala drva ; sedeti ob ognjišču ; mati je stala pred ognjiščem / ognjišče peči / kovaško ognjišče  na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem / odprto ognjišče
 
pesn.  domače ognjišče  dom, družina ; ekspr.  ustvariti si lastno ognjišče  dom, družino ; knjiž.  ugaslo ognjišče  zapuščen dom, zapuščena hiša ; zastar.  železno ognjišče  železni štedilnik ; knjiž.  v vasi je ostalo le še pet ognjišč  naseljenih hiš
2. knjiž. žarišče , središče :   odkrivati bolezenska ognjišča ; ognjišče potresa / kulturna ognjišča ; ta območja so bila ognjišča vstaje

ognjíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ognjišče:   ognjiščni prostor / ognjiščna odprtina

ognójek   -jka m ( ọ̑ )
med. absces :   predreti ognojek / ognojek na pljučih

ognojítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ognojiti se:   ognojitev rane

ognojíti se   -ím se dov. , ognójil se  ( ī í )
nav. 3. os.  postati gnojen:   rana se je ognojila ; stopala so se mu tako ognojila, da ni mogel stati

ognúsen   -sna -o prid. ( ú ū )
zastar. gnusen :   ognusna žival

ognúsiti   -im dov. , ognúšen  in  ognúsen  ( ú ȗ )
ekspr. umazati , onesnažiti :   blato je ognusilo studenec / njenega poštenja si ni upal nihče ognusiti

ogolélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje ogolelega:   ogolelost drevja

ogoléti   -ím dov. , ogôlel  in  ogolèl  in  ogolél  ( ẹ́ í )
postati gol:   drevje je že ogolelo / zaradi prevelike koncentracije škodljivih plinov je hrib popolnoma ogolel

ogolítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ogoleti ali ogoliti:   ogolitev drevja / vihar je povzročil ogolitev pobočja

ogolíti   -ím  in  ogólim dov. , ogólil  in  ogôlil  ( ī í, ọ́ )
narediti, povzročiti, da postane kaj golo:   dež in veter sta ogolila drevje ; jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje  posekali / ogoliti prašiča

ogoljufánec   -nca m ( á )
nav. ekspr.  kdor je ogoljufan:   nekateri ogoljufanci se sramujejo svoje lahkovernosti

ogoljufáti   -ám dov. ( á ȃ )
okoristiti se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto:   boji se, da ga bodo ogoljufali ; ogoljufati koga pri kupčiji ; ekspr.  pošteno so jih ogoljufali
// navadno v zvezi z za   povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti:   ogoljufati koga za dediščino, doto, plačilo ; pren., ekspr.  ogoljufal jo je za ljubezen

ogòn   -ôna  in  -óna m ( ȍ ó, ọ́ )
del njive med dvema razoroma:   šel je po njivi kar čez ogone / na ogonih ni bilo nikogar / nekaj ogonov fižola in krompirja ima

ogór   in  ógor -ja m ( ọ̑; ọ̑ )
zool.  jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger:   loviti ogorje

ogórčati   -am nedov. ( ọ̄ )
knjiž.  spravljati v jezo, razburjenje, ker so bila kršena etična, moralna načela:   s svojim delom je ogorčal bralce

ogórčenje   -a s ( ọ̑ )
jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo:   takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr.  val, vihar ogorčenja se še ni polegel

ogórčenost   -i ž ( ọ̑ )
jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo:   ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost

ogórčica   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  nečlenarji valjastega telesa, Nematodes:   pesna ogorčica

ogórčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo:   krivično ravnanje ga je ogorčilo ; ta ukrep jih je ogorčil

ogórek   -rka m ( ọ̑ )
majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa:   veter je nosil ogorke po bližnjih strehah ; seči po ogorek v ogenj ; z ogorkom prižgati dračje
// ostanek dogorele cigarete ali cigare:   pohoditi ogorek ; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek

ogoréti   -ím dov. , ogôrel  ( ẹ́ í )
1. dobiti rjavo barvo kože:   na morju je lepo ogorel
2. nekoliko zgoreti:   ob požaru so tramovi ogoreli

ogorína   -e ž ( í )
teh.  krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja:

ogóršati   -am dov. ( ọ̑ )
nar. ozdraveti :   Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so mu ostale le brazgotine  (F. Bevk)

ogovárjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ogovarjati:   ogovarjanje mimoidočih / ogovarjanje z imenom

ogovárjati   -am nedov. ( ȃ )
1. z besedo, stavkom začenjati pogovor:   ogovarjati mimoidoče ; vedno jih je prijazno ogovarjal ; tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih
// v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov:   ogovarjali so ga (z) gospod predsednik / ogovarjati koga z imenom
2. nar. opravljati 2 , obrekovati :   ogovarjati sosede ; tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš / neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd

ogôvor   -a m ( ȏ )
1. glagolnik od ogovoriti:   čakal je na moj ogovor ; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo
2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor:   izreči ogovor / prijatelj, gospod in drugi ogovori
● 
zastar.  v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo  nagovoru

ogovoríti   -ím dov. , ogovóril;  nam.  ogovôrit  in  ogovorít  ( ī í )
z besedo, stavkom začeti pogovor:   ogovoriti dekle ; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal ; ni si ga upal ogovoriti ; lepo, prijazno ogovoriti ; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril  pozdravil
// v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov:   ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom

ogovorjênec   -nca m ( é )
kdor je ogovorjen:   ogovorjenec ga ni takoj razumel

ográbek   -bka m ( ȃ )
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino:   znašati ograbke na kupe / seno v ograbkih / delati ograbke
// nar. gorenjsko, navadno z rodilnikom skupina , gruča :   na vasi je stal ograbek žensk / ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa

ograbíti   in  ográbiti -im,  in  ográbiti -im dov. ( ȋ á ȃ; á ȃ )
z grabljenjem odstraniti s česa štrleče bilke:   ograbiti seneno kopico ; naložen voz je treba še ograbiti
● 
knjiž.  ograbili so več trgovin  izropali, oropali

ográbljati 1   -am nedov. ( á )
knjiž. ropati , pleniti :   roparji so ograbljali popotnike

ograbljáti 2   -ám dov. ( á ȃ )
nar. vzhodnoštajersko pograbiti :   ograbljati listje / ograbljati sadovnjak

ogràd 1   -áda  in  ógrad -a m ( ȁ á; ọ́ )
1. knjiž., zastar.  ograjen prostor:   imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico
2. nar.  ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem:   Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov  (F. Godina)
● 
knjiž., zastar.  paše niso omejevali ogradi  ograje ; knjiž.  cvetoč ograd  vrt

ógrad 2   -i ž ( ọ́ )
nar.  ograjen prostor za živino ob pastirski koči:   premišlja, kako bi tudi on svoj trop stisnil v Podlipnikovo ograd in sebe v tesno kočo  (J. Jalen)

ográda   -e ž ( ȃ )
1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu:   kupiti ogrado ; iti kopat ogrado ; pasti v ogradi ; oljke v ogradi
// ograjen prostor, ograjeno zemljišče:   igrali so se v veliki ogradi ; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde ; hlev in pred njim velika ograda
 
lov.  past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa
2. ograja, zlasti močnejša:   nizke kamnite ograde ; hišo so varovale trdno zidane ograde ; temne ograde iz brinja / ekspr.  veter podi oblake čez gorsko ogrado

ográden   -dna -o  ( ȃ )
pridevnik od ograda:   planota z ogradnimi zidovi

ogradítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ograditi:   ograditev pašnikov s plotom

ogradíti   -ím dov. , ográdil  ( ī í )
narediti, postaviti ograjo okrog česa:   ograditi pašnik, vrt ; ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom  obdati njegove bregove ; otroci so ogradili luže z blatom ; pren.  ograditi svojo neodvisnost

ográja   -e ž ( ā )
naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda:   namestiti, postaviti ograjo okrog vrta ; preplezati, preskočiti ograjo ; sedeti na ograji ; dvoriščna, vrtna ograja ; kamnita, lesena, žična ograja ; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr.  oblaki zadevajo ob ograjo gorovij ; pren., ekspr.  podrli so ograje, ki so jih ločile
// naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem:   narediti stopnicam ograjo ; skloniti se čez ograjo ; betonska, jeklena, kovana ograja ; ograja krova ; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja ; snežna ograja  ograja na strehi, ki zadržuje sneg
 
puščati živino čez noč v ograji  ogradi
 
grad.  odbojna ograja  ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča

ográjati 1   -am nedov. ( á zastar.
ograjevati :   ograjati vrt / plot ograja dvorišče  obdaja

ográjati 2   -am dov. ( ā )
knjiž. opomniti , ošteti :   zaradi takega ravnanja so ga ograjali
 
knjiž., ekspr.  ograjali so njegovo obleko  ugotovili njene napake, pomanjkljivosti

ográjek   -jka m ( ȃ )
knjiž.  manjši ograjen prostor:   priti skozi leso na, v ograjek ; ograjek za cvetlice

ográjen   -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ograjo:   ograjna vrata / ograjna mreža
♦ 
pravn.  ograjno sodišče  od 14. do 18. stoletja  plemiško sodišče

ograjênost   -i ž ( é )
stanje ograjenega:   ograjenost dvorišča / publ.  kratkovidna ograjenost kolektiva  zaprtost, izoliranost

ograjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ograjevati:   ograjevanje vrta, zemljišč / ograjevanje od nasilja

ograjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, postavljati ograjo okrog česa:   ograjevati dvorišče ; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi  obdajajo, obkrožajo ; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg

ográjica   -e ž ( ā )
manjšalnica od ograja:   skočiti čez ograjico iz žive meje / posteljica z ograjico

ográjnik   -a m ( ȃ )
grad.  zidak za ograje:   izdelujemo opečne izdelke in vse vrste ograjnikov

ográžanje   -a s ( á )
glagolnik od ogražati:   ogražanje varnosti / ogražanje dosežkov revolucije

ográžati   -am nedov. ( á )
knjiž. ogrožati :   s tem ogražajo njegovo delo ; ogražati varnost ljudi

ógrc   -a m ( ọ̑ )
1. loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice:   iztiskati ogrce / po obrazu ima ogrce
2. agr.  ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin:   uničevati ogrce ; krt se hrani tudi z ogrci
♦ 
vet.  podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja ; zool.  ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo

ógrčast   -a -o prid. ( ọ̑ )
poln ogrcev:   imel je ogrčast obraz

ógrčav   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima ogrce:   mozoljast in ogrčav obraz

ogŕda   -e ž ( ȓ )
zastar. zmerjanje , sramotenje :   težko posluša njegovo grajo in ogrde

ogrdíti   -ím dov. , ogŕdil  ( ī í )
1. ekspr.  vzeti ugled, osramotiti:   ogrdil ga je pred tovariši / ogrditi komu ime
2. star. umazati , onesnažiti :   sobo so precej ogrdili ; ogrditi si obleko
3. star. skaziti , iznakaziti :   brazgotina na obrazu jo je ogrdila / to spoznanje ji je ogrdilo njegovo podobo

ogrebáča   -e ž ( á )
agr.  motiki podobno orodje z ravnim rezilom za osipanje trt:   ogrebače in lopate

ogrébanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od ogrebati:   ogrebanje pepela / zgodnji krompir je že za ogrebanje

ogrébati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. star.  odstranjevati, navadno s praskanjem, drgnjenjem:   ogrebati slamo izpred mlatilnice ; ogrebati sneg s strehe / ogrebati kraste
2. osipati , osipavati :   ogrebati koruzo, krompir
♦ 
čeb.  spravljati (čebelji) roj v panj

ogreblína   -e ž ( í )
zastar.  praska, odrgnina, navadno močnejša:   ogrebline in modrice / ogrebline na lakiranem pohištvu

ogrebotína   -e ž ( í )
knjiž.  praska, odrgnina, navadno močnejša:   podplutbe in krvave ogrebotine / na licu je imel ogrebotino

ogrêbsti   ogrêbem dov. , ogrébel ogrêbla  ( é )
1. opraskati, navadno močno:   veja ga je ogrebla po obrazu ; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla
2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem:   ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico
3. osuti :   ogrebsti krompir
♦ 
čeb.  spraviti (čebelji) roj v panj

ogrédje   -a s ( ẹ̑ )
več gredi, tramov, zlasti v gradbenih konstrukcijah:   postaviti ogredje ; močno, trdno ogredje

ogrenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os.  postati grenek:   hrana je ogrenela

ogreníti 1   ogrénem dov. ( ī ẹ́ )
1. nar. osuti :   ogreniti krompir / ogreniti čebele  ogrebsti
2. star. dobiti , prejeti :   ogrenil je veliko denarja / ogreniti zaklad  najti

ogreníti 2   -ím dov. , ogrénil  ( ī í )
narediti grenko:   nekatere snovi lahko ogrenijo kruh
// nav. ekspr.  narediti kaj manj prijetno, manj srečno:   nasprotovanja so mu ogrenila življenje v mestu ; nehvaležni otroci so ji ogrenili življenje ; s tem bi si ogrenil še zadnje trenutke

ogrešíti   -ím dov. , ogréšil  ( ī í )
knjiž., v zvezi z duša, vest omadeževati :   premišljeval je, kako bi se maščeval, ne da bi ogrešil svojo dušo

ogréti   ogrêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. narediti kaj toplo:   ogreti sobo ; ogreti vodo do sto stopinj ; ogreti si roke pri ognju
2. povzročiti občutek toplote:   sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel ; pot v hrib jih je ogrela ; pren.  prijazna beseda človeka ogreje ; taka pesem ogreje srce
3. ekspr. navdušiti :   sodelavce je ogrel za svoj načrt ; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva ; predstava je gledalce ogrela

ogrétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ogreti:   ogretje vode

ogrétost   -i ž ( ẹ̑ )
značilnost ogretega:   ogretost morske vode, zraka / ekspr.  njegova ogretost za šport  navdušenost

ogreváč   -a m ( á )
zastar. grelnik , ogrevalnik :   ogrevač za krožnike

ogreváča   -e ž ( á zastar.
1. termofor :   prinesti bolniku ogrevačo ; pogreti se z ogrevačo
2. grelnik , ogrevalnik :   na mizi je stala ogrevača za čajnik

ogreválec   -lca  [ tudi ogrevau̯ca m ( ȃ )
grelnik , ogrevalnik :   vključiti ogrevalec ; električni, plinski ogrevalec / ogrevalec vode  bojler

ogreválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ogrevanje:   ogrevalne naprave / ogrevalni jašek ; ogrevalna površina / razvoj ogrevalne tehnike / ogrevalne vaje

ogreválnica   -e ž ( ȃ )
prostor, v katerega se hodijo ljudje gret:   stopiti v ogrevalnico

ogreválnik   -a m ( ȃ )
1. grelna naprava ali priprava različnih oblik:   od ogrevalnika se širi prijetna toplota ; avtomobilski ogrevalnik ; plinski ogrevalnik ; ogrevalnik za krožnike
2. knjiž. termofor :   posteljo je pogrel z ogrevalnikom

ogreválo   -a s ( á )
grelnik , ogrevalnik :   ogrevalo za krožnike ; svetila in ogrevala / knjiž.  ogrevalo trajno žareče peči je iz litega železa  grelo

ogrévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od ogrevati:   ogrevanje prostorov ; ogrevanje s toplim zrakom ; naprava za ogrevanje / ogrevanje zraka / centralno, etažno ogrevanje ; električno, plinsko ogrevanje ; ogrevanje na premog / vaje za ogrevanje
 
pog.  vključiti ogrevanje  naprave, priprave za ogrevanje
 
psih.  začetno naraščanje delovne učinkovitosti

ogrévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati kaj toplo:   peč ogreva ves prostor ; ogrevati vodo, zrak ; ogrevati z električno energijo, oljem, premogom / ogrevati si roke ob ognju  greti
2. povzročati občutek toplote:   sonce nas prijetno ogreva / s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo ; pren.  ljubezen ogreva srce ; ogreva ga misel na dom

ogréven   -vna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na ogrevanje:   ogrevna naprava / ogrevna površina / ogrevni čas
♦ 
elektr.  ogrevni tok  tok za gretje katode elektronke

ogrinjáč   -a m ( á )
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje:   odložila je ogrinjač ; tesno zavita v ogrinjač ; volneni ogrinjač

ogrinjáča   -e ž ( á )
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje:   obnošena ogrinjača

ogrinjáčka   -e ž ( ȃ )
nar. zahodno ogrinjača , ogrinjalka :   ogrinjačka ji je padla z ram

ogrinjálce   -a s ( ā )
manjšalnica od ogrinjalo:   pleteno belo ogrinjalce

ogrinjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za ogrinjanje:   ogrinjalna ruta
♦ 
bot.  ogrinjalna pleva  podporni list pri klasku trav

ogrinjálka   -e  [ ogrinjau̯ka ž ( ȃ )
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje:   z iglo si je spela ogrinjalko ; težka zimska ogrinjalka

ogrinjálo   -a s ( á )
oblačilo za ogrinjanje:   pod vratom si je zavezala ogrinjalo ; toplo volneno ogrinjalo ; lasje so ji kot ogrinjalo padali na ramena / pastirsko ogrinjalo
// kar kaj ogrinja, pokriva:   dala si je na rame ogrinjalo in se začela česati ; pren.  pokrajina ima zeleno ogrinjalo

ogrínjati   -am nedov. ( í )
1. dajati oblačilo na koga, okrog koga:   ogrinjal jo je s toplim plaščem ; ogrinjati (si) plet
// pokrivati , zavijati :   ogrinjala je otroka ; ogrinjati se v ruto
2. nar. osipati , osipavati :   začeli so ogrinjati krompir

ogrísti   ogrízem dov. ( í )
1. z grizenjem načeti, poškodovati:   zajci so ogrizli sadno drevje ; otrok si je ogrizel nohte
2. raniti z ugrizi:   pes ga je ogrizel ; pren., ekspr.  kritiki so ga ogrizli

ogríz   -a m ( ȋ )
poškodba, rana zaradi grizenja, ugriza:   zajčji ogrizi na mladem drevju / zdravljenje ogriza

ogrízek   -zka m ( ȋ )
ostanek ogrizenega sadeža:   vreči ogrizek v koš ; jabolčni ogrizki

ogrizováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z grizenjem načenjati:   miši ogrizujejo sadje
2. ekspr. opravljati 2 , obrekovati :   povsod ga je ogrizoval, kako slab delavec je

ogŕlica   -e ž ( ȓ )
ovratni nakit, navadno iz na vrvici nanizanih drobnih dragocenih predmetov:   nositi ogrlico ; biserna, briljantna ogrlica ; ogrlica iz opalov

ogrlják   -a m ( á )
knjiž.  pasja ovratnica:   kovinski ogrljak

ogŕlje   -a s ( ȓ )
1. knjiž. ogrlica :   biserno ogrlje
2. vet.  predel ob grlu:   ščetinasta dlaka na ogrlju

ogrníti   in  ogŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. dati oblačilo na koga, okrog koga:   ogrnil ji je plašč ; ogrnila (si) je plet in odšla / jopico je samo ogrnil, ne pa oblekel
// pokriti , zaviti :   ogrniti konja z odejo ; ogrni se, ne hodi tak ven ; pren., knjiž.  noč je ogrnila zemljo
2. nar. osuti :   ogrniti krompir ; vrtnice je treba ogrniti

ogrobéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž., zastar.  postati trd, neobčutljiv:   roke so mu pri delu ogrobele

ogróden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ogrodje:   ogrodni elementi
 
agr.  ogrodne veje  prve glavne veje drevesa

ogródje   -a s ( ọ̑ )
1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko:   postaviti trdno ogrodje ; leseno, železno ogrodje ; ogrodje strehe ; ogrodje vozila ; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje
// navadno s prilastkom  med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa:   sestaviti ogrodje oddaje o športu ; ogrodje zakona / publ.  idejno ogrodje stranke
2. trdni oporni deli telesa:   poškodovati ogrodje ; apnenčasto, koščeno ogrodje ; ogrodje iz kremenastih iglic / del telesnega ogrodja
 
zool.  osno ogrodje  hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev

ogródnik   -a m ( ọ̑ )
agr.  naprava, na katero se lahko pritrdi različno orodje za obdelavo zemlje, sajenje:   ogrodnik in kosilnica / ogrodnik za krompir

ogrômen   in  ogrómen -mna -o prid. ( ȏ; ọ̑ )
zelo velik, velikanski:   kup snega je ogromen ; ogromna železna kljuka ; v predsobi je stalo ogromno ogledalo / nabral si je ogromne količine denarja / ta človek ima ogromno ustvarjalno energijo in voljo

ogrômnost   in  ogrómnost -i ž ( ȏ; ọ̑ )
ekspr.  lastnost, značilnost ogromnega:   ogromnost prostora / ogromnost vsote ga je presenetila

ogrozítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ogroziti:   ogrozitev pravic državljanov

ogrozíti   -ím dov. , ogrózil  ( ī í )
povzročiti stanje, ki je nevarno, neugodno za koga:   epidemija je ogrozila predvsem otroke / vse to je ogrozilo njegovo delo ; ogroziti obstoj gledališča / publ.  ogroziti mir na svetu
// publ.  povzročiti pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden:   ogroziti vodstvo gostujočega moštva / napadalec je ogrozil nasprotnikova vrata

ogróžanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od ogrožati:   ogrožanje varnosti

ogróžati   -am nedov. ( ọ́ )
povzročati stanje, ki je nevarno, neugodno za koga:   vozniki večkrat ogrožajo pešce ; narasla reka ogroža vas / s svojo boleznijo ogroža vse okolje / ogrožati mir, varnost, zdravje
// publ.  povzročati pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden:   ogrožati vodilno mesto gostujočega moštva / napadalec ogroža nasprotnikova vrata

ogróženec   tudi  ogrožênec -nca m ( ọ̄; é )
kdor je ogrožen:   opozoriti ogroženca

ogróženost   tudi  ogrožênost -i ž ( ọ̄; é )
lastnost, stanje ogroženega:   ogroženost obstoja organizacije / socialna ogroženost otroka

ógrski   -a -o prid. ( ọ̄ )
1. zgod.  nanašajoč se na Ogrsko:   ogrski del avstroogrske monarhije / ogrski zlatnik
2. star. madžarski :   ogrski jezik / ogrska dežela
♦ 
agr.  ogrska marelica  marelica z debelimi, na eni strani rdečkastimi sadeži z izrazito brazdo med polovicama ; gastr.  ogrska salama  zelo posušena salama z nadevom iz drobneje sesekljanega svinjskega mesa in slanine ; zgod.  hrvaško-ogrska nagodba ; sam.:, pog.  prosim pet dek ogrske  pet dekagramov ogrske salame

ógrščica   -e ž ( ọ̄ )
bot., v zvezah:  navadna ogrščica  kolerabi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena, Brassica napus var. napus ; repna ogrščica  repi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena, Brassica rapa var. silvestris

ogrtáč   -a m ( á )
zastar. ogrinjalo :   kožuhovinast ogrtač / v predsobi je odložil dežnik in ogrtač  pelerino, plašč

ogrtáča   -e ž ( á )
zastar. ogrinjalo :   nosila je težko ogrtačo / zavil se je v ogrtačo in zaspal

ogúliti   -im dov. , ogúlila  in  ogulíla  ( ú )
1. z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino:   oguliti naslanjač ; obleko je že zelo ogulil ; oguliti rokave na komolcih ; s čevljem je ogulil steno / ogulil je kožo do krvi  odrgnil
2. ekspr. izrabiti , izkoristiti :   oguliti svoje dolžnike

ogúljek   -jka m ( ȗ )
knjiž., zastar.  odrgnjeno mesto (na koži):   oguljek od sedla

ogúljenec   -nca m ( ú )
slabš.  kdor je slabo, zanemarjeno oblečen:   oguljenci in razcapanci

oguljenína   -e ž ( í )
med.  poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja:   konj ima na hrbtu oguljenino od sedla

òh   medm. ( ȍ )
1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   oh, kaj bo, če nam zboliš ; oh, kako čudno se je vse obrnilo ; oh, mati, ne smeš toliko jokati
// izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:   oh, kako je bilo lepo ; oh, kako se to prileže ; oh, saj res
// izraža začudenje, presenečenje; o 3 oh, koga vidim
2. izraža telesno ali duševno trpljenje:   oh, vse me boli
3. izraža podkrepitev trditve:   oh, nič, nič ; oh, saj znaš sam domov
4. izraža zavrnitev, nejevoljo:   oh, pojdi, pojdi, niso te videli ; oh, tebi kaj dopovedati ; sam.:  ti večni ahi in ohi

óha   medm. ( ọ̑ )
1. izraža zadovoljnost, posmeh:   oha, se je zasmejal od peči
2. pri nagovoru  izraža opozorilo:   oha, fant, ti me boš še prevrnil ; oha, narobe voziš
3. klic vprežni živini stoj :   oha, sivec

ohábel   -bla -o  [ ohabəu̯ prid. ( á )
star. slaboten , medel :   bil je ohabel in bled / ohabel spomin

ôhanje   -a s ( ō )
glagolnik od ohati:   preveč je tega ohanja

ôhati   -am nedov. ( ō ȏ )
ekspr.  z oh izražati čustvo:   zlovoljno je ohal in se kremžil od bolečin

óhcet   -i ž ( ọ̑ )
pog.  praznovanje ob poroki; svatba :   v sosednji vasi je bila ohcet ; povabiti na ohcet ; plesati na ohceti ; jesti kot na ohceti
 
tur.  kmečka ohcet  folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju

ohêj   in  ohèj medm. ( ȇ; ȅ )
1. pri nagovoru  izraža opozorilo:   ohej, ljudje, počasi
2. izraža veselje, razigranost:   veselimo se torej, ohej

ohíšje   -a s ( ȋ )
1. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave:   rezljano ohišje stenske ure ; ohišje za radijski aparat / starinska ohišja trgovin
// del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele; okrov :   ohišje motorja
2. zastar.  zemlja, prostor okrog hiše:   kupil je nekaj arov ohišja

ohíšnica   -e ž ( ȋ )
v nekaterih socialističnih državah  zemlja, ki jo ima zadružnik za osebno obdelavo:   odmeriti ohišnico

ohláčen   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr.  oblečen v hlače:   ohlačene turistke

ohladítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohladiti:   para se pri ohladitvi zgosti v kapljice / ohladitev je zajela južno Evropo
 
ekspr.  ohladitev med njima je takoj opazna  med njima ni več naklonjenosti, ljubezni

ohladíti   -ím dov. , ohládil  ( ī í )
1. narediti kaj hladno, mrzlo:   ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo
2. povzročiti občutek hlada:   veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil
3. ekspr. pomiriti , zmanjšati :   to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast ; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila
● 
ekspr.  razgrajačem so ohladili kri v zaporu  jih ukrotili ; ekspr.  ne gani se, sicer te ohladim  ubijem ; ekspr.  ohladiti koga s palico  nasilno, grobo ga ukrotiti

ohlájanje   -a s ( á )
glagolnik od ohlajati:   ohlajanje prostora / segrevanje in ohlajanje zemeljske površine

ohlájati   -am nedov. ( á )
delati kaj hladno, mrzlo:   ventilator je prijetno ohlajal prostor / veter je ohlajal vročino

ohlajênje   -a s ( é )
ohladitev :   ohlajenje zraka

ohlajeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se ohlajuje:   ohlajevalne naprave / ohlajevalni postopek

ohlajevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ohlajevati:   ohlajevanje in zamrzovanje živil

ohlajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
ohlajati :   ohlajevati prostor / lava se počasi ohlajuje

ohlápen   -pna -o prid. , ohlápnejši  ( á ā )
1. ki ni tesno okrog telesa:   ohlapen črn plašč ; ohlapna bluza ; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj
2. ki je brez napetosti, čvrstosti:   ohlapna koža ; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne
3. nav. ekspr.  ki se ne pojavlja v izraziti obliki:   ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen ; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega
// netočen , neustrezen :   ohlapen prevod ; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik

ohlapéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postati ohlapen:   koža ji je ohlapela / napeta vrv počasi ohlapi

ohlápniti   -em dov. ( á ȃ )
knjiž.  postati ohlapen:   koža, mišičje ohlapne / vezi so se raztegnile in ohlapnile / listi so kmalu ohlapnili
 
knjiž., ekspr.  ohlapnila mu je v naročje  ohlapno padla

ohlápnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost ohlapnega:   udobna ohlapnost obleke / ekspr.  ohlapnost moralnih načel / ekspr.:  izrazna ohlapnost ; ohlapnost v kompoziciji zgodbe

ohlíp   -a m ( ȋ )
knjiž.  sunek vetra:   močen ohlip je razcefral jadra / burja je pihala v ohlipih

ohlódje   -a s ( ọ̑ )
star.  več hlodov, hlodi:   hrastovo ohlodje / utrditi nasip z ohlodjem

ohlokratíja   in  ohlokracíja -e ž ( ȋ )
knjiž.  vlada nekulturnih, nasilnih ljudi:   prenehanje ohlokratije

ohm   tudi  óm -a  [ óm m ( ọ̑ )
fiz.  enota za merjenje električnega upora, električne upornosti:

ohmélje   -a s ( ẹ̑ )
bot., v zvezi evropsko ohmelje   grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Loranthus europaeus:

ohmski   tudi  ómski -a -o  [ ómski prid. ( ọ̑ )
elektr., navadno v zvezi ohmska upornost   upornost, zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto:   merjenje ohmske upornosti

ohó   in  ohò medm. ( ọ̑; ȍ )
1. izraža začudenje, presenečenje:   oho, tudi ti si prišel
2. izraža zadovoljnost pri domisleku, dognanju, najdenju:   oho, počasi mi postaja jasno
3. pri nagovoru  izraža opozorilo:   oho, fantje, tako pa ne bo šlo naprej

ohódek   -dka m ( ọ̑ )
star.  neprijeten opravek, sitnost:   vse to mu je prizadelo mnogo ohodkov / z njim noče imeti ohodka

ohohó   tudi  òhòhò medm. ( ọ̑; ȍ-ȍ-ȍ )
1. izraža začudenje, presenečenje:   ohoho, kaj pa vidva tukaj
2. izraža posmeh:   ohoho, prav ti je

ohól   -a -o  [ tudi ohou̯ prid. ( ọ̑ ọ́ )
knjiž.  zelo ošaben, zelo prevzeten:   do njega je bil zelo ohol / ohola ženska / nenadoma je postal ohol

ohólež   -a m ( ọ̑ )
knjiž. ošabnež , prevzetnež :   oholeža je ostro zavrnil

ohólost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  velika ošabnost, velika prevzetnost:   zaradi oholosti je nepriljubljen / očitala mu je oholost in surovost

ohomotáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zaviti , oviti :   ohomotal ga je v plašč / ohomotati z vrvjo

ohrabrítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohrabriti:   ohrabritev ljudstva

ohrabríti   -ím dov. , ohrábril  ( ī í )
narediti, da postane kdo pogumen:   ohrabriti vojake ; skušal jo je ohrabriti / uspeh jih je ohrabril  spodbudil

ohrabrováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr. hrabriti :   ohrabrovati vojake / misel na uspeh jih je ohrabrovala  spodbujala

ohrámljati   -am nedov. ( á )
knjiž. hromiti :   pijača ga je ohramljala

ohrána   -e ž ( ȃ )
zastar. ohranitev :   razvoj in ohrana življenja

ohranítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohraniti:   ohranitev reda v mestu / načelo o ohranitvi materije / nagon po ohranitvi
 
biol.  ohranitev vrste

ohraníti   in  ohrániti -im dov. ( ī á ā )
1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti:   ohraniti predmete nepoškodovane ; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine ; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru
2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati:   njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege
3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati :   ohraniti prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom  s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju:   ohraniti koga pri dobri volji ; ekspr.  ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega
// z oslabljenim pomenom  izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati:   ohraniti naravno barvo in okus ; kljub ponižanjem je ohranil čast ; dobroto je ohranila vse življenje ; ohraniti vitkost
4. z oslabljenim pomenom  izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati:   ohraniti spomin na ta dogodek ; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo  ostati (mu) zvest
5. star. obvarovati :   otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti  rešiti propada
● 
knjiž.  poskušal je ohraniti glavo nad vodo  obdržati ; ekspr.  ohranil je mirno kri, mirne živce  ni se razburil, ni se vznemiril ; znal je ohraniti naklonjenost občinstva  biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno ; ekspr.  svoje nasvete kar zase ohrani  nočem tvojih nasvetov ; ohrani zase, kar sem ti povedal  ne povej, ne zaupaj drugemu ; ekspr.  ohraniti v spominu  zapomniti si ; v osmrtnicah  ohranili ga bomo v lepem spominu

ohranítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ohranitev:   ohranitvena dela pri stavbi / ohranitveni nagon živali

ohránjanje   -a s ( á )
glagolnik od ohranjati:   ohranjanje izročila / ohranjanje enotnosti

ohránjati   -am nedov. ( á )
1. delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti:   ohranjati knjige nepoškodovane
2. delati, da kaj ne preneha biti, obstajati:   ohranjati prijateljstvo ; ohranjati v družini domače razpoloženje / naprava ohranja čist zrak
3. delati, da kaj ostane nespremenjeno:   ohranjati prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom  s svojo dejavnostjo delati, da kaj ne preneha biti v določenem stanju:   ohranjati koga pri zavesti / delo ga ohranja krepkega
// z oslabljenim pomenom  izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati:   znal je ohranjati eleganco / ohranjati videz sreče
● 
knjiž.  tudi v tujini ji je ohranjal zvestobo  ji je bil zvest

ohránjenost   -i ž ( ā )
lastnost, značilnost ohranjenega:   dobra ohranjenost srednjeveške zgradbe

ohranjeválec   -lca  [ ohranjevau̯ca tudi ohranjevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor kaj ohranja:   ohranjevalci kulturnih vrednot / ohranjevalec reda v mestu  varuh

ohranjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki ohranjuje:   ohranjevalni ukrep / ohranjevalna sposobnost snovi

ohranjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ohranjevati:   ohranjevanje narave, starin / ohranjevanje energije

ohranjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
ohranjati :   ohranjevati stare šege / ohranjevati zavest skupnosti / ohranjevati ponesrečenca pri zavesti / ohranjevati videz mladosti

ohranljívost   -i ž ( í )
sposobnost česa, da se ohrani:   različna ohranljivost sadja

ohrapáviti   -im dov. ( á ȃ )
narediti kaj hrapavo:   površino so ohrapavili s peskanjem ; ohrapaviti cestišče v predoru

óhridski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Ohrid:   ohridsko turistično območje
 
obrt.  ohridski biseri  umetno narejene kroglice za nakit, pokrite s srebrnkasto snovjo iz ribjih luskin ; zool.  ohridska postrv

ohripélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje ohripelega:   njegova ohripelost postaja zaskrbljujoča
 
ekspr.  vpil je do ohripelosti  zelo

ohripéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati hripav:   od dolgotrajnega kričanja je ohripela / glas mu je ohripel

ohrníja   -e ž ( ȋ )
nižje pog. skopuštvo :   kljub ohrniji ni obogatel

ohromélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje ohromelega:   zaradi ohromelosti ne more premikati rok ; ohromelost udov ; pren.  duhovna ohromelost
● 
knjiž.  otroška ohromelost  otroška paraliza, poliomielitis
 
med.  popolna ohromelost

ohrométi   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati hrom:   zadela ga je kap in je ohromel / ohromela mu je desna stran ; pren.  njegova volja je polagoma ohromela

ohromítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohromiti ali ohrometi:   raziskati vzroke ohromitve / ohromitev vseh dejavnosti

ohromíti   -ím dov. , ohrómil  ( ī í )
1. narediti kaj hromo:   ohromiti mišico ; strup mu je ohromil ude
// povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela:   strah ga je ohromil, da ni mogel misliti ; pren.  ohromiti pogum, voljo
2. ekspr.  preprečiti delovanje, učinkovanje:   stavka je ohromila industrijo / aretacije so ohromile dejavnost organizacije
// zelo zavreti, otežiti:   ohromiti promet v mestu

óhrovt   -a m ( ọ̑ )
zelju podobna kulturna rastlina z nagubanimi listi:   saditi ohrovt
 
vrtn.  brstični ohrovt  ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov ; listnati ohrovt

óhrovtov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ohrovt:   ohrovtovi listi ; očistiti ohrovtovo glavo / ohrovtova juha

oídij   -a m ( í )
agr.  glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline, pepelasta plesen:   škropiti proti oidiju

Oidipov   gl. Ojdipov

òj   medm. ( ȍ )
1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   oj, kako se mi smili ; oj, saj ni več veselja zame / star.  oj nespameti  kakšna nespamet
2. izraža veselje, razigranost:   oj prijatelji, še bo lepo
3. pri nagovoru  izraža opozorilo:   oj, kje ste ; oj ti, nič ne odgovoriš

ojá   člen. ( ā )
pog.  izraža pritrjevanje:   »Rad hodiš v šolo?« »Oja.«;  prim. da 1 , ja 1

ojáčati   -am dov. ( ā )
knjiž. utrditi , okrepiti , povečati :   s telovadbo ojačati telo / število prebivalcev se je ojačalo

ojáčenje   -a s ( ȃ knjiž.
1. utrditev , okrepitev , povečanje :   gibanje je povzročilo ojačenje mišice
 
elektr.  ojačenje napetosti
2. dodatna vojaška enota, dana v pomoč; okrepitev :   poslali so ojačenje

ojačeválec   -lca  [ ojačevalca in ojačevau̯ca m ( ȃ )
elektr. ojačevalnik :   napetostni ojačevalec

ojačeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
grad.  ki povzroča večjo nosilnost:   ojačevalni zidovi
 
elektr.  ojačevalna elektronka  elektronka kot sestavni del ojačevalne naprave ; ojačevalna naprava  večji ojačevalnik; več sistemsko povezanih ojačevalnikov

ojačeválka   -e  [ tudi ojačevau̯ka ž ( ȃ )
elektr.  ojačevalna elektronka:   zamenjati ojačevalko

ojačeválnica   -e ž ( ȃ )
elektr.  prostor, kjer so ojačevalne naprave:   nova ojačevalnica

ojačeválnik   -a m ( ȃ )
elektr.  naprava ali del naprave, ki povzroča povečanje izhodne veličine:   popraviti ojačevalnik / elektronski ojačevalnik  ki ima elektronke ali tranzistorje ; gramofonski ojačevalnik ; napetostni ojačevalnik  ki povzroča povečanje izhodne napetosti

ojačevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ojačevati:   ojačevanje signalov

ojačeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. utrjevati , krepiti , večati 1 ojačevati mišice / steklena krogla je ojačevala svetlobo
 
elektr.  ojačevati napetost  povečevati njeno izhodno vrednost ; grad.  ojačevati  povzročati večjo nosilnost

ojačítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ojačiti:   ojačitev mišic / ojačitev napetosti

ojáčiti   -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. utrditi , okrepiti , povečati :   z gibanjem je ojačil mišice / ojačiti rob platnic s trakom
 
elektr.  ojačiti napetost  povečati njeno izhodno vrednost ; grad.  ojačiti  povzročiti večjo nosilnost

ojágnjiti se   -im se dov. ( ā ȃ )
nav. 3. os.  roditi, povreči jagnje:   več ovc se je ojagnjilo

ojalovíti   -ím dov. , ojalôvil  ( ī í )
knjiž.  narediti koga jalovega, neplodnega:   ojaloviti samice

ojármiti   -im dov. ( á ȃ )
knjiž.  dati jarem na žival:   ojarmiti vola

Ojdípov   tudi  Oidipov -a -o  [ ojdípov- prid. ( ȋ )
psih., v zvezi Ojdipov kompleks in ojdipov kompleks   podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta:   proučevati Ojdipov kompleks

ojé 1   -ésa s ( ẹ̑ )
drog na sprednjem delu voza, pluga, ob katerega se vprega žival:   vola sta se upirala in skušala preskočiti oje ; stopil je pred oje in prijel konja za brzdo

ojé 2   medm. ( ẹ̄ )
joj 2 oje, je zastokal / oje, kaj pa vi tukaj

ójêj   in  ójèj  in  ojêj  in  ojèj medm. ( ọ̑-ȇ; ọ̑-ȅ; ȇ; ȅ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   ojej, kako ste se udarili ; ojej, luč je ugasnila

ojeklenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postati zelo odločen, nepopustljiv:   v vojni je ojeklenel / značaj mu je ojeklenel

ojekleníti   -ím dov. , ojeklénil  ( ī í )
knjiž.  narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo:   boji z nasprotniki so jih ojeklenili
// okrepiti , utrditi :   ojeklenil je svojo moč

ojeklíti   -ím dov. , ojéklil  tudi  ojêklil  ( ī í )
knjiž., zastar.  narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo:   boji z nasprotniki so ga ojeklili
// okrepiti , utrditi :   ojekliti mišice

ójevski   -a -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl.  nanašajoč se na glas o:   ojevski samoglasniki / ojevska osnova  osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -o

ojezerítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ojezeriti:   ojezeritev doline

ojezériti   -im  in  ojezêriti -im  in  ojezeríti -ím  in  ojézeriti -im dov. , ojezéril  in  ojezêril  in  ojézeril  ( ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ; ī í; ẹ̑ )
knjiž.  narediti, da se kaj spremeni v jezero:   poskušali so ojezeriti Cerkniško polje ; reka se je pred tisočletji ojezerila

ojezikáti   -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:   ta ženska vsakega ojezika

ojíce   ojíc ž mn. ( í ȋ )
nar. vzhodno  drog za podaljšanje ojesa:   na voz je vrgel še ojice

òjla   medm. ( ȍ )
izraža opozorilo:   ojla, tukaj smo

ójnica   -e ž ( ọ̄ )
1. nav. mn.  vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival:   naravnati vola v ojnice
// ekspr., navadno s prilastkom  kar kaj omejuje:   ojnice oblasti ; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice
 
ekspr.  skakati čez ojnice  biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno
2. strojn.  drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi:   okvara na ojnici

ójničen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na ojnico:   ojnični konj
 
teh.  ojnični ležaj ; ojnična glava

ójòj   tudi  ójój  in  ojòj  tudi  ojój medm. ( ọ̑-ȍ; ọ̑-ọ̑; ȍ; ọ̑ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   ojoj, ali ne bo prepozno ; ojoj, krožnik se je razbil

ojunáčiti   -im dov. ( á ȃ )
knjiž. opogumiti , ohrabriti :   njegove besede so ojunačile moštvo ; ojunačil se je in vprašal / uspeh jih je ojunačil  spodbudil

ojúžiti se   -im se dov. ( ú ȗ )
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:   vreme se je ojužilo ; brezoseb.  zadnje dni se je ojužilo

óka   -e ž ( ọ̑ )
turška, arabska utežna mera, 1,28 kg:   kupil je devet ok koruze

okacáti   -ám dov. ( á ȃ )
nar. zamazati , popackati :   okacati z blatom

okadíti   -ím dov. , okádil  ( ī í )
izpostaviti delovanju dima:   okaditi steklo
 
sveče so okadile podobo  jo naredile zakajeno
// izpostaviti takemu delovanju
a) zaradi konzerviranja:   okaditi meso
b) po ljudskem verovanju  zaradi zdravljenja:   okaditi bolnika / okaditi z brinjem

okájati   -am nedov. ( á )
izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja:   okajati meso
 
dim okaja strop  ga dela zakajenega

okajênec   -nca m ( é )
ekspr.  kdor je (nekoliko) pijan, vinjen:   še zadnji okajenec je zapustil gostilno

okajênost   -i ž ( é )
stanje okajenega:   okajenost stropa / ekspr.  lotevala se ga je okajenost  (rahla) pijanost, vinjenost

okalíti 1   -ím dov. , okálil  ( ī í )
razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju:   okaliti sabljo, sveder / kovina se da okaliti

okalíti 2   -ím dov. , okálil  ( ī í )
skaliti 1 okaliti studenec ; voda v ribniku se je okalila

okamnélost   in  okamenélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje okamnelega:   okamnelost snovi / predramil se je iz okamnelosti  negibnosti, togosti

okamnéti   -ím  in  okamenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati tak kot kamen:   snov se je zgostila in okamnela ; pren., ekspr.  v hipu so mu pesti okamnele in udaril ga je z vso silo
2. ekspr.  postati negiben, tog:   okamnel je od groze, začudenja / obraz mu je počasi okamnel

okamnína   in  okamenína -e ž ( ī )
pal.  okamneli živalski ali rastlinski ostanek iz geološke preteklosti; fosil :   najstarejše okamnine ; okamnine glavonožcev ; pren.  te besede so jezikovne okamnine
 
zool.  živa okamnina  žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živi fosil

okamnítev   in  okamenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okamneti ali okamniti:   okamnitev lesa v vodi / proces okamnitve

okamníti   -ím  in  okameníti -ím dov. , okámnil  in  okaménil  ( ī í )
ekspr.  povzročiti negibnost, togost:   strah ga je okamnil / trpljenje je te ljudi okamnilo

okániti   -im,  tudi  okaníti  in  okániti -im dov. ( á ā; ī á ā )
star. prevarati , ukaniti :   pri igri si me okanil ; hotel ga je okaniti za posestvo

okápati   -am  in  -ljem nedov. ( ȃ )
nar. okopavati :   okapati krompir ; okapati in zalivati

okápi   -ja m ( ȃ )
zool.  večji afriški sesalec, podoben žirafi, Ocapia johnstoni:   gazele in okapiji

okápnik   -a m ( ȃ )
grad.  navzdol obrnjeni del okenske police, nadstreška, ki preprečuje zamakanje:   popraviti okapnik

okarakterizírati   -am dov. ( ȋ )
navesti karakteristične lastnosti, značilnosti; označiti , opredeliti :   pisatelja je natančno okarakteriziral / poskušal je okarakterizirati položaj v deželi

okárati   -am dov. ( ā )
knjiž. opomniti , ošteti :   mati ga je okarala ; ostro okarati

okarína   -e ž ( ȋ )
glasb.  otroški pihalni instrument jajčaste oblike, navadno iz žgane gline ali porcelana:   igrati na okarino

okàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima veliko očes:   okat krompir
// ki ima velike oči:   okata ženska

ókati   -am nedov. ( ọ̄ jezikosl.
1. izgovarjati glas o namesto a:   okati in akati
2. v ruskem okolju  izgovarjati glas o namesto a za pisani o:   v tej vasi okajo

okávsati   -am dov. ( ȃ )
nav. ekspr.  s kljuvanjem raniti:   kokoš je okavsala otroka ; petelina sta se okavsala

okay   gl. okej 2

okazionalízem   -zma m ( ī )
iz Descartove filozofije izhajajoča filozofsko-teološka smer v 17. stoletju, ki trdi, da je odnos med duhovnostjo in materialnostjo določen z božjim dejanjem:   pripadnik okazionalizma

okcidènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. zahod :   orient in okcident

ôkêj 1   tudi  ókêj  tudi  okay --  [ tretja oblika ôkêj tudi ókêj prid. ( ȏ-ȇ; ọ̑-ȇ pog.
dober , izvrsten :   kosilo je bilo okej ; spomnim se ga kot čisto okej fanta

ôkêj 2   tudi  ókêj  tudi  okay  [ tretja oblika ôkêj tudi ókêj člen. ( ȏ-ȇ; ọ̑-ȇ )
pog.  izraža zadovoljstvo, privolitev:   pravite, da je vse pripravljeno. Okej [O. K.]

ôkel   ôkla  in  ókel ókla m ( ó; ọ́ )
močno podaljšan sekalec v zgornji čeljusti slona:   zlomljen okel / prodajati okle
// knjiž. čekan :   močni merjaščevi okli

ôkence   -a  [ okənce s , mn. tudi  ókenca  ( ō )
1. manjšalnica od okno:   hiša ima majhna okenca ; okroglo, štirioglato okence ; zamreženo kletno okence / odpreti, zapreti okence / potrkati na okence / okence kamere
2. odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami:   pririnil se je do okenca ; stati v vrsti pred okencem ; uslužbenec pri okencu / bančno, blagajniško, poštno okence
3. kvadrat (v razpredelnici):   vpisati številke v ustrezna okenca / razpredelnica ima veliko okenc / okenca mreže
♦ 
anat.  okroglo okence  odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano ; lov.  okence  znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega petelina

ôkenček   -čka  [ okənčək m ( ō )
nav. ekspr. okence :   zazidati okenček / stati v vrsti pri okenčku

ôkenski   tudi  ókenski -a -o  [ okənski prid. ( ō; ọ́ )
nanašajoč se na okno:   železni okenski križi ; okenska mreža / okenska odprtina ; motne okenske šipe ; odpreti obe okenski krili / okenska polica / dolge okenske zavese / balkonske in okenske cvetlice
 
grad.  okenski okvir  okvir, ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril ; okenski parapet  stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi ; okenska preklada  preklada nad oknom ; obrt.  okensko zatikalo  priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila ; rač.  okenski gumbi ; okenski način  način izvajanja programa, pri katerem ta ne prekrije celotnega namizja ; okenski program ; okensko namizje

oképati   -am dov. ( ẹ̄ )
obmetati s kepami (snega):   na poti domov so jo okepali

óker   ókra m ( ọ́ )
rumeno rjava barva:   oker je potemnel / pobarvati z okrom

okínčati   -am dov. ( ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati :   stene je okinčala s podobami

okínjak   -a m ( ȋ )
nar. vzhodno  odprtina za zračenje, navadno v stropu:   veter je pihal skozi okinjak

okís   -a m ( ȋ )
zastar. oksid :   svinčev okis

okísanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od okisati:   okisanje solate / okisanje krme

okísati   -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj kislo:   posoliti in okisati fižol ; okisati z limoninim sokom
// povzročiti, da postane kaj kislo:   okisati zelje
2. agr.  konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati :   okisati travo / okisati krmo

okísniti   -em dov. ( í ȋ )
nav. 3. os.  postati kisel:   juha je okisnila / mleko okisne  se skisa

okítiti   -im dov. ( í ȋ )
star. okrasiti , olepšati :   vsa okna so okitili ; okititi z venci

oklasíti se   -ím se dov. , oklásil se; oklásen  in  oklasèn  ( ī í )
nav. 3. os., nav. ekspr.  narediti klase:   pšenica se je oklasila

oklást   -a m ( ȃ )
bot.  rastlina z belimi cveti v socvetjih, Spergula:   puliti lobodo, oklast in drug plevel / njivski oklast

okláti   okóljem dov. , okôlji okoljíte  ( á ọ́ )
raniti :
a) z ugrizi:   pes ga je oklal ; volk je oklal živino
b) ekspr.  z nožem, rezilom:   tako ga je oklal, da je bil ves krvav ; na veselici sta se oklala

oklatíti   in  oklátiti -im,  tudi  oklátiti -im dov. ( ī á; á )
s klatenjem spraviti z drevesa:   oklatiti orehe / hruško, oreh so že oklatili

oklejíti   -ím  tudi  oklêjiti -im dov. , oklêjil  ( ī í; ȇ )
premazati s klejem:   oklejiti deske

okleníti   oklénem dov. ( ī ẹ́ )
1. močno, trdno prijeti, stisniti:   oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti
2. trdno, tesno obkoliti:   okleniti postojanko ; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško divizijo

oklèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. nekdaj  kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih:   nadeti si oklep ; težek bojni oklep ; oklep srednjeveškega viteza ; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov
2. trden zunanji zaščitni del
a) vojaškega vozila:   tanki z debelim oklepom ; neprebojni oklep ladje
b) s prilastkom  kakega predmeta:   oklep blagajne ; kovinski oklep ročne bombe ; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka
3. zunanje ogrodje nekaterih živali:   rakov oklep ; oklep želve / žival se je obdala z oklepom
4. navadno s prilastkom  kar kaj močno prijema, stiska:   mavčni oklep ; tesen usnjen oklep ; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   živeti v oklepu gotovosti ; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti
♦ 
bot.  alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace

oklepáj   -a m ( ȃ )
1. znak, ki z dveh strani oklepa besedo, številko, stavek:   napisati oklepaj ; dati, postaviti besedo, številko v oklepaj / oglati, okrogli, zaviti oklepaj
 
mat.  odpraviti oklepaj
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v oklepaju   izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede :   to omenim, pripomnim v oklepaju

oklépanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oklepati:   oklepanje z roko / vztrajno oklepanje preteklosti

oklépati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. močno, trdno prijemati, stiskati:   stal je za njim in ga oklepal ; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat
2. biti, stati okrog česa:   obzidje je oklepalo velik prostor ; trg so na treh straneh oklepale hiše
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:   vse telo mu oklepa mraz ; obup mu oklepa dušo ; utrujenost ga je oklepala in hromila
♦ 
geom.  stranici oklepata kot 90°  ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90°

oklépen   -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oklep:   prebiti oklepno ploščo / oklepno vozilo / oklepna divizija, enota  divizija, enota, opremljena z oklepnimi vozili / močna oklepna srajca
 
voj.  oklepni avtomobil, vlak  avtomobil, vlak z jeklenim oklepom in z orožjem ; oklepna ladja

oklépiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom:   oklepiti telefonsko žico

oklépnica   -e ž ( ẹ̑ )
voj.  oklepna ladja:   graditi oklepnico ; oklepnice in letalonosilke
♦ 
zool.  oklepnice  izumrle obloustke iz starejšega paleozoika, pokrite s koščenimi ploščami, Ostracodermi

oklépnik   -a m ( ẹ̑ )
1. oklepno vozilo:   pripeljal se je z oklepnikom ; težki oklepniki
2. nekdaj  vojak z oklepom:   srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki  kirasirji

oklesáti   okléšem dov. , oklêši oklešíte; oklêsal  ( á ẹ́ )
1. z dletom obdelati kamen:   lepo oklesati / oklesati marmor
// nekoliko obtolči:   oklesati počrnele stene
2. knjiž.  dati čemu bolj izdelano podobo:   tekst je treba še jezikovno oklesati

okléstiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje:   smreko je oklestil samo pri tleh ; oklestiti in obeliti / oklestiti veje
// pog.  zelo skrajšati, skrčiti:   stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv ; oklestiti tekst
2. ekspr.  z močnim padanjem povzročiti škodo:   toča je oklestila sadno drevje, vinograd
3. ekspr. natepsti , pretepsti :   dobro sem ga oklestil

okléšček   -čka m ( ẹ̑ )
okleščen kos veje ali tanjšega debla:   vrgla mu je oklešček pod noge ; udaril ga je z okleščkom / okrog posekane smreke ležijo okleščki

okléščenec   -nca m ( ẹ̄ )
ekspr.  okleščeno drevo:   na tleh je ležalo več okleščencev

oklévanje   -a s ( ẹ́ )
obotavljanje , omahovanje :   brez oklevanja je vstopil / šele po krajšem oklevanju se je odločil

oklévati   -am nedov. ( ẹ́ )
obotavljati se, omahovati:   dolgo je okleval, preden je odšel / ne smemo več oklevati, čim prej moramo začeti / oklevali so, ali naj povabijo ves kolektiv ali samo predstavnike / okleval je med ljubeznijo in sovraštvom

oklevetáti   -ám dov. ( á ȃ )
nav. ekspr.  dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled:   pred vso družbo jo je oklevetala

oklíc   -a m ( ȋ )
1. uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem dejanju:   izdati oklic ; objaviti oklic v uradnem listu / dražbeni oklic  uradno obvestilo o nameravani dražbi ; uradni oklic ; oklic dedičem
2. pri cerkveni poroki  obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri zapovrstne nedelje:   naročiti, oskrbeti oklice ; prvi oklic
3. glagolnik od oklicati:   opraviti oklic / pri oklicu so se vsi ozrli vanj / dati na oklic ; biti na oklicu, na oklicih

oklícanec   -nca m ( ȋ )
pri cerkveni poroki  kdor je oklican:   število oklicancev

oklícati   oklíčem dov. , oklícala  in  oklicála  ( í ȋ )
1. razglasiti 2 oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado
2. nekdaj  javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe:   birič je oklical, da bo odprta grajska kašča ; oklicati pri cerkvi
3. pri cerkveni poroki  prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga:   v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat  prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri

oklicávati   -am nedov. ( ȃ )
oklicevati :   birič je oklicaval ukaze

oklícen   -cna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oklic:   stopiti na oklicni kamen / oklicni rok

okliceválec   -lca  [ oklicevau̯ca in oklicevalca m ( ȃ )
nekdaj  kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe:   mestni oklicevalec

okliceváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. razglašati :   oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja
2. nekdaj  javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe:   občinski sluga je okliceval pred cerkvijo

oklíkniti   -em dov. ( í ȋ )
knjiž. ogovoriti :   ni se mogel odločiti, da bi ga okliknil / oklikniti s pozdravom

oklikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. ogovarjati :   prijazno je oklikoval mimoidoče

okljúk   -a m ( ȗ )
knjiž. ovinek , zavoj :   cestni okljuk / po okljukih sta se spustila s hriba
 
geogr.  močna vijuga reke; meander

okljúka   -e ž ( ȗ )
knjiž. ovinek , zavoj :   ostre okljuke ceste / mesto v okljuki reke

okljúkast   -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. ovinkast :   okljukasta cesta

okljúvati   -am  in  okljújem  tudi  okljuváti okljúvam  in  okljújem dov. , okljúval  tudi  okljuvál  ( ú; á ú )
1. s kljuvanjem načeti, poškodovati:   okljuvati sadje ; vrane so okljuvale koruzne storže
2. s kljuvanjem odstraniti:   vrane so okljuvale meso do kosti / ptiči so okljuvali grozdje

ôklo   -a s ( ó )
1. alp.  ostri del cepina ali lednega kladiva:   zasaditi oklo v sneg
2. zastar. okel :   slon si je zlomil oklo / mrožje oklo

oklofutáti   -ám dov. ( á ȃ )
večkrat udariti, navadno s plosko roko:   planil je predenj in ga oklofutal

oklòp   -ópa  in  -ôpa m ( ȍ ọ́, ó )
knjiž. oklep :   top z debelim oklopom / oklop želve

oklópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
oklepen :   oklopna plošča je iz stekla / težko oklopno vozilo / oklopna divizija / oklopni avtomobil  avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem

oklópiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom; oklepiti :   oklopiti prostor proti prepuščanju žarkov

oklópnica   -e ž ( ọ̑ )
voj.  oklepna ladja:   gradnja oklopnic

oklópnik   -a m ( ọ̑ )
oklepno vozilo:   pehota je prišla z oklopniki
● 
poveljevati oklopnikom  nekdaj  kirasirjem

oklopnjáča   -e ž ( á )
knjiž.  oklepna ladja:   križarke in oklopnjače

oklopnják   -a m ( á )
knjiž.  oklepno vozilo:   za oklopnjaki je šla pehota

okluzíja   in  oklúzija -e ž ( ȋ; ú )
1. med. zapora :   okluzija žile / okluzija limfnih poti
2. meteor.  združenje hladne in tople zračne gmote:   nastanek okluzije

óknica   in  ôknica -e ž ( ọ̄; ō )
1. okensko krilo:   natakniti oknico na okenski okvir ; kitanje šip v oknicah
2. nav. mn.  priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine:   odpreti, zapreti oknice ; zeleno pobarvane oknice

okníšče   -a s ( í zastar.
1. prostor ob oknu:   stol je pomaknil v oknišče ; obokano oknišče
2. okenski okvir:   naslonil se je na oknišče

oknják   -a m ( á )
star.  okenski okvir:   okna so šklopotala v oknjakih
♦ 
vrtn.  zaprta greda

ôkno   -a s , mn. tudi  ókna  ( ó )
1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja:   soba ima tri okna ; narediti okno v steni ; zabiti okno z deskami ; zazidati okno ; postaviti cvetlice na okno ; gledati, nagniti se, skočiti skozi okno ; metati stvari skozi okno ; sloneti, stati na oknu ; videl sem ga na, ob oknu ; spati pri odprtem, zaprtem oknu ; majhno kletno, stopniščno, strešno okno ; nizko, okroglo okno ; široka, velika okna dnevne sobe ; visoko obokano okno ; zatemnjeno okno ; hiša brez oken na severni strani ; nadzidek nad oknom ; sedeti na klopi pod oknom / okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče / križno okno  s križi ; mrežno okno  z mrežo ; podestno okno  nad podestom
// okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno odprtino:   umiti okno ; vzidati okno ; skrbno zagrniti okno ; zakitati okno ; postaviti rože med okna ; potrkati na okno ; razbijati po oknih ; kupiti nova okna ; čipkaste zavese na oknih / okna se bleščijo v soncu ; sončni žarki odsevajo v oknih / poslikana okna / okno je celo, počeno, razbito  okenska šipa / čistilec oken / dvojno okno  ki je zastekljeno z dvema šipama ; dvokrilno okno  ki ima dve krili ; razbiti izložbeno okno ; notranje okno  del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine ; zunanje okno  del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine
2. nav. ekspr., s prilastkom odprtina :   okno rova ; okno podzemne votline
3. odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami; okence :   preriniti se do okna / blagajniško okno
4. ekspr.  odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje:   hoteli so imeti okno na Jadran ; to območje je predstavljalo okno v svet / odpiranje oken proti vzhodu
5. etn.  del kozolca med dvema stebroma:   založiti okna s snopjem
6. rač.  omejen del računalniškega ekrana za prikazovanje programov, datotek:   večji del slike zasede glavno okno ; odpreti, povečati okno brskalnika / program deluje v oknu  tako, da ne prekrije celotnega namizja / pogovorno okno  s katerim si program in uporabnik izmenjujeta podatke
♦ 
arhit.  bazilikalno okno ; francosko okno  do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani ; ležeče okno  ki je širše kot višje ; slepo  ali  lažno okno  ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno ; grad.  cvetlično okno  s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic ; obrt.  montažno okno  dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino ; odklopno okno  enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki ; sklopljeno okno  dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata ; um.  gotsko okno  ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s poslikanim steklom
● 
šol. žarg.  imeti okno  prosto uro sredi pouka ; knjiž.  na okno trka dan, večer  dani se, večeri se ; nar.  dolgo je hodil k njej pod okno  vasovat ; ekspr.  ne mečite denarja skozi okno  ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega ; ekspr.  vsi so na oknih  veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora

okó   očésa s , v pomenu  parni organ vida  mn.  očí ž ( ọ̑ ẹ̑ )
1. čutilo za vid:   primerjati človeško oko z očmi žuželk ; oko in uho / oči ga bolijo ; brisati si, drgniti, meti si oči ; z roko si zasloniti oči pred svetlobo ; zavezati komu oči ; iz oči tečejo solze ; potegniti si klobuk čez oči ; škiliti na levo oko ; zamižati na eno oko ; gledati koga v oči ; smet mu je padla v oko ; po nesreči ga je sunil v oko ; pomežikniti z desnim očesom ; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči ; ekspr.  krvave oči / črne, sive oči  s črno, sivo šarenico ; ekspr.  imeti mačje oči  zelenkaste, podolgovate / negovati okolico oči ; nebo je bilo jasno kot ribje oko ; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa  zelo / solze so ji prišle, stopile v oči  začela je jokati ; imeti solze v očeh  jokati ; s solzami v očeh ga je prosila  jokajoč / ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči ; pren., ekspr.  noč z bleščečimi očmi ; lokomotiva z velikimi očmi / tretje oko  v indijski filozofiji  šesta čakra v sredini čela med obrvmi, ki ima ob aktiviranju sposobnost jasnovidnosti, telepatije, vizualizacije in povezave z duhom
// to čutilo glede na svojo sposobnost:   oči so mu oslabele ; slep na eno oko ; publ.  v vojni je izgubil obe očesi  je oslepel na obe očesi ; ekspr.:  imeti mačje oči  dobro videti v temi ; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
// nav. ekspr., z glagolom  izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol:   čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši  dalj časa so jo gledali ; oči so ji uhajale proti oknu  pogledovala je proti oknu ; njegovo oko se je ustavilo na njej  začel jo je gledati ; sodnikove oči so se zapičile vanj  preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal ; star.  danes ni imel očesa zanjo  je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi ; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje  neprestano jo je gledal ; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu  ga je pogledala ; pasti oči na avtomobilu  dalj časa ga poželjivo gledati ; upreti oči v koga  začeti ga gledati ; spogledljivo je zavijala oči  gledala, pogledovala ; bliskala, streljala je z očmi  jezno ali živahno pogledovala ; ošiniti kaj z očmi  na hitro pogledati ; prebadati koga z očmi  strogo, pozorno ga gledati / z oslabljenim pomenom:  pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi  jezno, prijazno, žalostno ; na stvar gleda s treznimi očmi  trezno , z očmi svojega časa  kot večina sodobnikov
// nav. ekspr.  to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja:   oči se kar bliskajo od jeze ; oči so se jim smejale ; iz oči je sijalo hrepenenje ; hladne, ledene oči ; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja:   marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo ; skrivali so se radovednim očem  radovednim ljudem ; bila je prijetna za moške oči  za moške ; žensko oko to razliko hitro opazi  ženska ; oko strokovnjaka, umetnika  strokovnjak, umetnik / ubili so ga pred materinimi očmi  vpričo matere
3. s prilastkom  očesu podoben del česa:   krompirjeva očesa ; oko cepiča ; oko pri trti / kurje oko  kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom / na (volovsko) oko ocvrto jajce  jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
● 
ekspr.  oči so bile bolj lačne kot želodec  želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti ; ekspr.  samo oči so lačne  ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej ; pog., ekspr.  vsake oči imajo svojega malarja  vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus ; pog.  oči mu že lezejo skupaj  postaja zelo zaspan ; ekspr.  kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja  vsenaokrog ; ekspr.  oči je ne ubogajo več  ne vidi več dobro ; ekspr.  če me oko ne vara  če se ne motim ; star.  mačeha ji ni dala dobrega očesa  ni bila dobra z njo ; pog.  ni mu izmikal oči  gledal ga je (naravnost) v oči ; ekspr.  ni mogel zatisniti očesa  zaspati ; ekspr.  ni mogla verjeti lastnim, svojim očem  da je res ; imeti oči ekspr.  fant je imel oči na pecljih  je zelo radovedno gledal ; ekspr.  imeti oči za kaj  sposobnost za opazovanje, proučevanje ; ekspr.  le kje imaš oči  ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš ; ekspr.  povsod ima oči  vse vidi, opazi ; ekspr.  od skrbi, žalosti si je izjokala oči  zelo je jokala ; ekspr.  oči bi ji izkopala, izpraskala  zelo sem jezna nanjo ; pog.  močna svetloba mu je jemala oči  ga je slepila ; ekspr.  ušesa in oči si maši pred resnico  noče spoznati resnice ; ekspr.  že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo  si jo želijo, bi jo radi imeli ; ekspr.  odpreti oči komu  omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je ; ekspr.  s svojo lepoto je vlekla vse oči nase  povzročala, da so jo vsi gledali ; ekspr.  zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico  ne hoteti jih spoznati, priznati ; ekspr.  zaprl, zatisnil je svoje trudne oči  umrl je ; ekspr.  ko je umiral, sem mu zatisnil oči  pokril oči z vekami ; ekspr.  pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi  biti zelo popustljiv ; ekspr.  drug drugega smo izgubili iz oči  se nismo videli ; ekspr.  ne izpusti ga iz oči  neprestano ga gleda, nadzoruje ; iz oči v oči ekspr.  gledala sta se iz oči v oči  stala sta si nasproti ; ekspr.  pogovoriti se iz oči v oči  odkrito, naravnost ; izpred oči ekspr.  gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči  z oddaljevanjem postal neviden ; ekspr.  izgini, poberi se mi izpred oči  odidi; nočem te več videti ; ekspr.  ne izpusti ga izpred oči  neprestano ga ima blizu sebe ; ekspr.  šele takrat mu je padla mrena z oči  šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila ; ekspr.  na oko ni napačna  po videzu, zunanjosti ; ekspr.  spanec mu leze na oči  postaja zaspan ; pomeriti na oko  po videzu oceniti velikost česa ; pogovarjala se bova na štiri oči  brez prič, zaupno ; ekspr.  na lepe oči posoja denar  brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen ; ekspr.  spanca ni mogla več priklicati na oči  ni mogla več zaspati ; na oko so razločevali vse rudnine  takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali ; ekspr.  zaradi laži se mu ne upa priti pred oči  čuti se krivega, boji se ga ; ekspr.  razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči  kar je videl, dosegel ; rumena barva bije, bode v oči  neprijetno učinkuje ; njegovo vedenje bije v oči  je zelo opazno ; ekspr.  gledati smrti v oči  biti v smrtni nevarnosti ; metati komu pesek v oči  prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico ; pog.  to mi je takoj padlo v oči  udarilo ; ekspr.  dejstvom, resnici pogledati v oči  sprejeti, priznati jih take, kot so ; ekspr.  to mi je takoj udarilo v oči  sem takoj opazil, zagledal ; ekspr.  to je lepo za oko, ni pa praktično  na videz ; ekspr.  to je preveč na očeh  vzbuja preveč pozornosti ; ekspr.  neprestano ga ima na očeh  ga opazuje, nadzoruje ; ekspr.  umiral je vsemu svetu na očeh  vsi so ga videli, ko je umiral ; ekspr.  v mojih očeh si vse izgubil  ne cenim, ne spoštujem te več ; ekspr.  s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh  ga je začela bolj ceniti, spoštovati ; pogovor je potekal med štirimi očmi  brez prič, zaupno ; bila je črna pod očmi  imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti ; imela je kolobarje pod očmi  imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti ; ekspr.  to imejte zmeraj pred očmi  upoštevajte pri svojem delovanju ; ekspr.  ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi  mislim nanj ; črno se mi dela pred očmi  zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve ; ekspr.  poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi  neopazno; hkrati, obenem ; ekspr.  poslušati z očmi in ušesi  zelo pazljivo ; preleteti z očmi stavek, rokopis  na hitro pogledati, pregledati ; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem  vse je opazila ; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi  imam do tega drugačen, drug odnos ; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi  intuitivno spoznavati kaj ; ekspr.  videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi  sam, osebno ; pog.  mačje oko  svetlobni odbojnik (na cestišču) ; v njenih očeh je slabič  po njenem mnenju, mišljenju ; po svetu hoditi z odprtimi očmi  dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe ; ekspr.  pred izložbo so ga bile same oči  zelo jo je gledal ; ekspr.  ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči  bili so zelo suhi, shujšani ; ekspr.  zagovarjati se pred očmi javnosti  pred javnostjo ; ekspr.  oko postave, javnega reda  policist ; ekspr.  jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz  ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam ; strah ima velike oči  če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici ; resnica v oči bode  človek ne mara neprijetne resnice ; več oči več vidi ; takrat je veljalo: oko za oko  če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ; preg.  daleč od oči, daleč od srca ; preg.  vrana vrani oči ne izkljuje  tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦ 
agr.  oko  gosto olistan poganjek ; očesa v siru  luknje ; cepljenje na speče oko  cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad ; cepljenje na živo oko  cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto ; meteor.  orkansko oko  središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra ; min.  mačje oko  poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem ; tigrovo oko  poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem ; rad.  magično oko  priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost ; teh.  oko  luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje ; zool.  pikčasto oko  preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice ; sestavljeno oko  iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino

okobál   tudi  okobálj  [ prva oblika okobau̯ in okobal prisl. ( ȃ )
v razkoračenem položaju kakor pri jahanju:   okobal lesti čez brv ; sedeti okobal komu na ramah ; okobal sesti na zid

okobáliti   -im dov. ( ā ȃ )
okobal sesti:   okobaliti konja / otrok je okobalil klopco
 
alp.  okobaliti greben

okobálo   prisl. ( á )
okobal :   okobalo sedeti na ograji

okòl   -ôla  tudi  ókol -a  [ okou̯ m ( ȍ ó; ọ́ )
nar.  ograjen prostor (ob hlevu) za izpuščanje živine:   spustiti svinje v okol

okôlčje   -a  [ okou̯čje in okolčje s ( ȏ )
zool.  del telesnega ogrodja v zadnjem delu trupa:   prsni koš in okolčje pri pticah

okólen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
1. knjiž.  ki je okoli, v bližini česa:   železniška postaja, trg in okolne ulice / tekmovalci bodo nastanjeni v okolnih hotelih / namazati rano in okolno kožo / okolna temperatura zraka
2. star. okoliški :   gradovi po okolnih hribih ; okolne vasi
♦ 
geol.  okolna kamnina  kamnina, v kateri je rudišče

okóli 1   prisl. ( ọ̑ )
1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:   okoli stoji vrsta stebrov ; okoli se zavrteti / okoli se obrniti, ozreti / ekspr.:  okoli in okoli je gosta živa meja ; okoli in okoli se zasukati
// izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču:   okoli hoditi, letati / okoli poizvedovati, praviti / daleč okoli / ljudje iz vasi okoli
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja neurejenost premikanja:   okoli se klatiti, potepati, potikati / poglejmo, kaj je novega okoli po svetu
2. z izrazom količine  izraža približnost:   od takrat je minilo okoli deset let ; okoli pet stopinj pod ničlo ; tehta okoli sto kilogramov ; okoli tri metre blaga / dohodke so zvišali za okoli tri odstotke
● 
pog.  teden je hitro okoli  hitro mine ; pog.  ne govori tako okoli  povej naravnost; govori o jedru stvari ; star.  to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal  ko sem bil še otrok ; ekspr.  jaz moram ves dan okoli, če hočem kaj prodati  iskati kupce ; nižje pog.  od slabosti okoli pasti  omedleti ; pog.  koga okoli prinesti  ogoljufati, prevarati

okóli 2   predl. ( ọ̑ z rodilnikom
1. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:   zavezati si ruto okoli glave ; sedeti okoli mize ; oviti si vrv okoli roke ; otepati, pogledati okoli sebe ; zemlja kroži okoli sonca ; okoli vasi so nizki griči / ekspr.  okoli in okoli hiše je visoka ograja / naselja okoli Ljubljane ; potovanje okoli sveta ; ogrlica okoli vratu
// nav. ekspr.  za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja:   pogovor se suka okoli poljskih del ; razprava se neprenehoma vrti okoli istega vprašanja / publ.:  truditi se okoli izboljšanja preskrbe ; razburjenje okoli zvišanja cen kruha in mesa ; zapleti okoli gradnje cest  ob gradnji; glede gradnje ; razpravljanje okoli stanarin  o stanarinah ; spor okoli umika čet  zaradi umika; glede umika
2. za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa:   cesta kmalu zavije okoli hriba ; veter piha okoli ogla ; položiti dekletu roko okoli pasu ; okoli rame oprtana torba / tesnoba okoli srca ; smehljaj okoli ust / doma je tam nekje okoli Kranja / ekspr.  krogle žvižgajo okoli nas
3. z izrazom količine  za izražanje približnosti:   pride okoli desetih, desete (ure) ; okoli novega leta ; bilo je okoli leta 1900 ; temperature okoli nič
● 
pog., ekspr.  smukati se okoli deklet  veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost ; pog., ekspr.  ženske so si dale opraviti okoli dojenčka  so se ukvarjale z njim ; ekspr.  sukati se okoli koga  posvečati komu veliko pozornosti ; ekspr.  žena ovija moža okoli mezinca, prsta  mož stori vse, kar žena želi, hoče ; pog.  hoditi okoli njega  prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega ; ekspr.  zmeraj mora imeti koga okoli sebe  v bližini; vedno hoče imeti družbo ; ekspr.  misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe  da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi ; pog., ekspr.  daj mu eno okoli ušes  udari ga ; ekspr.  ljudje so se mu metali okoli vratu  objemali so ga ; ekspr.  letati okoli zdravnikov  pogosto iskati njihovo pomoč

okólica   -e ž ( ọ̑ )
1. področje okoli (večjih) mest:   ljudje so prišli iz mesta in okolice ; ožja, širša okolica / mestna okolica ; okolica mesta / tržaška okolica ; okolica Maribora ; Ljubljana okolica
2. območje okoli, v bližini česa:   hiša je pobeljena, okolica pa je še zanemarjena / vas leži v bližnji okolici rudnika ; v svoji okolici ima precej prijateljev / sredstva za ureditev okolice
// kar je v neposredni bližini česa:   razkužiti okolico rane ; gube v okolici oči
// ljudje, ki živijo v (neposredni) bližini koga:   ima vpliv na svojo okolico ; živi v neprestanem boju z okolico
3. okolje , milje :   težko se je vživel v novo okolico ; prilagajanje okolici

okoličàn   in  okoličán -ána m ( ȁ á; ȃ )
prebivalec okolice:   okoličani so hiteli v mesto na semenj ; meščani in okoličani

okoličánka   -e ž ( ȃ )
prebivalka okolice:   prišle so meščanke in okoličanke ; kmetica okoličanka / tržaška okoličanka

okoličánski   -a -o prid. ( ȃ )
okoliški :   okoličanska vas / je iz ugledne okoličanske rodbine

okolíčiti   -im dov. ( í ȋ )
postaviti, zasaditi kole, količke
a) okoli česa:   okoličiti drevesca za zavarovanje pred zajci
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:   trte okopati in okoličiti

okolína   -e ž ( í )
zastar. okolica :   rad se je sprehajal po okolini / boril se je proti svoji okolini

okóliš   tudi  okolíš -a m ( ọ̑; í )
1. s prilastkom  določeno ozemlje kot organizacijska enota za
a) dejavnost kake ustanove, organizacije:   dostavni poštni okoliš ; matični, sodni, šolski okoliš / gradbeni, zazidalni okoliš / mestni okoliš / odkar so zemljo razdelili, spada vse pod poljanski okoliš
b) kak dogodek, opravilo:   popisni, volilni okoliš
c) pridobivanje česa:   sadni, semenski okoliš / proizvodni okoliš
2. okolica , soseščina :   v vsem okolišu ni poznala nobenega človeka ; okoliš mesta
3. star., v prislovni rabi, v zvezi brez okolišev   brez prikrivanja, naravnost:   povedala mu je brez okolišev
● 
star.  izvedeti kaj po okoliših  posredno, po ovinkih ; v njenem okolišu so imeli gospodinjske skrbi za nizke  okolju, miljeju

okolíšanje   -a s ( ī )
glagolnik od okolišati:   vse to okolišanje se mu je upiralo / povej mi brez okolišanja
● 
knjiž., ekspr.  naloge se je lotil brez okolišanja  hitro, takoj

okolíšati   -am nedov. ( ī )
ekspr.  govoriti hoteno prikrito, ne naravnost:   kaj bi okolišali in slepomišili

okóliščina   -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn.  dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na potek, uresničitev česa:   okoliščine tega ne dopuščajo ; okoliščine so se popolnoma spremenile ; hitro se je moral prilagoditi novim okoliščinam ; nastopile so nenavadne okoliščine / zunanjepolitične okoliščine ; skupek, splet srečnih okoliščin / ed., z oslabljenim pomenom  opozoril bi na okoliščino, da sta pisatelja najbližja rojaka
// razmere :   vse je odvisno od okoliščin, v katerih kdo živi ; v takih, teh okoliščinah ni mogel delati ; živeli so v težkih okoliščinah
2. zastar. okolica :   poznal je vso okoliščino, saj je že povsod beračil
♦ 
pravn.  obteževalne  ki vplivajo na odmero večje , olajševalne okoliščine  ki vplivajo na odmero manjše kazni

okólišen   tudi  okolíšen -šna -o prid. ( ọ̑; ȋ )
1. nanašajoč se na okoliš ali okolico:   okolišne vasi / okolišni prebivalci
// ki je okoli, v bližini česa:   voda je zalila okolišne rove
2. knjiž.  ki gre okoli, okrog:   šli so po okolišni poti

okolíšenje   -a s ( ī )
glagolnik od okolišiti:   sprenevedanje in okolišenje / govoril je neposredno, brez okolišenja
● 
knjiž., ekspr.  naloge se je lotil brez okolišenja  hitro, takoj

okolíšiti   -im nedov. ( í ȋ )
ekspr.  govoriti hoteno prikrito, ne naravnost:   vzroka ni hotel povedati in je okolišil ; okolišiti in slepomišiti ; okolišila je okrog njega kot mačka okrog vrele kaše
// knjiž.  hoditi, iti okoli, po ovinkih:   na potovanju smo včasih tudi okolišili

okóliški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na okolico:   hodil je po okoliških hribih ; okoliške vasi / okoliški kmetje ; okoliško prebivalstvo

okólišnji   -a -e prid. ( ọ̑ )
knjiž. okoliški :   zelenjavo so kupovali pri okolišnjih kmetih / delavci iz okolišnje tovarne  bližnje

okolíti   -ím  in  okólim dov. ( ī í, ọ́ )
postaviti, zasaditi kole za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:   okoliti trto

okólje   -a s , rod. mn.  okólij  tudi  okólj  ( ọ̑ )
1. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka:   prilagoditi se okolju ; biti čustveno povezan z okoljem ; priporočili so mu spremembo okolja ; nastati pod vplivom okolja / družbeno okolje ; kmečko okolje ; vživeti se v novo okolje ; psihološko okolje
// prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar:   postaviti dejanje v določeno okolje ; v takem okolju pride glasba še bolj do veljave ; boj proti onesnaženju okolja ; skrb za ureditev, varstvo človekovega okolja / delovno okolje ; industrijsko, poslovno okolje ; predmeti so postavljeni v naravno okolje ; podporno, razvojno okolje ; življenjsko okolje
// knjiž., ekspr. razpoloženje , ozračje :   glasba ustvarja nekakšno čustveno okolje
2. rač.  celoten sistem, znotraj katerega deluje računalnik, računalniški program:   razvojna okolja za programe ; računalniki z različnimi okolji  operacijskimi sistemi / delovno okolje operacijskega sistema ; računalniško okolje
♦ 
jezikosl.  glasovi se prilikujejo svojemu glasovnemu okolju

okoljevárstven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varstvo okolja:   izboljšati okoljevarstvene standarde ; okoljevarstvena organizacija ; pridobiti, izdati okoljevarstveno dovoljenje

okoljevárstvenica   -e ž ( ȃ )
ženska, ki si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo okolja:   ekologinja in okoljevarstvenica

okoljevárstvenik   -a m ( ȃ )
kdor si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo okolja:   okoljevarstveniki opozarjajo na izsekavanje gozdov ; zaprisežen okoljevarstvenik ; protest okoljevarstvenikov

okoljevárstvo   -a s ( ȃ )
prizadevanje, da se ohrani naravno okolje:   področje okoljevarstva ; spodbujati ozaveščanje ljudi o okoljevarstvu ; okoljevarstvo in ekologija

okóljski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na okolje:   okoljsko varstvo / okoljski program ; okoljska dajatev / okoljsko ministrstvo  ministrstvo za okolje in prostor / okoljska politika  urejanje razmer in odločanje o njih na področju varovanja okolja ; okoljska vzgoja  vzgoja odnosa do okolja in ravnanja z njim

okólnost   -i ž ( ọ̑ )
okoliščina :   okolnosti ne dovoljujejo napada / to je bila za nas razveseljiva, srečna okolnost / opozoril je na okolnost, da sta se ravno pred letom prvič srečala / živeli so v slabih okolnostih  razmerah

ókom   prisl. ( ọ̑ )
zastar., v zvezi priti v okom odvrniti , onemogočiti , preprečiti :   priti v okom nevarnosti, pomanjkanju / brez znanja takemu človeku ne prideš v okom  nisi kos, ne prideš do živega

okomandírati   -am dov. ( ȋ )
nižje pog. opraviti , urediti :   vsako stvar je hitro okomandiral

okomatáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. dati komat na žival:   okomatati konja
// ekspr. naložiti :   okomatati komu vrečo na ramo ; okomatati si srnjaka okrog vratu
2. ekspr. oviti , poviti :   okomatati otroku glavo ; okomatati se v šal

okončáti   -ám dov. ( á ȃ )
zastar. končati :   okončati delo / okončati knjigo

okončína   -e ž ( í )
nav. mn., anat.  del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje:   poškodovati si okončine ; sprednje, zadnje okončine / spodnja okončina  noga ; zgornja okončina  roka ; okončine pri človeku  udi

okoníčiti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž.  natakniti konico:   z železom okoničiti palico
// ošiliti , priostriti :   okoničiti kol

okòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. vojaški obrambni nasip:   naskočiti okope ; obdati utrdbo z okopi / skopati okope  strelske jarke z nasipi ; pren.  taka dejanja so okopi miru
 
publ.  s temi argumenti so zagovorniki reform šli na okope  so zagovarjali, branili reforme ; vznes.  klicati ljudstvo na okope  pozivati, spodbujati k uporu, boju
2. glagolnik od okopati:   okop krompirja

okopálnik   -a m ( ȃ )
agr.  priprava z rezili za okopavanje:   delati z okopalnikom / traktorski okopalnik

okópati 1   tudi  okopáti -am  in  -ljem dov. ( ọ́ á ọ́ )
v vodi odstraniti umazanijo s telesa:   okopati bolnika, otroka ; okopati se v topli vodi ; mesto je bilo, kakor bi se okopalo v svetlem soncu / ekspr.  rože so se okopale v jutranji rosi ; pren., ekspr.  okopati vsako misel v studencu modrosti

okopáti 2   okópljem  tudi  -ám dov. , okôplji okopljíte  tudi  okôpaj okopájte; okôpal  ( á ọ́, ȃ )
zrahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstraniti plevel:   okopati krompir / okopati gredo, vrsto ; okopati vinograd
 
mont.  okopati čelo  s kopanjem očistiti

okopávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od okopavati:   okopavanje koruze

okopávati   -am nedov. ( ȃ )
rahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstranjevati plevel:   okopavati krompir, repo ; okopavati z motiko, okopalnikom

okopavína   -e ž ( í )
nav. mn., agr.  rastlina, ki jo je treba okopavati:   saditi, sejati okopavine ; korenje, krompir in druge okopavine

okopéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
nar.  postati nekoliko plesniv; oprhniti :   žito je okopelo / v vročini kruh okopi  zadahne

okopnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os.  postati kopen:   prisojna pobočja so okopnela

okorájžiti   -im dov. ( á ȃ )
pog. opogumiti , ohrabriti :   boji se, treba ga bo okorajžiti ; nazadnje se je le okorajžila in vprašala / ko se je malo okorajžil, je začel govoriti o ljubezni / dolgo se ni oženil, nazadnje se je pa le okorajžil / kot spodbuda, poziv  kar okorajži se pa začni
● 
pog.  člani dramskega krožka so se letos okorajžili in petkrat igrali  so postali zelo delavni, prizadevni

okorélost   -i ž ( ẹ́ knjiž.
1. otrplost , odrevenelost :   okorelost od mraza
 
med.  okorelost  zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb ; mrliška okorelost  začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic
2. nesposobnost za sprejemanje novosti:   poznali so njegovo okorelost ; okorelost v glasbi

okóren   -rna -o prid. , okórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili:   okoren podeželski fant ; v ženski družbi je precej okoren ; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala ; besede so se mu zdele smešne in okorne
// neroden 2 , nepripraven :   okoren plesalec ; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu:   okorni čevlji ; okoren voz ; okorno pero
b) estetskemu videzu:   velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
// slovnično, stilno neizoblikovan:   okoren, včasih nerazumljiv jezik ; okorni verzi / okorno izražanje
3. ki se s težavo giblje, premika:   star človek je okoren / okorni prsti ; okorne noge

okoreníniti se   -im se dov. ( í ȋ )
agr.  narediti, pognati korenine:   potaknjenci se v zaprti gredi radi okoreninijo

okoréti   -ím dov. ( ẹ́ í knjiž.
1. otrpniti , odreveneti :   prsti so mu od mraza okoreli
 
med.  postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv
2. postati nesposoben za sprejemanje novosti:   duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori

okorévati   -am nedov. ( ẹ́ knjiž.
1. otrdevati , dreveneti :   počasi je okoreval od mraza
2. postajati nesposoben za sprejemanje novosti:   zaostajati in okorevati v stroki

okorístiti se   -im se dov. , okoríščen  ( í ȋ )
pridobiti si zlasti gmotne ugodnosti:   zaradi svoje moči se je lahko okoristil ; iskal je priložnost, da bi se okoristil / okoristiti se z gradnjo železnice, lovom / publ.:  okoristiti se z izkušnjami drugih  uporabiti jih ; okoristiti se s slabostmi ljudi  izrabiti jih, izkoristiti jih

okoríščanje   -a s ( í )
glagolnik od okoriščati se:   zlorabljati položaj za okoriščanje ; okoriščanje mesarjev pri nakupu živine

okoríščati se   -am se nedov. ( í )
pridobivati si zlasti gmotne ugodnosti:   bal se je, da se bodo tuji ljudje okoriščali z njegovim delom ; okoriščal se je z njuno dobroto / okoriščati se s tujim denarjem ; okoriščati se s stisko drugih / publ.:  okoriščati se s tujimi izkušnjami  uporabljati jih ; okoriščati se s pridobitvami revolucije

okórnež   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  okoren človek:   nerada pleše s takim okornežem

okórnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost okornega:   znebiti se okornosti ; okornost doraščajočih otrok / okornost pri delu  nerodnost, nepripravnost / okornost v izražanju

okosmatéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar.  postati kosmat:   goli mladiči kmalu okosmatijo

okosmatíti   -ím dov. , okosmátil  ( ī í )
narediti kaj kosmato:   okosmatiti tkanino / ekspr.  ivje je okosmatilo veje

okósten   -tna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od okostje:   okostni deli

okostenélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost okostenelega:   okostenelost hrustanca / ekspr.:  uradniška okostenelost ; formalizem in okostenelost / ekspr.  kritizirati okostenelost nekaterih vzgojnih ustanov / publ.  kritika nekaterih najznačilnejših okostenelosti v naši literarni zgodovini
 
med.  bolezenska otrdelost zaradi zakostenitve ali poapnenja

okostenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. spremeniti se v kost:   hrustanec okosteni
// med.  bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja:   mišica okosteni
2. ekspr.  postati nesposoben za sprejemanje novosti:   bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel ; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ.  tradicionalna logika je okostenela v shemo  je postala shema

okostenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okosteneti:   okostenitev hrustanca / okostenitev mišice / okostenitev stranke

okóstje   -a s ( ọ̑ )
ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti:   z gibanjem krepiti okostje ; človeško okostje ; okostje roke ; poškodbe okostja ; mišičevje in okostje / ekspr.  okostje hiše  ogrodje

okóstnik   -a m ( ọ̑ )
zastar. okostnjak :   razstavljeni okostniki / sestradani okostniki

okostnják   -a m ( á )
1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju:   ogledovati si razstavljene okostnjake ; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak
 
ekspr.  bolnik je bil živ okostnjak  zelo shujšan
2. ekspr.  zelo suh človek:   ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake

okostnjáški   -a -o prid. ( á )
ekspr.  tak kot pri okostnjaku:   okostnjaški obraz ; okostnjaška roka / okostnjaška koza  zelo suha

okošátiti se   -im se dov. ( á ȃ )
knjiž.  postati košat, bujno razraščen:   na redko nasajena drevesa se preveč okošatijo / ekspr.  okošatiti se v bokih  zrediti se

okòv   -ôva m ( ȍ ō )
1. mn., nekdaj  priprava iz obročev za vklepanje:   imeti okove na nogah / ležal je v okovih na kamnitih tleh / železni okovi
// ekspr., navadno s prilastkom  kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo:   ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli / stoletja smo bili vklenjeni v okove / rešiti se starih idealističnih okovov ; zakonski okovi / z oslabljenim pomenom:  okovi suženjstva ; boj za osvoboditev iz okovov represije
 
ekspr.  streti, zlomiti okove  osvoboditi se
2. kovinski deli, ki varujejo ali so za okras; okovje :   okov iz medi ; kovček z novim okovom
♦ 
elektr.  priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice ; bajonetni okov

okovánec   -nca m ( á knjiž.
1. nav. mn. okovanka :   bil je obut v okovance
2. kdor je vkovan, vklenjen:   na dvorišču so spali okovanci

okovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od okovati:   pripeljali so sani za okovanje
// zastar. okovje :   pipi dati novo srebrno okovanje

okovánka   -e ž ( á )
nav. mn.  močen okovan čevelj, zlasti za hojo po hribih:   obuti okovanke ; prišel je v okovankah
● 
knjiž.  ukradli so mu okovanko  puško

okováti   okújem dov. , okovál  ( á ú )
1. opremiti s kovinskim delom, ki varuje ali je za okras:   z železom okovati vrata / okovati lesena kolesa ; okovati pas z zlatom / okovati okna  montirati nanje okovje
2. nekdaj  nadeti okove:   galjote so okovali / okovati roke v težke verige ; pren., knjiž.  drevesa je okovalo ivje

okôvje   -a s ( ȏ )
1. kovinski deli, ki
a) varujejo ali so za okras:   kovček ima novo okovje ; štedilnik z zarjavelim okovjem ; čevlji z okovjem na robovih
b) omogočajo določeno funkcijo:   okovje oken ; okovje za vrata / okovje kopalnice / pohištveno, stavbno okovje
 
šport.  smučarsko okovje  na smuči pritrjeni kovinski deli stremen
2. več okovov, okovi:   jetnik z okovjem na nogah / ekspr.  dati narod v okovje

ókra   -e ž ( ọ́ )
1. min.  skupek prstenih železovih mineralov:   molibdenova okra
2. rumeno rjava barva; oker :   premazati tla z okro

okrádenec   -nca m ( ȃ )
kdor je okraden:   okradenca sta tatvino prijavila

okràj   -ája m ( ȁ á )
1. do 1965  družbenopolitična skupnost, večja od občine:   predsednik okraja ; gospodarski razvoj okraja / občine v okraju  na ozemlju okraja
// pog.  organi take skupnosti:   okraj je v sosednji stavbi ; biti v službi na okraju / ekspr.  ves okraj hodi sem na malico  vsi delavci organov take skupnosti / manifestanti so se zbrali pred okrajem  poslopjem, kjer imajo ti organi sedež
2. v nekaterih državah  večja upravna enota:   država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje / politični okraj / mestni okraj  osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih ; dunajski mestni okraji
// s prilastkom  določeno ozemlje kot organizacijska enota za
a) dejavnost kake ustanove, organizacije:   sodni, šolski okraj
b) kak dogodek, opravilo:   naborni, volilni okraj
3. del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt 2 delavski, poslovni okraj
4. zastar. območje :   s tega okraja odteka voda v jezero ; za vinogradništvo primeren okraj
5. nav. mn., star. krajevec , krajec :   klobuk s širokimi okraji

okrájati   -am nedov. ( á knjiž.
1. večkrat okrasti:   okrajati pijance
2. ekspr. goljufati , varati :   pri kartanju je okrajal tovariše

okrájec   -jca m ( ȃ )
nav. mn. krajevec , krajec :   klobuk s širokimi okrajci
♦ 
usnj.  okrajci  odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz take kože

okrájek   -jka m ( ȃ )
1. knjiž., navadno s prilastkom rob 1 , obrobje :   okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
// zastar. rob 1 , konec 1 nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi
2. zastar.  nezoran, travnat del med njivami; meja :   pustiti voz na okrajku
3. nav. mn., knjiž., zastar. krajevec , krajec :   klobuk s širokimi okrajki
// del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik :   potegniti si okrajke kape na ušesa
4. knjiž., zastar. obroba , obšitek :   nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
● 
star.  med kosi kruha v košarici je izbral okrajek  krajec ; knjiž.  obrezal je liste in okrajke pometel  obrezke ; zastar.  napisati opombe na okrajek  rob ; knjiž.  golobi so sedali na okrajke stavbe  poličke, nadzidke ; zastar.  zabiti odprtino z okrajki  krajniki
♦ 
alp.  ozek prečni pomol v steni ; anat.  končni del dolge cevaste kosti; epifiza

okrájen   -jna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na okraj
a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor  prva leta po 1945  organ državne oblasti v okraju ; okrajni narodnoosvobodilni odbor  med narodnoosvobodilnim bojem  narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje
b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji:   okrajni glavar, načelnik ; okrajni zdravnik  uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju
c) okrajni šolski svet
2. zastar. obkrajen :   okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh  okoliških

okrájina   tudi  okrajína -e ž ( ā; í zastar.
1. obrobje , rob 1 ta umetnostni spomenik je že na okrajini Primorske
2. pokrajina , območje :   jezikovne razlike med slovenskimi okrajinami

okrájšati   -am dov. ( ȃ )
skrajšati :   okrajšati besedilo / okrajšati trpljenje komu / okrajšati besedo  ne zapisati je z vsemi črkami
♦ 
mat.  okrajšati ulomek  opraviti deljenje števca in imenovalca z istim številom

okrajšáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od okrajšati:   okrajšava predolgih opisov v povesti / zapletena okrajšava besede
2. okrajšana beseda ali besedna zveza:   uporabljati okrajšave ; seznam okrajšav in kratic / stenografske okrajšave

okrajševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
krajšati , skrajševati :   okrajševati in razširjati besedilo

okrák   -a m ( ȃ )
knjiž.  alge in plavajoče rastline na stoječi vodi:   ribnik pokriva okrak

okrancljáti   -ám dov. ( á ȃ )
nižje pog. okrasiti :   okrancljati avto s cvetjem, pisanimi trakovi

okràs   -ása m ( ȁ á )
1. kar kaj polepša, okrasi:   njen najlepši okras so bili lasje ; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali  okraski, nakit
// celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi:   okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini  ornament
2. glagolnik od okrasiti:   uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras

okrásek   -ska m ( ȃ )
predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi:   obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske ; keramični okraski ; okraski iz čipk, zlata / okraski za novoletno jelko ; pren.  govoriti brez okraskov
// likovni element, namenjen olepšavi:   vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo ; knjižni okraski ; stilizirani okraski ; trobenta z vgraviranimi okraski
♦ 
glasb.  glasbeni okrasek  okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom

okrásen   -sna -o prid. ( ā )
1. namenjen olepšavi:   okrasni predmeti / okrasni lonec za lončnice ; okrasni robec v žepu na prsih ; okrasni trakovi ; okrasna keramika ; okrasne resice ; narediti pri podpisu okrasno vijugo / okrasni namen  olepševalni ; okrasna vrednost predmeta / okrasna umetnost  dekorativna umetnost
2. ki se goji za okras:   okrasne rastline ; okrasno drevo, grmičje
♦ 
agr.  okrasna perutnina ; lit.  okrasni pridevek  ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo ; obrt.  okrasni šiv ; okrasni vbod ; tisk.  okrasne črke ; vrtn.  okrasna bučka  buča z drobnimi, različno oblikovanimi plodovi ; okrasna koruza  koruza z navadno pisanimi listi in majhnimi storži ; okrasna paprika

okrasítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okrasiti:   okrasitev dvorane ; okrasitev mesta z zastavami

okrasíti   -ím dov. , okrásil  ( ī í )
narediti kaj (bolj) lepo, krasno:   okrasiti dvorano za prireditev ; okrasiti hiše z zastavami in zelenjem ; rokave je okrasila s srebrno vezenino / okrasiti obleko  dodati okraske / ekspr.  narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje  olepšala
● 
ekspr.  okrasiti svoje ime z doktoratom  postati doktor znanosti ; ekspr.  okrasiti mesto s parkom  narediti v mestu park

okrásje   -a s ( ȃ )
okrasni predmeti:   obesiti okrasje ; izkopana posoda ni okrasje / nositi okrasje iz dragih kamnov  nakit
// celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi:   kovano železno okrasje portalov ; okrasje na baročnih oltarjih
 
ekspr.  le ruta je okrasje njene glave  okras
 
lit.  pesniško okrasje

okrásnica   -e ž ( ȃ )
rastlina, ki se goji za okras:   hortikulturna razstava je bila v znamenju okrasnic in vinske trte ; zelišča in okrasnice

ókrast   -a -o prid. ( ọ́ )
rumeno rjav:   okrasti toni blaga ; okraste hiše / v izložbi prevladujejo okraste in sive barve

okrásti   okrádem dov. , stil.  okràl okrála  ( á ȃ )
s krajo narediti, da kdo česa nima več:   okradel je svojega gospodarja ; okradli so jo na vlaku / okrasti zlatarno
// ekspr. ogoljufati , prevarati :   okradel ga je za najemnino / takratno generacijo so okradli za mnoge sanje

okrašênost   -i ž ( é )
značilnost okrašenega:   praznična okrašenost mesta / okrašenost posode

okraševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na okraševanje:   voditi okraševalno delo pred praznikom / knjiž.  okraševalna umetnost  dekorativna umetnost

okraševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od okraševati:   okraševanje prostorov s cvetjem / okraševanje črk

okraševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
(večkrat) krasiti:   okraševati sobo z rožami / okraševati posodo

okŕcati   -am dov. ( )
1. večkrat lahno udariti s prsti:   okrcal ga je po prstih / okrcati s palico  natepsti
2. ekspr.  ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti:   najprej je vsakemu dal priložnost povedati mnenje, potem ga je pa okrcal ; v članku ga je pošteno okrcal
// ošteti , ozmerjati :   okrcal ga je zaradi malomarnosti ; okrcal je vse po vrsti

okrégati   -am dov. ( ẹ̑ )
pog. opomniti , ošteti :   okregati otroke ; okregal ga je, ker se je zlagal ; pošteno so ga okregali

okremenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
med.  prepojiti se s kremenom ali kalcedonom:   pljuča pri silikozi okremenijo

okrempljáti   -ám dov. ( á ȃ )
nar.  opraskati (s kremplji):   mačka ga je okrempljala

okreníti   okrénem dov. ( ī ẹ́ )
knjiž. obrniti :   okreniti ladjo / okreniti glavo na desno ; ko ga je zaslišal, se je okrenil ; okreniti se od vrat ; okreniti se k občinstvu, proti občinstvu / stvar se je okrenila na bolje
 
knjiž.  okreniti pogovor  začeti se pogovarjati o čem drugem

okrepčáti   -ám dov. ( á ȃ )
nav. ekspr.  povzročiti, da postane kaj krepkejše, močnejše:   juha ga je okrepčala in pogrela ; okrepčati se s čajem, s klobaso / spravil ga je k zavesti in ga okrepčal  nahranil
 
zastar.  okrepčati telo  okrepiti

okrepčáva   -e ž ( ȃ zastar.
1. okrepitev :   telesna okrepčava
2. okrepčilo :   iti po okrepčavo

okrepčeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
krepčilen , krepilen :   okrepčevalna pijača

okrepčevalíšče   -a s ( í )
prostor, kjer se na hitro streže s pijačo in prigrizki:   urediti ob tekmovalni progi okrepčevališče

okrepčeválnica   -e ž ( ȃ )
soba ali manjši gostinski lokal, v katerem se na hitro streže s pijačo, prigrizki in manjšim izborom jedi:   iti na malico v okrepčevalnico ; okrepčevalnica na avtobusni postaji ; gledališče z okrepčevalnico in kadilnico / urediti ob tekmovalni progi okrepčevalnico za tekmovalce  okrepčevališče

okrepčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr.  (večkrat) okrepčati:   studenčnica je okrepčevala žejne popotnike / spanje človeka okrepčuje ; okrepčevati se s toplo juho  krepčati se

okrepčílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki da moč, krepkost:   okrepčilna pijača

okrepčílo   -a s ( í )
kar daje moč, krepkost:   biti potreben okrepčila ; dajati komu okrepčilo / gostilne so nudile popotnikom počitek in okrepčilo ; ekspr.  nositi košare z okrepčili  z jedmi, prigrizki, pijačo

okrepenélost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž. trdost , otrplost :   okrepenelost rok / duševna okrepenelost

okrepenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  otrdeti (od mraza):   roke so mu okrepenele / zemlja je od ognja okrepenela ; pren.  obe politični stranki sta polagoma okrepeneli
 
knjiž.  listi so porjaveli in okrepeneli  se posušili in zgrbančili

okrepílo   -a s ( í )
star. okrepčilo , krepčilo :   trudni so bili in potrebni okrepila / gojiti hojo za telesno okrepilo  okrepitev / najti okrepilo za trditev  podkrepitev

okrepítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od okrepiti:   pomen telovadbe za okrepitev telesa / okrepitev stene z oporniki / okrepitev organizacije / okrepitev postojanke s strojnicami / prizadevanje za okrepitev miru  utrditev ; okrepitev gospodarske dejavnosti  povečanje
2. nav. mn.  dodatna vojaška enota, dana v pomoč:   uničiti cesto, po kateri so prihajale okrepitve ; poslati okrepitve ; čakati na okrepitev

okrepíti   -ím dov. , okrépil  ( ī í )
1. narediti kaj (bolj) krepko, močno:   z drsanjem okrepiti noge ; okrepiti se za potovanje ; med počitnicami se je okrepil / okrepiti stebre s podporami / okrepiti postojanko s topovi / veter se je okrepil / okrepiti mir, oblast, zaupanje  utrditi ; okrepiti odpornost  povečati
2. narediti kaj številčno močnejše:   okrepiti straže ; okrepiti zbor s starejšimi pevci / publ.:  okrepiti sklade za šolstvo  povečati ; okrepiti varnostne ukrepe  pomnožiti
♦ 
jezikosl.  polglasnik se lahko okrepi v a

okrépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. utrjevati , krepiti :   okrepljati telo / okrepljati zdravje

okrepljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. utrjevati , krepiti :   okrepljevati telo / okrepljevati stolpe / okrepljevati odpornost  večati

okresáti   okréšem dov. , okrêši okrešíte; okrêsal  ( á ẹ́ )
nekoliko obtolči, oklesati:   okresati počrnele stene ; pren., ekspr.  urednik mu je okresal članek
● 
ekspr.  okresal ga je  natepel, pretepel

okréšelj   -šlja m ( ẹ́ )
knjiž.  polkrožna globel v gorah, v kateri se zbira ali se je zbiral led:   pot na vrh je vodila čez okrešelj / Okrešelj v Logarski dolini

okrèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. obrat 1 narediti hiter okret ; okret glave / okret na desno / okret k realizmu  preusmeritev / zastar.  ustaviti se na okretu stopnišča  ovinku, zavoju

okretáč   -a m ( á )
anat.  drugo vratno vretence:   okretač in atlas

okréten   -tna -o prid. , okrétnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
gibčen , prožen :   okreten plesalec ; okretna žival / okreten pri delu
 
ekspr.  okreten organizator  spreten, iznajdljiv

okrétnica   -e ž ( ẹ̑ )
žel.  naprava za obračanje železniških vozil:   zapeljati lokomotivo na okretnico ; okretnice in prenosnice

okrétnost   -i ž ( ẹ́ )
gibčnost , prožnost :   okretnost drsalcev ; vaje za razvijanje okretnosti / okretnost pri delu / okretnost duha
 
ekspr.  imeti pri opravljanju poslov precej okretnosti  spretnosti, iznajdljivosti

okrevalíšče   -a s ( í )
zdravstvena ustanova za izboljšanje zdravja slabotnih, bolehnih ljudi in ljudi po prestani hujši bolezni:   na zdravnikov predlog je odšel v okrevališče ; mladinsko okrevališče

okrévanec   -nca m ( ẹ́ )
ozdraveli bolnik:   zapustiti bolnišnico kot okrevanec / okrevanci po mrzlici  rekonvalescenti, prebolevniki

okrévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od okrevati:   počasno okrevanje / poslati koga na okrevanje

okrévati   -am nedov. ( ẹ́ )
izboljševati si zdravje, pridobivati moč po hujši bolezni:   počasi okreva
// dov. , knjiž.  ozdraveti, pozdraviti se:   bal se je, da ne bo nikoli več okreval ; popolnoma okrevati ; toliko je okreval, da hodi

okŕhati   -am dov. ( ŕ r̄ )
narediti, povzročiti, da rezilo (nekoliko) izgubi ostrino:   okrhati nož ; kosa se je okrhala ; pren., ekspr.  znal je okrhati idejno ostrino
// ekspr.  narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti:   bolezen mu je okrhala zdravje ; navdušenje se je okrhalo

okrilátiti se   -im se dov. ( á ȃ )
knjiž., zastar.  dobiti krila:   žuželke se okrilatijo

okríliti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž. poživiti , spodbuditi :   te besede so mu okrilile korak / ljubezen mu je okrilila srce

okrílje   -a s , rod. mn.  okrílij  in  okrílj  ( ȋ s predlogom
1. knjiž. varstvo , zaščita :   iti iz mesta pod okriljem vojaške enote ; biti pod okriljem zidov / zateči se pod okrilje močnejšega
// pokroviteljstvo :   vzeti mladega pesnika pod svoje okrilje ; sklicati posvetovanje pod okriljem Unesca
2. publ. področje , območje :   suniti koga iz pred puškami varnega okrilja / prestopiti iz družinskega okrilja v družbo odraslih / z oslabljenim pomenom:  vračati se v okrilje samote  v samoto ; gorski reševalci delajo v okrilju Planinske zveze  pri Planinski zvezi ; čez progo so šli v okrilju teme  v temi
● 
publ.  zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev  skrbi za ; publ.  medicina je vzela v svoje okrilje tudi vesoljsko medicino  se ukvarja tudi z vesoljsko medicino ; knjiž.  otrok v materinem okrilju  naročju

okrínkati   -am dov. ( ȋ )
knjiž.  nadeti krinko:   okrinkal ga je in poslal na pustni ples ; okrinkal se je, da ga ne bi spoznali ; pren.  vsakokrat so se drugače okrinkali, da bi si pridobili oblast

okrivíti   -ím dov. , okrívil  ( ī í )
knjiž. obdolžiti , obtožiti :   bal se je, da ga bodo česa okrivili ; okrivili so ga tatvine ; po nedolžnem okriviti koga / okriviti nasprotnika, da je kršil sporazum

okrížje   -a s ( ȋ )
knjiž.  križi (v oknih):   otroci so molili glave skozi okrižje oken / z železnim okrižjem preprežena okna

okŕnek   -nka m ( ȓ )
1. knjiž.  zakrneli organ:   skoraj vse višje razvite živali imajo okrnke ; okrnki kril
2. štrcelj :   poviti krvaveči okrnek / ekspr.  ogledovati okrnke jamborov po nevihti

okrnélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje okrnelega:   okrnelost zrkla pri človeški ribici / ekspr.  duhovna okrnelost

okrnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zaostati v rasti, razvoju:   drevo v takem okolju okrni ; sadeži so zaradi suše okrneli / ekspr.:  pisatelj je nekaj časa spremljal mladi rod, dokler ni okrnel ; čustveno, duhovno okrneti
// izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo; zakrneti :   zaradi življenja v jami so hroščku oči okrnele ; zadnji par kril je žuželki sčasoma okrnel

okrnína   -e ž ( í )
knjiž.  kar je okrnjeno:   gledališče brez vpliva občinstva je okrnina / pri kačah je ohranjena okrnina zadnjih nog  zakrneli organ

okrnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okrneti ali okrniti:   okrnitev organa / okrnitev univerze / okrnitev oblasti

okŕniti 1   -im dov. ( ŕ r̄ )
povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje:   okrniti drevo ; okrniti živali rep, rogove / okrnili so mu prste ; pren.  duševno okrniti človeka
// povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu:   okrniti gimnazijo, pevski zbor / cenzura je članek zelo okrnila
// knjiž. zmanjšati , omejiti :   okrniti zaloge / okrniti pravice, ugled / okrniti delovanje društva

okrníti 2   in  okŕniti -em dov. ( ī ŕ )
povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje:   nekaterim živalim okrnejo rep
// povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu:   urednik okrne članek

okŕnjenec   -nca m ( )
ekspr.  kdor ima okrnjen kak organ, del telesa:   skrbeti za okrnjence
// kdor zaostane v rasti, razvoju:   zaradi pomanjkljive nege zrasti v okrnjenca

okŕnjenost   -i ž ( )
stanje okrnjenega:   okrnjenost uda / okrnjenost črtice

okrnjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od okrnjevati:   okrnjevanje rogov / okrnjevanje neodvisnosti  zmanjševanje, omejevanje

okrnjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati, delati, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje:   okrnjevati organe
// povzročati, delati, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu:   okrnjevati šole / knjiž.  okrnjevati neodvisnost  zmanjševati, omejevati

okróg 1   tudi  okròg -óga m ( ọ̑; ȍ ọ́ zastar.
1. okrožje :   to mesto je središče okroga / vojaški okrog
2. območje :   petelin je pregnal vsakega tekmeca iz svojega okroga / zanj ni lepšega dekleta v okrogu zemlje
● 
zastar.  stati v okrogu  v krogu

okróg 2   prisl. ( ọ̑ )
1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:   miza in okrog postavljeni stoli ; okrog se zavrteti ; majolika se vrsti okrog  kroži / okrog se obračati, ozirati / ekspr.:  okrog in okrog je čudovit razgled ; obrniti se okrog in okrog
// izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču:   okrog hoditi / novice okrog pripovedovati / daleč okrog
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja neurejenost premikanja:   okrog postopati, se potikati, tavati
2. z izrazom količine  izraža približnost:   okrog pet stopinj pod ničlo ; tehtati okrog sto kilogramov ; star je okrog šestdeset let ; do mesta je okrog uro hoje / dohodke so zvišali za okrog pet odstotkov
● 
pog.  spet je leto okrog  je minilo ; nižje pog.  od slabosti okrog pasti  omedleti ; nižje pog.  davkarijo okrog prinašati  goljufati, varati

okrog 3   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:   okrog gornje hiše teče lesen hodnik ; družba je zbrana okrog mize ; četa počiva okrog ognjev ; ozreti se okrog sebe / ekspr.  okrog in okrog obzidja so sovražniki / sij okrog lune ; ruta okrog vratu
// nav. ekspr.  za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja:   vse misli se mu vrtijo okrog jedi in pijače ; pogovor se suka okrog veselice / publ.:  hrup okrog previsokih zaslužkov ; prizadevati si okrog zvišanja storilnosti ; zapleti okrog gradnje cest  ob gradnji; glede gradnje ; razpravljanje okrog pokojnin  o pokojninah
2. za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa:   zavijte okrog tega bloka na desno ; sedeti okrog peči ; burja brije okrog oglov / tesno ji je okrog srca ; smehljaj okrog ust
3. z izrazom količine  za izražanje približnosti:   pride okrog enajstih, enajste (ure) ; okrog novega leta ; temperature okrog nič ; elipt.  fant okrog dvajsetih
● 
pog.  hoditi okrog dekleta  prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost ; ekspr.  sliniti se okrog direktorja  prilizovati se mu ; pog.  hoditi okrog njega  prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega ; nar.  govoriti okrog ogla  ne naravnost ; pog.  povpraševati okrog sosedov  pri (vseh) sosedih ; pog.  raznašati mleko okrog strank  k (stalnim) strankam ; pog., ekspr.  daj mu eno okrog ušes  udari ga ; ekspr.  letati okrog zdravnikov  pogosto iskati njihovo pomoč

okrógel   -gla -o  [ okrogəu̯ prid. ( ọ́ )
1. ki ima obliko kroga:   rastlina z okroglimi listi ; plošča je okrogla ; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike
// ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga:   okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj  oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
// ki ima obliko krogle ali dela krogle:   okrogel kamen, sad ; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr.  zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet  navzven ukrivljen, zaobljen
2. ekspr.  ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa:   ta obleka je primerna za okrogle ženske ; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla
3. nav. ekspr.  ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič:   tri tisoč petsto je okroglo število
// pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto:   to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset evrov je okroglih petnajst dolarjev  nekako, približno
// ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote:   imela je okroglih tisoč zlatnikov dote
4. ekspr.  precej velik, precejšen:   plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto
● 
ekspr.  on je večkrat okrogel  (nekoliko) pijan, vinjen ; ekspr.  kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla  njena nosečnost je že zelo vidna ; ekspr.  zardeva pri vsaki okrogli besedi  nespodobni ; publ.  konferenca finančnikov za okroglo mizo  konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni ; publ.  pogovor za okroglo mizo  odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ; ekspr.  peti okrogle pesmi  vesele, razposajene ; ima okroglo pisavo  pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami ; ekspr.  igrati okrogle skladbe  živahne, poskočne ; ekspr.  biti okrogle volje  dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti ; ekspr.  rad pripoveduje okrogle zgodbe  nespodobne; šaljive ; šport. žarg.  žoga je okrogla  izida športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati
♦ 
adm.  okrogli žig ; gozd.  okrogli les  les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene ; strojn.  okroglo brušenje  brušenje okroglih teles, ploskev ; teh.  okroglo železo  železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga

okróglast 1   -a -o prid. ( ọ́ )
1. podoben krogu:   okroglasti listi / mož z okroglastim obrazom / lik okroglaste oblike
// po obliki prereza precej podoben krogu:   žival s podolgovatim, okroglastim telesom
2. ekspr.  ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa:   prijazna, okroglasta ženska

okróglast 2   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben krogli ali delu krogle:   sadeži te rastline so okroglasti / neporasli, okroglasti griči

okróglica   -e ž ( ọ̑ )
1. okroglo, nerazcepljeno poleno:   naložiti na ogenj nekaj okroglic ; okroglice in cepanice
2. knjiž.  posekano tanjše deblo brez vej:   pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja ; okroglice in hlodi
3. zastar.  okrogla senčnica, uta:   rad poseda v okroglici
● 
zastar.  pred hišo je opazil okroglico ljudi  gručo ; zastar.  pevci so stopili v okroglico in zapeli  v krog ; zastar.  sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic  krogel, granat
♦ 
etn.  okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol ; metal.  valjasta klada za stiskanje

okrógličast   -a -o prid. ( ọ̑ )
star. okroglast 1 vsi so se čudili okrogličasti podkvi / okrogličasta drevesna krošnja / mož je že v letih in precej okrogličast

okroglína   -e ž ( í )
1. okrogel, zaobljen del česa:   okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline  obline
 
obrt.  rokavna okroglina  zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
// kar je okroglo sploh:   ostala je le lobanja, spremenjena v prazno okroglino
2. okroglost :   mehkoba in okroglina njegovih lic sta izginili
3. zastar. okolica :   rad se sprehaja po okroglini / v celi okroglini ni lepšega dekleta

okroglínast   -a -o prid. ( í )
nar. okroglast 2 okroglinasti griči

okroglíti   -ím  in  okrógliti -im nedov. , okróglil  ( ī í; ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  delati (bolj) okroglo:   okrogliti izdelke

okroglo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na okrogel:   okrogloglavec, okrogloličnost

okrogloglàv   in  okroglogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
antr.  ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav :   okrogloglavi ljudje / okrogloglava lobanja

okrogloglávec   -vca m ( ȃ )
antr.  človek s kratko in okroglo glavo; kratkoglavec

okrogloglávost   -i ž ( ā )
antr.  značilnost človeka s kratko in okroglo glavo; kratkoglavost

okroglolíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima okrogla lica:   okrogloličen otrok / okrogloličen obraz

okroglolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima okrogle liste:   okroglolistna rastlina
 
bot.  okroglolistni mošnjak ; okroglolistna rosika

okrogloók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima okrogle oči:   okroglooko dekle / okroglook obraz

okróglost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost okroglega:   okroglost predmeta / ekspr.  lica so izgubila svojo okroglost / ekspr.  okroglost se je stopnjevala v pijanost

okrónati   -am dov. ( ọ̑ )
1. podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo krone na glavo:   okronali so ga za ogrskega kralja ; okronati v katedrali ; okronati se za cesarja / Gubca so okronali z razbeljeno krono  položili so mu jo na glavo ; ekspr.  z rožami okronati glavo  okrasiti
2. vznes.  zelo uspešno končati kaj:   okronati vzpon s prihodom na vrh gore

okròv   -ôva m ( ȍ ó )
del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele:   okrov motorja
// zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje :   okrov ključavnice ; okrov radijskega sprejemnika ; okrov ure

okrôvje   -a s ( ȏ )
več med seboj povezanih okrovov:   zaščitno okrovje

okróžati   -am nedov. ( ọ́ )
obkrožati :   celo noč sta dva stražarja okrožala taborišče / mesec okroža zemljo  kroži okoli nje / dolino okrožajo gozdovi / pripovedoval je o ljudeh, ki ga okrožajo

okróžen 1   -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na okrožje:   okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad  v stari Avstriji  organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja ; okrožni zdravnik  v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji  uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju
 
pravn.  okrožno sodišče  prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve

okróžen 2   -žna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. krožen :   okrožna cesta naj bi bila meja mestnega naselja

okroževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. obkrožati :   letalo okrožuje mesto

okrožíti   in  okróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
obkrožiti :   kragulj je okrožil čredo / prijatelji so ga okrožili in mu nazdravili

okróžje   -a s ( ọ̑ )
1. v nekaterih državah  večja upravna enota:   to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje
 
okrožje  od 1945 do 1947  upravna enota, večja od okraja ; okrožje  med narodnoosvobodilnim bojem  večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti
// organi, uradi take enote:   dobiti navodila z okrožja
// s prilastkom  določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za
a) dejavnost kake ustanove, organizacije:   sodno, šolsko okrožje
b) kak dogodek, opravilo:   naborno, volilno okrožje
2. knjiž., ekspr. območje :   to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov
3. zastar. okolica , soseščina :   z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju
4. star. okolje , milje :   vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju
♦ 
voj.  vojaško okrožje  vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov

okróžnica   -e ž ( ọ̑ )
dopis, obvestilo več ljudem o isti stvari:   izdati okrožnico ; profesor je dijakom prebral okrožnico
 
rel.  okrožnica  papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta ; žel.  brzojavna, teleprinterska okrožnica  uradno brzojavno, teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu

okŕšek   -ška m ( ȓ )
knjiž. odkrušek :   okršek opeke

okrtáčiti   -im dov. ( á ȃ )
1. očistiti, zgladiti s krtačo:   okrtačiti čevlje, klobuk ; okrtačiti si obleko
2. ekspr. ošteti , ozmerjati :   preveč ga je okrtačil za tako malenkost

okrúšek   -ška m ( ȗ )
odkrušek :   ledenik je vlekel s seboj skale in okruške ; okruški ometa, opeke

okrúšenost   -i ž ( ū )
stanje, lastnost okrušenega:   zaradi okrušenosti je kipec manj vreden

okrušíti   in  okrúšiti -im,  in  okrúšiti -im dov. ( ī ú; ú ū )
1. s krušenjem nekoliko poškodovati:   s stolom je okrušil steno ; krogle so na več mestih okrušile zid / okrušiti rob skodelice  oškrbiti ; pren., knjiž.  poznejši razvoj je marsikaj okrušil
2. odkrušiti :   s palico je okrušil kos ometa ; pod nogo se mu je okrušil kamen od skale / okrušil je košček čokolade  odlomil

okrúten   -tna -o prid. , okrútnejši  ( ú ū )
ki v svojem ravnanju, zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja veliko nasilje, velik pritisk:   okruten gospodar, morilec / okruten izraz, obraz / okrutni udarci ; okrutno ravnanje / okrutna zver  krvoločna
// ekspr.  zelo hud:   okrutna zima / prvo in najokrutnejše razočaranje v njegovem življenju

okrútnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  okruten človek:   okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi ; povzpetnik in okrutnež

okrútnica   -e ž ( ȗ )
ekspr.  okrutna ženska:   zgodba o okrutnici / kot psovka  z njihovimi čustvi se igraš, okrutnica

okrútnik   -a m ( ȗ )
knjiž.  okruten človek:   strahopetci in okrutniki

okrútnost   -i ž ( ú )
lastnost okrutnega človeka:   bal se je njegove okrutnosti ; okrutnost do otrok / okrutnost ravnanja

okrvavéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati krvav:   odrgnina okrvavi

okrvavíti   -ím dov. , okrvávil  ( ī í )
narediti kaj krvavo:   okrvaviti obleko, robec ; okrvaviti si roke ; obveza se je okrvavila  je okrvavela

oksalát   -a m ( ȃ )
kem.  sol oksalne kisline:   kalcijev oksalat

oksálen   -lna -o prid. ( ȃ )
kem., v zvezi oksalna kislina   organska kislina, ki je v zajčji deteljici, zelenjavi, sadju:   obarjati kalcij z oksalno kislino ; soli oksalne kisline

óksast   -a -o prid. ( ọ́ )
ekspr.  po obliki podoben črki o:   imeti oksaste noge
 
vet.  oksasta stoja  stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami

óksford   -a m ( ọ̑ )
tekst.  bombažna tkanina iz debelih raznobarvnih niti, tkana v platneni vezavi:   srajce iz oksforda

óksi...   prvi del zloženk  ( ọ̑ )
biol., kem.  nanašajoč se na kisik:   oksibioza, oksihemoglobin

oksíd   -a m ( ȋ )
kem.  spojina elementa s kisikom:   nastajanje oksida na površini kovine / aluminijev, bakrov, kovinski, železov oksid

oksidácija   -e ž ( á )
kem.  oddajanje elektronov navadno drugemu elementu ali spojini pri spajanju:   oksidacija bakra, kovin ; rjavenje zaradi oksidacije ; oksidacija in redukcija
 
agr.  oksidacija masti, vina ; biol.  oksidacija v celici  postopno sproščanje kemične energije organskih molekul v celici

oksidacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oksidacijo:   oksidacijski proces ; oksidacijske spremembe / oksidacijska obstojnost

oksidánt   -a m ( ā )
kem.  element ali spojina, ki odvzema elektrone drugemu elementu ali spojini:   kisik je najpomembnejši oksidant v industriji

oksidatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
kem.  ki sprejema elektrone:   oksidativna atmosfera / oksidativne spremembe  oksidacijske
 
teh.  oksidativni plamen  plamen, v katerem kovine in elementi njihovih zlitin delno oksidirajo

oksidáza   -e ž ( ȃ )
biol., kem.  encim, ki katalizira oksidacijo snovi z molekulskim kisikom:   uničevati oksidaze

oksíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oksid:   očistiti oksidno plast ; oksidne spojine
 
metal.  oksidna kožica  tanka oksidna plast na površini kovine ; min.  oksidna ruda  ruda, v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik

oksidíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oksidirati:   preprečevati oksidiranje ; odpornost proti oksidiranju
 
elektr.  anodno oksidiranje

oksidírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. spreminjati lastnosti, značilnosti pod vplivom kisika:   železo rado oksidira
2. kem.  odvzemati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim:   kisik oksidira železo

oksidúl   -a m ( ȗ )
kem.  oksid, ki vsebuje samo en atom kisika; monoksid :   lastnosti oksidulov / bakrov oksidul

oksigén   -a m ( ẹ̑ )
kem. kisik :   spajanje z oksigenom

óksihemoglobín   -a m ( ọ̑-ȋ )
biol.  krvno barvilo, nasičeno s kisikom:   svetlo rdeča barva oksihemoglobina

oksimóron   tudi  oksímoron -a m ( ọ̑; ȋ )
lit.  besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, bistroumni nesmisel:   uporaba besedne igre in oksimorona v poeziji

oksíton   tudi  oksítonon -a m , mn.  oksítoni m in oksítona s ( ȋ )
jezikosl.  beseda z naglasom na zadnjem zlogu:

oksiúr   -a m ( ȗ )
med.  majhna, zelo tanka glista; podančica :   sredstvo zoper oksiure

oktaéder   -dra m ( ẹ́ )
geom.  telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov, osmerec:   izračunati prostornino oktaedra

oktán   -a m ( ȃ )
teh.  sestavina bencina, ki zmanjšuje, preprečuje klenkanje:   količina oktana v bencinu / teh. žarg.  bencin z osemdesetimi oktani  ki ima oktansko število osemdeset
♦ 
kem.  nasičeni aciklični ogljikovodik, katerega molekula vsebuje osem atomov ogljika

oktánski   -a -o prid. ( ȃ )
teh., navadno v zvezi oktansko število   število, ki izraža odpornost bencina proti klenkanju:   bencin z nizkim oktanskim številom / teh. žarg.:  80-oktanski bencin  bencin, ki ima oktansko število osemdeset ; oktanska vrednost bencina  oktansko število bencina

oktánt   -a m ( ā )
geom.  osmina kroga:   narisati oktant
♦ 
astron.  priprava za merjenje višine

oktáv   -a m ( ȃ )
biblio.  velikost grafičnega dela z višino do 25 cm, osmerka:   knjige v kvartu in oktavu [8]

oktáva   -e ž ( ȃ )
1. glasb.  interval v obsegu osmih diatoničnih stopenj:   zaigrati, zapeti oktavo / enočrtna oktava / struna zveni (za) oktavo višje
 
ekspr.  ali ne boste še odšli, je rekla za oktavo višje, kot je sicer govorila  s precej višjim glasom, glasneje
// osma diatonična stopnja glede na dani ton:   kvarta in oktava
2. lit.  kitica iz osmih enajstercev; stanca :   pesem v oktavah

oktáven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oktav:   knjiga oktavnega formata

oktét   -a m ( ẹ̑ )
1. glasb.  ansambel, sestavljen iz osmih instrumentalistov ali pevcev:   nastop okteta / pevski oktet / Slovenski oktet
// skladba za tak ansambel:   zbirka oktetov
2. kem.  skupina osmih elektronov:   na obli manjkata do okteta še dva elektrona

oktétovec   -vca m ( ẹ̑ )
pog.  član Slovenskega okteta:   povabiti oktetovce ; nastopi, uspehi oktetovcev

október   -bra m ( ọ́ )
deseti mesec v letu:   opraviti dogovorjeno delo do prvega oktobra / zgodilo se je (meseca) oktobra lani / sončni oktober  oktobrsko vreme ; ekspr.  zlati oktober  prevladujoča rumena, zlata barva narave v oktobru / oktober  in  Oktober  oktobrska revolucija

októbrica   -e ž ( ọ́ )
nar. notranjsko krizantema :   beli cveti oktobric

októbrski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oktober:   topel oktobrski dan / oktobrska dela na vrtu
♦ 
zgod.  oktobrska diploma ; oktobrska revolucija  socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo diktature proletariata leta 1917 v Rusiji

oktroírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  uveljaviti brez odobritve parlamenta:   oktroirati ustavo / oktroirati politični program

okujína   -e ž ( í )
teh.  s kovanjem odstranjena oksidna plast, ki nastane ob žarjenju pri visoki temperaturi:   ob nakovalu je bilo veliko okujine

okulácija   -e ž ( á )
agr.  cepljenje, pri katerem se oko cepiča vstavi za lubje podlage, cepljenje na oko:   okulacija in kopulacija / okulacija na speče oko  pri kateri odžene oko cepiča naslednjo pomlad ; okulacija na živo oko  pri kateri odžene oko cepiča še isto leto

okulár   -ja m ( ā )
fiz.  očesu bližja leča ali sistem leč kake optične priprave:   okular daljnogleda, mikroskopa ; goriščna razdalja okularja

okulíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od okulirati:   uspešnost okuliranja

okulírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
agr.  vstavljati oko cepiča za lubje podlage, cepiti na oko:   okulirati sadno drevje

okulíst   -a m ( ȋ )
zdravnik specialist za okulistiko:   iti na pregled k okulistu

okulístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na okuliste ali okulistiko:   okulistični oddelek

okulístika   -e ž ( í )
veda o očesu in očesnih boleznih:   razvoj okulistike

okulístka   -e ž ( ȋ )
zdravnica specialistka za okulistiko:   hoditi na preglede k okulistki

okúlten   -tna -o prid. ( ȗ )
1. knjiž. neviden 2 , skriven :   okultni vzroki
 
med.  okultna krvavitev  krvavitev, ki je ugotovljiva le z laboratorijsko preiskavo, prikrita krvavitev
// skrivnosten , nerazumljiv :   nastopa kot okultni modrec ; okultni pojavi
2. okultističen :   okultne skrivnosti / okultne vede / okultna psihologija  parapsihologija

okultíst   -a m ( ȋ )
kdor se ukvarja z okultizmom:   zanimanje okultistov za medije / bil je mistik in okultist

okultístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na okultiste ali okultizem:   okultistični sestanki / okultistične vede

okultízem   -zma m ( ī )
nauk o spoznanju skrivnostnih, nedostopnih stvari:   seznaniti se z okultizmom / očitati komu okultizem  ukvarjanje s tem naukom

okún   -a m ( ȗ )
zool.  manjša sladkovodna riba olivno zelene barve s temnejšimi lisami, Acerina cernua:   loviti smuče, okune in ostriže

okupácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od okupirati, zasedba:   protestirati proti okupaciji ozemlja ; nejasen položaj po fašistični okupaciji
2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast:   okupacija je trajala štiri leta ; dočakati konec okupacije
● 
publ.  okupacija z glasbo  ukvarjanje
♦ 
pravn.  okupacija  prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar ; zgod.  francoska okupacija  od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo

okupacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na okupacijo, zasedben:   okupacijska oblast / okupacijsko obdobje / okupacijska cona / okupacijske čete ; okupacijska vojska / okupacijski denar  denar, ki je v veljavi med okupacijo
♦ 
med.  okupacijsko zdravljenje  zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela

okupátor   -ja m ( ȃ )
kdor, navadno z bojem, spravi tuje ozemlje pod svojo oblast; zavojevalec , osvajalec :   upreti se okupatorju ; pregnati okupatorja ; fašistični okupator / okupatorji so ga ujeli  okupacijski vojaki

okupátorjev   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od okupator:   obračunali so z izdajalci in okupatorjevimi sodelavci ; okupatorjevo nasilje

okupátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na okupatorja:   okupatorske metode / okupatorske čete  okupacijske čete

okupírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast; zasesti , osvojiti :   nacistična Nemčija je okupirala sosednje države / publ.  študentje so v znak protesta okupirali univerzo
2. nedov. in dov. , publ.  jemati razpoložljivi čas, zaposlovati:   novo delo ga je sprva popolnoma okupiralo / okupira ga zlasti problem smisla človekovega bivanja  zanima ga, razmišlja o njem
● 
ekspr.  na zabavi ga je spretno okupirala  si pridobila njegovo družbo

okús   -a m ( ȗ )
1. čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega organa v ustih:   ima zelo izostren okus ; nekatere živali nimajo razvitega okusa ; okus, vid in drugi čuti / zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh
// značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom:   otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj ; grenek okus kostanjevega medu ; nekateri siri so precej ostrega okusa ; pekoč okus žganja ; trpek okus vina  trpkost / plin brez barve, vonja in okusa / izboljšati okus jedi ; pog.  dodati malo mesa za okus  za izboljšanje okusa ; jed brez okusa  plehka, neokusna / prepoznati jed po značilnem okusu ; sladoled s čokoladnim okusom ; žganje ima okus po janežu ; okus po kovini
// občutek, kot ga povzročajo te značilnosti:   v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus
2. merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani:   njuna okusa se razlikujeta / za moj okus je nekoliko preslano ; ekspr.  siri za vsak okus ; posolite in popoprajte po okusu
3. merila o lepem, primernem, skladnem:   prilagoditi se okusu mladine ; to ne ustreza modernemu okusu ; okus časa se spreminja / literarni okus romantike / obleka ni narejena po mojem okusu
// sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno:   ta človek ima dober okus ; oblačiti se z okusom ; z zanesljivim okusom presojati umetniško delo ; izbrušen okus ; okus za okraske ; vzgajanje okusa
● 
vzemi bonbon, da si popraviš okus  da ne boš imel v ustih več slabega okusa ; ekspr.  priti na okus pri kaki stvari  začutiti zadovoljstvo ob njej ; ekspr.  izbira je stvar okusa  vsak izbere po svojem okusu ; kolikor ljudi, toliko okusov ; okusi so različni  ljudje se glede na okus razlikujejo

okúsen 1   -sna -o prid. , okúsnejši  ( ú ū )
1. ki ima prijeten okus:   okusna hrana ; pripravlja zelo okusne jedi ; okusna pečenka / ta rastlina je znana po velikih okusnih sadovih
2. ki ustreza merilom o lepem, primernem, skladnem:   nosila je zelo okusno obleko ; okusna oprema knjige ; cvetlice v okusnih vazah ; razstava je bila lepša in okusnejša kot lani / ekspr.  napisi niso bili ravno okusni  niso bili primerni

okúsen 2   -sna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na okus:   okusni organ ; okusni živec / okusni občutki ; okusna značilnost pijače

okúsiti   -im dov. , okúšen  ( ú ȗ )
1. zaznati z okusom:   okusiti kislost vina, sladkost peciva
// ekspr.  spoznati prijeten okus česa:   ko je vino okusil, ga je še rajši pil / v tem času sem prvič okusil razne sladkarije  jedel
2. ekspr. doživeti , občutiti :   okusiti krivice, zatiranje ; okusil je mnogo težav in bridkosti / okusiti fronto, vojno / okusiti udobje  spoznati / komaj je okusila življenje  malo spoznala / z oslabljenim pomenom  okusiti poraz  biti poražen , uspeh  uspeti
 
ekspr.  dostikrat je okusil palico  bil tepen ; ekspr.  jaz sem že okusil njegove pesti  mene je že natepel, pretepel

okúsnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost okusnega 1 :   hvaliti okusnost jedi ; okusnost in hranilnost krme / resnobna okusnost oblačil

okušálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na okušanje:   okušalna sposobnost / okušalni organ  organ za zaznavanje okusa
 
anat.  okušalne brbončice

okušálo   -a s ( á )
okušalni organ:   učinek kisline na okušalo

okúšanje   -a s ( ú )
glagolnik od okušati:   okušanje hrane / okušanje življenja

okúšati   -am nedov. ( ú )
1. zaznavati z okusom:   okušati grenkost in kislost ; živali okušajo drugače kot ljudje / vsak zalogaj je imel dolgo v ustih, da bi ga lahko čim bolj okušal
2. ekspr. doživljati , čutiti :   okušati bridkosti in težo življenja ; okušati ugodnosti privilegiranega položaja / z oslabljenim pomenom  okušati obup  biti obupan

okuševálec   -lca  [ okuševau̯ca tudi okuševalca m ( ȃ )
degustator , pokuševalec :   okuševalec vina

okuzmáti   -ám  tudi  okúzmati -am dov. ( á ȃ; ȗ )
star. oskubsti , populiti :   okuzmati lesenemu konju grivo

okúžba   -e ž ( ȗ )
1. vdor bolezenskih mikrobov v organizem:   preprečiti okužbo ; zavarovati živino pred okužbo ; nevarnost, vir okužbe ; čas od okužbe do izbruha bolezni / okužba s hrano ; pren., ekspr.  okužba s prevratnimi nazori
 
med.  kapljična okužba  ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju ; okužba z dotikom ; tiha okužba  okužba brez znakov in simptomov bolezni
// bolezensko stanje po tem vdoru:   preboleti, zdraviti okužbo
2. prenos povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline:   preprečiti okužbo zdravih sadik ; okužba nasada
// prenos povzročitelja bolezni v kaj, na kaj:   okužba mleka, posode
3. vdor škodljive programske kode v računalnik:   protivirusni program je preprečil okužbo računalnika ; okužba s črvi, virusi

okúženec   -nca m ( ȗ )
nav. ekspr.  okužen človek:   bolniške sobe so bile polne okužencev ; izognil se ga je kot okuženca

okúženje   -a s ( ȗ )
glagolnik od okužiti:   bati se okuženja ; preprečiti okuženje / okuženje vode

okúženka   -e ž ( ȗ )
nav. ekspr.  okužena ženska:   izogibati se okuženk ; pregledati okuženke

okúženost   -i ž ( ȗ )
stanje, lastnost okuženega:   ugotoviti okuženost / okuženost posode ; pren., ekspr.  moralna okuženost

okuževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. vnašati, prenašati bolezenske mikrobe v organizem:   okuževati s kašljanjem ; okuževati s sifilisom ; okuževati se z onesnaženo vodo
2. prenašati povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline:   okuževati nasade
// prenašati povzročitelja bolezni v kaj, na kaj:   okuževati zrak

okužítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okužiti:   preprečiti okužitev rane ; čas od okužitve do izbruha bolezni

okúžiti   -im dov. ( ú ȗ )
1. vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem:   izolirati obolele, da ne bi okužili zdravih ; okužiti poskusne živali ; umetno okužiti ; paziti, da se rana ne okuži / pri delu z bolniki se je okužil ; pren., ekspr.  s takim mišljenjem je okužil tudi druge ; okužiti se z navdušenjem
2. prenesti povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline:   okužiti nasad, seme ; okužiti s trosi, mikrobi
// prenesti povzročitelja bolezni v kaj, na kaj:   bolnik je okužil pribor ; okužiti vodo / okužiti z radioaktivnimi snovmi ; okužiti hrano s kemičnimi sredstvi
3. vnesti, prenesti škodljivo programsko kodo v računalnik:   s črvom, virusom okužiti datoteko, računalnik
● 
ekspr.  svet ga še ni okužil  pokvaril

okužljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko, hitro okuži:   zaradi oslabelosti je bil še bolj okužljiv
// ki lahko okuži; kužen :   okužljivi bolniki / okužljiva bolezen  nalezljiva bolezen

okvalificírati   -am dov. ( ȋ )
publ. označiti , opredeliti :   njegov postopek je težko okvalificirati ; vsako kritiko so okvalificirali kot nergaštvo

okvára   -e ž ( ȃ )
1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje:   na daljnovodih so nastale okvare ; popraviti okvaro ; huda, majhna okvara ; okvare v motorju / okvare na mostu
 
pog.  vozilo je v okvari  ima okvaro, je pokvarjeno
2. med.  stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni:   nesreča je povzročila okvaro možganov ; njegove bolezenske okvare so posledice padca ; okvara sluha ; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro  napako

okváriti   -im dov. ( á ȃ )
1. med.  povzročiti okvaro:   nalezljive bolezni lahko okvarijo srčno mišico ; krvavitev v možganih mu je okvarila možgansko tkivo / hrup okvari sluh
2. poškodovati :   rja je okvarila kovino

okvárjati   -am nedov. ( á )
povzročati okvaro:   visok krvni tlak okvarja srce, možgane in ledvice

okvárjenec   -nca m ( ȃ )
med.  kdor ima okvaro:   telesni okvarjenec

okvásiti   -im  tudi  okvasíti -ím dov. , okvásil; okvášen  tudi  okvašèn  ( ā ȃ; ī í )
dodati kvas:   okvasiti testo

okvír   -a m , v prvem pomenu tudi  okvírja  ( ȋ )
1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete:   sneti, vzeti iz okvira ; dati, vstaviti v okvir ; slike so v bogatih okvirih ; baročni okvir zrcala ; napraviti okvir za sliko
// tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja:   okvir harfe ; okvir obliča, žage ; okviri za očala
// kar je po obliki tej podobno:   osmrtnica v črnem okviru ; kamnit okvir na grobu / okvir sita ; okvir okrog znamk  rob ; v okviru vrat se je prikazala gospodinja  v vratni odprtini / vratni okvir  (vratni) podboj
2. knjiž.  kar kaj obdaja, obkroža:   panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč ; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir  v pokrajino ; scenski okvir drame  scena
3. s prilastkom  kar kaj opredeljuje, omejuje:   idejni okvir delovanja ; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja ; raziskati socialni okvir življenja na vasi ; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom:  to ne sodi v okvir šole ; reforme v okviru fevdalne družbe  v fevdalni družbi ; poskrbeti za kaj v okviru možnosti  kolikor je mogoče ; delovati v okviru predpisov, zakonov  po predpisih, zakonih
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek:   zapirati se v ozke nacionalne okvire ; veljavnost predpisov v občinskem, državnem okviru
● 
publ.  poiskati nove organizacijske okvire  oblike ; publ.  sklepni prizori so padli iz okvira  niso bili v skladu s celoto ; publ.  zadržati cene v pametnih okvirih  preprečiti čezmerno zvišanje cen ; ekspr.  vsakdanjost brez zlatega okvira  neolepšana
♦ 
grad.  okenski okvir  ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril ; lit.  okvir novele, romana  del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo ; pravn.  kazenski okvir  najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje ; teh.  okvir vozila  del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila ; tisk.  kopirni okvir ; um.  slepi okvir  na katerega se napne platno pri slikanju ; voj.  okvir  priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje

okvírast   -a -o prid. ( ȋ )
podoben okviru:   okvirasti okrasni elementi na stropu

okvírček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od okvir 1:   okvirček za diapozitiv, sliko

okvíren   -rna -o prid. ( ȋ )
1. ki vsebuje bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti:   okvirne smernice gospodarskega razvoja ; dati nekaj okvirnih navodil / publ.:  podati v knjigi obravnavane probleme v okvirnih obrisih ; določili so okvirne vsote, ki jih bodo kolektivi prispevali  približne
2. nanašajoč se na okvir 1:   okvirna oblika / okvirno ogrodje
♦ 
agr.  okvirna brana  brana, ki ima ogrodje v obliki okvira ; grad.  okvirni podboj ; lit.  okvirna novela  novela, pri kateri navadno začetni in končni del besedila uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo ; pravn.  okvirni zakon  zakon, ki vsebuje le splošne in temeljne predpise ; rad.  okvirna antena

okvíriti   -im nedov. ( ī ȋ )
1. dajati, vstavljati v okvir:   okviriti sliko, ogledalo
2. knjiž. obdajati , obkrožati :   biti odmaknjen od resničnosti, ki okviri življenje
3. knjiž. omejevati , določati :   razvoj narodne in politične zavesti okvirita dve pomembni letnici

okvírjanje   -a s ( í )
glagolnik od okvirjati:   razvijanje in okvirjanje diapozitivov ; okvirjanje slik

okvírjati   -am nedov. ( í )
1. dajati, vstavljati v okvir:   okvirjati slike in ogledala
2. knjiž. obdajati , obkrožati :   venec luči je okvirjal jezero / obraz so ji okvirjali dolgi črni lasje

okvírje   -a s ( ȋ )
več okvirov, okviri:   prebarvati okensko okvirje

okvírnica   -e ž ( ȋ )
stranica okvira:   zlepiti okvirnice
● 
knjiž.  ostati v okvirnicah predloge  ravnati se po predlogi
♦ 
tisk.  okvirnice  črte, ki uokvirjajo besedilo, tabele

okvírnost   -i ž ( ȋ )
značilnost okvirnega:   okvirnost dojemanja pojavov

ól   -a  [ tudi ou̯ m ( ọ̑ )
zastar. pivo :   pri Slovanih sta bila cenjena medica in ol

olahkôtiti   -im dov. ( ō ȏ )
star. olajšati :   olahkotiti ljudem življenje / olahkotiti dihanje

olájšanje   -a s ( ȃ )
1. glagolnik od olajšati:   olajšanje bolečin / olajšanje gospodinjskih del s stroji / pogovor mu je bil v olajšanje
2. prijeten občutek, ki nastopi zaradi prenehanja velike čustvene vznemirjenosti:   po prestanem strahu je začutil olajšanje ; z olajšanjem je opazil, da vihar ponehuje / z občutkom olajšanja zapuščati bolnišnico / na obrazu se mu je pokazalo olajšanje

olájšanost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost olajšanega:   olajšanost prevoza / vzdihniti z olajšanostjo  olajšanjem

olájšati   -am dov. ( ȃ )
1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo:   olajšati komu bolečine, trpljenje ; olajšati položaj brezdomcev po potresu ; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo
// narediti kaj manj naporno, težavno:   olajšati prehod čez reko ; udobni avtobusi so olajšali vožnjo ; olajšati si delo s stroji
// narediti kaj manj zapleteno:   olajšati razvoj medsebojnih odnosov ; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje ; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja
2. narediti manj težko:   z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike ; olajšati si tovor
● 
ekspr.  avto mu je kar precej olajšal denarnico  zanj je potrošil precej denarja ; ekspr.  v temni ulici so ga olajšali za denar  so mu ga vzeli, so ga oropali ; ekspr.  znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina  so mu jih popili ; ekspr.  olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom  s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino

olajšáva   -e ž ( ȃ )
1. omilitev ali zmanjšanje dajatve, obveznosti:   s carinskimi olajšavami pospeševati tranzitni promet ; doseči davčne olajšave za industrijo umetnih gnojil / vozne olajšave  znižanje cene za prevoz
2. kar kaj olajša:   učila so olajšava pri pouku / dati bolniku olajšave  blažila
3. zastar. olajšanje :   olajšava bolečin

olajševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki olajšuje:   olajševalen jok / olajševalni ukrepi ; olajševalne spremembe statuta
 
pravn.  olajševalne okoliščine  okoliščine, ki vplivajo na odmero manjše kazni

olajševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od olajševati:   olajševanje dela / skrb za olajševanje posledic suše

olajševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj manj neprijetno, manj hudo:   olajševati komu težave, trpljenje ; olajševati življenje sirotam
// delati kaj manj naporno, težavno:   stroji olajšujejo delo ; olajševati učenje jezikov z novimi metodami
// delati kaj manj zapleteno:   olajševati položaj

olajšílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. olajševalen :   olajšilna misel

olalà   tudi  ólalà medm. ( ȁ; ọ̑-ȁ pog.
1. izraža začudenje, presenečenje:   olala, tako mlad je še
2. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi:   olala, pa sem se spomnil
3. izraža opozorilo:   olala, le počasi

olasáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. zastar. zlasati :   olasal ga je, kakor je zaslužil
2. nar.  površno pokositi, populiti:   Kako so olasali lepi travnik! Redi so kar kosmate  (I. Zorec)

olastníniti   -im dov. ( í ȋ )
1. spremeniti družbeno lastnino v kako drugo obliko lastnine, zlasti zasebno:   olastniniti banko ; olastniniti podjetje z odkupom delnic
2. pridobiti kaj s postopkom lastninjenja:   olastniniti premoženje

olastnínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od olastniniti:   po osamosvojitvi Slovenije je stekel proces olastninjenja ; olastninjenje družbenega kapitala ; olastninjenje podjetja

óldtájmer   in  oldtimer -ja  [ ólttájmer m ( ọ̑-á pog.
starinsko vozilo; starodobnik :   oldtajmerji so evidentirani in označeni s posebnimi tablicami z letnicami ; sprevod, zbirka oldtajmerjev

oleánder   -dra m ( á )
okrasni zimzeleni grm z belimi, rdečimi, rumenimi cveti v socvetju:   postaviti oleandre pred hišo ; močen vonj cvetočih oleandrov

oleándrov   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na oleander:   oleandrovo cvetje

oleát   -a m ( ȃ )
kem.  sol oljne kisline ali njen ester:   natrijev oleat

oledenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. knjiž.  spremeniti se v led; zmrzniti :   voda je oledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti :   cesta je oledenela ; površina jezera je že oledenela
2. ekspr.  postati zelo hladen, mrzel:   koža na rokah mu je oledenela
3. ekspr.  postati negiben, tog:   oledeneti od groze, strahu ; vztrepetal je in oledenel
// v zvezi s kri, srce   začutiti velik strah, grozo:   kadar me je pogledal, mi je oledenela kri ; ob tem kriku mu je oledenelo srce
● 
ekspr.  prej prijazni pogled mu je oledenel  postal brezčuten, zelo hladen ; ekspr.  ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih  izginil z lic

oledenévati   -am nedov. ( ẹ́ knjiž.
1. spreminjati se v led; zmrzovati :   spodaj sneg že oledeneva
2. ekspr.  postajati negiben, tog:   oledenevati od groze, v grozi
// v zvezi s kri, srce   čutiti velik strah, grozo:   kri mu je oledenevala ob mislih na nevarnost

oledenítev   -tve ž ( ȋ knjiž.
1. zmrznjenje :   oledenitev snežne odeje
2. poledenitev :   sledovi davne oledenitve

oledeníti   -ím dov. , oledénil  ( ī í )
knjiž.  prekriti z ledom:   mraz je oledenil letalska krila ; pren., ekspr.  boji so oledenili njihova srca

oleín   -a m ( ȋ )
kem.  spojina glicerola z oljno kislino:

oleografíja   -e ž ( ȋ )
tisk., um., ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja  barvna reprodukcijska tehnika, ki posnema oljnato sliko:   strokovnjak za oleografijo
// odtis v tej tehniki:   na steni je visela oleografija ; cenena, velika oleografija

olepíti   in  olépiti -im,  tudi  olépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. oblepiti :   olepiti fotografijo s pisanim trakom / olepiti čevlje z blatom

olepotíčiti   -im dov. ( í ȋ )
okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom:   olepotičiti obraz, telo ; olepotičiti se za ples
// knjiž., ekspr.  okrasiti, olepšati sploh:   sneg je olepotičil drevje / olepotičiti pripoved z metaforami

olepotíti   -ím  tudi  olepôtiti -im dov. , olepótil  tudi  olepôtil  ( ī í; ō ȏ )
knjiž. okrasiti , olepšati :   olepotiti kip / olepotiti jezik / olepotiti se za ples  olepotičiti se

olépšanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od olepšati:   olepšanje hiše / govoril je odkrito, brez olepšanja  olepševanja

olépšati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. narediti kaj (bolj) lepo:   olepšati balkon z rožami / z vinom si je skušal olepšati življenje / olepšala se je za ples  olepotičila
2. opisati, prikazati kaj lepše, kot je:   pripovedovalec je dogodek precej olepšal

olepšáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od olepšati:   zbirati denar za olepšavo stavbe
2. kar kaj olepša:   to je bistveno, drugo je samo olepšava / govoriti naravnost, brez olepšav  olepševanja

olepšávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od olepšavati:   olepšavanje zgradb / olepšavanje prihodnosti / govoriti brez olepšavanja

olepšávati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati kaj (bolj) lepo:   olepšavati stene
2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je:   ne olepšavajte stanja, resnice

olepševálec   -lca  [ olepševau̯ca tudi olepševalca m ( ȃ )
kdor kaj olepšuje:   nagraditi najprizadevnejše olepševalce kraja

olepševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na olepševanje:   olepševalni postopek / olepševalni stroški / olepševalno društvo  društvo, ki skrbi za olepševanje kraja, turističnega območja

olepševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od olepševati:   olepševanje stanovanja / olepševanje dogodkov, stanja / povedati kaj brez olepševanja

olepševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj (bolj) lepo:   olepševati stanovanje
2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je:   olepševati dogodke ; nič ne olepšuj, ampak povej resnico

olesenélost   -i ž ( ẹ́ )
1. značilnost olesenelega:   olesenelost stebla
2. ekspr. negibnost , togost :   ko je olesenelost popustila, je začel trepetati po vsem telesu

olesenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. spremeniti se v les:   rastlina, steblo oleseni
2. ekspr.  postati negiben, tog:   noge so mu olesenele od mraza / pred gospodarjem je kar olesenel

olesenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oleseneti:   hitra olesenitev stebla

olevíti se   -ím se dov. , olévi se  in  olêvi se; olévil se  ( ī í )
odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože:   kača, rak se olevi / pajku se je olevilo tudi črevo

olíčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. knjiž. polakirati , pobarvati :   oličiti pohištvo
2. nar. oluščiti :   oličiti fižol / oličiti deblo  obeliti

olíčkati   -am dov. ( ȋ )
odstraniti s koruznega storža krovne liste:   oličkati koruzo, storž

oligárh   -a m ( ȃ )
polit.  pripadnik oligarhije:   interesi, vlada oligarhov
// knjiž.  zelo bogat in vpliven človek:   denarni, finančni oligarhi / politični oligarh

oligárhičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na oligarhe ali oligarhijo:   oligarhična vlada / oligarhična ureditev

oligarhíja   -e ž ( ȋ )
polit.  majhna skupina ljudi, zlasti bogatih, ki ima oblast:   interesi, vlada oligarhije ; zemljeposestniška oligarhija / strankina oligarhija
 
ekon.  finančna oligarhija  lastniki finančnega kapitala
// politična ureditev z vladavino take skupine ljudi:   odpraviti oligarhijo

oligo...   ali  óligo...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na majhen, maloštevilen, slaboten:   oligofrenija, oligokracija, oligosaharid

oligocén   -a m ( ẹ̑ )
geol.  mlajša doba starejšega terciarja:   v oligocenu so se oblikovale Alpe

oligocénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oligocen:   oligocenske okamnine / oligocenska doba

oligofreníja   -e ž ( ȋ )
med., nekdaj  duševna nerazvitost:   idiotija, imbecilnost in druge stopnje oligofrenije

oligopól   -a m ( ọ̑ )
stanje na trgu, ko obstaja le majhno število ponudnikov blaga, določene storitve:   oligopol trgovcev ; oligopol pri prodaji bencina ; preprečevanje oligopolov ; monopol in oligopol

oligopólen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oligopol:   oligopolni procesi ; oligopolna struktura trga ; imeti oligopolen položaj

oligopolíst   -a m ( ȋ )
kdor soustvarja oligopol:   spet so se enormno povečali dobički trgovskih oligopolistov

olíka   -e ž ( ȋ )
olikano, lepo vedenje:   učiti koga olike / ta človek je brez olike / tako zahteva olika  pravila lepega vedenja

olíkanec   -nca m ( ȋ )
1. ekspr.  olikan človek:   kot olikanec se je takoj opravičil
2. zastar. izobraženec :   olikanci so govorili latinsko ; preprosti ljudje in olikanci

olíkanost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost olikanega:   olikanost mladih ljudi ; olikanost in robatost / olikanost sloga / knjiž.  s tem je zadoščeno olikanosti  oliki

olíkati   -am dov. ( ȋ )
1. knjiž. vzgojiti , izoblikovati :   izobraziti in olikati mladino ; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar.  mentor mu je pesem olikal  slovnično, stilno izboljšal
2. zastar. izobraziti :   kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati

Olímp 1   -a m ( ȋ )
v grški mitologiji  gora, na kateri prebivajo bogovi:   gostije bogov na Olimpu ; pren., ekspr.  stopiti z Olimpa med navadne zemljane

Olímp 2   tudi  olímp -a m ( ȋ )
knjiž., ekspr., navadno s prilastkom  najvišji, najuglednejši položaj:   izriniti koga s političnega Olimpa ; povzpeti se na šahovski Olimp
// skupina ljudi, ustanova s takim položajem:   dobiti priznanje literarnega Olimpa ; politični Olimp še molči

olimpiada   gl. olimpijada

olímpija   -e ž ( ī )
tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel:   vozi se s staro olimpijo

olimpijáda   tudi  olimpiáda -e ž ( ȃ )
mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe,  šport. olimpijske igre :   tekmovati na olimpijadi ; začetek olimpijade / zimska olimpijada  zimske olimpijske igre / moskovska  leta 1980 , tokijska olimpijada  leta 1964
 
šah.  šahovska olimpijada  turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno moštveno prvenstvo ; zgod.  olimpijada  pri starih Grkih  športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta; obdobje štirih let med dvema športnima prireditvama v kraju Olimpija
// publ., ekspr., s prilastkom  kako pomembno tekmovanje, prireditev sploh:   matematična, pevska olimpijada

olímpijec   -jca m ( ī )
1. v grški mitologiji  bog, ki prebiva na Olimpu:   ne kličite nase srda mogočnih olimpijcev / olimpijec Zeus
2. olimpijski tekmovalec:   večkrat je bil olimpijec ; olimpijec Cerar / bronasti, srebrni olimpijec  ki je osvojil bronasto, srebrno medaljo
3. ekspr.  zelo slaven, čaščen človek, zlasti umetnik:   estetski nazori tega olimpijca / olimpijec Goethe

olímpijka   -e ž ( ī )
olimpijska tekmovalka:   slovenska olimpijka je zasedla četrto mesto / bronasta, srebrna olimpijka  ki je osvojila bronasto, srebrno medaljo

olímpijski   -a -o prid. ( ī )
1. nanašajoč se na olimpijado:   olimpijski tekmovalec, zmagovalec / olimpijski odbor, stadion / olimpijski rekord ; olimpijske medalje ; olimpijska vas  naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger ; olimpijsko leto ; publ.  olimpijsko srebro  olimpijska srebrna medalja
 
šport.  olimpijski bazen  bazen, dolg 50 metrov ; olimpijski krogi  znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin ; olimpijski match ; olimpijski ogenj  ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami ; olimpijski športi ; olimpijske igre  mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe ; poletne olimpijske igre  olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo vse olimpijske športe razen zimskih ; zimske olimpijske igre  olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske olimpijske športe ; olimpijska norma ; zgod.  olimpijske igre  pri starih Grkih  športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta
2. nanašajoč se na kraj Olimpija:   olimpijsko svetišče / olimpijski bogovi  olimpski
● 
knjiž.  olimpijski mir, molk  vzvišen, veličasten

olimpiónik   tudi  olimpioník -a m ( ọ̄; ī )
knjiž.  olimpijski zmagovalec:   olimpionik in svetovni prvak

olimpízem   -zma m ( ī )
knjiž.  kar se nanaša na olimpijske tekmovalce ali olimpijske igre:   pobudnik olimpizma / razstava olimpizma

olímpski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na Olimp:   olimpski vrhovi / olimpski bogovi
2. knjiž., ekspr. vzvišen , veličasten :   imeti olimpske poglede na umetnost

olisíčiti   -im dov. ( í ȋ )
nadeti, namestiti lisice na kolo nepravilno parkiranega vozila:   redarji so mu olisičili avto

olístati   -am dov. ( ȋ )
bot.  dobiti, pognati liste:   to drevo cveti, še preden olista ; rastlina spomladi kmalu olista
♦ 
žel.  olistati kupeje, vagone  opremiti z listi, na katerih so določeni napisi, opozorila

olístiti se   -im se dov. ( í ȋ )
knjiž.  dobiti, pognati liste:   zima je minila in drevje se je olistilo

olíšpati   -am dov. ( ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati :   olišpati konje s pisanimi trakovi / te besede so stavek samo olišpale

olíva   -e ž ( ȋ )
sad oljke:   obirati, stiskati olive
// knjiž.  južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje; oljka :   gojiti olive ; nasad oliv
♦ 
obrt.  okenska kljuka z dvema krakoma, ki pomika palico za odpiranje, zapiranje

olívast   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  po barvi podoben olivi; oliven :   olivasta barva

olíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na olivo:   olivna trgatev / olivni nasadi  oljčni / olivno olje ; deviško olivno olje  katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali obdelave
// po barvi podoben olivi:   črnolaska z olivnimi očmi / obleka olivne barve

olivín   -a m ( ȋ )
min.  rudnina magnezijev in železov silikat rumene ali olivno zelene barve:

olívnat   -a -o prid. ( ȋ )
star.  po barvi podoben olivi; oliven :   olivnata barva

olízati   tudi  olizáti olížem dov. ( í á í )
zastar. oblizati :   pes mu je olizal roko / bonbon je že precej olizal

óljar   tudi  oljár -ja m ( ọ̑; á )
kdor se poklicno ukvarja s pridobivanjem olja:   postati oljar ; istrski oljarji

óljarica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. oljnica :   letošnji pridelek oljaric je dober

oljárna   -e ž ( ȃ )
podjetje, obrat za pridobivanje olja:   delati v oljarni

oljárstvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem olja:   razvoj oljarstva

óljast   -a -o prid. ( ọ́ )
1. podoben olju:   oljasta tekočina / oljasto vino
// oljen , oljnat :   očistiti oljaste steklenice
2. knjiž., ekspr.  ki izraža pretirano prijaznost:   oljast glas, smehljaj

óljčen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na oljko:   oljčna vejica / oljčni gaji, nasadi / oljčno olje ; deviško oljčno olje  katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali obdelave
 
nar. zahodno  oljčna nedelja  zadnja nedelja pred veliko nočjo; cvetna nedelja
 
zool.  oljčna muha  muha, katere ličinka uničuje olive, Dacus oleae
// knjiž.  po barvi podoben olivi; oliven :   oljčno blago

óljčevje   -a s ( ọ̄ )
knjiž.  oljkove veje:   nalomiti oljčevje
// oljčni nasad:   griči z oljčevjem

óljčnica   -e ž ( ọ̄ )
nar. zahodno  zadnja nedelja pred veliko nočjo; cvetna nedelja 2 blagoslov oljk na oljčnico
♦ 
bot.  oljčnice  lesnate rastline z nasproti razvrščenimi listi, navadno s cveti v socvetjih, Oleaceae

óljčnik   -a m ( ọ̄ )
knjiž.  oljčni nasad:   vinogradi in oljčniki

ólje   -a s ( ọ́ )
1. mastna, v vodi netopna tekočina, ki se pridobiva iz rastlin, živalskih maščob, nafte:   rafinirati olje ; stiskati olje iz semen ; morje je mirno kakor olje / kuhati, peči na olju ; mazati se z oljem / bučno, olivno, rastlinsko olje ; jedilno olje ; kurilno olje  tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte ; laneno olje  iz lanenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov ; ribje olje  iz svežih jeter ribe trske ; zemeljsko olje  nafta ; olje za sončenje ; peč, svetilka na olje
2. um.  slikarska tehnika, pri kateri se slika z oljnatimi barvami:   slikati v olju
// slika v tej tehniki:   razstava olj ; olja in akvareli
● 
mehanik je menjal olje v avtomobilu  motorno olje ; knjiž., ekspr.  priliti upom olja  povečati, okrepiti upe ; ekspr.  s tem je prilil olja na ogenj  je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose ; ekspr.  namazati otroka z brezovim, leskovim oljem  natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh ; star.  hudičevo olje  žveplena kislina ; knjiž.  sta kot olje in voda  se ne razumeta dobro; se sovražita ; vse gre kakor po olju  po maslu
♦ 
avt.  detergentno olje ; kem.  eterično olje ; katransko olje  pridobljeno z destilacijo katrana za izdelavo motornih goriv ; rel.  sveto olje  blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov ; strojn.  lahko olje  redko tekoče za mazanje strojev ; letno olje  motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za poletni čas ; motorno olje  za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem ; odpadno olje  ki je za prvotni namen že izrabljeno ; teh.  legirano olje  mineralno olje s kemičnimi dodatki ; mineralno olje  iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo

óljen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na olje:   oljne rastline / oljni madeži ; oljne steklenice / oljna peč / oljna slika  oljnata slika
 
agr.  oljna pogača  ali  oljne tropine  ostanek rastlinske snovi v obliki kolobarja, iz katerega se je mehanično stisnilo olje ; oljna repica  kulturna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena ; avt.  oljni filter  naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju ; elektr.  oljni konzervator  s kotlom oljnega transformatorja zvezana posoda, ki omogoča neovirano raztezanje in krčenje olja ; oljni transformator  transformator, katerega navitje in jedro sta zaradi izolacije in hlajenja v olju ; oljno stikalo  stikalo, katerega kontaktni elementi so zaradi izolacije v olju ; kem.  oljni lak  lak iz olj s sušilnimi dodatki ; oljna kislina  organska kislina, ki jo vsebujejo mnoga rastlinska in živalska olja ; petr.  oljni skrilavci  skrilavci, ki vsebujejo (surovo) nafto ; strojn.  oljna črpalka  črpalka za stalno dovajanje olja na mesta v stroju, ki jih je treba mazati ; oljna kopel  posoda z oljem, ki ga propeler razpršuje na dele stroja, da se oljijo ; teh.  oljno kazalo  priprava, ki kaže višino olja v posodi

oljeníca   -e ž ( í )
oljenka :   prižgati oljenico

óljenje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od oljiti:   oljenje ležajev / oljenje kože / oljenje morja

oljénka   -e ž ( ẹ̄ )
svetilka na olje:   na kljuki je visela oljenka / oljenka je medlo razsvetljevala prostor

óljiti   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
mazati z oljem:   oljiti strojne dele ; z razprševanjem se ležaji enakomerno oljijo / oljiti se pred sončenjem
// prepajati z oljem:   oljiti jermen, da se zmehča ; oljiti papir
♦ 
navt.  oljiti morje  dajati vrečice z oljem v razburkano morje, da se olje razliva in zmanjšuje valovanje ob plovilu

óljka   -e ž ( ọ́ )
1. južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje:   gojiti, obirati oljke ; nasadi oljk ; pridelek oljk
2. v krščanskem okolju  oljkova vejica:   nesti oljke v cerkev ; blagoslovitev oljk
● 
knjiž.  oljka miru  oljkova vejica kot simbol miru

óljkar   -ja m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z gojenjem oljk:   oljkarji so obnovili oljčni nasad / Društvo oljkarjev Slovenske Istre

óljkarski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oljkarje ali oljkarstvo:   oljkarsko društvo ; začela se je oljkarska sezona

óljkarstvo   -a s ( ọ̑ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem oljk:   oživljanja oljkarstva v slovenski Istri so se lotili vrhunski strokovnjaki ; zanimanje za oljkarstvo ; vinarstvo in oljkarstvo / Poskusni center za oljkarstvo

óljkin   -a -o prid. ( ọ̄ )
oljkov :   oljkina vejica

óljkov   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oljko:   oljkov les / oljkovi nasadi  oljčni
 
knjiž., ekspr.  odposlanec z oljkovo vejico  z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva
 
bot.  oljkova goba  strupena, lisički podobna goba, ki raste po drevesih, štorih, zlasti oljke, Omphalotus olearius

oljkovína   in  óljkovina -e ž ( í; ọ́ )
oljkov les:   zabojček iz oljkovine

óljnat   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na olje:   oljnata površina, steklenica / oljnata tekočina
// ki vsebuje olje:   semena so oljnata / oljnati kruh, papir ; oljnata barva  barva, pri kateri se za vezivo uporablja olje ; oljnata slika
 
knjiž., ekspr.  oljnato morje  mirno morje z ravno površino
2. knjiž., ekspr.  ki izraža pretirano prijaznost:   govoriti z oljnatim glasom ; oljnat smehljaj

óljnica   -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn., agr.  rastline, iz katerih se pridobiva olje:   gojiti oljnice ; buče, sončnice in druge oljnice
2. priprava za mazanje z oljem:   nakapati olje v oljnico / oljnica za šivalne stroje

óljnik   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  oljčni nasad:   na pobočju hriba so se razprostirali oljniki
♦ 
strojn.  oljnik  priprava za mazanje z oljem, montirana pri ležaju ; igelni oljnik  pri katerem se uravnava dotok olja z iglo

olóščiti   -im dov. ( ọ̄ )
pološčiti :   ološčiti glineno posodo / ološčiti čevlje

ôlša   -e  [ ou̯ša ž ( ó )
nar. koroško jelša :   za hišo rastejo olše in leske

oltár   -ja m ( á )
1. večji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje krščanskega bogoslužja:   blagosloviti oltar ; umetniško izrezljan oltar / glavni,  star.  veliki oltar ; stranski oltar / Marijin oltar
 
rel.  dosegel je čast oltarja  bil je proglašen za svetnika ; um.  baldahinski, baročni, gotski, krilni, zlati oltar
// oltarna miza:   postaviti kelih na oltar
2. mizi podobna priprava za opravljanje daritev božanstvu:   položiti darove na oltar / Mitrov oltar
● 
vznes.  položiti življenje na oltar domovine  umreti za domovino ; vznes.  darovala je življenje na oltar materinstva  umrla je pri porodu ; star.  iti, stopiti pred oltar  poročiti se ; star.  peljati, popeljati dekle pred oltar  poročiti se z njo ; publ.  povezanost prestola in oltarja  monarhije in cerkvene oblasti

oltárček   -čka m ( á )
manjšalnica od oltar:   v kapelici je tudi oltarček
// mizica, polica (v stanovanju) z nabožnim kipom ali sliko:   ob peči so imeli oltarček

oltáren   -rna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na oltar:   oltarni okras ; oltarna slika / oltarne stopnice
 
arhit.  oltarni nastavek  del nad oltarno mizo kot okras ; oltarna miza  mizi podobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje ; rel.  oltarni prt

oltárski   -a -o prid. ( á )
oltaren :   oltarska slika

olúpek   -pka m ( ȗ )
s sadeža, gomolja odstranjena lupina, navadno v kosih:   bananini, krompirjevi, repni olupki / sušiti jabolka kar v olupkih  neolupljena

olupíti   in  olúpiti -im dov. ( ī ú )
odstraniti lupino, kožo:   olupiti jabolko, jajce ; olupiti z nožem
// odstraniti lubje:   olupiti deblo

olúskati   -am dov. ( ȗ )
odstraniti luske s česa:   z nožem oluskati ribo

oluščíti   in  olúščiti -im dov. ( ī ú )
1. spraviti zrna iz luščine:   oluščiti fižol
// odstraniti luščino:   oluščiti bučno seme
2. odstraniti zrna s storža:   oluščiti koruzo
3. odstraniti v plasteh s površine:   oluščiti blato s čevljev ; s stene se je na več mestih oluščil omet  odluščil

olúžiti   -im,  in  olužíti  in  olúžiti -im dov. ( ū ȗ; ī ú )
1. les.  z lužilom povzročiti v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo:   olužiti les, vrata
2. teh.  odstraniti vrhnjo, zgornjo plast s kovine z luženjem:   pred cinjenjem ta mesta pločevine olužimo
● 
star.  pred vsemi ga je olužil  ostro opomnil, oštel

om   ipd. gl. ohm ipd.

óma   -e ž ( ọ̑ )
v meščanskem okolju  stara mati, babica:   otroci so imeli omo zelo radi

omáčnica   -e ž ( ȃ )
čolničasta skodelica za omako:   omako je ponudila posebej v omačnici

omadeževáti   -újem dov. ( á ȗ )
1. nav. ekspr.  povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:   s tem dejanjem je omadeževal svojo čast ; omadeževal je očetovo ime  osramotil / omadeževati dušo, vest
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti:   omadeževati spomin na koga
2. v nekaterih religijah  narediti, povzročiti, da postane kdo (obredno) nečist:   kogar se dotakne tak človek, ga omadežuje ; ker je jedel svinjsko meso, se je omadeževal
● 
ekspr.  omadeževati si roke s krvjo koga  biti kriv smrti koga ; ubiti, umoriti ga

omáganec   -nca m ( ȃ )
kdor omaga:   pomagati omagancem

omágati   -am dov. ( ȃ )
1. postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo:   začel je kopati, pa je takoj omagal ; večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali ; omagati pri hoji, plavanju / omagati od napora, pod bremenom
// izgubiti moč, moči:   delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal ; omagati od lakote ; pren.  nevihta je že omagala
2. nav. 3. os.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   na starost so ji omagale oči ; srce mu je omagalo

omagnétenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od omagnetiti:   omagnetenje železa

omagnétiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
narediti kaj magnetno:   omagnetiti železno jedro v tuljavi

omagovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omagovati:   omagovanje pri hoji / omagovanje pod bremenom

omagováti   -újem nedov. ( á ȗ )
postajati nesposoben opravljati, nadaljevati kako delo:   omagovati pri hoji
// izgubljati moč, moči:   omagovati od žeje ; konji so omagovali pod težo tovora
● 
ekspr.  na starost so mu oči omagovale  pešale, slabele

omàh   -áha m ( ȁ á )
zastar. razmah , polet :   stvar je s tem dobila še večji omah / kolo dobi omah  zalet, zagon
● 
zastar.  zvoniti na ves omah  zelo

omahljív   -a -o prid. ( ī í )
nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi:   omahljiv človek ; glede tega je zelo omahljiv / omahljiv značaj
// ekspr. neodločen 2 , negotov :   bližal se je z omahljivimi koraki

omahljívec   -vca m ( ȋ )
kdor (rad) omahuje:   omahljivce je obsojal ; bil je dvomljivec in omahljivec

omahljívka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) omahuje:   bila je omahljivka

omahljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost omahljivega človeka:   to je sam zakrivil s svojo omahljivostjo / piše o nestanovitnosti in omahljivosti množic

omáhniti   -em,  in  omahníti  in  omáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ nav. ekspr.
1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj:   pri dremanju je omahnila s stola ; od utrujenosti je kar omahnila na klop ; omahniti čez skalo, v prepad  pasti ; omahnil je kakor posekano drevo
2. knjiž.  omajati se, opešati:   vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila
● 
star.  nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč  se vdal, odnehal ; vznes.  med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt)  je umrl ; vznes.  omahnil je pod streli  padel, bil ubit ; vznes.  roka znanega slikarja je za vedno omahnila  znani slikar je umrl

omahovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omahovati:   zaradi omahovanja je zamudil izredno priložnost / odločil se je brez vsakega omahovanja

omahováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi:   glede tega omahuje ; niti za trenutek ni omahovala ; omahovati med lažjo in resnico ; omahuje, ali naj odpošlje pismo
2. knjiž. omagovati , pešati :   pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / nasprotniki že omahujejo  postajajo manj napadalni
3. knjiž.  počasi, s težavo hoditi:   bataljon je omahoval proti taborišču
● 
knjiž.  ponekod izgovor, naglas omahuje  se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih ; ekspr.  korak mu omahuje  hodi neodločno, negotovo

omajánje   tudi  omájanje -a s ( ȃ; ā )
glagolnik od omajati:   omajanje zaupanja / omajanje gospodarske in politične moči ; omajanje ugleda

omajánost   tudi  omájanost -i ž ( á; ā )
nav. ekspr.  lastnost, stanje omajanega:   omajanost njegovega upanja jim je jemala pogum / omajanost zdravja
 
pravn.  omajanost zakonske zveze

omajáti   omájem  tudi  omájati -em  tudi  -am dov. , omájaj omájajte  tudi  omajájte; omajál  tudi  omájal  ( á á; á; ā )
1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno:   zasilni šotor je vsaka sapica omajala ; potres je omajal temelje stavbe ; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal ; omajati si položaj
2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden:   njegove solze so jo omajale ; njihovi ugovori ga niso mogli omajati ; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati ; omajati koga v njegovem prepričanju
3. nav. ekspr.  narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri:   omajati komu ugled, upanje ; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje
● 
ekspr.  pijača jim je omajala jezike  je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti

omájek   -jka m ( ȃ )
nar.  krovni list (koruznega storža):   kup omajkov / koruzni omajek
// olupek :   krompirjev omajek

omajíti   -ím  tudi  omájiti -im dov. , omájil  ( ī í; ā )
odstraniti lubje z muževnega debla:   omajiti smreko / z nožem omajiti palico
 
nar.  omajiti piščalko iz vrbovih mladik  narediti
// nar.  odstraniti lupino, kožo:   omajiti krompir / omajiti koruzo  oličkati ; omajiti prašiča  odstraniti ščetine s kože zaklanega prašiča

omáka   -e ž ( ȃ )
gostljata jed iz različnih živil, ki se servira samostojno ali kot dodatek jedem:   krompir preliti z omako / hrenova, paradižnikova, smetanova, vinska omaka ; majonezna omaka  iz majoneze, vina in juhe ; tatarska omaka  majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in čebulo ; omaka iz kumar / ledvičke v omaki

omákati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž. namakati :   studenec je omakal travnik ; podnožje hriba se omaka v reki
// pomakati :   omakati prste v vodo
● 
ekspr.  rad si je omakal grlo z dobro kapljico  rad je pil

omalodúšiti   -im dov. ( ū ȗ )
knjiž.  povzročiti, da postane kdo malodušen:   hladen sprejem ga ni omalodušil ; s svojimi besedami jih je omalodušil

omalovaževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
omalovažujoč :   omalovaževalen gib, glas ; omalovaževalne izjave

omalovaževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omalovaževati:   omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo ; omalovaževanje in zaničevanje / z omalovaževanjem govoriti o kom

omalovaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost:   omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih / omalovaževati nasprotnika  podcenjevati ; njegove zahteve so omalovaževali  jih niso upoštevali

omáma   -e ž ( ȃ )
1. stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti:   v omami je pozabil na vse težave / prevzela ga je omama plesa / po telesu se mu je razlila omama
// kar povzroča to stanje:   pijača, ples in druge omame
2. omamljenje :   omama s plinom / omama čutov
3. med. narkoza :   operacija pri omami

omámen   -mna -o prid. ( á ā )
ki povzroča omamo:   omamna pijača / omamni pogledi
// ekspr.  močno, prijetno dišeč:   omamno cvetje / omamen duh, vonj

omámica   -e ž ( ȃ )
1. star. omotica :   omamica mu je zameglila pogled ; vinska omamica
2. zastar. nezavest :   omamica ga je rešila bolečin

omamílo   -a s ( í )
sredstvo, ki povzroča omamo:   ta plin je nevarno omamilo / zastar.  nekatere tablete so močno omamilo  mamilo
 
med.  inhalacijsko omamilo  inhalacijski narkotik

omamíti   in  omámiti -im,  in  omámiti -im dov. ( ī á; á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj:   omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr.  groza mu je omamila čute
2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti:   glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave ; omamiti se z mamilom
3. knjiž. olajšati , omiliti :   omamiti bolečino
4. med. narkotizirati :   omamiti bolnika z injekcijo
● 
ekspr.  knjiga ga je čisto omamila  prevzela, navdušila ; knjiž.  te besede so mu omamile vest  povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde

omámljanje   -a s ( á )
glagolnik od omamljati:   omamljanje s plinom / omamljanje z lepoto

omámljati   -am nedov. ( á )
1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj:   omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali
2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti:   omamljati koga z govorjenjem, smehom ; omamljati se z mamili
 
ekspr.  čudovite umetnine so omamljale obiskovalce  prevzemale, navduševale

omámljenec   -nca m ( ȃ )
kdor je omamljen:   blodnje omamljenca / omamljenec se je zavedel

omámljenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omamiti:   omamljenje z udarcem / operacija brez omamljenja

omámljenost   -i ž ( ȃ )
stanje omamljenega človeka:   omamljenost od plina ; storiti kaj v omamljenosti / ljubezenska omamljenost

omamljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. omamljati :   prijeten vonj ga je omamljeval

omamljív   -a -o prid. ( ī í )
omamen :   omamljiva pijača / omamljive besede
// ekspr.  močno, prijetno dišeč:   omamljive vrtnice

omámnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost omamnega:   omamnost plina / omamnost pomladi

óman   -a m ( ọ̑ )
bot.  rastlina z navadno nedeljenimi listi in rumenimi cveti v koških, Inula:   dišeče korenine omana / veliki oman

omára   -e ž ( ȃ )
večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari:   odpreti, zakleniti omaro ; spraviti obleko, perilo v omaro ; omara iz orehovega lesa ; ključ od omare / dvokrilna omara ; knjižna omara ; kombinirana omara  sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti ; tridelna  ali  trodelna omara  s tremi (vratnimi) krili ; zidna omara  navadno manjša omara v zidni vdolbini
// v kmečkem okolju  nizka omara s policami za shranjevanje jedil:   latvico mleka je postavila v omaro
// s prilastkom  temu podobna priprava za različne namene:   denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara  hladilnik, velik kot omara ; zamrzovalna omara  omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi
♦ 
arhit.  vzidana omara  z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši ; elektr.  stikalna omara  s stikalnimi aparati ; glasb.  orgelska omara  orgelsko ohišje ; papir.  sesalna omara  naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja

omárast   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž.  po obliki podoben omari:   sanjalo se mu je, da so po zraku vozila omarasta letala
 
obrt.  omarasto pohištvo

omáren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  nanašajoč se na omaro:   ogledalo na omarnih vratih
 
gled.  omarni oder  lutkovni oder iz treh sten z odprtino za igranje v sprednji steni

omárica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od omara:
a) odkleniti omarico ; nizka, ozka omarica / garderobna omarica ; nočna,  knjiž.  posteljna omarica  nizka omarica ob zglavju postelje ; viseča omarica  ki se pritrdi na steno ; omarica za čevlje, prvo pomoč
b) omarica s števci in varovalkami / hidrantna omarica  z vodovodno pipo in cevmi za gašenje požarov, nameščena v zidu večjih stavb
● 
knjiž.  glasbena omarica  glasbeni avtomat
♦ 
agr.  grelna omarica  termostat ; elektr.  kabelska omarica  za povezavo in prevezavo kabla z drugimi vodniki ; rad.  zvočna omarica  zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki

omáričen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na omarico:   omarični ključ / omarični elementi
 
arhit.  omarično okno  okno s širokim okvirom z zunanjimi in notranjimi krili

omaríja   -e ž ( ȋ )
nar. gorenjsko  zvonjenje zvečer v čast Mariji; avemarija :   ob omariji so morali biti otroci doma / omarijo zvoni

omasôviti   -im dov. ( ō ȏ )
publ.  narediti kaj množično:   omasoviti telesno kulturo / organizacija je omasovila svoje vrste  jih naredila številčno močnejše

omasôvljenje   -a s ( ȏ )
glagolnik od omasoviti:   omasovljenje športa / omasovljenje organizacije

omastíti   -ím dov. , omástil  ( ī í knjiž.
1. namastiti , namazati :   omastiti pekač ; omastiti vrv
2. pomastiti 1 , zamastiti :   omastil je časopis ; pri jedi si je omastil brke

omávčiti   -im dov. ( ā )
namestiti mavčno obvezo:   omavčiti zlomljeno nogo

omávžati   -am dov. ( ȃ )
1. pog.  zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom:   vrgli so ga v sneg in ga omavžali
2. nar.  odstraniti ščetine, ogoliti:   omavžati prašiča
● 
pog., ekspr.  omavžati otroke  umiti ; pog., ekspr.  pri kartanju so ga dobro omavžali  povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja

omàz   -áza m ( ȁ á )
knjiž. namaz , premaz :   omaz je suh ; bitumenski omaz

omázati   omážem dov. , omázala  in  omazála  ( á ȃ )
1. knjiž. namazati , premazati :   omazati steno z bitumnom, ilovico
2. star. umazati :   ne prijemajte predmetov, da jih ne omažete / omazati komu čast

ombrométer   -tra m ( ẹ̄ )
meteor. dežemer :   vremenska hišica z ombrometrom

ómbudsman   -a m ( ọ̑ )
1. predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi; varuh človekovih pravic :   pritožiti se ombudsmanu ; kandidirati za ombudsmana ; evropski ombudsman ; poročilo ombudsmana
2. kdor je uradno določen, da kaj ohranja, skrbi za koristi, pravice koga:   časopisni ombudsman ; finančni ombudsman / ombudsman za bolnike  zastopnik pacientovih pravic

ómbudsmanka   -e ž ( ọ̑ )
predstavnica ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi; varuhinja človekovih pravic :   mnenje, poročilo ombudsmanke ; kandidatka za ombudsmanko

ómbudsmanski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ombudsmane:   ombudsmanska funkcija / ombudsmanska shema

ómbudsmanstvo   -a s ( ọ̑ )
dejavnost in poslanstvo varuha človekovih pravic:   mnogi si ombudsmanstvo še vedno predstavljajo kot izključno pritožbeni organ

omeceváti   -újem  tudi  omécevati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
zastar.  obotavljati se, omahovati:   videl je, da omecuje / omecevala je, ali naj gre ali ne

omečíti   -ím  in  oméčiti -im dov. , oméči  tudi  omêči; oméčil  ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
omehčati :   njegove solze so jo omečile ; ni se dal omečiti ; ekspr.  njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila

omedíti   -ím dov. , omédil  ( ī í )
povzročiti, da postane kaj medno, mehko:   omediti sadje ; te hruške se hitro omedijo ; pren., ekspr.  omedil se je in prišel

omedlélost   -i  [ omedlelost in omədlelost ž ( ẹ́ )
knjiž. omedlevica :   lotevala se jih je omedlelost

omedléti   -ím  [ omedleti in omədleti dov. , tudi  omedlì  ( ẹ́ í )
1. priti v stanje brez zavesti, zavedanja:   omedleti od bolečine, strahu
2. knjiž.  izgubiti močen sijaj, svetlobo:   zvezda na nebu je omedlela in ugasnila
● 
zastar.  fotografije so že precej omedlele  obledele

omedlévanje   -a  [ omedlevanje in omədlevanje s ( ẹ́ )
glagolnik od omedlevati:   njeno pogosto omedlevanje jih je skrbelo / omedlevanje po čem

omedlévati   -am  [ omedlevati in omədlevati nedov. ( ẹ́ )
1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja:   od vročine so ljudje omedlevali
2. knjiž., ekspr.  izgubljati moč, slabeti:   vojaki so vse bolj omedlevali ; pren.  njihovo navdušenje je začelo omedlevati
3. knjiž.  izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti :   zarja že omedleva / ekspr.  ulična svetilka omedleva  slabo sveti
4. ekspr., v zvezi s po   zelo hrepeneti:   omedlevati po domačih krajih

omedlévica   -e  [ omedlevica in omədlevica ž ( ẹ̑ )
lažja, kratkotrajna nezavest:   to jo je tako prestrašilo, da je padla v omedlevico ; biti v omedlevici ; pren., ekspr.  narod se je prebudil iz omedlevice

omedlévičen   -čna -o  [ omedlevičən in omədlevičən prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na omedlevico:   omedlevične slabosti / živeti v omedlevičnih sanjah

ómega   -e  tudi  -- ž ( ọ̑ )
zadnja črka grške abecede:   alfa in omega [ω]
● 
ekspr.  Shakespeare je zanj alfa in omega  samo Shakespeara ceni, občuduje ; ekspr.  to je alfa in omega znanosti  temeljna, glavna stran

omegléti   -ím  [ oməgleti dov. , omeglì  in  omègli  ( ẹ́ í )
knjiž.  postati nejasen, moten:   zrak je omeglel od dima

omeglíti   -ím  [ oməgliti dov. , omeglì  in  omègli; omèglil  ( ī í )
narediti kaj nejasno, motno:   dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči
 
knjiž.  strah ji je omeglil razsodnost  povzročil, da ni mogla razsodno misliti

omehčánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omehčati:   omehčanje kože

omehčáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše:   milnica je brado omehčala ; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi
2. ekspr.  povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:   omehčati koga ; z lepo besedo je omehčal njeno srce ; ni se dala omehčati ; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo  naredile jo manj izrazito, močno
♦ 
kem.  omehčati vodo  odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli

omehčávati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše:   z milom omehčavati kožo
2. ekspr.  povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:   to omehčava tudi mojega očeta

omehkúžiti   -im dov. ( ú ȗ )
star. pomehkužiti :   udobno življenje človeka omehkuži ; v toplem hlevu se živina omehkuži

omehúriti se   -im se dov. ( ú ȗ )
knjiž.  pokriti se z mehurji:   koža opečenca se je omehurila

omèj   -êja m ( ȅ é )
bot.  strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda

omêjek   -jka m ( ȇ )
knjiž.  nezoran, travnat del med njivami; meja :   kositi na omejku ; po omejkih se je zaraslo grmovje / v omejku je pel slavček
// travnat del med cesto in njivo, vrtom:   živina se pase po omejku ob cestnem jarku

omejênček   -čka m ( é )
ekspr.  manjšalnica od omejenec:   mali omejenček se je igral na tleh / imeli so ga za omejenčka

omejênec   -nca m ( é )
nav. ekspr.  omejen, neumen človek:   le omejenci bi verjeli takemu dokazu ; ne bodite taki omejenci / duševni omejenec

omejênost   -i ž ( é )
1. lastnost, značilnost omejenega:
a) časovna omejenost pojava ; pokrajinska omejenost upora / omejenost pooblastila
b) očitati komu omejenost in duhovno ozkost / omejenost takega ravnanja je očitna / duševna, nazorska omejenost / v svoji omejenosti ni na to nikoli pomislil
2. ekspr.  kar je omejeno, neumno:   zapisal je nekaj omejenosti

omejeválec   -lca m ( ȃ )
kar kaj omejuje:   nizka raven povpraševanja je največji omejevalec rasti proizvodnje ; omejevalec hitrosti ; omejevalec vrtljajev motorja

omejeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na omejevanje:   omejevalni ukrepi / omejevalne pripombe

omejeválnik   -a m ( ȃ )
strojn.  priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela:   omejevalnik pri dvigalu / omejevalnik hitrosti
♦ 
rad.  vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude električnih signalov

omejevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omejevati:   naprava za omejevanje hitrosti dvigala / predlogi za omejevanje investicij / kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo

omejeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. določati, označevati mejo česa:   črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
// določati razsežnost, obliko česa:   pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda ; obzidje omejuje mesto od predmestja  deli, ločuje
2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje:   ta zavora omejuje hitrost / ekspr.  omejevati izdatke na minimum
3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa:   časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
4. delati, povzročati, da je kaj manjše
a) glede na količino, število:   zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu ; omejevati rojstva
b) glede na možni razpon:   te lastnosti omejujejo uporabnost aparata ; dana določila omejujejo njegovo vlogo
c) glede na obseg, področje:   z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
// preprečevati širjenje kakega pojava:   omejevati požar, upor
5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo:   svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake ; omejevati se na bistveno
6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri:   omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje

omejítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od omejiti:   omejitev parcele / sporazum o omejitvi oboroževanja / omejitev prostosti
 
avt.  znak za omejitev hitrosti
2. dejstvo, da je kaj omejeno:   upoštevati omejitve ; odpraviti omejitve vpisa na fakulteto / ublažiti trditev z nekaterimi omejitvami

omejíti   -ím dov. , omêjil  ( ī í )
1. določiti, označiti mejo česa:   omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje:   ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr.  omejiti izgube na minimum
3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa:   omejiti hitrost avtomobilom ; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a) glede na količino, število:   tovarne so omejile proizvodnjo ; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
b) glede na možni razpon:   omejiti vlogo, vpliv koga ; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
c) glede na obseg, področje:   z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava:   omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu:   omejiti prvotno izjavo, obljubo
5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo:   svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore ; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri:   omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani ; omejiti se v jedi
● 
publ.  realizem je treba omejiti od naturalizma  ločiti, razmejiti

omejítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na omejitev:   omejitveni ukrepi

omejljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se da omejiti:   tudi ta pravica je omejljiva

oméla   -e ž ( ẹ̄ )
bot., v zvezah:  bela omela  grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album ; rumena omela  grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje

omêlast   -a -o prid. ( é )
ekspr.  podoben omelu, metli:   ima košate omelaste brke / kobila z omelastim repom

omêlce   -a s ( ē )
manjšalnica od omelo:   očistiti pohištvo z omelcem

omêlo   -a s ( é )
priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem:   oviti mokro krpo na omelo ; z omelom odstraniti pajčevino ; shramba za metle in omela / pečno omelo ; žično omelo ; omelo iz bombažnih res
 
ekspr.  pod nosom ima prava omela  zelo košate brke

omémba   -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od omeniti:   vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje ; omembe vredna zgodba / ekspr.  to ni niti omembe vredno ; star.  med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva  da sta omenjena
// pripomba , opomba :   to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb

ómen   -a m ( ọ̄ )
knjiž.  znamenje, kateremu se pripisuje, da kaj napoveduje:   to je dober, slab omen za prihodnost

omencáti   -ám  [ oməncati dov. ( á ȃ )
pomencati :   omencala je predpasnik ; omencati si oči
 
omencal si je premražene roke  zmencal
 
agr.  omencati proso  ometi

omének   -nka m ( ẹ̑ )
star. omemba :   tu so prvi omenki naše pripovedne pesmi

omenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omeniti:   protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena ; o tem smo pričakovali vsaj omenitev

omeníti   in  oméniti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. na kratko, nekoliko spregovoriti o kom:   od takrat ga ni nikoli več omenila ; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, na kratko, posebej omeniti ; ekspr.  tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča,  zastar.  rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime  navedel
2. navadno z odvisnim stavkom  na kratko reči, povedati:   omenili smo že, kako živijo

oménjanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od omenjati:   pri omenjanju njegovega imena je zardela / motilo ga je nenehno omenjanje, da so igro izgubili

oménjati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. večkrat na kratko, nekoliko spregovoriti o kom:   v svojih pripovedovanjih ga rad omenja ; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati ; ekspr.  slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih  navaja
2. navadno z odvisnim stavkom govoriti , pripovedovati :   kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr.  to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega ; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati

omériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar.  premeriti (z očmi):   omerila ga je od nog do glave / jezno nas je omeril z očmi

omêrta   -e ž ( ȇ )
mafijski zakon o molčečnosti:   člani združbe prisegajo na omerto, kazen za prelomljeno zaobljubo pa je smrt ; prekršiti omerto

omesenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
bot.  postati mesnat:   cvetišče, steblo omeseni

omesíti   in  omésiti -im dov. ( ī ẹ́ )
zamesiti , umesiti :   omesiti testo

omésti 1   omédem  in  ométem  in  omêsti omêdem  in  omêtem dov. , stil.  omèl oméla  in  omêla  ( ẹ́; é )
narediti, da se iz smetane izloči maslo:   danes še ni omedla / omesti maslo

omêsti 2   omêtem  tudi  omêdem dov. , omêtel  in  ométel omêtla  tudi  omêdel  in  omédel omêdla,  stil.  omèl omêla  ( é )
očistiti z metlo, omelom:   omesti dimnik ; omesti stene pred pleskanjem / omesti z metlo ; pren., ekspr.  konj ga je ometel z repom
// z ometanjem, pometanjem odstraniti:   omesti pajčevino, prah ; omesti si sneg z obleke
 
čeb.  omesti čebele s satja

omèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
na zid enakomerno nanesena malta:   omet se kruši, odpada, poka ; odstraniti, zgladiti omet ; napeljava je pod ometom ; omet je še svež / brizgani omet ; notranji, stenski, stropni, zunanji omet
 
arhit.  nakljuvati omet  v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet ; grad.  fini omet  iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene ; grobi omet  iz debelejšega peska ; prani omet  iz pranega (umetnega) kamna

ometáča 1   -e ž ( á )
orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; zidarska žlica :   ometača in zidarsko kladivo

ometáča 2   -e ž ( á )
zastar. omelo :   vzel je ometačo in pomagal pri čiščenju

ométalo   tudi  ometálo -a s ( ẹ́; á )
zastar. omelo :   pomesti pepel z ometalom

ométanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od ometati 1 :   ometanje dimnikov / ometanje čebel s satja

ométati 1   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. čistiti z metlo, omelom:   ometati dimnik, peč ; ometati stene pred beljenjem
// z ometanjem, pometanjem odstranjevati:   ometati pajčevine, prah, saje
 
čeb.  ometati čebele s satja
2. ekspr.  pri premikanju, gibanju dotikati se česa:   privzdignila je krilo, da ne bi ometala po tleh ; dolga vrv ometa po zidu / maček jo je ometal z repom po nogah
● 
ekspr.  kar naprej ometa okrog hiše  hodi

ométati 2   -am nedov. ( ẹ̄ )
delati, da se iz smetane izloči maslo; mesti 1 naučil se je ometati / ometati maslo

ométati 3   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. nar. ometavati :   ko je ometal hišo, se je ponesrečil
2. star. obmetavati :   ometali so ga s kamni in blatom / nasprotnike je ometal z najgršimi psovkami

ométati 4   -am nedov. ( ẹ̑ )
zastar.  zanikovati, ne priznavati:   te resnice ni mogoče z ničimer ometati ; ometali so njegove trditve ; ometati veljavnost oporoke

ometáti 5   oméčem dov. , omêči omečíte; omêtal  ( á ẹ́ )
1. enakomerno nanesti malto na zid:   hišo so že ometali ; ometati s cementno malto / ometati zid
2. star. obmetati :   otroci so ga ometali z blatom / veje so ga ometale s cvetjem

ometávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ometavati:   ometavanje hiše ; apno za ometavanje

ometávati   -am nedov. ( ȃ )
1. enakomerno nanašati malto na zid:   začeli so ometavati ; ometavati hišo
2. star. obmetavati :   ometavati psa s kamni / nasprotnike so ometavali z najgršimi psovkami

ométen   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na omet:   ometni prah
 
elektr.  ometna inštalacija  inštalacija z vodniki v ometu

ométi   ománem dov. , nam.  omét  in  omèt  ( ẹ́ á )
agr.  ločiti zrna prosa od latov s stopanjem po njih:   letos so že omeli in omlatili / ometi proso

omética   -e ž ( ẹ̑ )
obrt.  vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje:   ometica in križni vbod / šivati na ometico  entlati

ómica   -e ž ( ọ̑ )
ljubk.  manjšalnica od oma:   omica je nevarno zbolela

omíka   -e ž ( ȋ knjiž.
1. kultura :   širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / človek brez omike ; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko
2. izobrazba , vzgoja :   gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva

omíkanec   -nca m ( ȋ knjiž.
1. kulturen človek:   divjaki in omikanci
2. izobraženec :   bil je prvi omikanec iz te vasi

omíkanost   -i ž ( ȋ knjiž.
1. kulturnost :   to dokazuje njegovo visoko omikanost / omikanost naroda / ekspr.  omikanost stila  izdelanost, izoblikovanost
2. izobrazba :   pridobiti si omikanost z lastno pridnostjo

omíkati   -am dov. ( ȋ knjiž.
1. razviti , kultivirati :   omikati jezik
2. izobraziti , vzgojiti :   knjige so ga omikale ; omikati in olikati / omikati divjake  civilizirati

omilítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omiliti:   omilitev posledic nesreče
 
pravn.  izredna omilitev kazni  po pravnomočni sodbi

omíliti   -im dov. ( ī )
1. narediti kaj milo, blago:   nasmeh je omilil njen obraz ; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
// narediti kaj manj boleče, manj neprijetno:   sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
// narediti kaj manj ostro, negativno:   omiliti izjavo, kritiko, mnenje
2. narediti, da se kaj pojavlja
a) v manj visoki stopnji:   omiliti carine / omiliti zahteve
b) v manj izraziti obliki:   omiliti stanovanjsko stisko ; vihar se je omilil ; knjiž.  strmina se je nekoliko omilila  zmanjšala
3. star. priljubiti , prikupiti :   s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil ; knjiga se je mnogim omilila

omíljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od omiliti:   omiljenje predpisov / omiljenje ostrine

omiljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omiljevati:   omiljevanje posledic poplave / omiljevanje nasprotij

omiljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj milo, blago:   nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe
// delati kaj manj boleče, manj neprijetno:   ta zavest ji je omiljevala slovo
// delati kaj manj ostro, negativno:   omiljevati prvotne izjave, trditve
2. delati, da se kaj pojavlja
a) v manj visoki stopnji:   omiljevati dajatve
b) v manj izraziti obliki:   omiljevati protislovja
3. star. priljubljati , prikupljati :   te lastnosti so ga povsod omiljevale

omilováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. pomilovati , sočustvovati 2 vsi so omilovali nesrečno dekle / omilovati svojo usodo  objokovati

ominózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki napoveduje zlasti kaj slabega, hudega:   vojna je ominozna beseda / ominozni ukrepi

omíselje   -a  [ omisəlje s ( ȋ )
star. miselnost , mišljenje :   to se je kot rak zajedlo v njihovo omiselje / tako omiselje odklanja  mnenje

omísliti si   -im si dov. , omíšljen  ( í ȋ )
ekspr.  kupiti si, priskrbeti si:   omislil si je nov avtomobil ; takih oblek si ne more omisliti / celo hlapca si je omislil  dobil, najel ; boljšega skrivališča si ne bi mogel omisliti  najti, pripraviti

omíšljati si   -am si nedov. ( í )
1. ekspr.  kupovati si, priskrbovati si:   vedno si omišlja obleke po zadnji modi ; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice  začele nositi
2. knjiž. raziskovati , proučevati :   objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal

omíti   omíjem dov. , omìl  ( í ȋ )
star. umiti :   omiti umazana tla ; omiti se z mrzlo vodo / omiti madež, rano  izmiti

omízen   -zna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na omizje:   omizni pogovori / omizni sosed

omízje   -a s ( ȋ )
1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo:   omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr.  ideje Zoisovega omizja  družbe, kroga
// navadno uradno srečanje, na katerem udeleženci izmenjujejo mnenja, stališča:   organizirati, pripraviti strokovno, tehnično omizje ; regionalno delovno omizje ; udeleženci pogajalskega omizja / književniško omizje na temo Slovenska poezija zadnjega desetletja / televizijsko omizje  oddaja, kjer udeleženci izmenjujejo mnenja, stališča ; povabiti goste v Omizje  oddajo Omizje
2. ekspr.  večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi:   družba ima svoje omizje ; prazno omizje / vstati izza omizja

omíznik   -a m ( ȋ )
knjiž.  član omizja:   nekateri omizniki so že vstajali

omláčiti   -im  in  omlačíti -ím dov. , omláčil  ( á ā; ī í )
knjiž.  narediti mlačno:   omlačiti jed

omladéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
star.  pomladiti se:   med vnuki je omladel / drevje spomladi omladi
● 
star.  ko hruška omladi, je prav okusna  postane godna

omladína   -e ž ( í )
zastar. mladina :   navdušenje omladine

omladínec   -nca m ( ȋ )
zastar. mladinec :   nekateri omladinci so glasovali zoper predlog

omladínski   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. mladinski :   omladinska organizacija

omladíti   -ím dov. , omládil  ( ī í )
star. pomladiti :   s kopelmi omladiti telo / vino je starca omladilo

omláhniti   -em dov. ( á ȃ )
star.  postati mlahav:   roke in noge so bolniku omlahnile / v brezdelju jim je duh omlahnil
● 
zastar.  pazi, da ti načrt ne omlahne  se ne izjalovi

omlatíti   in  omlátiti -im dov. , prvi pomen tudi  omláčen  ( ī á )
1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja:   omlatiti ajdo, ječmen, pšenico / pri sosedovih so že omlatili  končali mlačev
2. star. natepsti , pretepsti :   fantje so pošteno omlatili izzivalca
● 
ekspr.  v trenutku je omlatil kos kruha  pojedel ; ekspr.  pri nas si omlatil  pojdi; nisi zaželen

omléda   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr.  čustveno, a vsebinsko prazno literarno, glasbeno delo:   kako je bilo mogoče, da so uprizorili tako omledo

omléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ nav. ekspr.
1. brezokusen , neokusen :   brez začimb je jed omledna
// zelo, neprijetno sladek:   omledna pijača / omleden okus
2. čustven, a vsebinsko prazen:   omledne pesmice za otroke ; omledno vzdihovanje / omleden pesnik

omlédnost   -i ž ( ẹ́ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost omlednega:   omlednost jedi / zgodba je napisana z odbijajočo omlednostjo / njenih omlednosti ima že čez glavo

omléta   -e ž ( ẹ̑ )
palačinki podobna jed iz stepenih jajc, v katera so navadno vmešani različni dodatki:   peči omlete ; nadev, testo za omlete / gnjatna, skutina omleta ; krompirjeva, zelenjavna omleta ; omleta z gobami, s sirom / jajčna omleta / pohorska omleta  sladica iz biskvitnega testa, nadevana z vloženimi brusnicami in obložena s stepeno sladko smetano

omléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na omleto:   omletno testo / omletna ponev  plitva ponev z ročajem

ómnibus   -a m ( ọ̑ )
1. nekdaj  kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu:   peljati se z omnibusom ; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah ; omnibus s konjsko vprego
2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi  kar je iz različnih sestavin, za različne namene:   njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus
// z rodilnikom  skupek raznovrstnih stvari:   ta igra je omnibus žanrskih prizorov
♦ 
film.  filmski omnibus  film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov ; gled.  dramski omnibus  dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del ; v prid. rabi:  omnibus film, revija

ómnibusen   -sna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na omnibus:   omnibusna proga / omnibusna pripoved

omnipoténten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. vsemogočen , vpliven :   omnipotentni visoki uradniki

omočíti   omóčim dov. ( ī ọ́ )
1. nekoliko zmočiti:   dež je omočil cesto ; omočiti noge ; omočiti robove kozarcev z limono ; s pijačo si je omočila ustnice
2. namočiti :   omočiti perilo ; omočiti žemljo
// pomočiti :   omočil je palec v vodo
♦ 
knjiž., ekspr.  tudi oni si morajo omočiti grlo  kaj popiti ; star.  starki so se omočile oči  postale solzne

omočljív   -a -o prid. ( ī í )
kem.  ki se veže z vodo:   omočljiva snov

omodréti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. pomodreti :   grozdje se je napelo in omodrelo / nos mu je omodrel

omogóčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od omogočati:   omogočanje dela znanstvenim delavcem

omogóčati   -am nedov. ( ọ́ )
delati, povzročati, da je kaj mogoče:   ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev ; omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast ; omogočati otrokom šolanje / omogočati pogoje za delo

omogočeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. omogočati :   lega ob morju je omogočevala trgovanje s sosednjimi deželami ; omogočevati otrokom šolanje

omogóčiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
narediti, povzročiti, da je kaj mogoče:   znanje mu je omogočilo uspešno delo ; omogočiti nastop, rast, razvoj, šolanje ; gradnjo so omogočili z mednarodnimi krediti

omôlkniti   -em  [ omou̯kniti dov. , tudi  omolkníte;  tudi  omolkníla  ( ó ȏ )
zastar. obmolkniti :   ob tem spominu sta oba omolknila

omoríka   in  omórika -e ž ( í; ọ̑ )
bot.  visoko iglasto drevo s topimi iglicami, Picea omorica:   omorika v parku / smreka omorika

omòt   -óta m ( ȍ ọ́ knjiž.
1. ovoj , ovitek :   omot se je raztrgal ; papirnati omot ; omot iz polivinila
2. kuverta :   dati vizitko v omot ; napisati naslov na omot
3. paket , zavoj :   poslati omot po pošti ; prenašati težke omote

omótati   -am  tudi  omotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
knjiž. oviti , zaviti :   omotati vrvico okrog česa ; knjigo omotati s papirjem / rano so mu skrbno omotali  obvezali / omotali so ga v suknjo  zavili, oblekli

omotávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od omotavati:   omotavanje z vrvico

omotávati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž. ovijati , zavijati :   vrat mu je skrbno omotavala, da se ne bi prehladil

omóten   -tna -o prid. ( ọ̄ )
star. omotičen :   imeti omotno glavo / omotna pijača, rastlina
♦ 
bot.  omotna ljuljka  med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi, Lolium temulentum

omótenost   -i ž ( ọ́ )
star.  stanje omotenega človeka:   omotenost in prava pijanost / v duševni omotenosti narediti samomor

omótica   -e ž ( ọ̑ )
1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti:   obšla ga je omotica ; zdramiti se iz omotice ; hoditi kakor v omotici / ekspr.  vinska omotica se mu je že izkadila / star.  prebuditi se iz globoke, trdne omotice  nezavesti, omedlevice
2. zastar.  omotična snov, sredstvo:   primešati pijači omotice

omótičav   -a -o prid. ( ọ̑ )
nagnjen k omotici:   rada jo boli glava in omotičava je

omótičen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na omotico:   omotičen človek ; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje
// ki povzroča omotico:   omotična globina, višina ; omotična snov / omotičen vonj

omótičnost   -i ž ( ọ̄ )
značilnost, stanje omotičnega:   omotičnost bolnika ; omotičnost od vina / obšla, prevzela ga je omotičnost  omotica

omotíti   in  omótiti -im dov. ( ī ọ́ knjiž.
1. narediti koga omotičnega:   kadar ga omoti vino, se razgovori ; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
 
ekspr.  lepota dežele ga je hitro omotila  prevzela, navdušila ; star.  skušnjava ga je omotila  premotila, zapeljala
2. omamiti , ublažiti :   omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi

omotljív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. omotičen , omamen :   omotljiva globina / omotljiv vonj

omotvóziti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  z vrvjo privezati:   omotvozil je kravo in jo odgnal / ujetnika so dobro omotvozili  zvezali, povezali

omožátiti se   -im se dov. ( á ȃ )
ekspr.  postati možat, dorasel:   dozorel je in se omožatil / obraz se mu je precej omožatil

omožênka   -e ž ( é )
ekspr.  poročena ženska:   ima razmerje z omoženko ; samske in omoženke

omožítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omožiti:   bila je proti njeni omožitvi

omožíti se   -ím se dov. , omóžil se  ( ī í )
v zvezi z osebo ženskega spola  poročiti se:   že zdavnaj bi se lahko omožila / omožiti se na kmetijo

omračênec   -nca m ( é )
knjiž.  duševno bolan človek, duševni bolnik:   bolnišnica za omračence

omračênje   -a s ( é )
glagolnik od omračiti:   omračenje čela / omračenje spomina / umsko omračenje

omračênost   -i ž ( é )
lastnost, stanje omračenega:   omračenost njegovega pogleda ga je vznemirila / umska omračenost

omračeváti   -újem nedov. ( á ȗ knjiž.
1. delati nejasno, zmedeno:   lažne trditve omračujejo resnico
 
knjiž.  um se ji omračuje  postaja duševno bolna
2. delati mračno, temno:   meglice so omračevale luno ; pren.  trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja

omračítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omračiti:   omračitev obraza / omračitev uma

omračíti   -ím dov. , omráčil  ( ī í knjiž.
1. narediti mrko, neprijazno:   težave mu niso omračile obraza ; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
2. narediti nejasno, zmedeno:   žalost mu je omračila duha ; tudi vino mu ni omračilo glave ; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
3. narediti mračno, temno:   nobena meglica ni omračila neba ; za hip se je soba omračila
● 
knjiž.  um se mu je omračil  postal je duševno bolan ; knjiž., ekspr.  pred očmi se mu je omračilo  zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno

omrazíti   -ím  in  omráziti -im dov. , omrázil  ( ī í; ā ȃ )
star.  narediti, da kdo začuti odpor, veliko nenaklonjenost:   sovražnik je hotel mladini omraziti naš jezik ; dom so mu popolnoma omrazili

omráznica   -e ž ( ȃ )
nar. tolminsko  drobna, majhna snežinka:   naletavale so omraznice

omréniti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  prevleči z mreno:   tanki oblaki so omrenili nebo

omréžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na omrežje 1:   omrežna popravila / dežurna omrežna služba / omrežni električni tok
 
elektr.  omrežna frekvenca ; omrežna napetost ; ptt  avtomatska (telefonska) omrežna skupina  skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo ; rad.  omrežni transformator  transformator, ki spreminja omrežno napetost v napetost, potrebno za delovanje naprave
2. nanašajoč se na omrežje 2:   omrežni kabel, priključek, protokol ; omrežna naprava, oprema / omrežna kartica  naprava, ki omogoča povezavo računalnika z računalniškim omrežjem / omrežni strežnik, tiskalnik / omrežni računalnik ; omrežna povezava

omréženost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost omreženega:   poskrbeli so za informacijsko omreženost občanov ; globalna omreženost

omreževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž.  obdajati, ograjevati z mrežo:   omreževati vrt / pajčevina je omreževala travo
2. povezovati v omrežje, vzpostavljati omrežje na določenem območju:   telekomunikacijsko podjetje je v sodelovanju z vlado začelo omreževati državo
3. ekspr.  zvijačno pridobivati si čustveno naklonjenost, zaupanje koga:   ona zna omreževati moške

omréžiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. knjiž.  obdati, ograditi z mrežo:   omrežiti taborišče / omrežiti okno  zamrežiti ; nebo se je omrežilo z oblaki
2. povezati v omrežje, vzpostaviti omrežje na določenem območju:   namestil je omrežno kartico in omrežil računalnik ; omrežiti vsa večja mesta
3. ekspr.  zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga:   ta ženska je že marsikoga omrežila / omrežiti komu pamet, srce
4. knjiž., ekspr.  povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdati :   knjiga ga je omrežila z novimi idejami / misel na bolnega očeta ga je omrežila z žalostjo

omréžje   -a s ( ẹ̑ )
1. s prilastkom  poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju:   električno, vodovodno omrežje ; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom  izboljšati cestno omrežje  ceste / mobilno omrežje  brezžično omrežje radijskega signala, prek katerega deluje mobilni telefon
 
elektr.  razdelilno omrežje  za razdelitev električne energije odjemalcem ; ptt  krajevno telefonsko omrežje  ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju ; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje
2. s prilastkom  objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju:   trgovsko, zdravstveno omrežje / računalniško omrežje  sistemi, naprave, ki so med seboj povezani zaradi izmenjavanja podatkov, informacij ; družabno omrežje  spletna storitev, kjer se uporabniki povezujejo med seboj in si delijo različne vsebine ; družbeno  ali  socialno omrežje  družabno / omrežje šol
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža :   organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev
3. knjiž.  (kovana okenska) mreža:   omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje
4. knjiž., navadno s prilastkom  kar je po obliki podobno mreži; mreža :   omrežje žilic na roki

omrežnína   -e ž ( ī )
plačilo za uporabo elektroenergetskega omrežja:   višina omrežnine ; spremembe omrežnin različno vplivajo na končne cene električne energije ; omrežnina za gospodinjske uporabnike

omŕsiti se   -im se dov. ( ŕ r̄ )
zastar.  kaj malega pojesti:   danes se še nisem omrsil
● 
zastar.  noben petek se ni omrsil  ni jedel mesnih jedi ; zastar.  fant in dekle sta se omrsila  imela spolni odnos

omršavéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postati zelo suh, zelo shujšan:   voli so ob slabi krmi kmalu omršaveli ; ekspr.  oče je od skrbi čisto omršavel

omrtvélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje omrtvelega:   omrtvelost udov / zbuditi se iz omrtvelosti / omrtvelost v kulturnem življenju / duševna omrtvelost

omrtvênje   -a s ( é )
glagolnik od omrtveti:   omrtvenje nog / omrtvenje duha

omrtvéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati neobčutljiv, brezčuten:   roke in noge so mu omrtvele ; po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu ; sedel je nepremično, kakor da je omrtvel / omrtveti od strahu
// ekspr.  postati manj dejaven, manj delaven:   v zadnjih letih je popolnoma omrtvel

omrtvíčenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od omrtvičiti:   lokalno omrtvičenje ; omrtvičenje živca / omrtvičenje ustvarjalnega duha

omrtvíčenost   -i ž ( ȋ )
stanje omrtvičenega:   omrtvičenost je popuščala ; zdramiti se iz omrtvičenosti / omrtvičenost telesa in duha

omrtvíčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno:   mraz ji je omrtvičil noge ; z udarcem mu je omrtvičil roko
 
med.  umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov
2. knjiž.  povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti:   razmere so ga omrtvičile / beda je omrtvičila njegovo življenje ; omrtvičiti voljo
// ekspr.  zelo zavreti, otežiti:   snežni zameti so omrtvičili promet ; omrtvičiti osvobodilno gibanje

omrtvítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omrtviti:   omrtvitev zobnega živca

omrtvíti   -ím dov. , omŕtvil  ( ī í )
1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno:   kap mu je omrtvila desno stran / svetloba mu je omrtvila oči
// med.  umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov:   pred operacijo so mu omrtvili nogo / omrtviti živec
2. knjiž.  povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti:   utrujenost ga je omrtvila ; pren.  teror je za nekaj časa omrtvil navdušenje množic za osvobodilno gibanje
// ekspr.  zelo zavreti, otežiti:   snežni meteži so omrtvili cestni promet

omŕviti   -im dov. ( ŕ ȓ )
zastar.  rahlo odlomiti, odtrgati:   omrvil je nekaj kruha in drobtine natresel siničkam / omrviti koruzo  oluščiti, orobkati

omŕza   -e ž ( ȓ )
star.  velik odpor, sovraštvo:   ta občutek se je v njem stopnjeval do omrze

omŕzel   -zla -o  [ omərzəu̯ prid. ( ŕ )
star. otrpel , premrl :   omrzli prsti ; greje si omrzle noge;  prim. omrzniti

omrzéti   -ím dov. ( ẹ́ í star.
1. z dajalnikom  postati zoprn:   celo petje ji je omrzelo ; življenje mu je do skrajnosti omrzelo
2. postati nedostopen, hladen:   po tem dogodku je omrzel / pogled mu je omrzel

omrzíti   -ím dov. , omŕzil  ( ī í star.
1. z dajalnikom  narediti, da postane kdo, kaj zoprn:   hoteli so ga ogrditi in omrziti ; učenje mu je šolo omrzilo ; življenje doma se mu je omrzilo
2. (zelo) zasovražiti:   po tem dogodku ga je omrzil ; omrzil je svoj rojstni kraj

omŕzniti   -em dov. ( ŕ ȓ knjiž.
1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti :   v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila
2. postati hladen, mrzel; ohladiti se :   zajtrk je omrznil ; spij kavo, da ne omrzne ; pren.  po tem dogodku ji je srce omrznilo
● 
ekspr.  človek mora med ljudi, sicer omrzne  postane nedružaben, samotarski ; ekspr.  omrznilo mu je stati tam praznih rok  postalo zoprno, neprijetno prim. omrzel

omuhávati se   -am se nedov. ( ȃ )
1. nar.  obotavljati se, obirati se:   šel je nerad, zato se je omuhaval
2. star., v zvezi z okoli, okrog   dobrikati se, prilizovati se:   omuhava se okrog sosedove hčerke

omúliti   -im dov. , omulíla  tudi  omúlila  ( ú ū )
1. z gobcem potrgati in pojesti:   krava je omulila nekaj šopov trave
2. knjiž., ekspr. pristriči , skrajšati :   omuliti brado, rep

omúžiti   -im,  in  omužíti  in  omúžiti -im dov. ( ū ȗ; ī ú )
zastar.  olupiti, obeliti (kaj muževnega):   omužiti hlode

òn   ôna -o  stil.  zaim. , ed. m.  njêga, njêmu, njêga, njêm, njím,  enklitično rod., tož.  ga,  daj.  mu,  enklitični tož. za enozložnimi predlogi  -nj  oziroma  -enj  [ ənj , če se predlog končuje na soglasnik ž.  njé, njêj  tudi  njèj  tudi  njì, njó, njêj  tudi  njèj  tudi  njì, njó,  enklitično rod.  je,  daj.  ji,  tož.  jo,  enklitični tož. za enozložnimi predlogi  -njo;  s. kakor m., le tož.  ôno  stil.  onó  tudi  njêga;  mn. m.  ôni  stil.  oní, njìh, njìm, njìh  in  njé, njìh, njími,  enklitično rod., tož.  jih,  daj.  jim,  enklitični tož. za enozložnimi predlogi  -nje;  ž.  ône  stil.  oné  dalje kakor m. s.  ôna  stil.  oná  dalje kakor m. dv. m.  ônadva  tudi  onádva  stil.  ôna, njíju  tudi  njìh  tudi  njìh dvéh  stil.  njú, njíma  tudi  njíma dvéma, njíju  tudi  njìh  tudi  njìh dvá  stil.  njú, njíju  tudi  njìh  tudi  njìh dvéh  tudi  njíma  tudi  njíma dvéma, njíma  tudi  njíma dvéma,  enklitično rod., tož.  ju  in  jih,  daj.  jima,  enklitični tož. za enozložnimi predlogi  -nju;  ž.  ônidve  stil.  onédve  dalje kakor m., le tož.  njíju  tudi  njìh  tudi  njìh dvé  stil.  njú;  s. kakor ž.  ( ȍ ó )
1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:   tudi on se boji ; voznik je v bolnišnici, onidve pa sta nepoškodovani ; vendar ima prav on in ne ti ; nihče ni tako močen kakor on ; ekspr.:  čakaj, on ti bo že pokazal ; kdo drug, če ne ona ; elipt.:  kdo je to rekel? Ona ; on pa poštenjak, kje neki ; on da bi to storil / pog., iron.  ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:  ona in brat se dobro razumeta ; oni trije so mrtvi ; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče
b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša:   del njega samega ; njemu verjameš ; stori to njim na ljubo ; kaj to njej mar ; vprašaj njega, on vse ve ; ekspr.  še njega je treba / nič se ga ne boj ; ne poznam ga ; koliko jih je ; jih res ne poznaš ; knjiž.  hranil je zaupano mu skrivnost ; včeraj sem jo srečal / pog.  ga malo briga, če drugi stradajo
c) s predlogi se rabi daljša oblika:   brez njega bomo težko uspeli ; pametnejša je od njiju ; med njimi ni razlik ; za njih se nihče ne zmeni  zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika:  skrbno pazite nanj ; odšel je ponjo
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih  izraža smiselni osebek:   ni ga doma ; sanja se ji ; zebe jih ; z njim je drugače  njegov položaj je drugačen ; z njima gre navzdol / knjiž.  kaj mu je storiti  mora storiti
2. v dajalniku, navadno v krajši obliki  izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:   roka mu drhti ; lice se ji je zjasnilo ; mati jima je hudo zbolela ; bil jim je kakor oče / star.:  slava njega spominu  njegovemu ; mladina, izročena njih varstvu  njihovemu
3. v množini moškega spola, nekdaj, spoštljivo  izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega:   pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi ; gospa, ali so oni pozabili torbico
● 
pog.  on ima v hiši prvo besedo  mož ; pog.  ona ga čaka pred gostilno  žena ; iron.  kaj se repenči tole onó  ta človek ; star.  njega dni je bilo vse drugače  v nekdanjih časih;  prim. ga 1 , jih , jo 1

onadva   gl. on

onáger   in  ónager -gra m ( á; ọ̑ )
1. pri starih Rimljanih  katapult, pri katerem ročica s pračo ob izstrelitvi močno udari ob vrh ogrodja:   vitel onagra ; streljanje z onagrom
2. zool.  oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager:   konj, osel in onager

onaglasíti   -ím dov. ( ī í )
ugotoviti, določiti besedi naglas:   za slovar je treba onaglasiti veliko novih besed

onaglaševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od onaglaševati:   urejanju geslovnika je sledilo onaglaševanje slovarskih iztočnic

onaglaševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
ugotavljati, določati besedam naglas:   na vajah so morali onaglaševati nedoločnike in deležnike

onakáziti   -im  tudi  onakazíti -ím dov. , onakázil  ( ā ȃ; ī í )
zastar. iznakaziti :   eksplozija mu je onakazila obraz

onákšen   -šna -o prid. ( ā )
star., navadno v zvezi takšen in onakšen   takšen in drugačen:   prinesli so mu kruh, slanino, meso takšno in onakšno

onaníja   -e ž ( ȋ )
(spolno) samozadovoljevanje:   nagibati se k onaniji

onaníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od onanirati:   mladostno onaniranje / ekspr.  kupovanje daril sebi kot čustveno onaniranje

onanírati   -am nedov. ( ȋ )
(spolno) se samozadovoljevati:   nehati onanirati ; skrivaj onanirati ob pornofilmih

onaníst   -a m ( ȋ )
kdor (rad) onanira:   samozadovoljevanje onanistov

onanístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) onanira:

ônda   prisl. ( ȏ )
zastar. takrat :   verjemite mi, da smo bili onda veliko bolj srečni

ôndaj   prisl. ( ȏ )
zastar. takrat :   vi ste bili ondaj še sila mladi

óndán   prisl. ( ọ̑-ȃ )
knjiž.  pred nekaj dnevi, pred kratkim:   ondan se je pri nas oglasil stric ; tega človeka sem srečal ondan

ôndašnji   -a -e prid. ( ȏ )
zastar. takraten :   pozabiti njegovo ondašnjo neprijaznost / ondašnji prebivalci

ôndi   in  óndi prisl. ( ȏ; ọ̑ )
star. tam :   splazil se je na svinjak, da bi ondi prenočil / od ondi se je videlo morje

ôndile   in  óndile prisl. ( ȏ; ọ̑ )
star. tamle :   ondile so včeraj pokopali ženico

ondód   prisl. ( ọ̄ )
star.  po tistih krajih, tam:   ondod cvete drevje ; ne hodi ondod / potikal sem se brez cilja tod in ondod / od ondod  odondod

ondóten   -tna -o prid. ( ọ́ )
star. tamkajšnji :   predavati na ondotni univerzi ; spopadi med ondotnimi plemeni

ôndu   prisl. ( ȏ )
zastar. tam :   stopil je na grič ter se ondu naužil razgleda

ondúkaj   prisl. ( ȗ )
zastar. tam :   ondukaj rastejo strupene gobe

ondulácija   -e ž ( á )
kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi:   preparati za ondulacijo
 
friz.  hladna ondulacija  ki se napravi s kemičnimi sredstvi ; trajna ondulacija  po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti ; vodna ondulacija  pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko

ondulacíjski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od ondulacija:   ondulacijska sredstva

ondulíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ondulirati:   barvanje in onduliranje las

ondulírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
s toploto, kemičnimi sredstvi kodrati:   frizerka jo ondulira / ondulirati lase

onè 1   -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš.  izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati:   jaz da bi se odkrival pred takim onetom

oné 2   -- zaim. , mest., or. ed. m. in s. tudi  oném  ( ẹ̄ )
ekspr., s širokim pomenskim obsegom  izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati:   aro mi je dal one, tisti mešetar ; ali si res bil pri onem, pri padarju ; glejte, manjka vam one – navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval ; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi  one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi  v glavi se mi one ... megli;  prim. onega

onečástiti   -im dov. ( á ȃ )
vzeti čast, dostojanstvo, ugled:   pred ljudmi ga je onečastil ; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih  oskruniti
 
ekspr.  onečastil mu je dekle  je spolno občeval z njo

onečáščati   -am nedov. ( á )
jemati čast, dostojanstvo, ugled:   onečaščati nasprotnika ; s takim ravnanjem se onečašča / onečašča njegovo ime / onečaščati svete podobe  skruniti

onečáščenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od onečastiti:   onečaščenje njegovega imena / onečaščenje trupla

onečaščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. onečaščati :   taka dejanja onečaščujejo človeka / onečaščevati ime koga

onečéditi   -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ekspr. umazati , onesnažiti :   onečediti obleko, posteljo
2. ekspr.  vzeti ugled, osramotiti:   pred ljudmi ga je onečedil / onečedili so njegovo ime

onečêjati   -am nedov. ( é )
star. mazati , onesnaževati :   izpušni plini onečejajo ozračje ; z blatnimi čevlji onečeja tla

onečístiti   -im dov. ( í ȋ )
narediti, povzročiti, da kaj ni čisto:   odplake onečistijo vodo ; onečistiti zrak ; pren., knjiž.  s svojim ravnanjem je onečistila hišo

onečíščenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od onečistiti:   onečiščenje vode, zraka ; onečiščenje z odplakami

onečiščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da kaj ni čisto:   onečiščevati vodo, zrak

onegá   -- zaim. ( á )
nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom  izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati:   saj veš, kaj je rekel onega ; takale onega, pa se nosi kot grofična ; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi  kaj se boš onega, cmerila;  prim. one 2

onégati   -am  tudi  onegáti -ám nedov. ( ẹ̑; á ȃ )
onegaviti :   gospodar je nekaj onegal po dvorišču ; onegati okoli dekleta

onegáv   -a -o prid. ( á )
star.  ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati:   fant je ves skuštran, onegav / vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar  omamljeni, zmedeni / v zaimenski rabi:  zunaj stoji onegavi Pepe ; oženil se bo z onegavo Katico

onegáviti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr., s širokim pomenskim obsegom  izraža nedovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati:   ves dan nekaj onegavi okoli hiše ; gospodinja že onegavi po kuhinji ; kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi ; z avtom se onegavi okrog ; zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami / kje pa tako dolgo onegavi  je, se mudi, zadržuje ; zaradi tega se ne bom onegavil  se jezil, razburjal, prepiral

onegávljenje   -a s ( á )
glagolnik od onegaviti:   naveličala se je že tega onegavljenja po hiši ; onegavljenje okrog žensk ; onegavljenje z avtom / narediti kaj brez onegavljenja

onégov   -a -o zaim. ( ẹ̄ )
star. tisti , oni :   včeraj se je oglasil onegov iz Zaplane

oneída   -e ž ( ȋ )
agr.  boljši krompir domače sorte z belim mesom:   saditi oneido

onemélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje onemelega:   čudili so se njegovi onemelosti ; ležati v dremotni onemelosti

oneméti   -ím dov. , tudi  onémi  ( ẹ́ í )
1. postati nem:   po hudi bolezni je onemel in oglušel
2. nav. ekspr.  nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti:   kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela ; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu ; pren.  moja vest ni nikoli onemela ; začutila je, kako je vse onemelo v njej
3. ekspr.  postati zelo presenečen, začuden:   onemel je pred njeno lepoto ; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja  zelo se začuditi
4. knjiž. utihniti :   ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo  v planinah postane mirno, tiho
♦ 
jezikosl.  nenaglašeni samoglasnik včasih onemi  se ne izgovarja več

onemévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. ekspr.  postajati zelo presenečen, začuden:   ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali
2. knjiž.  postajati manj glasen, slišen:   cestni hrup je čedalje bolj onemeval

onemíti   -ím dov. , tudi  onémi; onémil  ( ī í )
knjiž. utišati :   morda se mi bo kdaj posrečilo, da ga onemim
 
knjiž., ekspr.  to je ljudi vznemirilo in onemilo  zelo presenetilo

onemôči   -mórem dov. , onemógel onemôgla  ( ó ọ́ )
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l  izgubiti moč, moči:   bolnik je v nekaj dneh onemogel ; konji so mu na poti onemogli ; onemoči od lakote, žalosti ; na starost je zelo onemogel
// prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti :   srce mu je onemoglo ; pren., ekspr.  njegova vloga v društvu je precej onemogla

onemóglost   tudi  onemôglost -i ž ( ọ́; ó )
1. stanje onemoglega človeka:   bolnico je prevzela popolna onemoglost ; duševna, telesna onemoglost ; starostna onemoglost ; zavarovanje za onemoglost ; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti ; zgruditi se od onemoglosti ; pren.  v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost
2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti   izraža visoko stopnjo, intenzivnost:   do onemoglosti se napiti / ekspr.:  čakali smo te do onemoglosti ; oprema lokala je do onemoglosti enolična

onemóglosten   tudi  onemôglosten -tna -o prid. ( ọ́; ó )
pravn., v zvezi onemoglostna pokojnina , do 1946  invalidska pokojnina:

onemogóčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od onemogočati:   onemogočanje delovanja, kontrole / onemogočanje filmskega režiserja

onemogóčati   -am nedov. ( ọ́ )
delati, povzročati, da kaj ni mogoče:   onemogočati komu delo, stike z ljudmi / posebna naprava onemogoča premikanje v levo  preprečuje
// publ.  delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti:   onemogočati nasprotne igralce

onemogóčenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od onemogočiti:   onemogočenje političnega delovanja ; onemogočenje stikov z drugimi

onemogóčiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
narediti, povzročiti, da kaj ni mogoče:   onemogočiti komu delo, delovanje, študij ; neurje je onemogočilo promet
// publ.  narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti:   domači igralci so popolnoma onemogočili nasprotnike ; onemogočiti predsednika / pred javnostjo so ga onemogočili

onesmísliti   -im dov. , onesmíšljen  in  onesmísljen  in  onesmíslen  ( ī ȋ )
knjiž.  narediti, povzročiti, da kaj izgubi smisel:   moževa smrt ji je onesmislila življenje ; njegovo pisanje se je v zadnjem času onesmislilo

onesnáženje   -a s ( ȃ )
glagolnik od onesnažiti:   onesnaženje morja, vode, zraka / stopnja onesnaženja se je povečala

onesnáženost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost onesnaženega:   onesnaženost morja, zraka ; stopnja onesnaženosti se je povečala

onesnaževálec   -lca  [ onesnaževau̯ca tudi onesnaževalca m ( ȃ )
1. kdor onesnažuje:   kaznovati onesnaževalce ; onesnaževalci okolja ; kemična tovarna je glavni onesnaževalec zraka v kraju
2. snov, sredstvo, ki onesnažuje:   kemični, organski onesnaževalci

onesnaževálka   -e  [ onesnaževau̯ka tudi onesnaževalka ž ( ȃ )
1. ženska ali država, ustanova, ki onesnažuje:   glavna, huda, velika onesnaževalka ; vodilna globalna, svetovna onesnaževalka s toplogrednimi plini ; onesnaževalke morja, okolja, ozračja / države onesnaževalke ; tovarna onesnaževalka
2. snov, sredstvo, ki povzroča onesnaževanje:   izrabljene baterije so med večjimi onesnaževalkami okolja

onesnaževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od onesnaževati:   onesnaževanje rek, zraka / svetlobno onesnaževanje  ki ga povzroča vnos umetne svetlobe v okolje

onesnaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo:   izpušni plini onesnažujejo zrak

onesnážiti   -im dov. ( á ȃ )
narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo:   onesnažiti vodo, zrak ; reke se onesnažijo z odplakami ; pri delu si je onesnažil roke  umazal

onesposábljati   -am nedov. ( á )
delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti:   onesposabljati ljudi za delo ; strah človeka onesposablja za pametno presojanje

onesposobítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od onesposobiti:   onesposobitev človeka za delo, življenje

onesposóbiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti:   poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila ; onesposobiti človeka za delo, gibanje ; onesposobiti nasprotnika za boj / publ.  gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov
// publ.  povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije:   onesposobiti hiše za bivanje ; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo

onesposóbljenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od onesposobiti:   onesposobljenje človeka za delo / onesposobljenje prometa

onesposóbljenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost onesposobljenega človeka:   delavčeva onesposobljenost za delo / onesposobljenost železniške proge

onesrečeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da je kdo nesrečen:   žal mu je, da mora onesrečevati ljudi ; s svojim ravnanjem onesrečuje dekle

onesréčiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen:   onesrečiti človeka ; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje ; s svojim dejanjem jih je onesrečil

onestep   -a  [ vánstep m ( ȃ )
družabni ples v dvočetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike:   plesati onestep
// skladba za ta ples:

onesvéstiti se   -im se dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
omedleti :   bolnik se je onesvestil ; onesvestiti se od bolečin

onesvéščati se   -am se nedov. ( ẹ́ )
omedlevati :   bolnica se onesvešča ; pogosto se onesveščati

onesvéščenec   -nca m ( ẹ̑ )
kdor omedli:   pomagati onesveščencu ; odpeljati onesveščenca k zdravniku

onesvéščenka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki omedli:   pomagati onesveščenki

onga   ipd. gl. onega ipd.

óni   -a -o zaim. ( ọ̑ )
1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega
a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena:   ljudje na onem bregu ; ona stran hriba je porasla z gozdom
b) najbolj oddaljena, odmaknjena:   tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi:  ta je priden, oni pa ne ; z onim je hodila več let ; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju
// izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu:   prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni
2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti:   oni dan je prišel stric ; ono noč se je pripetila huda nesreča
3. ekspr., v samostalniški rabi  izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati:   ves večer je silil vame oni, kako se že piše ; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj
4. nav. ekspr., v zvezi s ta   izraža poljubnost osebe ali stvari:   na ulici srečaš tega ali onega znanca ; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi:  ta in oni se je kesal, ker je preveč pil ; opraviti imam še to in ono v mestu
5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti :   oni gospod, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest
● 
oni svet  v različnih religijah  kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo; onostranstvo ; evfem.  spraviti koga na oni svet  povzročiti njegovo smrt, umoriti ga ; star.  ona s koso  smrt;  prim. le 4 , le 3

ónidán   prisl. ( ọ̑-ȃ )
star.  pred nekaj dnevi, pred kratkim:   onidan se je oglasil pri nas

oníkanje   -a s ( ī )
glagolnik od onikati:   onikanje ni več v navadi

oníkati   -am nedov. ( ī )
nekdaj  uporabljati v govoru s spoštovano osebo obliko tretje osebe množine moškega spola:   čeprav je bila gospa njegova daljna sorodnica, jo je onikal ; v mestih so se ljudje onikali

ónikraj 1   prisl. ( ọ̑ )
star. onkraj 1 jahal je čez most in onikraj stopil s konja

ónikraj 2   predl. ( ọ̑ )
star. onkraj 2 hiša stoji v bregu onikraj vode

ónikrat   prisl. ( ọ̑ )
star.  pred nekaj dnevi, pred kratkim:   onikrat sem ga srečal

óniks   -a m ( ọ̑ )
poldrag kamen z belimi in črnimi progami:   prstan z oniksom / pepelnik iz oniksa

óniksov   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od oniks:   verižica z oniksovim obeskom

ónile   -a- -o- zaim. ( ọ̑ )
ekspr.  izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna:   onile človek se mi zdi znan ; stopimo v senco pod onole smreko

onkogén   -a m ( ẹ̑ med.
gen, ki v določenih okoliščinah povzroči spremembo normalne celice v rakavo:   sprememba v genski strukturi zaradi onkogena

onkológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za onkologijo:   poslati pacienta k onkologu

onkologíja   -e ž ( ȋ )
veda o novotvorbah:   ukvarjati se z onkologijo ; eksperimentalna, internistična, klinična onkologija ; napredek, novosti, raziskave v onkologiji ; hematologija, radioterapija in onkologija / inštitut, oddelek, zavod za onkologijo / pog.  bolniki, razmere na onkologiji  na oddelku za onkologijo, onkološki kliniki

onkológinja   -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za onkologijo:   priznana onkologinja ; predavanje onkologinje

onkolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na onkologe ali onkologijo:   onkološka problematika / onkološki inštitut / onkološki kongres ; sam.:, pog.  zdravi se na onkološkem  onkološkem inštitutu

ónkraj 1   prisl. ( ọ̑ )
izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj:   onkraj je že pomlad, tu pa še zima ; onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo  z one strani
 
ekspr.  je že onkraj  mrtev

ónkraj 2   predl. ( ọ̑ )
z rodilnikom  za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj:   onkraj ograje so nasajene astre / ponesli so našo pesem onkraj morja / ljudje z onkraj meje
 
ekspr.  upanje na srečo onkraj groba  po smrti

ónkrajen   tudi  ónkrájen -jna -o prid. ( ọ̑; ọ̑-ȃ )
1. knjiž. onstranski :   onkrajni svet
2. star. drugi , nasproten :   strel se razlega po skalovju onkrajnega brega

ónkrajnost   tudi  ónkrájnost -i ž ( ọ̑; ọ̑-ȃ )
knjiž. onstranstvo :   življenje v onkrajnosti

ónkrat   prisl. ( ọ̑ )
pred nekaj dnevi, pred kratkim:   onkrat sem ga videl v gostilni

online   in  on-line --  [ ônlájn v prid. rabi ( ȏ-ȃ pog.
ki je povezan z računalniškim omrežjem, navadno internetom:   uporabnik računalnika je online
// ki je dostopen na tak način:   online katalog ; online rezervacije letalskih vozovnic ; prisl.  križarjenja je mogoče rezervirati online  prek spleta

onód   prisl. ( ọ̄ )
zastar. tam :   onod nikoli ni sonca ; srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo / prišel je od onod  odonod

onodôben   -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž. takraten :   iz knjige spoznamo mišljenje in življenje onodobnih ljudi ; onodobno slikarstvo

onogavíčiti   -im dov. ( í ȋ )
ekspr.  obuti nogavice:   onogavičiti otroka

ónokraj 1   prisl. ( ọ̑ )
star. onkraj 1 od onokraj se je slišal klic

ónokraj 2   predl. ( ọ̑ )
star. onkraj 2 mlin je onokraj potoka

onomástičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na onomastiko, imenosloven:   onomastična razprava / onomastični problemi

onomástika   -e ž ( á )
veda o (lastnih) imenih, imenoslovje:   ukvarjati se z onomastiko ; onomastika in toponomastika

onomatopêja   -e ž ( ȇ )
lit.  posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo:   uporaba izvirnih onomatopej

onomatopêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na onomatopejo:   onomatopejski izrazi
 
jezikosl.  onomatopejski medmeti

onomatopoétičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na onomatopoijo:   onomatopoetični izrazi ; onomatopoetična tvorba besed
 
jezikosl.  onomatopoetični glagoli

onomatopoíja   -e ž ( ȋ )
lit.  posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo:   onomatopoija in druge glasovne figure

ónostran 1   prisl. ( ọ̑ )
star. onstran 1 pokazal je na hiše onostran / klic prihaja od onostran

ónostran 2   predl. ( ọ̑ )
star. onstran 2 onostran vasi je gozd

ónostránost   -i ž ( ọ̑-ā )
onstranstvo :   življenje v onostranosti

ónostránski   -a -o prid. ( ọ̑-á )
nanašajoč se na onostranstvo:   onostranske pokrajine ; onostranska bitja ; verjeti v onostransko življenje / onostranske izkušnje klinično mrtvih ljudi

ónostránstvo   -a s ( ọ̑-ā )
v različnih religijah  kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju:   obljubljati srečno življenje v onostranstvu / verjeti v onostranstvo

ónstran 1   prisl. ( ọ̑ )
izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj:   na tem bregu živijo tako, onstran pa drugače / ko so prišli onstran, je bilo že prepozno / glas prihaja kakor od onstran

ónstran 2   predl. ( ọ̑ )
z rodilnikom  za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj:   tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save
 
knjiž.  njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega  ne priznavajo etičnih načel

ónstránost   -i ž ( ọ̑-ā )
onstranstvo :   verjeti v onstranost

ónstránski   -a -o prid. ( ọ̑-á )
nanašajoč se na onstranstvo:   onstranski svet / onstransko življenje

ónstránstvo   -a s ( ọ̑-ā )
v različnih religijah  kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju:   pojmovanje življenja v onstranstvu / verjeti v onstranstvo
 
knjiž.  oditi v onstranstvo  umreti

ontário   -a m ( á )
agr.  debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz Amerike:   bobovec in ontario

óntičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
filoz.  nanašajoč se na bit, eksistenco:   ontična danost, resnica

óntogenétičen   -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
biol. ontogenetski :   ontogenetična diferenciacija / ontogenetični razvoj

óntogenétski   -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na ontogenezo:   ontogenetske diferenciacije / ontogenetski razvoj

óntogenéza   -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
biol.  spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti, osebni razvoj organizma:   ontogeneza in evolucija

ontogeníja   -e ž ( ȋ )
biol. ontogeneza

ontologíja   -e ž ( ȋ )
filoz.  filozofska disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti:   gnoseologija in ontologija / eleatska, idealistična, materialistična ontologija
// s prilastkom  načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti česa:   ontologija sveta / ontologija duha, volje

ontolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ontologijo:   ontološka vprašanja / ontološki temelji človeške družbe ; ontološke osnove marksizma / ontološki dokaz  zlasti v sholastični filozofiji  dokaz za obstoj boga

onúča   -e ž ( ú )
nav. mn., nekdaj  kos blaga za ovijanje stopala:   namesto nogavic je nosil onuče ; sušiti onuče

oogónij   -a m ( ọ̑ )
biol.  rastlinski ženski spolni organ:

oolít   -a m ( ȋ )
petr.  kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih med seboj z vezivom:

òp   medm. ( ȍ pog.
1. izraža zavrnitev:   op, tako pa ne bo šlo
2. izraža opravičilo:   ko se je zadel obenj, je zamrmral: op

òpa   medm. ( ȍ pog.
1. izraža zavrnitev:   opa, kaj pa govoriš
2. izraža opravičilo:   ko se je obrnil, mu je stopil na nogo in dejal samo: opa
3. izraža začudenje, presenečenje:   mislil si je: opa, tukaj me pa ljudje poznajo

opacáti   -ám dov. ( á ȃ )
popacati :   opacati obleko ; ekspr.  ves se je opacal

opackáti   -ám dov. ( á ȃ )
zastar. popackati :   opackati obleko ; opackati se z jedjo

opádati   -am nedov. ( ā ȃ )
knjiž. upadati , usihati :   voda opada / število letalskih nesreč opada
 
zastar.  listje opada  odpada

opáhati   -am dov. ( á ȃ )
nar. otepsti :   opahati sneg s suknjiča ; opahati si prašno obleko

opahníti   in  opáhniti -em,  tudi  opáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
1. knjiž. opihniti :   ko je stekla mimo njega, ga je rahlo opahnila
2. nar. vreči , dati :   slekel je plašč, zvil ga in ga opahnil čez ramo  (F. Finžgar)

opájanje   -a s ( ā )
glagolnik od opajati:   opajanje s pijačo / opajanje nad lepoto

opájati   -am nedov. ( ā )
1. povzročati pijanost:   alkoholne pijače opajajo ; opajati se z žganjem
2. nav. ekspr.  povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja:   duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce ; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko
// z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   opajala jih je neskončna sreča, žalost

opál   -a m ( ȃ )
drag kamen prelivajočih se barv in steklenega sijaja:   prstan z opalom
♦ 
min.  mlečni opal  mlečne barve in motnega sijaja ; tekst.  opal  fina bombažna tkanina mlečne barve in motnega leska

òpala   medm. ( ȍ )
pog.  izraža opravičilo:   opala, nisem vas hotel zadeti

opálast   -a -o prid. ( ȃ )
mlečno, motno bel:   gosta opalasta megla

opálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opal:   opalni uhani / opalna svetloba  bela, mlečna
 
teh.  opalno steklo  belo, neprozorno ; opalna žarnica

opalescénca   -e ž ( ẹ̑ )
fiz.  spreminjanje barvnih odtenkov kot pri opalu:   modrikasta opalescenca

opalíti   in  opáliti -im,  in  opáliti -im dov. ( ī á; á star.
1. ožgati , osmoditi :   ogenj je opalil drva ; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja ; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde
2. udariti :   molči, če ne te opalim ; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot vzklik  bes te opali

opalizírati   -am nedov. ( ȋ )
fiz.  spreminjati barvne odtenke kot opal:   raztopina modrikasto opalizira

opalográf   -a m ( ȃ )
priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla:   razmnoževati besedilo z opalografom

opalografírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
razmnoževati na opalografu:   opalografirati note

opálta   -e ž ( ȃ )
nekdaj  prodajalna monopolnega blaga:   kupiti tobak v opalti / opalta za sol

opámetiti   -im dov. ( á ā )
knjiž. spametovati :   poskušal je fanta opametiti ; se bo že opametil

opametováti   -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. spametovati :   poskušal jih je opametovati ; čas bi bil, da se opametuješ / nesreča nas je opametovala

opánek   -nka m ( ȃ )
nav. mn. opanka :   hoditi v opankih / odtrgal se ji je jermen na opanku

opánka   -e ž ( ȃ nav. mn.
1. zlasti v srbskem okolju  mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja:   delati opanke ; nositi opanke ; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico
2. pog.  sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje:   poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke  z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah

opánkar   -ja m ( ȃ )
izdelovalec opank:   opankarji in lončarji

opánkarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opankarje:   opankarsko orodje / opankarska ulica

opárek   -rka m ( ȃ )
pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z vročo vodo:   kamilični oparek / umivati se z oparkom iz brezovega listja

oparína   -e ž ( í )
med.  poškodba kože, tkiva zaradi vroče tekočine, pare:   dobiti oparine / oparina na roki

opáriti   -im dov. ( á ȃ )
1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro:   opariti otroka pri kopanju ; opariti se po roki ; opariti se z juho, kropom, oljem
2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:   slana je oparila cvetje, listje
● 
star.  opariti kruh  popariti

oparjenína   -e ž ( í )
med. oparina :   oparjenine in opekline

opárnica   -e ž ( ȃ )
nar.  trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi; črni trn :   ob poti rasteta oparnica in češmin ; nabirati oparnice ; marmelada iz oparnic

òpárt   in  opárt -a m ( ȍ-ȃ; ȃ )
um.  umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, temelječa na optičnih učinkih barve in oblike:   opart in popart

òpártovski   -a -o prid. ( ȍ-ȃ )
nanašajoč se na opart:   opartovski elementi v grafiki / opartovska smer

opàs   in  opás -ása m ( ȁ á; ȃ )
knjiž. pas :   svilen opas / voda mu sega do opasa / granitni opasi hiše

opasáč   -a m ( á )
voj. žarg.  (vojaški) pas:   komandant si je popravil opasač

opásati   opášem dov. ( ȃ )
1. dati, namestiti komu pas:   obleči in opasati otroka ; počakaj, še opasati se moram
// narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu:   opasati jermen / opasati meč, sabljo ; opasal si je oselnik in šel kosit ; opasati si predpasnik
2. knjiž. obdati , obkrožiti :   mesto so opasali z bodečo žico

opásen   -sna -o prid. , opásnejši  ( á ā )
zastar. nevaren 2 ta pot je opasna / položaj se mu zdi opasen / opasen sovražnik / taka rana je opasna

opásica   in  opasíca -e ž ( ȃ; í )
knjiž.  (vojaški) pas:   oficir s široko opasico in bereto
// pas sploh:   platnena, volnena opasica

opasílnica   -e  [ opasiu̯nica tudi opasilnica ž ( ȋ )
nar.  vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz:   skočil je z voza in dobro zategnil opasilnico

opasílo   -a s ( í )
nar. zahodno žegnanje , proščenje :   v nedeljo bo opasilo
● 
nar. zahodno  opasilo sveč okoli stebra  pas

opásje   -a s ( ȃ )
knjiž.  predel ob pasu telesa:   bolečine v opasju / obleka s širokimi rokavi in ozkim opasjem

opásnica   -e ž ( ȃ )
star. pas , trak :   platnena opasnica ; bila je znana tkalka opasnic in trakov / čez krilo ima dve temnejši opasnici

opásnik   -a m ( ȃ )
1. knjiž.  sramni pas:   črnci z opasniki okrog ledij
2. zastar. predpasnik :   priveže si pisan opasnik

opásnost   -i ž ( á )
zastar. nevarnost 2 preti mu opasnost / njegovo življenje je v opasnosti

opasováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati, nameščati komu pas:   opasovati otroka ; oblačil in opasoval se je kar med tekom
// delati, da je kaj nameščeno okrog pasu:   opasovati meč ; opasovati si predpasnik
2. knjiž. obdajati , obkrožati :   okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik ; hribovje v polkrogu opasuje ravnino

opást   -i ž ( ȃ )
alp.  plast nametanega snega, ki z bolj položnega dela grebena ali slemena sega nad nasprotno pobočje ali steno:   nad prepadom se boči opast ; viharji grmadijo opasti / grebenska opast

opásti 1   opádem dov. , stil.  opàl opála  ( á ā )
1. knjiž.  padajoč pokriti:   sneg je opadel planine
2. zastar. odpasti :   zaradi suše je opadlo precej sadja
3. zastar. omahniti , pasti 1 prijel se je za stol, da ne bi opadel

opásti 2   opásem dov. ( á )
s pašo, pasenjem zrediti:   vole je med letom dobro opasel
 
zastar.  mula je opasla deteljo  popasla

opát   -a m ( ȃ )
rel.  predstojnik večjega samostana, zlasti benediktinskega, cistercijanskega:   postati opat ; stiški opat

opática   -e ž ( ȃ )
rel. opatinja :   postala je opatica

opatíja   -e ž ( ȋ )
večji samostan, ki ima opata ali opatinjo:   benediktinska opatija / ta opatija je zidana v gotskem slogu

opatíjski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od opatija:   opatijska cerkev

opátinja   -e ž ( ȃ )
rel.  predstojnica večjega samostana, zlasti benediktinskega, cistercijanskega:   postavili so jo za opatinjo ; mati opatinja

opátovski   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od opat:   opatovsko dostojanstvo

opázen   -zna -o prid. , opáznejši  ( á ā )
ki se da opaziti:   komaj opazen smehljaj ; v teh črticah je opazen Cankarjev vpliv ; opazna napaka, razlika ; raze na izdelku so precej opazne
// nav. ekspr.  ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega:   opazna obleka ; rad uporablja opazno besedišče ; opazno vedenje
 
publ.  naš tekmovalec je dosegel opazno sedmo mesto  zelo dobro

opazíti   in  opáziti -im dov. ( ī á ȃ )
1. z gledanjem zaznati:   opazil ga je že pri vhodu ; nič posebnega nisem opazil na njem ; v temi ni mogel opaziti ovire ; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom ; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil ; razpoka se že od daleč opazi
// zaznati sploh:   opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim ; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala
// zaznati, da kaj je, obstaja:   opaziti spremembo ; opaziti prve znake bolezni ; na trgu se že opazi zvišanje cen
2. knjiž.  postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela:   mladega umetnika so kmalu opazili ; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili  vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja

opázka   -e ž ( ȃ )
1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa:   opazka leti, meri nanj ; ta opazka je bila namenjena prav vam ; njena opazka je zadela v živo ; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije ; na vse opazke tovarišev se je samo smejal ; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka
2. knjiž. opomba :   uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka
● 
zastar.  svojih opazk ni pripovedovala drugim  opažanj, vtisov

opazljív   -a -o prid. ( ī í )
opazen :   opazljiva napaka ; razlika med njima je opazljiva / v ničemer ni opazljiv

opáznost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost opaznega:   opaznost vpliva / nav. ekspr.:  opaznost oblačenja, v oblačenju ; opaznost vedenja

opazoválec   -lca  [ opazovau̯ca tudi opazovalca m ( ȃ )
1. kdor opazuje:   otroci so mislili, da nimajo opazovalca ; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja ; opazovalec narave, življenja ; slika je pritegnila pozornost opazovalcev ; s stališča opazovalca je predmet na levi strani ; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec
2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa:   Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce ; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci ; konference se je udeležil kot opazovalec  brez pravice posegati v njen potek

opazoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opazovanje:   opazovalna doba ; opazovalna lina / opazovalna naprava ; opazovalno letalo / opazovalni oddelek ; opremiti opazovalno postajo ; opazovalna točka / opazovalna služba / opazovalni dar
 
navt.  (opazovalni) koš  majhna zavarovana ploščad na jamboru

opazovalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za opazovanje:   urediti si opazovališče ; stati na opazovališču / lovsko opazovališče

opazoválka   -e  [ opazovau̯ka tudi opazovalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki opazuje:   skrita opazovalka prizora / kritična, pozorna opazovalka
2. ženska ali država, ustanova, ki je določena, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa:   na prireditev je prišla kot opazovalka / Slovenija se je udeležila konference kot opazovalka  brez pravice posegati v njen potek / država opazovalka

opazoválnica   -e ž ( ȃ )
poslopje, prostor za opazovanje:   postaviti, urediti opazovalnico ; opazovalnica na jamboru ; ob potresu so se poškodovale naprave v opazovalnici / astronomska, vremenska opazovalnica
 
psiht.  soba za opazovanje duševnih bolnikov

opazovánec   -nca m ( á )
kdor je opazovan:   med opazovanci so izbrali prav njega
 
med.  bolnik opazovanec

opazovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opazovati:   opazovanje narave, zvezd ; opazovanje samega sebe ; opazovanje z mikroskopom ; dar za opazovanje / to odkritje je bilo rezultat dolgoletnih opazovanj / meteorološka opazovanja
 
med.  poslati bolnika na opazovanje

opazováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z gledanjem zaznavati:   obstal je in ga opazoval ; opazovati izložbe, mimoidoče ; opazovati koga pri delu ; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno,  ekspr.  napeto opazovati ; izpod čela, od strani opazovati kaj ; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati
// zaznavati sploh:   z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji
2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom:   opazovati naravne pojave, zvezde ; opazovati pod, z mikroskopom ; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo ; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme

opáž   tudi  opàž -áža m ( ȃ; ȁ á )
1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje:   popraviti opaž pri svinjaku ; zavarovati cevi z opažem ; lesen opaž ; opaž iz slame ; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž
2. grad.  priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov:   narediti, odstraniti, tesati opaž ; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž ; izgubljeni opaž  navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta ; premični opaž

opážanje   -a s ( á )
1. nav. mn.  kar se doseže z opazovanjem, raziskovanjem:   opažanja so potrdila precejšen del njegovih trditev ; vsa opažanja si zapisuje / hidrografska, psihološka opažanja
2. glagolnik od opažati:   opažanje negativnih pojavov v razvoju družbe

opážati   -am nedov. ( á )
z gledanjem zaznavati:   človeško oko opaža mnogo več kot živalsko
// zaznavati sploh:   opaža, da mu pojemajo moči ; vsi so opažali, da je huda
 
knjiž.  nehal jo je opažati  se zanimati zanjo, jo ogovarjati
// zaznavati, da kaj je, obstaja:   opažati napake, pomanjkljivosti ; med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik ; opaža se znižanje cen / publ.:  v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc ; v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem območju  je viden, se kaže

opážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opaž:   pripraviti opažne deske, plošče / opažni oder  oder, ki nosi opaž in nestrjeni beton ; opažni okvir

opáženje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opažiti:   opaženje stene / opaženje z lesom

opaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
nameščati, pritrjevati na določeno površino za zaščito, olepšanje:   opaževati stene s hrastovim lesom

opážiti   -im dov. ( á ȃ )
namestiti, pritrditi na določeno površino za zaščito, olepšanje:   opažiti stene, strop ; opažiti hlev s slamo ; opažiti zid s pločevino

ópcija   -e ž ( ọ́ )
1. navadno s prilastkom  kar je dano na izbiro za uresničitev česa; možnost :   trenutno stanje nam ne ponuja veliko opcij ; dobre, slabe opcije ; najbolj realna opcija ; izbrati eno od opcij / nakupne, prodajne opcije za delnice, surovine
2. navadno s prilastkom  politični nazor, ki ga zagovarja kaka politična stranka, ali tako opredeljena politična stranka:   izreči se za izrazito desno, levo opcijo ; nacionalistična opcija ; vladajoča opcija / politična opcija
3. fin.  dogovor, ki daje sopogodbeniku možnost, da izbere odločitev glede sklenitve, izpolnitve pogodbe:   opcija za podaljšanje roka
4. pravn.  pravica izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega ozemlja:   imeti, izkoristiti opcijo / možnost opcije ; potek opcije ; opcija za Jugoslavijo

opcíjski   in  ópcijski -a -o prid. ( ȋ; ọ́ )
nanašajoč se na opcijo:   opcijski upravičenec / opcijska pravica / določiti opcijski rok
● 
knjiž.  na drugi stopnji študija je nekaj opcijskih predmetov  izbirnih predmetov

opečátiti   -im dov. ( á ȃ )
dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz verodostojnosti:   opečatiti listino
 
ekspr.  gibanje je opečatil za nazadnjaško  označil, opredelil

opéčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na opeko:   opečni zidovi ; opečna streha ; opečna zgradba ; opečna tla / opečna gradnja / opečni izdelki / opečni prah / opečna barva blaga / (opečni) strešnik, zidak / opečna peč  peč za žganje opeke

opečênec   -nca m ( é )
1. kdor se je opekel:   zdravljenje opečencev
2. gastr.  na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje:   postregla mu je s čajem in opečencem, namazanim z maslom

opêči   opêčem dov. , tudi  opekó; opêci opecíte; opékel opêkla  ( é )
1. narediti, da je kaj na površini pečeno:   meso opečemo, da dobi lepo skorjico ; opeči papriko na štedilnikovi plošči ; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine
2. nekoliko speči:   meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo
3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino:   po nesreči je opekla otroka ; opeči s kropom, razbeljenim železom ; brezoseb.  mater je tako opeklo, da je umrla za ranami ; opeči se z likalnikom ; opeči si prste / koprive so jo opekle ; sonce ga je opeklo
 
pog., ekspr.  pri tem si boš opekel prste  doživel boš neuspeh
4. star. speči :   za gostijo je opekel teleta

opéčnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je iz opeke:   zid je opečnat ; opečnata hiša, streha ; opečnata tla
2. po barvi podoben opeki:   na hrbtu ima ta žival opečnate proge / opečnata barva

opeháriti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati :   ta slepar bi me rad opeharil / opehariti koga za dediščino / čutil je, da so ga opeharili za veliko upanje

opehárjenec   -nca m ( ȃ )
ekspr.  kdor je ogoljufan, prevaran:   opeharjenci so se zaman jezili

opehárjenost   -i ž ( ȃ )
ekspr. prevaranost :   občutek opeharjenosti

opéka   -e ž ( ẹ̑ )
izdelek, navadno iz gline, za zidanje ali pokrivanje ostrešja:   zidar potrebuje še sto opek ; toča je razbila več opek
// ed.  več takih izdelkov, taki izdelki:   delati, žgati opeko ; zidati z opeko ; strehe so krite z opeko ; tlak iz opeke ; sušilnica za opeko ; njegov obraz je bil rdeč kot opeka / cementna opeka ; luknjičasta, votla, žlebasta opeka ; polna opeka  ki nima votlin, votlinic ; slemenska, stropna, strešna, zidna opeka
 
metal.  kisla opeka  obstojna v ognju ; teh.  magnezitna opeka  iz žganega magnezita ; šamotna opeka

opekáč   -a m ( á )
električna priprava, v kateri se opekajo kruhove rezine:   koščke kruha je zložila v opekač

opékar   -ja m ( ẹ̑ )
izdelovalec opeke:   opekarji in zidarji

opekárna   -e ž ( ȃ )
obrat, tovarna za izdelovanje opeke:   zgraditi opekarno ; delavci v opekarni

opekárnar   -ja m ( ȃ )
lastnik opekarne:   bogat opekarnar

opekárnica   -e ž ( ȃ )
zastar. opekarna :   v kraju je bilo več opekarnic

opekárniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opekarno:   opekarniške naprave / opekarniški delavci

opékarski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na opekarje ali opekarstvo:   opekarska glina / opekarska peč / opekarski delavci / opekarski mojster

opékarstvo   -a s ( ẹ̑ )
izdelovanje opeke:   imeti prakso v opekarstvu

opékast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je iz opeke:   opekasta stena, streha
2. podoben opeki:   posušena gmota se zreže na opekaste kose / blago opekaste barve
 
teh.  opekasti briketi

opékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, da je kaj na površini pečeno:   meso približno deset minut opekamo na olju ; opekati v pečici, ponvi
● 
zastar.  po rjavem obrazu se je videlo, da je fanta dolgo opekalo sonce  da je bil, se zadrževal na soncu

opeklína   -e ž ( í )
poškodba kože, tkiva zaradi ognja, električnega toka, vroče ali jedke tekočine:   pri eksploziji je dobil hude opekline ; umreti od opeklin / na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin / opekline na roki
 
med.  opeklina prve stopnje

opeklínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opeklino:   opeklinski mehurji / opeklinski zavoj

ópel   ópla m ( ọ́ )
avtomobil nemške tovarne Opel:   pripeljati se z oplom ; v prid. rabi:  opel kadet ; opel karavan ; opel rekord

opelíniti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž.  dodati pijači pelin:   opeliniti vino
// ekspr.  narediti kaj neprijetno, težko:   opelinil mu je življenje

opéniti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zmočiti s peno:   s pivom je openil brke

opénjati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s pripenjanjem, pritrjevanjem delati, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje:   openjati stene z blagom, usnjem
2. dajati, nameščati okrog česa:   openjati hlode z verigami in jih vleči
3. knjiž. prekrivati , obdajati :   zidove openja gost bršljan ; kratka rokava ji ljubko openjata nadlakti / štrleče ličnice ji je openjala ohlapna koža

opentljáti   -ám  tudi  opéntljati -am dov. ( á ȃ; ẹ̑ )
okrasiti s pentljami:   opentljati konje

ópera   -e ž ( ọ̑ )
1. odrsko glasbeno delo s petim besedilom in instrumentalno spremljavo:   napisati opero ; skladatelj oper ; arija iz Verdijeve opere Traviata ; libreto za opero / poslušati opero ; radijska izvedba opere
 
glasb.  jazz opera  pisana v stilu jazza ; komična opera  z zabavno, veselo vsebino ; resna opera
2. poslopje (osrednjega) opernega gledališča:   opera je bila popolnoma zasedena ; obnavljati opero / sopranistka ljubljanske Opere ; gostovanje zagrebške Opere  ansambla, igralcev

operabílen   -lna -o prid. ( ȋ )
med.  ki se da operirati:   operabilna bula

opera buffa   opere buffe  [ ópera búfa ž ( ọ̑, ȗ )
glasb.  komična opera 18. stoletja:   italijanska opera buffa

operácija   -e ž ( á )
1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa:   operacija traja že pet ur ; operacija je uspela ; narediti, opraviti operacijo ; pacient je operacijo dobro prestal ; asistirati pri operaciji ; težka operacija ; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija ; plastična operacija  z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa ; robotska operacija  izvedena s pomočjo robotizirane aparature z lučjo, kamero, kirurškimi orodji, s katerimi je mogoče operirati prek daljinskega upravljanja / pog.  si že šel na operacijo  si se že dal operirati
2. voj., navadno s prilastkom  delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil:   operacija poteka ob meji ; izvesti, spremljati, voditi operacijo ; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija
3. navadno s prilastkom  skupek med seboj povezanih del v okviru celote:   združiti več delovnih operacij ; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij ; poznati zaporedje operacij pri stroju
4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek:   finančne, kreditne, trgovinske operacije ; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ.  prišlo je do zastoja pristaniških operacij  del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem
♦ 
filoz.  logična operacija  postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike ; mat.  računska operacija  postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število ; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji ; med.  aseptična operacija ; premostitvena operacija  pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa ; indikacija za operacijo

operacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na operacijo:
a) operacijski instrumenti / operacijska dvorana, miza / operacijska rana
b) operacijski načrt / operacijsko območje
♦ 
mat.  operacijski znak ; operacijsko raziskovanje  panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode ; voj.  operacijske raziskave  raziskave o potrebnem orožju in moštvu za preboj določene fronte

operacionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
uporaben, učinkovit:   opis operacionalnih ciljev ; vse operacionalne rešitve v predlogu niso dobre

operacionalizácija   -e ž ( á )
1. stanje, ko je kaj operacionalizirano:   operacionalizacija spremembe 80. člena ustave je zapisana v ustavnem zakonu
2. proces, v katerem se kaj operacionalizira:   operacionalizacija zakona

operacionalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  narediti uporabno, učinkovito v kakem postopku:   operacionalizirati spoznanja

operánd   -a m ( ā )
mat.  količina, na kateri se naredi računska operacija:

operát   -a m ( ȃ )
pravn., navadno v zvezi katastrski operat   izčrpno, strokovno dokumentiran opis zemljišča glede na izmero, kakovost, kulturo, lastništvo:

operatêr   -ja m ( ȇ )
1. zdravnik, ki operira:   operater je svoje delo dobro opravil ; je izvrsten operater ; dela kot operater na kliniki
2. kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje:   operater je moral projicirati film še enkrat ; razpisati delovno mesto operaterja / filmski, radijski, tonski operater ; operater snemalec ; operater pri mehanografskem stroju
// kdor nudi pomoč, informacije o čem po telefonu:   počakati je moral na prostega operaterja
3. podjetje, ki svojim uporabnikom omogoča dostop do storitev prek določene infrastrukture, navadno telekomunikacijske:   operaterji mobilne telefonije za klice znotraj svojega omrežja ponujajo nižje cene ; domači, tuji operaterji ; konkurenca, sodelovanje med operaterji ; naročnik, razmerje pri operaterju ; dogovor, pogodba z operaterjem / mobilni operater  ki ponuja dostop do mobilne telefonije ; kabelski operater  ki ponuja dostop prek kabelskega televizijskega omrežja ; sistemski operater distribucijskega omrežja  podjetje, ki skrbi za organizirano javno razdeljevanje električne energije, plina ; železniški operater

operatêrka   -e ž ( ȇ )
1. zdravnica, ki operira:   ta zdravnica je tudi dobra operaterka
2. ženska, ki dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje:   računalniška, radarska operaterka ; operaterka na igralnih avtomatih ; operaterka pri računalniku
// ženska, ki nudi pomoč, informacije o čem po telefonu:   operaterka v klicnem centru ; telefonska operaterka

operatêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na operaterje:   operaterski pomočnik v filmski ekipi / operaterska kabina

operatíva   -e ž ( ȋ )
publ.  dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli:   vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo ; delati v operativi ; inženir s prakso v operativi / izvozna, nabavna, prodajna operativa
// oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo:   šef, vodja operative / ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina  gradbenimi delavci

operatívec   -vca m ( ȋ )
pog.  delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli:   zaposlen je kot operativec v termocentrali ; narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se zmanjšuje

operatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na operacijo:
a) operativna odstranitev obolelega tkiva ; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnišnici
b) operativni bataljon ; operativna enota / operativni oficir ; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno območje
2. nanašajoč se na operativo:   vzgajati operativni kader ; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek
● 
publ.  operativni prostori so premajhni  delovni prostori ; publ.  ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna  uspešna, zavzeta
♦ 
aer.  operativni dnevnik letala ; ekon.  operativni plan  podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje ; operativna evidenca  sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj ; navt.  operativna obala  obala, urejena za pristajanje ladij

operatívnost   -i ž ( ȋ )
publ. uspešnost , zavzetost :   v poslovanju je potrebna večja operativnost ; premajhna operativnost odbora
// dejavnost , delovanje :   operativnost vojaških enot

operátor   -ja m ( ȃ )
kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje; operater :   za delo pri tem stroju so potrebni trije operatorji ; operator pri mehanografskem stroju
♦ 
mat.  logični operator  predpis, ki dani količini določi neko količino

óperen   -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na opero:   operni libreto ; operna arija ; operna glasba / operni repertoar ; operna predstava / operni ansambel, balet ; operni dirigent ; operni pevec / operno občinstvo / operno gledališče ; publ.  ljubljanska operna hiša

operéta   -e ž ( ẹ̑ )
odrsko glasbeno delo lahkotnega značaja s petim in govorjenim besedilom ter instrumentalno spremljavo:   igrati opereto ; skladatelj operete ; libreto za opereto

operéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na opereto:   operetni libreto ; operetna glasba ; operetne melodije / operetna predstava / operetni igralec, pevec ; operetna skupina
2. publ.  ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno:   operetna revolucija, vlada

operíranec   -nca m ( ȋ )
kdor je bil operiran:   dati operirancu pomirjevalno sredstvo ; skrbeti za operirance

operíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od operirati:   operiranje bule, noge / operiranje z argumenti

operíranka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki je bila operirana:   operiranka se počuti bolje

operírati   -am nedov. ( ȋ )
1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa:   dati se operirati ; operiral ga je primarij ; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča ; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič
2. voj.  opravljati vojaške operacije:   bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami ; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem
3. publ. delovati , nastopati :   njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih ; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države
4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z   izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik:   banke operirajo z denarjem vlagateljev ; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem  sodelovati ; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi  jih upošteva, navaja
5. ekspr. uporabljati :   rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami ; kot govornik operira s frazami

operíst   -a m ( ȋ )
zastar.  operni pevec:   nastop znanega operista

opériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  okrasiti s perjem:   operiti puščico

operjáničiti   -im dov. ( ā ȃ )
knjiž.  okrasiti s perjanico:   operjaničiti klobuk

opérjenec   -nca m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. ptič :   ob bregu reke so se zbrali razni operjenci

opérjenost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  dejstvo, da je telo poraslo s perjem:   operjenost mladičev / slaba operjenost pri nekaterih papigah

operóz   -a m ( ọ̑ )
lit.  član ljubljanskega društva Academia operosorum:   prizadevanja operozov

operútiti se   -im se dov. ( ū ȗ )
knjiž.  dobiti peruti:   mladiči so se že operutili

opésen   -sna -o prid. ( ẹ̄ )
star. tesen 2 , oprijet :   opesen suknjič

opésniti   -im dov. ( ẹ̑ )
knjiž.  izraziti, prikazati v pesmi:   ta motiv je opesnilo več pesnikov / Aškerc je opesnil Trubarja

opéstnik   -a m ( ẹ̑ )
nar.  kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje; odrivač :   kolo je zadelo ob opestnik

opéšanec   -nca m ( ẹ̑ )
ekspr.  kdor je opešal:   pomagati opešancu

opéšanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opešati:   opešanje srca, vida / opešanje rastlin

opéšanost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje opešanega človeka:   opešanost izletnikov / zaradi opešanosti se je dal upokojiti

opéšati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati:   ranjenec je opešal in so ga morali nositi ; opešati od lakote ; v strmem klancu so konji opešali
2. postati slab, onemogel:   ni še tako star, pa je že opešal ; v zadnjem letu je opešal / ekspr.:  rastlina v taki zemlji opeša ; nekatere sorte krompirja so opešale  so se izrodile
3. nav. ekspr.  izgubiti popolnost svojih značilnosti:   sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale
// nav. 3. os.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   oči so mu opešale ; med boleznijo mu je opešalo srce
4. ekspr.  postati manj močen, intenziven:   njena ljubezen je opešala

opéten   tudi  opêten -tna -o prid. ( ẹ̑; ē )
peten :   opetni del čevlja

opéti 1   opnèm dov. , opél;  nam.  opét  in  opèt  ( ẹ́ ȅ )
1. s pripenjanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje:   opeti stene ; opeti s tapetami / obleka je tesno opela njeno postavo
2. star.  dati okrog telesa:   opeti vitezu oklep

opéti 2   opôjem dov. , opój opójte  tudi  opôj opôjte; opél  ( ẹ́ ó )
knjiž.  proslaviti v pesmi:   opeti junaka ; opeti pomlad
// izraziti, prikazati v pesmi:   opeti svojo bolečino, ljubezen

opétje   tudi  opêtje -a s ( ẹ̑; ȇ )
obrt.  petni del obuvala:   opetje in peta

opetnájstiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati :   pri kupčiji so ga opetnajstili / opetnajstili so jo za delež

opétnica   -e ž ( ẹ̑ )
opetnik :   opetnica se tesno prilega nogi
 
obrt.  zgornje usnje petnega dela obuvala

opétnik   -a m ( ẹ̑ )
zadnji zgornji del obuvala:   trdi, visoki opetniki ; peta in opetnik
 
obrt.  močnejši del petnega dela obuvala med zgornjim usnjem in podlogo

opetováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. ponavljati :   opetoval je za njim besedo za besedo

opévanka   -e ž ( ẹ́ )
ekspr.  opevana ženska:   pesem je poslal svoji opevanki / Prešernova opevanka

opévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. slaviti v pesmi:   pesnik opeva žrtve za svobodo ; opevati pomlad ; opevati ljubljeno ženo / pesem opeva njegovo junaštvo
// izražati, prikazovati v pesmi:   opevati dogodke iz vojne ; opevati ljubezen, žalost / v filmu opevati trpljenje svoje domovine
2. ekspr.  zelo hvaliti, slaviti:   vse življenje ga opeva ; toliko ga ni treba opevati, saj so drugi še boljši

opháti   ophám  stil.  opšèm dov. ( á ȃ, ȅ )
s tolčenjem odstraniti trši ovoj žitnih zrn:   ophati ječmen, proso ; ophati v stopah

opiát   tudi  opiját -a m ( ȃ )
farm.  zdravilo, ki vsebuje opij ali opijeve alkaloide:   proizvodnja, uporaba opiatov ; morfij, opij in drugi opiati

opiáten   tudi  opijáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opiat:   opiatni analgetiki ; opiatne droge ; zdravljenje opiatne odvisnosti

ópica   -e ž ( ọ̑ )
1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi:   opice plezajo po drevju, trgajo sadeže ; opice v živalskem vrtu ; vreščanje opic ; posnema druge kot opica ; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica
 
antr.  opica človek  pitekantropus ; zool.  ozkonose opice  z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina ; človeku podobne opice ; širokonose opice  s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina
2. slabš.  kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega:   ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno
// človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska:   to je prava opica / kot psovka  opica neumna

ópičar   -ja m ( ọ̑ )
nekdaj  kdor vodi po svetu dresirane opice in nastopa z njimi:   opičarji in medvedarji

opičaríja   -e ž ( ȋ )
slabš.  dejanje, ravnanje, s katerim kdo nekritično posnema dejanje, ravnanje koga drugega:   to je prava opičarija

opíčiti   -im dov. ( í ȋ )
nar. vzhodnoštajersko zapičiti :   opičiti kol v zemljo / svoje oči je opičil v soseda ; s pogledom se je opičila vanj

ópičjak   in  opičják -a m ( ọ̑; á )
1. opičji samec:   stari opičjaki v živalskem vrtu ; skače kot opičjak
2. slabš.  človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem:   s takim opičjakom se druži

ópičji   -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na opice:   opičji mladič, samec / opičji kriki ; opičja spretnost / njegove opičje kretnje ; ekspr.:  človek z opičjim obrazom ; ima opičje čelo / ekspr.  opičja ljubezen staršev do otrok  nekritična

ópička   -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od opica:   igrati se z opičko ; dresirane opičke

ópičnik   -a m ( ọ̑ )
knjiž. opičjak :   opičnik pleza po drevju / s takim ravnanjem je naredila iz otroka pravega opičnika

opičnják   -a m ( á )
1. zaprt prostor za opice:   ogledovati si opice v opičnjaku
2. opičji samec:   velik opičnjak

opíh   -a m ( ȋ )
bot.  na vlažnih tleh rastoča rastlina z drobnimi bledo rumenimi cveti, Ranunculus sceleratus:

opíhati   -am dov. , tudi  opihájte;  tudi  opihála  ( í )
1. obdati s premikajočim se zrakom:   opihati boleče mesto
// obdati kaj s seboj:   opihal jih je mrzel veter
2. s pihanjem odstraniti:   opihati prah s knjige

opíhniti   -em dov. ( í ȋ )
obdati s premikajočim se zrakom:   opihniti buško
// obdati kaj s seboj:   na vrhu jih je opihnil mrzel veter

opihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
obdajati s premikajočim se zrakom:   opihovati obraz s pahljačo ; opihovati si prste
// obdajati kaj s seboj:   grebene opihuje mrzel veter

ópij   -a m ( ọ̄ )
mamilo iz izcedka glavic vrtnega maka:   kaditi, uživati opij ; pridobivanje opija / surovi opij  v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo

opijániti   -im dov. ( á ȃ )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan:   opijanili so jo, da so jo lažje ogoljufali ; opijaniti z vinom
// povzročiti pijanost, omotico:   pijača jo je hitro opijanila / ta močni vonj ga je opijanil
2. nav. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno:   strast po hitrosti ga je opijanila / opijaniti koga z lepimi besedami

opijánjati   -am nedov. ( á )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan:   fantje so opijanjali dekleta ; opijanjati z vinom
// povzročati pijanost, omotico:   pijača jo je hitro opijanjala / ta močni vonj me opijanja
2. nav. ekspr.  delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno:   uspeh ga opijanja / opijanjali so ga s pohvalami

opíjanje   -a s ( í )
glagolnik od opijati:   hitro opijanje z žganjem

opijanljív   -a -o prid. ( ī í )
ki opijanja:   opijanljive pijače / opijanljiv vonj rož

opíjati   -am nedov. ( í )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan:   sam ni pil, druge je pa rad opijal ; opijati s slivovko
// povzročati pijanost, omotico:   pijače, ki opijajo / ta snov v večjih količinah opija
2. nav. ekspr.  delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno:   ljubezen ga je vse bolj opijala / oblast, ki jo ima, ga opija

ópijev   -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na opij:   opijev učinek
 
farm.  opijeva tinktura  rjava alkoholna raztopina opija ; kem.  opijev alkaloid

ópijski   -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na opij:   opijsko mamilo / opijski mak / opijska pijanost / opijske kadilnice
 
zgod.  opijska vojna  vojna Anglije in Francije s Kitajsko v letih 1839–1842 in 1857–1858, ker je ta prepovedala uvoz opija iz Indije

opíkati   -am dov. ( ī ȋ )
raniti s piki, pikanjem:   ose te bodo opikale / otroka so opikali komarji ; pren., ekspr.  v družbi rada opika znance

opikljáti   -ám dov. ( á ȃ )
narediti, da je na čem kaka snov v obliki pik, pikic:   z lepilom namazano brado opikljati s kosmiči preje

opílek   -lka m ( ȋ )
nav. mn.  kar odpade pri piljenju:   sproti odstranjevati opilke ; roženi, železni opilki

opíliti   -im dov. ( í ȋ )
1. s pilo obdelati predmet:   opiliti vijak / opiliti nohte do zaželene dolžine / opiliti robove
2. knjiž.  dati čemu bolj izdelano podobo:   opiliti besedilo, govor / v teh letih je svoje vedenje opilil
3. ekspr. udariti :   opilil ga je, še preden se mu je mogel izmakniti
● 
ekspr.  opilil me je za precejšnjo vsoto  ogoljufal

opioíd   -a m ( ȋ farm.
zdravilo za lajšanje hudih bolečin, ki vsebuje opij:   zdravnik je bolniku predpisal močan opioid ; odmerek opioidov ; poraba opioidov

opioíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opioide:   opioidni analgetik ; izločanje opioidnih peptidov ; opioidno zdravilo

opípati   -am  tudi  -ljem dov. ( ī ȋ )
nar. oskubsti :   opipati kokoš

opiráč   -a m ( á )
grad.  poševni tram povezja; opornik

opiráča   -e ž ( á )
star.  palica za oporo (pri hoji):   hodi z opiračo / palica opirača

opirálo   -a s ( á )
kar se rabi za oporo, naslonitev:   stol brez ročnih opiral

opíranje   -a s ( ī )
glagolnik od opirati, naslanjati:   opiranje nadlakti na mizo ; opiranje na palico / opiranje na to teorijo

opírati 1   -am nedov. ( ī ȋ navadno v zvezi z na
1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj:   sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice ; opirati komolce na mizo
// delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati :   ranjenca sta opirala dva borca ; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz
2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče:   svojo prošnjo opiram na naslednje ; opirati trditev na že znana dejstva ; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič

opírati 2   -am nedov. ( ī )
star.  večkrat oprati:   opirati komu perilo / s solzami opirati svojo krivdo  zmanjševati

opís   -a m ( ȋ )
predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih:   izpopolniti opise pomembnih dogodkov ; kratek, nadroben, natančen opis ; lirični opisi narave / osebni opis ; tehnični opis stroja ; opis bolezni
 
lit.  natančna besedna predstavitev česa v pripovedi ; šol.  pisni izdelek, v katerem so navedene glavne zunanje značilnosti česa

opísati   in  opisáti opíšem dov. , opíšite  ( í á í )
1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih:   opisati človeka, dogodek, lego kraja ; sam je opisal svoje življenje ; na kratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti ; opisati potek dela
2. nav. 3. os., geom.  gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti:   opisati elipso, krog ; premica opiše plašč valja
 
žoga je opisala (velik) lok  je letela v (velikem) loku
3. star. pobarvati , poslikati :   opisal je veliko pirhov ; opisati si obraz

opisávati   -am nedov. ( ȃ )
star. opisovati :   znal je slikovito opisavati dogodke

opísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opis:   vprašanja zahtevajo opisni odgovor ; opisna razlaga / njegove pesmi so preveč opisne
♦ 
geom.  opisna geometrija  geometrija, ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini ; jezikosl.  opisni čas  glagolska oblika, ki se tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko ; opisni deležnik  tvorni in trpni deležnik, s katerim se tvorijo opisni časi in nakloni ; opisna slovnica  slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja ; šol.  opisno ocenjevanje  označevanje učnega uspeha z besedami

opisljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da opisati:   značilnosti tega dela so ugotovljive in opisljive ; težko opisljiv pojem

opisméniti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. naučiti pisati in brati:   država si prizadeva opismeniti vse nepismene
// narediti, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja, sprejemanja besedil:   funkcionalno opismeniti učence / gledališko, književno, medijsko opismeniti bralce, gledalce
2. narediti, da kdo pridobi znanje, sposobnost za opravljanje kakega dela, dejavnosti:   opismeniti neplavalce / finančno, informacijsko, naravoslovno, računalniško opismeniti dijake, študente, učitelje / emocionalno, vsestransko opismeniti otroke

opisménjenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost opismenjenega človeka:   funkcionalna, jezikovna opismenjenost dijakov, študentov ; pravopisna opismenjenost ; slaba opismenjenost nekaterih priseljencev / računalniška opismenjenost / politična opismenjenost

opismenjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opismenjevati:   sistematično opismenjevanje otrok v prvih razredih devetletke / učbenik je namenjen opismenjevanju in učenju slovenščine ; metode funkcionalnega opismenjevanja učencev / gledališko, kulturno, medijsko opismenjevanje bralcev, gledalcev / glasbeno, plavalno opismenjevanje / digitalno opismenjevanje  razvijanje sposobnosti uporabljanja interneta, elektronske pošte, digitalne fotografije, elektronskega komuniciranja z državno upravo ; informacijsko opismenjevanje ; računalniško opismenjevanje  učenje, pridobivanje temeljnih znanj in veščin za učinkovito uporabo računalnika, možnosti in veščin za uporabo interneta ter komunikacije prek elektronskih medijev / čustveno opismenjevanje otrok, odraslih

opismenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. učiti pisati in brati:   opismenjevati nepismene ; sistematično opismenjevati otroke
// delati, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja, sprejemanja besedil:   opismenjevati učence za kritično dojemanje in ustvarjalno rabo besedil / medijsko opismenjevati bralce, gledalce
2. delati, da kdo pridobi znanje, sposobnost za opravljanje kakega dela, dejavnosti:   finančno, informacijsko, računalniško opismenjevati dijake, odrasle, študente

opísništvo   -a s ( ȋ )
knjiž. opisnost , opisovanje :   v njegovi poeziji je veliko opisništva

opísnogeométričen   -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
nanašajoč se na opisno geometrijo:   opisnogeometrični problem / opisnogeometrična upodobitev

opísnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost opisnega:   avtor je presegel faktografsko opisnost prejšnjih del / ekspr.  z golo opisnostjo ni dosegel zaželenega učinka

opisoválec   -lca  [ opisovau̯ca m ( ȃ )
kdor opisuje:   dober opisovalec narave

opisoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opisovanje:   avtorjev opisovalni dar / njegove pesmi niso izpovedne, ampak opisovalne / opisovalna metoda

opisovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opisovati:   ne mara dolgega opisovanja ; natančno, olepšano opisovanje ; opisovanje dogodkov, razmer

opisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z besedami predstavljati, prikazovati kaj po zunanjih značilnostih:   opisovati ljudi, naravo, življenje ; jedrnato, slikovito, živo opisovati ; težko je slepemu opisovati barve ; na dolgo opisovati
 
jezikosl.  opisovati čase in naklone z opisnim deležnikom  delati, tvoriti
2. nav. 3. os., geom.  gibajoč se, premikajoč se na določen način delati:   točka opisuje krog ; premica opisuje plašč stožca

opíščiti se   -im se dov. ( í ȋ )
nar. zahodno  dobiti izpuščaje:   po vsem telesu se je opiščil

opítati   -am dov. ( ī )
spitati :   opitati prašiča in ga prodati ; kravo na hitro opitati
 
ekspr.  brata je opital z ne preveč laskavimi imeni  ozmerjal

opíti   opíjem dov. ( í )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan:   zvabili so ga v zidanico in opili
// povzročiti pijanost, omotico:   ta pijača opije / močna zdravila so ga opila
2. nav. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno:   zmaga jih je opila / opiti koga z besedami

opítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od opiti:   posledice opitja

opítost   -i ž ( ȋ )
stanje opitega človeka:   v opitosti storjeno dejanje

òpla   medm. ( ȍ pog.
1. izraža zavrnitev:   opla, tako pa že ne boš govoril
2. izraža opravičilo:   opla, res sem neroden
3. izraža začudenje, presenečenje:   opla, kaj se pa dogaja

oplahníti 1   in  opláhniti -em dov. ( ī á )
knjiž. uplahniti , upasti :   balon je nenadoma oplahnil

oplahníti 2   in  opláhniti -em dov. ( ī á )
nar. oplakniti :   oplahniti sod

oplahtáti   -ám dov. ( á ȃ )
pog. ogoljufati , prevarati :   oplahtati koga ; pri prodaji so ga oplahtali za pet tisoč evrov

oplájanje   -a s ( á )
glagolnik od oplajati:   oplajanje pri živalih / oplajanje zahodnoevropskega slikarstva z bizantinskim / medsebojno oplajanje dveh kultur

oplájati   -am nedov. ( á )
1. oplojevati :   umetno oplajati / čebele oprašujejo in oplajajo rastline
2. ekspr.  izboljševati vrednost, kakovost:   etika bi morala oplajati prakso ; oplajati svoj besedni zaklad z branjem klasikov ; duhovno, kulturno oplajati

opláka   -e ž ( ȃ )
knjiž.  odpadna voda:   v kanalih pod ulicami klokota oplaka / industrijska oplaka
 
ekspr.  sram te bodi, da točiš tako oplako  slabo, nekvalitetno vino

oplakníti   in  oplákniti -em dov. ( ī á )
z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja:   krožnike je samo oplaknila ; oplakniti kaj s čisto, mrzlo vodo / oplakniti roke z razkužilom ; na hitro se je oplaknil v potoku
 
ekspr.  oplakniti si (suho) grlo  kaj popiti

oplakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja:   oplakovati posodo / oplakovati roke z razkužilom ; hodili smo se oplakovat v potok
2. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj:   dež je oplakoval ceste / voda oplakuje strme bregove / otok oplakujejo valovi

oplánkati   -am dov. ( ȃ )
pog.  ograditi z deskami, krajniki:   gradbišče so že oplankali

opláščiti   -im dov. ( á ȃ )
teh., v zvezi z elektroda   obdati z mineralno oblogo:   oplaščiti elektrode za varjenje

oplašíti   in  oplášiti -im,  in  oplašíti -ím dov. , oplášil  ( ī á ā; ī í )
1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela:   njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen ; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo ; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje
2. zastar. preplašiti , prestrašiti :   oplašiti otroka ; na sestanku so ga malo oplašili ; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila  vznemirila

oplát   -i ž ( ȃ )
knjiž. furnir :   hrastova, orehova oplat
● 
zastar.  dobiti jih po zadnji oplati  po zadnjici

opláta   -e ž ( ā )
teh.  kar pokriva ogrodje ladje, letala:   na ladijsko ogrodje so pritrdili leseno oplato in krov ; kovinska oplata letala

opláten   -tna -o  ( ȃ )
pridevnik od oplata:   oplatna deska

opláti   opóljem dov. , opôlji opoljíte; oplál  in  oplàl  ( á ọ́ )
agr.  odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode:   oplati koruzo, oves

oplática   -e ž ( ȃ )
knjiž. furnir :   orehova oplatica / oblagati z oplaticami

oplatíti   -ím  in  oplátiti -im dov. , oplátil  ( ī í; ā ȃ )
knjiž. furnirati :   oplatiti lesene izdelke
// teh.  narediti čemu oplato:   oplatiti ladjo

oplátnica   tudi  oplatníca -e ž ( ȃ; í )
knjiž.  tanka deska, plošča zlasti za obijanje, oblaganje:   ladjedelec veže oplatnice ; nameščanje podov in oplatnic pri tovornih vagonih

oplàz   -áza m ( ȁ á )
1. agr.  del pluga v obliki široke železne palice, ki drži plug v ravnotežju:   lemež, deska in oplaz
2. nar.  del njive, ki je plug ne izorje:   za plugom so se delali oplazi ; prekopati oplaze
// nezoran, travnat svet med njivami:   kositi krmo po oplazih
● 
zastar.  zapeljal je čez kamen in na smučki je nastal oplaz  odrgnina, praska

oplázen   -zna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na oplazenje:   oplazna svetloba / oplazni strel

oplázenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oplaziti:   voznik je zapeljal s ceste, da se je izognil trčenju ali vsaj oplazenju

oplazíti   in  opláziti -im,  in  opláziti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. premikajoč se od strani se dotakniti:   padajoča smreka je oplazila sosednje drevje ; po obrazu ga je oplazila veja ; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata ; pren.  civilizacija jih je le površno oplazila
// nav. ekspr.  zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom:   tovornjak je oplazil avtomobil ; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini
2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani:   krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
// nav. ekspr.  nekoliko poškodovati:   večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap
3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom   na hitro pogledati:   očitajoče ga je oplazila z očmi ; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
4. ekspr.  udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom:   oplaziti z bičem ; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil ; pren.  kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
5. ekspr.  premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini:   svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive

opléček   -čka m ( ẹ̑ )
nekdaj  kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov:   oblekla je vezen opleček
♦ 
obrt.  del oblačila spredaj in zadaj ob ramenih, ukrojen posebej in (delno) prišit; sedelce

opléčje   -a s ( ẹ̑ )
anat.  del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; ramenski obroč :   v območju oplečja je hrbtenjača odebeljena
 
vet.  pleče z nadlaktjo

opléčnik   -a m ( ẹ̑ )
nekdaj  ženska bluza z rokavi, navadno platnena:   oblekla je široko rožasto krilo in oplečnik

oplemenítenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oplemenititi:   oplemenitenje človeka / duhovno oplemenitenje / oplemenitenje rude, tkanine ; oplemenitenje z laki

oplemenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oplemeniti:   oplemenitev kobile

oplemeníti   -ím dov. , opleménil  ( ī í )
1. vet. oploditi :   žrebec oplemeni kobilo ; oplemeniti svinje
2. zastar. oplemenititi :   oplemeniti svoj okus

oplemenitílnica   -e ž ( ȋ )
tovarniški obrat za oplemenitenje:   obratovodja oplemenitilnice

oplemenítiti   -im dov. ( í ȋ )
1. narediti kaj bolj plemenito, dobro:   s svojo umetnostjo nas je oplemenitil / to delo bo oplemenitilo našo literaturo ; oplemenititi svoj okus  izboljšati ; na potovanjih je oplemenitil svoje znanje  obogatil
2. teh.  opraviti dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost:   oplemenititi les, tkanino ; oplemenititi papir s premazanjem ; oplemenititi jeklo  izboljšati njegove lastnosti s spreminjanjem njegove kemične sestave
♦ 
agr.  oplemenititi  izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; požlahtniti ; metal.  oplemenititi rudo  odstraniti iz nje večji del nekakovostnih sestavin

oplemenitováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. plemenititi :   kultura oplemenituje življenje

oplemenjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oplemenjevati:   oplemenjevanje krav / strokovnjak za oplemenjevanje rastlin  žlahtnjenje / oplemenjevanje človekovega duha

oplemenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. vet. oplojevati :   oplemenjevati krave
2. zastar. plemenititi :   ljubezen ga je oplemenjevala

oplèn   -éna m ( ȅ ẹ́ )
agr.  premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice:   zaradi prevelike teže se je oplen prelomil
♦ 
žel.  naprava za prevoz dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih vagonih

oplenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od opleniti:   oplenitev gradu

opleníti   in  opléniti -im dov. ( ī ẹ́ )
izropati :   oplenili so ladje z dragocenim tovorom
 
napadalci so ga oplenili  oropali

oplèsk   tudi  oplésk -éska m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem:   oplesk vhodnih vrat se lušči ; svež oplesk / oljnati oplesk ; pren., ekspr.  avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk

opléskati   -am dov. ( ẹ̑ )
prekriti z oljnato barvo, lakom:   opleskati okna, vrata

oplêsti   oplêtem dov. , oplêtel  in  oplétel oplêtla,  stil.  oplèl oplêla  ( é )
1. pletoč narediti, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo:   oplete tri steklenice na dan ; pren., ekspr.  skušala ga je oplesti z ljubezenskimi mrežami
// narediti, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa:   oplesti bodečo žico okoli kolov
// okrasiti s podolgovatimi okraski:   lepo oplesti ; oplesti voz s pisanimi trakovi
2. rastoč pokriti površino:   zidove je opletel gost bršljan / srobot je opletel smreko
3. narediti krožnemu gibu podoben gib:   še enkrat je opletel z rokami, nato pa se potopil / vol je opletel z repom / ekspr.  tako jo je udaril, da ji je glava kar opletla / tovornjak je opletel s prikolico
4. ekspr. udariti :   opletel ga je z bikovko ; oplesti z vajetmi po konjih

oplešivéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postati plešast:   hitro se je postaral in oplešivel

oplèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
kar kaj opleta:   zaščitni oplet žice
// nekdaj  ograja, stena, spletena iz šibja, protja:   z opleti in okopi obdane utrdbe

oplétanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opletati:   opletanje steklenic / opletanje jadra v vetru / vožnjo je motilo opletanje kolesa / zakaj je treba toliko govorjenja in opletanja

oplétati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo:   opletati steklenice ; pajek je opletal cvete s pajčevino
// delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa:   opletati vrv okoli debla
2. rastoč pokrivati površino:   zidove opleta stoletni bršljan ; srobot se opleta čez skale
// biti, obstajati okrog česa:   lovorov venec mu opleta čelo
3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe:   opletati z nogami, rokami ; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom ; metulj je opletal s krilci
// delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje:   veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem
4. viseti in se neurejeno gibati:   čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje ; hlače mu opletajo okrog suhih nog
5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve:   levo kolo je opletalo ; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta
6. ekspr.  opotekaje se hoditi:   z zadnjimi močmi je opletala za njim ; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš  hodiš
// muditi se, zadrževati se:   kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali  se obotavljali
7. ekspr. udarjati , tepsti :   opletati koga z bičem ; opletal je z gorjačo po hrbtih ; dečki so se opletali z vejami
● 
star.  imela je šest služabnic, ki so jo opletale  česale, ji spletale lase ; ekspr.  zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov  hodi ; opletati z ekspr.  rad opleta z besedami  veliko, a vsebinsko prazno govori ; slabš.  v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo  jo je omenjal, govoril o njej ; slabš.  opletati z jezikom  opravljati, obrekovati ; ekspr.  ne dovolim, da bi opletali z menoj  samovoljno, brezobzirno ravnali

opletàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki opleta:   opletave noge
 
ekspr.  bil je že precej opletav  pijan, vinjen

opletênka   tudi  opleténka -e ž ( é; ẹ́ )
knjiž. pletenka :   spiti opletenko vina

opléti   oplévem dov. tudi  oplevíte; oplél  ( ẹ́ )
1. s puljenjem odstraniti plevel:   okopati in opleti / opleti korenje / opleti grede ; njivo je bilo treba pred žetvijo opleti / opleti travo na grobu ; pren., ekspr.  med njimi bom zasejal sovraštvo, ki ga ne bo nihče oplel
2. nepreh., pog., navadno s prislovnim določilom  izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti; opraviti :   kot pevec si oplel / če bo videl, da se ga bojiš, si oplel ; midva sva oplela ; pri njej si oplel

oplézati   -am dov. ( ẹ̑ )
s plezanjem priti na več mest:   vsa drevesa opleza

oplinjevánje   -a s ( ȃ )
zgraditev, gradnja objektov, naprav za dovod in uporabo plina; plinifikacija :   del namenskih sredstev so porabili za širitev oplinjevanja v občini ; oplinjevanje kraja ; načrti za oplinjevanje

oplitvéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postati plitev:   jarek je oplitvel, ker ga niso čistili / zaradi slabe družbe je oplitvel

opljúniti   -em dov. ( ú ȗ )
nar., v zvezi opljuniti (si) roke   pljuniti (si) v roke:   Zdajci .. si je zavihal rokave in si opljunil roke  (F. Bevk)

opljúskati   -am dov. ( ȗ )
s pljuskanjem zmočiti, politi:   opljuskati mizo ; opljuskati si obraz s hladno vodo / valovi so ju opljuskali, da sta bila zelo mokra

opljuskávati   -am nedov. ( ȃ )
s pljuskanjem močiti, polivati:   opljuskavati hrbet / valovi opljuskavajo kljun ladje ; pren.  od vseh strani me opljuskava hrup, svetloba

opljúskniti   -em dov. ( ú ȗ )
s pljuskom zmočiti, politi:   opljuskniti koga z vedrom vode / val ga je opljusknil po nogah

opljúsniti   -em dov. ( ú ȗ )
s pljuskom zmočiti, politi:   opljusniti koga po hrbtu / val opljusne skalo ; pren.  svetloba za hip opljusne temni hodnik

opljúvati   -am  in  opljújem  in  opljuváti opljúvam  in  opljújem dov. , opljuvál  in  opljúval  ( ú; á ú )
s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos:   skočila je proti njemu in ga opljuvala ; sliko so opljuvali in poteptali
// ekspr.  vzeti ugled, osramotiti:   obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu čast

oplôčiti   -im  tudi  oplóčiti -im dov. ( ó ȏ; ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  obložiti s ploščami:   opločiti stene, tla

oplóčje   -a s ( ọ̑ )
navt.  kar pokriva ogrodje čolna, ladje:   opločje daje obliko trupu ; kovinsko opločje

oplóčnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  plošča (za oblaganje):   tla so bila iz velikih rjavih opločnic ; kamnite opločnice

oplódba   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. oploditev :   umetna oplodba / oprašitev in oplodba ajde

oplóden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
v zvezah:   fiz.  oplodni reaktor  jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo ; gozd.  oplodna sečnja  sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja

oplodítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oploditi:   ta samec ni sposoben oploditve / umetna oploditev / oprašitev in oploditev trte / oploditev jajčeca ; notranja, zunanja oploditev  znotraj, zunaj organizma

oplodíti   -ím dov. , oplódil  ( ī í )
1. povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice:   bik oplodi kravo ; nizko  oplodil je ženo / umetno oploditi svinjo / oploditi cvet
 
biol.  oploditi jajčece  povzročiti, narediti, da se združi s semenčico
2. ekspr.  izboljšati vrednost, kakovost:   njegovo delo je oplodilo našo literaturo ; duhovno oploditi / matematika je oplodila naravoslovne vede  je vplivala nanje

oplodítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oploditev:   oploditveni proces / oploditvena sposobnost

oplódje   -a s ( ọ̑ )
agr.  sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena:   ježičasto oplodje ; mesnato oplodje

oplodljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da oploditi:   ikre mrtvih rib so bile še oplodljive

oplódnja   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. oploditev :   opraviti oplodnjo ; slaba oprašitev in oplodnja trte / umetna oplodnja

oplojeválec   -lca  [ oplojevau̯ca tudi oplojevalca m ( ȃ )
knjiž.  žival, rastlina, ki oplojuje, oplodi:   žabji samec ni samo oplojevalec, ampak tudi pozneje skrbi za svoj zarod ; sadna sorta, ki služi kot oplojevalec / veter in čebela sta oplojevalca rastlin  opraševalca

oplojeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oplojevanje:   oplojevalni organi / oplojevalna sposobnost

oplojevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oplojevati:   bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin
♦ 
ekon.  oplojevanje vrednosti  ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji

oplojeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice:   bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati
2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati :   njegove ideje so oplojevale številne literature ; duhovno oplojevati

oplôskati   -am dov. ( ȏ )
ekspr.  večkrat slišno, plosko udariti:   za šalo jo je oploskal in objel / pošteno ga je oploskal  natepel

oplôščiti 1   -im dov. ( ō ȏ )
knjiž.  obložiti s ploščami:   oploščiti teraso
 
teh.  obložiti kovino s tanko plastjo druge kovine

oplôščiti 2   -im  tudi  oploščíti -ím dov. , oplôščil  tudi  oplóščil  ( ō ȏ; ī í )
knjiž.  nekoliko sploščiti:   z udarcem oploščiti predmet ; cev se je oploščila

oplutéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  spremeniti se v pluto:   celične mrenice so oplutele

ópna   -e ž ( ọ̄ )
1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha:   opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu
// teh.  na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki lahko niha:   opna v slušalki, zvočniku ; kovinska opna
2. tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina:   pronicanje plina skozi opno
3. knjiž.  tapeta, stenska obloga:   stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne

ópnast   -a -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  ki ima opno:   prvotno je imel grad opnasta okna

opočásniti   -im  in  opočasníti -ím dov. , opočásnil  ( ā; ī í )
upočasniti :   opočasniti hojo ; ekspr.  opočasniti korak

opóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nar. zahodno lapornat :   opočna zemlja

opogúmiti   -im dov. ( ū ȗ )
narediti, da postane kdo pogumen:   skušala ga je opogumiti ; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile

opogúmljanje   -a s ( á )
glagolnik od opogumljati:   opogumljanje je pri boječih otrocih potrebno

opogúmljati   -am nedov. ( ú )
vplivati na koga, da bi bil pogumen:   stala mu je ob strani in ga opogumljala / njena navzočnost ga je opogumljala / opogumljal ga je, naj vztraja  spodbujal

opòj   -ôja m ( ȍ ó nav. ekspr.
1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja:   pijača je zanj opoj ; blaženost opoja / v knjigah išče opoja ; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj ; ljubezenski, zimski opoj
// ekspr. opojnost :   opoj rož / opoj antične kulture
2. stanje čutnega in duševnega ugodja:   opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje ; vdajati se opoju ; biti v opoju ; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja

opójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
ki povzroča pijanost:   opojna pijača
 
bot.  opojno trebelje  rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum
// nav. ekspr.  ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja:   opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen ; prevzemale so ga opojne misli ; opojna pomlad ; opojne sanje

opojênost   -i ž ( é )
nav. ekspr.  stanje čutnega in duševnega ugodja:   ljubezenska opojenost ; čas sreče in opojenosti

opojílo   -a s ( í )
knjiž.  sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja:   uživanje mamil in opojil ; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil  alkoholnih pijač

opojíti   -ím dov. , opójil  ( ī í )
1. povzročiti pijanost:   vino ga je opojilo
2. nav. ekspr.  povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja:   duh teh rož človeka opoji / glasba jih je popolnoma opojila ; opojila ga je misel, da bo doma

opojnína   -e ž ( ī )
knjiž.  alkoholna pijača:   uživati opojnine

opójnost   -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost opojnega:   opojnost pijače / ekspr.:  opojnost besed, petja ; opojnost pomladi
// nav. ekspr.  stanje čutnega in duševnega ugodja:   prevzemala ga je opojnost ; uživati v opojnosti in miru / čutna, duševna opojnost
● 
knjiž.  predajati se beli opojnosti  veselju, športu v zimski naravi

opóka   -e ž ( ọ̑ )
nar. zahodno lapor :   kosi opoke
// lapornata zemlja:   češnja, vsajena na opoki

opókel   -kla -o  [ opokəu̯ prid. ( ọ́ zastar.
1. razpokan :   opokla gorska stena
2. grob 2 , surov :   opokle šale

opôldan 1   -dnéva  [ opou̯dan m ( ȏ ẹ̑ )
poldan , poldne :   do opoldneva je končal delo

opôldan 2   [ opou̯dan prisl. ( ȏ )
opoldne 2 prišel je točno opoldan

opoldánji   -a -e  [ opou̯danji prid. ( á )
opoldanski :   opoldanje zvonjenje

opoldánski   tudi  opôldanski -a -o  [ opou̯danski prid. ( á; ȏ )
nanašajoč se na poldan, poldne:   opoldanska vročina ; opoldansko sonce je močno pripekalo / opoldanska molža ; opoldansko mleko  mleko od opoldanske molže

opôldne 1   -dnéva  [ opou̯dne s ( ȏ ẹ̑ )
ed. poldan , poldne :   ura je kazala opoldne

opôldne 2   [ opou̯dne prisl. ( ȏ )
sredi dneva med sončnim vzhodom in zahodom, ob 12. uri:   nosila mu je hrano zjutraj, opoldne in zvečer ; dela od osmih do opoldne ; položaj sonca opoldne ; pred jutri opoldne ga ne bo

opôlnoči   [ opou̯noči prisl. ( ȏ )
sredi noči med sončnim zahodom in vzhodom, ob 24. uri:   vstaja ob petih in hodi spat opolnoči ; tema je kakor opolnoči

opolnomóčen   -a -o  [ opou̯nomočen prid. ( ọ̑ )
zastar. pooblaščen :   opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister

opolnomóčenec   -nca  [ opou̯nomočenəc m ( ọ̑ )
zastar. pooblaščenec :   pogodbo je podpisal opolnomočenec te organizacije

ópolo   in  opólo -a m ( ọ̑; ọ̑ )
rdeče vino z otoka Visa:   piti opolo

opôlzek   -zka -o  [ opou̯zək prid. ( ó )
1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti:   opolzki prizori v filmu ; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje
2. zastar. spolzek , drsen :   stopil je na opolzek kamen ; opolzka pot

opôlzel   -zla -o  [ opou̯zəu̯ prid. ( ó star.
1. spolzek , drsen :   pot je strma in opolzla ; tla so bila pokrita z opolzlim listjem / zašel je na opolzlo pot
2. opolzek :   opolzle opazke, šale

opôlzkost   -i  [ opou̯skost ž ( ó )
lastnost, značilnost opolzkega:   obsodili so krutost in opolzkost nekaterih prizorov / opolzkosti in dvoumna namigovanja

opómba   -e ž ( ọ̑ )
1. krajše pojasnilo k tekstu:   urednik je dodal nekaj opomb ; razprava z opombami / obrobna opomba  napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu ; opomba pod črto  napisana na koncu strani pod tekstom
2. star. opazka , pripomba :   ta opomba ga je zelo prizadela ; delati opombe ; navesti nekaj načelnih opomb ; bistroumne, šaljive opombe
3. zastar. spomin :   napisati članek v opombo zaslužnemu možu

opómbica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr. opazka , pripomba :   pazil je, da ga ne bi razžalil s kako opombico

opoméniti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  dati pomen, smisel:   Cankar hrepenenja ni opomenil le osebno, ampak je njegov smisel poglobil še narodnostno

opomín   -a m ( ȋ )
glagolnik od opomniti:
a) materini opomini niso zalegli ; ni dovzeten za opomine ; neupravičeni, ostri opomini
b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin
c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin  v opozorilo
● 
zastar.  opomin na to mu ni bil prijeten  spomin
♦ 
pravn.  opomin  (pisno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline ; šol.  ima opomin iz matematike  nekdaj  pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen

opomínjanje   -a s ( í )
glagolnik od opominjati:   opominjanje učencev zaradi nereda

opomínjati   -am nedov. ( í )
1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja:   mati je opominjala sina ; opominjati učenca zaradi malomarnosti ; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal
// izražati željo, zahtevo, da kdo
a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje:   zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati
b) izpolni opuščeno obveznost:   večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg
2. opozarjati :   učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost
3. star. pripominjati , omenjati :   najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno
4. zastar. spominjati :   ne bom te več opominjala tega ; rad se je opominjal tistih dni

opominjeválec   -lca  [ opominjevau̯ca tudi opominjevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor opominja:   poslušati opominjevalca ; dobrohoten opominjevalec

opominjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se opominja:   opominjevalne besede

opominjevánje   -a s ( ȃ )
zastar. opominjanje :   njegovo opominjevanje je bilo zaman

opominjeváti   -újem nedov. ( á ȗ zastar.
1. opominjati :   opominjeval je hčer, naj se poboljša
2. spominjati :   to ga je opominjevalo nanje

opómnik   -a m ( ọ̑ )
predmet, stvar, ki koga opozarja na kaj, mu pomaga spomniti se česa:   narediti opomnik ; obesiti opomnik na vrata

opómniti   -im dov. ( ọ̑ )
1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja:   učitelj ga je večkrat opomnil ; opomniti koga zaradi nerednosti ; opomnil ga je, ker je motil pouk ; blago, ostro ga je opomnil
// izraziti željo, zahtevo, da kdo
a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje:   opomnila ga je, naj tega ne dela več ; že tretjič ga je opomnil, naj molči
b) izpolni opuščeno obveznost:   opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago ; opomnil ga je, naj mu vrne denar
2. opozoriti :   opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni
3. star. pripomniti , omeniti :   hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil ; tega takrat nisi opomnil
4. zastar. spomniti :   opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina

opómnja   -e ž ( ọ̑ zastar.
1. opazka , pripomba :   ta opomnja je letela nanj ; zbadljiva opomnja
2. opomba :   urednik je dodal delu številne opomnje
3. spomin :   to je napisal njemu v opomnjo

opomôči si   -mórem si  tudi  opomôči si -mórem si dov. , opomógel si opomôgla si  tudi  opomógel si opomôgla si  ( ó ọ́ )
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l  postati spet sposoben za
a) opravljanje fizičnega dela:   ko se je naspal, si je opomogel ; počivaj, da si opomoreš
b) obstajanje, življenje:   rana ni huda, kmalu si bo opomogel ; v nekaj dneh si je opomogel ; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe
// pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje:   z delom v tujini si je opomogel ; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli ; gmotno si opomoči
● 
zastar.  s tem je želel opomoči očetu  pomagati ; zastar.  opomoči pomanjkanju vode  odpraviti ga ; ekspr.  z menoj si ne boste dosti opomogli  imeli koristi, si pomagali

opóna   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  tapeta, stenska obloga:   salon z modrimi oponami / stenske opone

oponašálec   -lca  [ oponašau̯ca tudi oponašalca m ( ȃ )
kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug:   nadarjen odrski oponašalec / oponašalec živalskih glasov
 
zool.  oponašalci  drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih ptic, Mimidae

oponašálka   -e  [ oponašau̯ka tudi oponašalka ž ( ȃ )
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug:   bila je dobra oponašalka / oponašalka pevke

oponášanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oponašati:   oponašanje govornika ; oponašanje zvokov / njegovo oponašanje jih je jezilo

oponášati   -am nedov. ( ȃ )
1. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug:   otrok rad oponaša (starejše) ; oponašati govorjenje, kretnje, navade drugih ; v oblačenju oponaša sosedo  posnema / oponašati ptice / oponašati lajanje psov, rezgetanje konj / ta ptič oponaša druge ptiče
// ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug z namenom smešiti, žaliti ga:   vsi se mu posmehujejo in ga oponašajo ; oponaša ga, kako jeclja
2. očitati 1 oponašati komu hinavščino, malomarnost ; oponaša mu, da ni točen ; oponašala si je, ker mu ni pomagala / oponaša mu hrano

oponènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž.  nasprotnik, zlasti v razpravljanju:   odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje / bojevati se proti ideološkim oponentom

oponêsti   -nêsem dov. , oponésel oponêsla; oponesèn  tudi  oponešèn  ( é )
1. reči tako, kot je rekel kdo drug, navadno z namenom smešiti, žaliti ga:   seveda, seveda, jo je oponesel z visokim glasom
2. očitati 1 marsikaj mu je oponesel ; oponesli so mu, da se je prevzel ; oponesel jim je, kako malo vedo o stvari ; dolgo te ni bilo domov, mu je oponesla / oponesel mu je denar ; ekspr.  vsak kozarček mu oponese

oponíranje   -a s ( ȋ )
knjiž. nasprotovanje , ugovarjanje :   njegovo oponiranje ga je razjezilo

oponírati   -am nedov. ( ȋ )
1. knjiž. nasprotovati , ugovarjati :   pogosto mu oponira / oponira njegovemu mnenju, predlogu
2. dov. in nedov. , anat., v zvezi oponirati palec   položiti palec čez dlan:

opôprati   -am dov. ( ȏ )
dodati jedi poper:   opoprati juho

opóra   -e ž ( ọ̑ )
1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju:   držati se opore ; podpreti sadno drevje z oporami ; lesena, žična opora ; opora za jadro / vzgajati maline na oporah
2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju:   izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo
// kar omogoča, da kaj lažje obstaja:   taka prizadevanja so opora miru
// kar komu kaj olajšuje, mu pomaga:   to spoznanje mu je dajalo oporo ; pri njem je zaman iskal oporo ; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo
3. glagolnik od opirati:   te naprave so potrebne zaradi opore zidov ; postavljati kole za oporo
● 
kaj je opora za njegova izvajanja  izhodišče
♦ 
alp.  opora  razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre ; grad.  opora  poševni tram povezja; opornik ; šport.  opora  položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge ; ležna opora  pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih ; opora na iztegnjenih rokah

oporéčen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se mu da oporekati, ugovarjati:   oporečna trditev ; oporečno mnenje
// ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:   oporečni ljudje / njeno oporečno življenje

oporêči   -rêčem dov. , oporêci oporecíte; oporékel oporêkla  ( é )
1. z dajalnikom  z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega:   vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči ; oporeči trditvi
2. star. preklicati , zanikati :   oporeči svojo trditev ; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel
● 
ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo  očitati ; star.  dane besede ne morem oporeči  obljubo moram izpolniti ; kar sem rekel, ne bom oporekel

oporéčnik   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti:   polemizirati z oporečniki

oporéčništvo   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti:   politično, umetniško oporečništvo

oporéčnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost oporečnega:   oporečnost trditve / presoja človekove oporečnosti

opórek   -rka m ( ọ̑ )
anat., vet.  del trebušne mrene, s katerim je črevo pritrjeno ob hrbtenico:

oporékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oporekati:   njegovo oporekanje ni nič pomagalo / oporekanje trditvi

oporékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. z dajalnikom  z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega:   sodelavci mu oporekajo ; nihče mu ni oporekal ; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal
2. publ.  zanikovati, ne priznavati:   oporekati veljavnost listine ; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije
3. star. preklicevati , zanikovati :   oporekati svojo prejšnjo trditev ; s tem oporekam, kar sem rekel
● 
oporeka ji, da premalo dela  očita ; publ.  temu predlogu ni kaj oporekati  je dober, primeren ; publ.  ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba  trditi, reči

oporekoválec   -lca  [ oporekovau̯ca tudi oporekovalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti:   največ oporekovalcev je med mladimi

opóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na oporo:   palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž.  iskal je oporno točko za svoje razmišljanje
♦ 
biol.  oporno tkivo  tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu ; bot.  oporna korenina  zračna korenina, ki daje rastlini oporo ; grad.  oporni lok ; oporni zid ; šport.  oporno orodje  bradlja in konj z ročaji

oporíšče   -a s ( í )
1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije:   graditi nova oporišča ; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče ; oporišče za podmornice / vojaško oporišče
2. knjiž. izhodišče , temelj :   dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč
● 
zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh  oporo
♦ 
elektr.  mesto, na katerem je oprt nadzemni vod

opórje   -a s ( ọ̑ )
skupina ali sistem opornikov:   oporje v rudniku

opórnica   -e ž ( ọ̑ )
1. priprava, ki daje oporo:   okrepiti kaj z opornico / namestiti v avtomobil opornice za glavo
2. med.  priprava za imobilizacijo telesnih delov:   imobilizirati roko z opornico ; prstna opornica ; žičnata opornica

opórnik   -a m ( ọ̑ )
1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira:   postavljati opornike ; betonski, leseni, zidani opornik ; razdalja med oporniki / opornik kozolca
 
grad.  poševni tram povezja ; mostni opornik
2. priprava, ki daje oporo:   opornik za glavo v avtomobilu ; opornik za roke ; pren.  rudnik železa je temeljni opornik železarstva

opornják   -a m ( á )
anat., vet. oporek

oporóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oporoko:   oporočne določbe / biti oporočna priča
 
pravn.  oporočni dedič  dedič, ki deduje po oporoki

oporočítelj   -a m ( ȋ )
pravn.  kdor napravi oporoko:   oporočitelj podpiše listino

oporočíti   -ím dov. , oporóčil  ( ī í )
knjiž.  z oporoko določiti, zapustiti:   oporočiti komu vse premoženje

oporočník   -a m ( í )
pravn.  kdor napravi oporoko:   tako je določil oporočnik

oporóka   -e ž ( ọ̑ )
izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče:   napraviti, preklicati oporoko ; umreti brez oporoke ; v oporoki zapustiti ; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pisna, ustna oporoka / dedovati po oporoki ; pren.  Prešernova pesniška oporoka
 
pravn.  izpodbiti oporoko s tožbo

opórtati   -am dov. ( ọ̑ )
knjiž.  našiti, pritrditi porte na kaj:   oportati lakajsko obleko

oportún   -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. primeren , koristen :   oportun predlog ; to dejanje zdaj ni oportuno

oportuníst   -a m ( ȋ )
nav. slabš.  kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec , prilagodljivec :   ta človek je oportunist ; boriti se proti oportunistom in karieristom

oportunístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na oportuniste ali oportunizem:   zagovarjati oportunistično stališče / oportunistični del stranke

oportunístka   -e ž ( ȋ )
nav. slabš.  ženska, ki prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi:   bila je oportunistka ; izkoriščevalka in oportunistka

oportunitéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. primernost , koristnost :   posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete

oportunízem   -zma m ( ī )
nav. slabš.  prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost , prilagodljivost :   kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke ; očitati komu oportunizem ; karierizem in oportunizem / to je storil iz oportunizma / kulturni, politični oportunizem

oportúnost   -i ž ( ȗ )
knjiž. primernost , koristnost :   oportunost takega ravnanja
// oportunizem :   to je storil iz oportunosti

oportúnstvo   -a s ( ȗ )
zastar. oportunizem :   boriti se proti oportunstvu / storiti kaj iz oportunstva

opósum   -a m ( ọ̑ )
1. zool.  podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis:   loviti oposume
2. pog.  krzno te živali:   kučma iz oposuma

opotèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
star. negotov , nestalen :   oblast je minljiva in opoteča
 
preg.  sreča je opoteča

opotéčen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
star.  ki se opoteka:   opotečen človek / opotečne noge

opotêči se   -têčem se dov. , opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se  ( é )
majavo , negotovo :
a) stopiti, prestopiti se:   opotekel se je in se zgrudil ; hodil je počasi in se večkrat opotekel ; opotekel se je kot pijan ; pren., ekspr.  tudi njemu se verz včasih opoteče
 
ekspr.  udaril ga je, da se je kar opotekel  zelo ga je udaril
b) s prislovnim določilom  priti, oditi:   opotekel se je iz sobe ; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek ; opotekla se je v posteljo

opotéčnost   -i ž ( ẹ̄ )
star. negotovost , nestalnost :   spoznal je opotečnost sreče

opotékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opotekati se:   brez opotekanja je prišel do postelje

opotékati se   -am se nedov. ( ẹ̑ )
majavo , negotovo :
a) hoditi, prestopati se:   opotekal se je in padal ; opotekal se je od slabosti, utrujenosti ; opotekal se je pod težo bremena ; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim ; pren.  jezik se mu opoteka
b) s prislovnim določilom  prihajati, odhajati:   opotekal se je iz kleti ; počasi se je opotekal v sobo
♦ 
navt.  ladja se opoteka  se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati

opotekàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se opoteka:   opotekav bolnik ; pijan je in opotekav / opotekava hoja / ekspr.  opotekavo govorjenje

opotíčiti   -im dov. ( í ȋ )
nar.  namazati z nadevom:   testo razvaljamo in opotičimo ; opotičiti z rozinami in smetano

opotíka   -e ž ( ȋ )
zastar. ovira , zapreka :   največja opotika za razvoj gibanja

opotíkati   -am nedov. ( ȋ )
star. očitati 1 nikoli vam ne bom nič opotikal

opovréči   -vŕžem dov. , opovŕzi opovŕzite  in  opovrzíte; opovŕgel opovŕgla  ( ẹ́ ȓ )
zastar. ovreči :   s temi dokazi ni bilo mogoče opovreči teorije ; opovrgel ji je vse, kar je trdila

opozárjanje   -a s ( á )
glagolnik od opozarjati:   opozarjanje na napake / opozarjanje nase / opozarjanje na nevarnost

opozárjati   -am nedov. ( á )
1. delati, da kdo kaj dojame, zazna:   opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela ; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu ; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita ; z očmi jih je opozarjala nanj
 
ekspr.  z ničimer ni opozarjala nase  vzbujala pozornosti
2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati:   zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost ; z roko opozarjati na spremembo smeri ; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega
// delati, da kdo kaj obnovi v spominu:   opozarjati koga na dolžnost ; zaman ga je opozarjal na obljubo
// seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori:   opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv ; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne

opozícija   -e ž ( í )
1. nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih:   opozicija proti programu stranke je prenehala ; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji  nasprotuje politiki vladajoče stranke
// opozicijska stranka, opozicijske stranke:   pripadati opoziciji ; poslanci leve opozicije ; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki  skupina, krilo
2. knjiž. nasprotovanje , odpor :   ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije ; biti v opoziciji  nasprotovati
3. astron.  konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce:   konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem
4. jezikosl.  razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta:   pomenska opozicija
♦ 
šah.  položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj

opozicíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opozicijo:   zagovarjati opozicijsko stališče / opozicijski časopis ; opozicijski kandidat  kandidat opozicijske stranke / opozicijska stranka

opozicionálec   -lca m ( ȃ )
publ.  član opozicijske stranke:   boriti se proti opozicionalcem
 
ekspr.  on je večni opozicionalec  rad nasprotuje

opozicionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
opozicijski :   opozicionalni poslanec ; opozicionalni tisk / opozicionalna stranka

opozicionálnost   -i ž ( ȃ )
knjiž.  nagnjenost k nasprotovanju:   znan je po svoji opozicionalnosti

opozorílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se opozarja na kaj:   opozorilni klic, napis ; opozorilni znak ; opozorilna naprava ; opozorilna tabla
 
strojn.  opozorilna lučka, žarnica  lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi

opozorílo   -a s ( í )
1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati:   prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo ; spregledal je opozorilo na cesti  opozorilni napis, znak
2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori:   ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja
3. glagolnik od opozoriti:   opozorilo nemirnih otrok

opozorítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od opozoriti:   opozoritev na napako / opozoritev nase

opozoríti   -ím dov. , opozóril  ( ī í )
1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna:   opozoriti koga na napako ; opozoril ga je na ost v njenih besedah ; opozorila ga je na Prešernove pesmi ; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike ; opozoril ga je, da je napravil napako ; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot  pokazal jim jo je
 
ekspr.  mladi umetnik je že večkrat opozoril nase  vzbudil pozornost ; publ.  na kongresu so opozorili na vrsto problemov  so jih obravnavali; so govorili o njih
2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati:   opozoriti koga na nevarnost ; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri ; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju ; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik
// narediti, da kdo kaj obnovi v spominu:   opozoriti koga na dolžnost, obljubo ; opozoril ga je, da še ni plačal
// seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori:   opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi ; opozorila ga je, naj bo previden ; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca  opomnil / gori, hitro opozori gasilce  alarmiraj
3. star.  vzbuditi pazljivost, previdnost:   to bi jo utegnilo opozoriti ; šum ga opozori, da se obrne

opozorljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. nenavaden , opazen :   opozorljiv klobuk / storiti kaj z opozorljivo naglico

oprasíti se   -ím se dov. , oprásil se  ( ī í )
nav. 3. os.  roditi, povreči prašička:   svinja se je že dvakrat oprasila

opràsk   -áska m ( ȁ á )
zastar. praska :   osliniti si oprask

opráskanec   -nca m ( á )
ekspr.  opraskan človek:   kdo pa je tisti opraskanec

opraskanína   -e ž ( í )
med.  povrhnja poškodba kože zaradi prask:   opraskanina se je ognojila

opráskati   -am dov. , tudi  opraskála  ( á )
povzročiti praske:   mačka ga je opraskala po roki / robida jo je opraskala ; pri padcu si je opraskal koleno / umazati in opraskati zid ; pri selitvi se je pohištvo opraskalo  dobilo praske

oprásniti   -em dov. ( á ȃ )
povzročiti prasko:   oprasnil ga je z nožem, da se je pokazala kri / grm ga je oprasnil
 
ekspr.  krogla ga je samo oprasnila  povzročila majhno rano, poškodbo

oprášati   tudi  oprašáti -am dov. , tudi  oprášala  ( á á á )
nar. povprašati , izprašati :   ko jo bom srečala, jo bom že oprašala

opráščati   -am nedov. ( á )
oproščati :   opraščati dolžnosti / to mu je vedno opraščala

oprašênje   -a s ( é )
zastar. oprašitev :   oprašenje cveta

opraševálec   -lca  [ opraševau̯ca in opraševalca m ( ȃ )
žuželka, ptica, ki oprašuje:   čebela in čmrlj sta najpomembnejša opraševalca cvetja ; pisani cveti vabijo opraševalce / veter je opraševalec žit

opraševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opraševanje:   opraševalno delo čebel / opraševalne žuželke  žuželke, ki oprašujejo

opraševálka   -e  [ opraševau̯ka in opraševalka ž ( ȃ )
žuželka, ptica, ki oprašuje:   pomembna vloga čebel kot opraševalk cvetja ; opraševalka rastlin

opraševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opraševati:   opraševanje sadnega drevja

opraševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
bot.  prenašati pelod s prašnikov na brazdo (pestiča):   čebele so že začele opraševati / umetno opraševati

oprašítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oprašiti:   oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev  navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste ; samolastna oprašitev  s pelodom istega cveta / oprašitev matice

oprašíti   -ím dov. , oprášil  ( ī í )
1. povzročiti, da postane prašno:   avtomobil mi je oprašil plašč ; blago v izložbi se je oprašilo ; v mlinu si je oprašil obleko / ekspr.  zrezke oprašimo z moko  na rahlo potresemo
2. bot.  prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča):   čebele oprašijo sadno drevje / veter opraši trave
 
čeb.  trot opraši matico  vnese seme v rodila matice

opráti   opêrem dov. , oprál  ( á é )
1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine:   oprati perilo, plenice ; oprati z milom ; sam si je opral srajco / pog.  dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala  oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom  očistiti
// z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh:   oprati avtomobil ; prebrati in oprati riž ; oprati solato / pog.  oprati lase  umiti ; posodo je treba oprati  pomiti
2. ekspr.  odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno:   oprati madež, sramoto s svojega imena ; oprati sum s sebe ; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin
// narediti, da kdo postane moralno neoporečen:   opral ga je pred svetom ; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast ; opral je njegovo ime sramote
● 
ekspr.  šef mu je opral glavo  zelo ga je oštel ; ekspr.  dodobra, povsem, temeljito so jim oprali glave, možgane  idejno, nazorsko, politično so jih prevzgojili, preusmerili

opráva   -e ž ( ȃ )
1. star.  kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev:   zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš  lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi  delavniško je bil oblečen / svilena oprava  obleka, oblačilo
2. navadno s prilastkom  predmeti, oblačila, namenjeni za
a) opravljanje kake dejavnosti; oprema :   jamarska, padalska, športna oprava ; bojna, viteška, vojaška oprava / konjska oprava
b) posebno priložnost, obdobje:   kurentova, pustna oprava ; nevestina oprava ; večerna oprava
3. star.  pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema :   prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava ; pisarniška, šolska oprava
// s prilastkom  naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti:   oprava mehanične delavnice
4. knjiž.  glagolnik od opraviti:   oprava postopka ; oprava volitev
● 
zastar.  namizna oprava  krožniki, pribor ; zastar.  nočem imeti nobene oprave z njim  opravka ; star.  koliko je oprave pri hiši  orodja, priprav, naprav

oprávek   -vka m ( ȃ )
1. kar kdo opravlja
a) glede na okoliščine:   imeti opravek na sodišču ; opravki v zvezi s prodajo hiše ; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku ; hoditi, iti, priti po opravkih ; šli so vsak po svojem opravku ; moram še po opravkih ; poslati koga po važnem opravku
b) nav. mn., s prilastkom  glede na poklic, položaj, mesto:   nalagali so mu kurirske opravke ; blagajniški, poklicni, poslovni opravki ; opravki tovarniškega čuvaja
2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z   izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi:   s tem dogodkom nimam nobenega opravka ; z njim nočem imeti opravka ; imeti opravka s policijo ; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem ; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka  sem se ga udeležil ; publ.  vse kaže, da imamo opravka s tatvino  da gre za tatvino ; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce  smo se spopadali
b) kdo kaj dela:   ima veliko opravka s čiščenjem, kuho ; imeti opravka z vrtom
// izraža vzročno odvisnost, povezanost:   nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka ; ima to kaj opravka z mojo izjavo ; medicina ima opravka z boleznimi  se ukvarja
3. nav. ed., star.  kar se uresničuje z delanjem; delo :   lotiti se opravka ; doma danes nimam posebnega opravka ; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
4. zastar. obleka , oblačilo :   ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
● 
kuhanje je njen glavni opravek  naloga, dolžnost ; ekspr.  dajati si opravka z vrtom  ukvarjati se ; dati opravka ekspr.  ta fant ti bo še dal opravka  povzročil neprijetnosti, težave ; ekspr.  štor mu je dal dosti opravka  težko ga je izruval; težko ga je razsekal ; star.  ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom  mu izkazuje ljubezensko naklonjenost ; star.  dobil je opravek, naj jetnike odpelje  nalogo ; ekspr.  vidim, da ne veš, s kom imaš opravka  kakšen človek je to ; ekspr.  pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj  vas bom kaznoval

oprávica 1   -e ž ( ȃ )
star. delo , opravki :   vsakdanja opravica

oprávica 2   in  ópravica -e ž ( ȃ; ọ́ )
nar. vzhodno  delo z živino:   večerna opravica

opravíčba   -e ž ( ȋ star.
1. opravičilo :   napisati opravičbo / najti opravičbo za svoje ravnanje
2. opravičenje :   doseči opravičbo ; razlogi za opravičbo / opravičba obresti

opravíčenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od opravičiti:   opravičenje izostanka / opravičenje človeka / star.  prositi opravičenja  za oproščenje, odpuščanje

opravíčenost   -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost opravičenega:   opravičenost izostanka, zamude
2. publ. upravičenost :   opravičenost boja, obstoja, opominov / opravičenost do dodatka  pravica

opravičeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki dela kaj opravičeno:   opravičevalna izjava ; opravičevalno pismo / opravičevalen pogled
2. ki opravičuje, zmanjšuje krivdo za kaj:   opravičevalni razlogi ; opravičevalna okoliščina

opravičevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opravičevati:   prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr.  pismo, polno opravičevanj  opravičil

opravičeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno
a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve:   izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu ; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge  prosit za opravičenje
b) kako ravnanje, vedenje:   zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati ; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal ; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti  oproščal, odpuščal
2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem:   opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja ; opravičevati sam pri sebi nerednost ; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo ; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje ; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje  dokazuje, da ni kriv
// publ. upravičevati :   opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare

opravičílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki naredi kaj opravičeno:   začeti govor z opravičilnimi stavki ; opravičilno pismo
2. ki opraviči, zmanjša krivdo za kaj:   opravičilne okoliščine

opravičílo   -a s ( í )
1. izjava, navadno pisna, s katero se kaj opravičuje:   napisati, prinesti opravičilo ; poslušati opravičilo ; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo  mrmraje se opravičiti
// kar se navede za prenehanje negativnega mnenja:   opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ.  opravičilo za težek gospodarski položaj  vzrok / publ.  v tem je opravičilo našega boja  upravičenost
2. glagolnik od opravičiti:   opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila  ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo

opravíčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve:   prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek ; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil ; opravičiti otrokov izostanek ; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
b) kako ravnanje, vedenje:   opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti ; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili ; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal  oprostil ; zastar.  opravičiti žalitev  odpustiti
2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem:   hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo ; rada bi opravičila njegovo lenobo ; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče  ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
// publ. upravičiti :   prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške

opravičljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da opravičiti:   opravičljiv izostanek ; opravičljiva zamuda / opravičljiva pomota, radovednost / taki ukrepi so v danih razmerah opravičljivi / izostati brez opravičljivega vzroka  zadostnega (za opravičilo)

opravílce   -a s ( ī )
ekspr.  manjšalnica od opravilo:   prav prijetno opravilce

opravílen   -lna -o prid. ( ȋ )
zastar. posloven , uraden :   opravilni dopisi / opravilne ure se začnejo ob osmih
 
pravn.  opravilna sposobnost  poslovna sposobnost

opravílnik   -a m ( ȋ zastar.
1. vodilna osebnost, funkcionar:   državni opravilniki
2. poslovnik :   držati se opravilnika

opravílo   -a s ( í )
1. kar kdo opravlja, dela:   to opravilo ga veseli ; zmotiti koga pri važnem opravilu ; odgovorno, težko opravilo ; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.:  drobna opravila ; pomladanska opravila v vinogradu / mn.:  domača opravila ; biti spreten za mehanična opravila
2. rel.  verski obred, zlasti maša:   opravilo je končano in ljudje se razhajajo ; prihajati k opravilu ; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo
3. nav. mn., star. opravek :   opravila so ga zadržala ; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila
4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje , funkcija :   na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati ; življenjska opravila v organizmu so prenehala ; opravila možganov
5. knjiž.  glagolnik od opraviti:   opravilo naloge
● 
star.  njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok  naloga, dolžnost ; star.  spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom  opravka ; star.  imam mnogo opravila  dela ; star.  napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo  da me bo lahko premagal ; star.  s tem si mi naložil težko opravilo  nalogo

opráviti   -im dov. ( á ȃ )
1. uspešno končati
a) kako delo, opravilo:   opraviti izpit, tečaj ; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil ; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
b) kaj zahtevanega, pričakovanega:   opraviti svojo dolžnost ; opraviti pomembno nalogo ; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil  jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik:   opraviti nakupe, poizvedbe ; opraviti polet, pot ; voznik je opravil tri vožnje ; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo ; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.:  opraviti vse preglede  biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati ; opraviti prevzem blaga  prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo ; elipt.  počepnil je za grm in opravil
3. nepreh., s prislovnim določilom  biti uspešen pri kakem prizadevanju:   če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil ; ali si kaj opravil pri direktorju ; s tako sekirico ne boš nič opravil ; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo  pa dobro opravi
4. ekspr., z orodnikom  prenehati imeti zvezo s kom, s čim:   s svojo prejšnjo družbo je opravil ; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti ; odločno so opravili s predsodki  zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv  so ga zavrnili
// publ. premagati :   boksar je hitro opravil z nasprotnikom ; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo  veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom  izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti:   tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila ; pri njej si opravil ; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. nedov. , nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z   izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi:   v tej službi boš imel opraviti z ljudmi ; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti ; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ.  vse kaže, da imamo opraviti s tatvino  da gre za tatvino
b) kdo kaj dela:   imeti opraviti s kuho, šivanjem ; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost:   ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem ; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. star. obleči 1 opraviti otroka ; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. nar. prebiti 2 , shajati 2 odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko ; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● 
ekspr.  če nas odkrijejo, smo opravili  nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili ; star.  trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi  da so v gradu strahovi ; ekspr.  dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre  dela ; zastar.  opraviti nove šolske prostore  opremiti ; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov  prevozil ; opraviti svoje ekspr.  bolezen in zgaranost sta opravili svoje  povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt ; ekspr.  dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje  sčasoma je žalost postala manjša, je minila ; evfem.  zvabil jo je v gozd in opravil svoje  jo posilil ; ekspr.  južni veter je opravil svoje  je stalil sneg, led ; ekspr.  žganje je kmalu opravilo svoje  ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt ; nar.  opraviti živino  nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati ; ekspr.  za pusta malokatera družina opravi brez krofov  skoraj v vsaki družini jedo krofe ; star.  sin je po materi vse opravil  poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim ; ekspr.  posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom  da je to blazen človek ; publ.  odpelji ga in opravi z njim  ubij ga, usmrti ga ; ekspr.  dajati si, dati si opraviti s šivanko  šivati ; ekspr.  do takrat še ni imel opraviti z žensko  še ni imel spolnih odnosov ; star.  v mestu imam dosti opraviti  opravkov ; star.  mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila  s težavo ju je pomirila ; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš  če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva ; star.  pozimi ni toliko opraviti  ni toliko dela ; dati opraviti   dojenček da dosti opraviti  z njim je dosti dela ; ekspr.  ta fant ti bo dal še opraviti  povzročil neprijetnosti, težave ; ekspr.  sovražnik je dal četi precej opraviti  težko ga je premagala
♦ 
alp.  opraviti ponovitev smeri ; fiz.  delo, ki ga opravi stroj ; mat.  opraviti računsko operacijo ; rel.  opraviti spoved ; strojn.  mehanizem opravi pot

oprávka   in  ópravka -e ž ( ȃ; ọ́ )
nar. vzhodno  delo z živino:   začeti z opravko

oprávljanje 1   -a s ( á )
glagolnik od opravljati 1 :   redno opravljanje izpitov ; opravljanje verskih obredov / dobro opravljanje službe / prepoved opravljanja določenega poklica / opravljanje živine

oprávljanje 2   tudi  opravljánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od opravljati 2 :   ne mara opravljanja ; opravljanje in obrekovanje

oprávljati 1   -am nedov. , stil.  opravljájte;  stil.  opravljála  ( á )
1. biti dejaven
a) pri kakem delu, opravilu:   opravljati izpit, tečaj ; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela ; opravljati poljska dela
b) pri čem zahtevanem, pričakovanem:   dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   opravljati izvidniške polete ; opravljamo prevoze po naročilu ; opravljati nadzorstvo  nadzorovati ; publ.  plačila se opravljajo v dolarjih  plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju  maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo ; opravljati službo oskrbnika  biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo
3. imeti določen namen, določeno vlogo:   to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
4. star.  oskrbovati, skrbeti za:   opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
5. star. oblačiti :   opravljati otroka ; opravljati se za v mesto ; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
● 
publ.  vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja  je uspešno vodil podjetje ; zastar.  sinovi so mu opravljali sitnosti  povzročali ; star.  vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto  delal, počel
♦ 
fiz.  sila opravlja delo ; rel.  opravljati devetdnevnico ; opravljati božjo službo

oprávljati 2   -am nedov. , tudi  opravljájte;  tudi  opravljála  ( á )
pripovedovati kaj resničnega, vendar slabega o kom:   ženske ga opravljajo ; opravljali so ga, kako je skop ; opravljati in obrekovati

opravljív   -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) opravlja:   opravljiva ženska / pog.  tako pravijo opravljivi jeziki  opravljivci

opravljívec   -vca m ( ȋ )
kdor (rad) opravlja:   zavrniti opravljivca

opravljívka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) opravlja:   vaške opravljivke / ta novinarka je bila znana opravljivka

opravljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost opravljivega človeka:   ženska opravljivost

oprávnik   -a m ( ȃ zastar.
1. upravnik :   opravnik posestev
2. agent :   opravnik zavarovalne družbe / borzni opravnik
● 
zastar.  zbrali so se vsi opravniki društva  funkcionarji

opravnína   -e ž ( ī )
knjiž. provizija :   dobiti pet odstotkov opravnine

oprávništvo   -a s ( ȃ )
zastar.  obveščevalni, poročevalski urad; agencija :   revolucionarji so zasedli prostore opravništva

oprážiti   -im dov. ( á ȃ )
1. s praženjem doseči, da dobi živilo rjavo barvo:   opražiti čebulo / opražiti kavo
2. narediti, da je kaj na površini pečeno; opeči :   opražiti kose slanine / opražiti kruhove rezine

opŕčiti   -im dov. ( ŕ ȓ )
lov.  dati psa, več psov na povodec:   oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu

opredálčkati   -am dov. ( ȃ ekspr.
opredeliti :   najnovejši razred avtomobilske serije je še težje opredalčkati kot predhodnega / le malo glasbenih skupin se je želelo opredalčkati

oprédati   -am nedov. ( ẹ̄ )
ovijati, obdajati s pajčevino:   pajek opreda muho ; pren.  sanje mu opredajo dušo
// ovijati :   palico opredati z vrvjo

opredélba   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. opredelitev , definicija :   oporeka njegovi opredelbi države ; opredelba pojma

opredelítev   -tve ž ( ȋ )
1. opis z navedbo bistvenih značilnosti:   odkloniti prejšnjo opredelitev naroda ; znanstvena opredelitev / ostra opredelitev sorodnih pojmov
2. glagolnik od opredeliti:   opredelitev pojava / časovna opredelitev najdbe / natančna opredelitev nalog / prizadevanje za točno opredelitev avtorja / svetovnonazorska opredelitev ; zagotovljena svoboda opredelitve / ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar

opredelíti   -ím dov. , opredélil  ( ī í )
1. navesti bistvene značilnosti pojma:   opredeliti delo ; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem  definirati
 
geom.  opredeliti kroglo
2. določiti :   opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino ; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini ; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti  ugotoviti
// ovrednotiti , okarakterizirati :   nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli ; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika
// razložiti , pojasniti :   opredeliti razmerje do življenja ; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov ; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje
3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti:   to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij ; novo odkritje je opredelilo vojskovanje
● 
zastar.  za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo  dodelili, dali ; publ.  opredeliti slikarja na konec 16. stoletja  postaviti ; publ.  vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov  uvrstimo

opredeljênost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost opredeljenega:   opredeljenost pojava / kakovostna in količinska opredeljenost stvari / jasna opredeljenost oseb in njihovih medsebojnih odnosov / narodnostna in politična opredeljenost ; sodelovanje kulturnih delavcev ne glede na njihovo strankarsko opredeljenost ; publ.  estetska repertoarna opredeljenost  usmerjenost / vsako stališče je pravzaprav opredeljenost za kaj ; potreba po opredeljenosti

opredeljeválec   -lca  [ opredeljevau̯ca in opredeljevalca m ( ȃ )
kdor opredeljuje:   samovoljen opredeljevalec slovenstva

opredeljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od opredeljevati:   različno opredeljevanje naroda ; opredeljevanje filozofskih pojmov / opredeljevanje pojava / biti samostojen pri opredeljevanju umetnine / svoboda političnega opredeljevanja / opredeljevanje do življenjskih vrednot

opredeljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. navajati bistvene značilnosti pojma:   pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod ; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje
2. določati :   opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice ; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji
// vrednotiti , karakterizirati :   opredeljevati obdobje ; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo
// razlagati , pojasnjevati :   v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma
3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti:   naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum

opredeljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da opredeliti:   vloga organa je kljub zakonskim določilom težko opredeljiva / lahko opredeljiv ženski lik

opredeljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost opredeljivega:   delna opredeljivost pojava

opredmétenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opredmetiti:   opredmetenje človekove biti

opredmétenost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  stanje opredmetenega:   opredmetenost ideje / boriti se proti opredmetenosti človeka

opredmétiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način:   v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor ; človekova bit se opredmeti z delom / opredmetiti svoje ideje, načrte ; misel se lahko opredmeti v jeziku

opréka   -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. nasprotje :   odpraviti opreke ; opreke med besedami in dejanji / priti v opreko z zakonom ; to poročilo je v opreki s prejšnjo izjavo
2. zastar. ovira , zapreka :   podrl, premagal je vse opreke

oprékelj   -klja m ( ẹ́ )
manjše ljudsko glasbilo s strunami, po katerih se igra s tolkalcema:   godec si je oprtal oprekelj in zaigral

opréma   -e ž ( ẹ̑ )
1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor:   oprema za trgovino je zelo draga ; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo ; razstava opreme / oprema sobe je že stara ; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema ; stanovanjska oprema / notranja oprema
// s prilastkom  naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti:   tovarna gospodinjske opreme ; laboratorijska oprema ; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ.  zastarela strojna oprema  stroji
// s prilastkom  kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave:   električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila
2. navadno s prilastkom  predmeti, oblačila, namenjeni za
a) opravljanje kake dejavnosti:   alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema ; vojak v popolni bojni opremi ; velika izbira športne opreme ; oprema za taborjenje / konjska oprema
b) posebno priložnost, obdobje:   nevestina oprema ; kupili so opremo za dojenčka
3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče:   opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige ; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva  prevod X, oprema Y
4. glagolnik od opremiti ali opremljati:   oprema laboratorija poteka počasi ; študij obsega tudi opremo prostorov
● 
publ.  kupiti opremo v baročnem slogu  pohištvo ; zastar.  nevesta v beli opremi  obleki
♦ 
film., rad.  glasbena, zvočna oprema  ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu ; gled.  glasbena oprema drame ; navt.  krovna oprema  naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ; rač.  strojna oprema  strojne naprave in elementi, ki sestavljajo računalnik ; programska oprema  zbirka računalniških programov, ki omogočajo delo z računalnikom

oprémek   -mka m ( ẹ̑ )
star.  slabše zrnje v plevah, ki se izloči pri čiščenju:   naše žito ima letos precej opremka

oprémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na opremo:   opremni predmeti
 
navt.  opremna obala  obala, ob kateri se ladja opremi

opremítelj   -a m ( ȋ )
knjiž. opremljevalec :   opremitelj dvorane / knjižni opremitelj

oprémiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor:   opremiti sobo ; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili  še ne bomo kupili opreme zanjo ; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva  izdelala pohištvo zanjo / opremiti odrsko sceno
2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti:   opremiti delavnico, laboratorij ; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče
// dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje:   opremiti čoln, stroje ; opremiti z jadri
3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti:   opremiti armado, alpinistično odpravo ; opremiti z modernim orožjem ; opremiti se za v gore / opremiti konja
4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči:   knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva  prevedel X, opremil Y
5. publ.  dati (k) čemu še kaj; dodati :   opremiti knjigo z opombami ; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki  vpisati nanj podatke
● 
ekspr.  s prvo plačo se je kolikor toliko opremil  se oskrbel z obleko, oblačili
♦ 
adm.  opremiti dopis z datumom  navesti, napisati datum ; opremiti prošnjo s prilogami  priložiti, dodati priloge ; film., rad.  zvočno opremiti  dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume ; navt.  opremiti ladjo  namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo

oprémljanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od opremljati:   opremljanje stanovanja / opremljanje rudnika / komunalno opremljanje zemljišča

oprémljati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor:   ko je vstopil, so ravno opremljali sobo ; pomagal jim je opremljati stanovanje
// nav. ekspr.  kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete:   nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje ; opremljati si samsko sobo
2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti:   opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi
// dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje:   tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi
3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti:   opremljati jamarsko skupino ; armada se opremlja s sodobnim orožjem
4. publ.  dajati (k) čemu še kaj; dodajati :   predavanja rad opremlja s citati ; opremljati spis s svojimi pripombami

oprémljenost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje opremljenega:   omogočiti šoli boljšo opremljenost ; tehnična opremljenost podjetja ; opremljenost s stroji ; publ.  komunalna opremljenost nove soseske  urejenost, ureditev / izboljšati opremljenost avtomobila / dobra opremljenost čet

opremljeválec   -lca  [ opremljevau̯ca in opremljevalca m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem:   opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke / knjigo je opremil izkušen opremljevalec
♦ 
film., rad.  kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume

opremljeválka   -e  [ opremljevau̯ka in opremljevalka ž ( ȃ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z opremljanjem:   notranja opremljevalka ; modna opremljevalka reprezentance, skupine ; opremljevalka prostorov / knjižna opremljevalka / glasbena opremljevalka  ženska, ki dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume

oprésen   -sna -o prid. ( ẹ́ star.
1. nekvašen :   jesti opresne štruklje / opresni kruh
2. surov , svež :   opresno zelje

oprésnik   -a m ( ẹ̑ )
star.  kruh iz nekvašenega testa:   jesti opresnik

opresnína   -e ž ( ī )
star.  surova krma, zlasti korenje, krompir, repa:   imeti dovolj opresnine

oprêsti   oprêdem  in  oprésti oprédem dov. , stil.  oprèl oprêla  in  opréla  ( é; ẹ́ )
1. oviti, obdati s pajčevino:   pajek je opredel muho
// oviti :   žico opresti z nitjo
2. ekspr.  zvijačno si pridobiti zlasti čustveno naklonjenost koga:   opredel jih je z razkazovanjem svoje spretnosti ; tako ga je opredla, da ji izpolni vsako željo / opredla mu je srce

opréti   oprèm dov. , opŕl  ( ẹ́ ȅ navadno v zvezi z na
1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj:   opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti :   bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami
2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče:   opreti sodbo na ugotovljena dejstva ; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke

oprèz   -éza m ( ȅ ẹ́ knjiž.
1. previdnost , pazljivost :   natančnost in oprez pri delu / hodil je z velikim oprezom
2. v zvezi biti na oprezu opazovati , oprezovati :   vzdolž poti so na oprezu sovražnikovi vojaki ; ne moremo na vrt po hruške, ker je gospodar stalno na oprezu

oprézanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od oprezati:   stalno oprezanje ga je utrudilo / oprezanje za sovražnikom

oprézati   -am nedov. ( ẹ̄ )
1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:   potuhnila se je in oprezala ; oprezala je, preden je vstopila ; oprezati skozi okno / napeto je oprezal v dolino ; cele dneve je oprezal, da bi ga našel
2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:   oprezati za tatovi / oprezati za medvedom
 
ekspr.  fant že opreza za dekleti  se že zanima zanje

oprézen   -zna -o prid. , opréznejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
previden , pazljiv :   človek mora biti oprezen ; oprezni, neodločni ljudje / razlagati z opreznim glasom ; slišati oprezne korake

opréznež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  previden, pazljiv človek:   prevelik opreznež je ; oprezneži in strahopetci

opréznost   -i ž ( ẹ́ )
previdnost , pazljivost :   opreznost v prometu ; delo zahteva veliko natančnost in opreznost / opreznost poslovnega človeka

oprezoválec   -lca  [ oprezovau̯ca tudi oprezovalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor išče, čaka koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:   oprezovalci so se poskrili

oprezovánje   tudi  oprézovanje -a s ( ȃ; ẹ́ )
glagolnik od oprezovati:   navadila se je na nenehno oprezovanje okoli hiše / oprezovanje za sovražnikom

oprezováti   -újem  tudi  oprézovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ́ )
1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:   hodi okoli tabora in oprezuje ; oprezovati iz skrivališča, izza ogla ; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride ; ekspr.  oprezuje za vsakim mojim korakom
2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno:   oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo
 
ekspr.  fant že oprezuje za dekleti  se že zanima zanje

opŕh   -a m ( ȓ )
1. agr.  tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh :   siv oprh
 
min.  tanka rahla prevleka, ki nastane na oglju pri praženju rudnine
2. izpuščaj , mozolj :   oprh kot zunanje znamenje bolezni

opŕhati   -am dov. ( )
1. umiti s prho:   mati je oprhala otroka ; oprhati se z vročo vodo ; oprhala se je in se preoblekla
// z razpršeno tekočino zmočiti, ovlažiti:   oprhati rastlino ; oprhati se po prsih ; oprhati si obraz / kadar je kihnil, je oprhal vse okoli sebe
2. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa:   oprhati drobtine s krila ; oprhati si sneg / oprhati si suknjič

oprhávati   -am nedov. ( ȃ )
nav. ekspr.  z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa:   oprhavati prah s suknje / drug drugemu oprhavata obleko

opŕhel   -hla -o  [ opərhəu̯ prid. ( ŕ )
nekoliko plesniv:   oprhla moka ; oprhlo žito / slama je postala oprhla

oprhljív   -a -o prid. ( ȋ í )
star., v zvezi s trta   ki se (rad) osipa:   trte so letos oprhljive

oprhljívost   -i ž ( í )
star.  lastnost, značilnost trte, ki se (rada) osipa:   zmanjševati oprhljivost

oprhnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar.  postati nekoliko plesniv; oprhniti :   seno je na vlagi oprhnelo

opŕhniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. postati nekoliko plesniv:   seme je kmalu oprhnilo ; mokri snopi oprhnejo ; oprhniti od vlage / moka je nekoliko oprhnila
2. nav. ekspr.  z rahlim udarcem odstraniti s česa:   oprhniti prah z rokava
● 
star.  ta sorta trte pogosto oprhne  se osipa

opríčnik   -a m ( ȋ )
1. v carski Rusiji  član telesne garde Ivana Groznega:   oddelki opričnikov
2. knjiž., slabš.  privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe:   okupator in njegovi opričniki ; vohuni in vladni opričniki / opričniki mračnjaštva

oprijèm   -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od oprijeti:   oprijem je počasi popustil ; s previdnimi oprijemi se je dvigal ob zidu / kolesa imajo dober oprijem ; mehek oprijem obleke
// mesto, ki se da oprijeti:   iskal je primeren oprijem ; nikjer ni bilo oprijema / v led si je izsekal oprijem

oprijemáč   -a m ( á )
zastar. oprijemalo :   oprijemač v avtomobilu

oprijemálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za oprijemanje:   oprijemalno orodje / oprijemalni kaveljčki stebla
 
bot.  oprijemalna korenina  korenina na steblu navadno bršljana za oprijemanje po deblu, skali ; zool.  oprijemalna noga  noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti

oprijemalíšče   -a s ( í )
mesto, kjer se da oprijeti:   poiskal je primerno oprijemališče in se dvignil
// ekspr. opora :   vsa prizadevanja so brez oprijemališča

oprijemálka   -e  [ oprijemau̯ka in oprijemalka ž ( ȃ )
nav. mn.  izrastek, s katerim se rastlina oprijema:   potrgati oprijemalke

oprijemálo   -a s ( á )
priprava za oprijemanje:   pritrditi oprijemalo na steno / nastavek se lahko uporablja tudi za oprijemalo / oprijemalo stola

oprijémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oprijemati:   ročaj za oprijemanje / povečati oprijemanje koles na cestišču

oprijémati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ẹ̑ )
imeti roke, prste položene okrog česa:   oprijemati drevo / trdno je oprijemal volan

oprijémek   -mka m ( ẹ̑ )
oprimek :   trden oprijemek

oprijémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oprijemanje:   oprijemna sila / velika oprijemna ploskev

oprijemljív   -a -o prid. , oprijemljívejši  ( ī í knjiž.
1. s čuti zaznaven:   zakoni oprijemljivega sveta ; pren.  oprijemljiva zaznava, predstava
// določljiv , opredeljiv :   pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer
2. ki se rad oprime:   oprijemljivo blago

oprijemljívost   -i ž ( í )
knjiž.  lastnost, značilnost oprijemljivega:   oprijemljivost dokaza

oprijéti   oprímem dov. , oprijél;  nam.  oprijét  in  oprijèt  ( ẹ́ í )
položiti roke, prste okrog česa:   skušal je oprijeti deblo, omarico ; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire ; trdno je oprijel volan

oprím   -a m ( ȋ )
zastar. oprijemalo :   držal se je za železni oprim / oprim naslanjača

oprímek   -mka m ( ȋ )
kar se uporablja za oprijemanje:   lesen oprimek v steni ; trden oprimek
// oprijemališče :   poiskati primeren oprimek

oprímnica   -e ž ( ȋ )
vet.  del na sprednjem ukrivljenem delu podkve za preprečevanje drsenja:   ozobec in oprimnica

opróda   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
nekdaj  plemičev služabnik, spremljevalec:   oproda je poskrbel za hrano in prenočišče ; v spremstvu je več oprod ; grofov, vitezov oproda
// slabš. pomočnik , sodelavec :   on je režiserjev glavni oproda / oprode nacizma

opródovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oprode:   oprodovske dolžnosti / oprodovska čast

opróga   -e ž ( ọ̄ )
1. arhit.  nosilni prečni lok v oboku:   oproge slonijo na stebrih ; v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika
2. vet.  jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali vlečna oprema:   pričvrstiti oprogo

oprostílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  s katerim se oprosti:   slišati je bilo oprostilne glasove
 
pravn.  oprostilni razlogi  razlogi za oprostitev od obtožbe ; oprostilna sodba  sodba, s katero se obtoženec oprosti obtožbe

oprostítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oprostiti:   predpisati oprostitev plačevanja davkov ; oprostitev otroka od športne vzgoje ; oprostitev od vojaške službe / branilec je zahteval za obtoženca oprostitev

oprostíti   -ím dov. , opróstil  ( ī í )
1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa:   oprostiti koga kake dolžnosti ; oprostili so ga plačevanja davkov ; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen:   sodišče ga je oprostilo
 
pravn.  oprostiti obtožbe  s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga:   oprostiti komu zamudo ; vse mu je oprostila ; ekspr.  ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev  odpustiti / kot vljudnostna fraza  pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
4. v medmetni rabi  izraža vljudnost
a) pri nagovoru:   oprostite, da vas motim ; oprostite, koliko je ura
b) pri ugovarjanju, zavrnitvi:   on je to storil! Oprostite, to je nemogoče ; oprosti, to pa že ne bo držalo
// izraža opravičilo:   oprosti, nisem mislila tako hudo ; oprostite, da sem tako pozen
// izraža začudenje, nejevoljo:   oprostite, tega pa res ne razumem ; oprosti, to je pa že preneumno
5. star.  narediti prosto, svobodno:   napadli so jetnišnico in oprostili jetnike ; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje  osvobodili
// rešiti , umakniti :   oprostila je svojo dlan iz njegove ; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege

oprostítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oprostitev:   oprostitveni postopek
 
pravn.  oprostitveni razlogi  oprostilni razlogi

oprostljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da oprostiti:   oprostljiva nerodnost / oprostljiva zamuda  opravičljiva ; oprostljivo ravnanje  odpustljivo

opróščati   -am nedov. ( ọ́ )
1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa:   take ljudi so oproščali službe na galeji ; star.  oproščati od plačevanja
2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen:   s tem sodišče obtoženca oprošča
3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga:   vedno znova mu je oproščala

oproščênec   -nca m ( é )
kdor je česa oproščen:   davčni oproščenec / izpustitev oproščencev

oproščênje   -a s ( é )
glagolnik od oprostiti:   prosil jo je oproščenja zaradi zamude / prosil je mater oproščenja / kot vljudnostna fraza  prosim oproščenja, za oproščenje, če motim / zahteval je oproščenje zanj

opŕsen   -sna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na oprsje:   vzel je denarnico iz oprsnega žepa / oprsni par nog

opŕsje   -a s ( ȓ )
1. predel na zgornji strani trupa ob rebrih:   izbočiti oprsje ; položil je roko na levo stran oprsja ; ozko oprsje / pes s krepkim oprsjem
// prsi :   na oprsju je imel polno odlikovanj / dekliško oprsje
2. nav. ekspr.  del oblačila, ki pokriva prsi:   raztrgati oprsje srajce
♦ 
zool.  del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah

opŕsnica   -e ž ( ȓ )
1. priprava iz jermenov in zaponk, ki se živali, zlasti psu, namesti okoli vratu in čez prsi, da se jo lahko vodi:   psi, ki vodijo slepe, so označeni z rdečim križem na oprsnici
2. anat.  kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica :   poseg se izvede z vodilom, ki ga kirurg vpelje pod oprsnico

opŕsnik   -a m ( ȓ )
1. knjiž.  moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik :   kupil si je nov oprsnik ; hlače in oprsnik
2. nekdaj  kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov:   nosila je zelo izrezan žametast oprsnik
// modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj:   odpeti oprsnik

opŕstaniti   -im dov. ( ŕ r̄ )
knjiž.  natakniti prstan:   oprstanil ji je roko

opŕt 1   -a m ( ȓ r̄ )
nav. mn., star. oprtnica , oprta :   tovor nosi na oprtu

opŕt 2   -i ž ( ȓ )
nav. mn., star. oprtnica , oprta :   nosači si odvezujejo oprti / oprti nahrbtnika  naramnice

opŕta   -e ž ( ȓ )
1. nav. mn.  trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu:   privaditi se oprtam ; nosači z oprtami
2. mn., star.  trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica :   kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami

oprtáč   -a m ( á )
voj. žarg.  trak iz usnja za čez ramo; naramnik :   vojak je odložil pas in oprtač

opŕtati   -am dov. ( )
nav. ekspr.  nadeti na hrbet:   oprtati nahrbtnik, vrečo ; oprtal mu je poln koš ; oprtal si je ponesrečenca / oprtati malho, puško ; oprtal si je zaboj na ramo
// obložiti , otovoriti :   oprtati konje, mule ; vojaki so se oprtali

opŕtav   prisl. ( ŕ )
zastar., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame  na hrbtu:   oprtav nesti koš

oprtávati   -am nedov. ( ȃ )
nav. ekspr.  nadevati na hrbet:   vojaki so začeli nabijati puške in oprtavati nahrbtnike

oprtávnica   -e ž ( ȃ )
nav. mn., nar. oprtnica , oprta :   nositi tovor na oprtavnicah / koš z oprtavnicami  z naramnicami

opŕten   -tna -o prid. ( )
ki se nosi, prenaša na hrbtu:   oprtni koš / oprtni pasovi
 
žel.  oprtni prevoz  prevoz tovornjakov in prikolic s tovorom po železnici

opŕtica   -e ž ( ȓ )
manjšalnica od oprta:   nosači si odvezujejo oprtice

opŕtiti   -im dov. ( ŕ r̄ )
zastar. naprtiti :   oprtiti nahrbtnik, vrečo / oprtili so mu najhujše reči

opŕtiv   prisl. ( ŕ )
star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame  na hrbtu:   oprtiv nesti vrečo ; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame

opŕtnica   -e ž ( ȓ )
1. nav. mn.  trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu:   oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu / prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame
// trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu; naramnica :   koš, nahrbtnik z oprtnicami
2. mn., star.  trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica :   hlače brez oprtnic ; vtakniti roke za oprtnice

opŕtnik   -a m ( ȓ )
1. nahrbtnik :   odložiti, zavezati oprtnik ; zložiti v oprtnik ; težek oprtnik
2. nar.  (oprtni) koš:   plesti oprtnik ; nositi gnoj v oprtniku

oprtováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr.  nadevati na hrbet:   vojaki so oprtovali nahrbtnike

opsováti   opsújem dov. , opsovál  ( á ú )
knjiž.  zelo ozmerjati:   opsoval je ženo in otroka ; grdo, prostaško opsovati

optánt   -a m ( ā á )
pravn.  kdor optira:   večina optantov se je že preselila ; oceniti premoženje optantov

óptativ   -a m ( ọ̑ )
jezikosl., v nekaterih jezikih  naklon, ki izraža željo govorečega:   stavek v optativu

óptičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na optiko, svetloben:   optični pojavi ; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop ; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere ; optično steklo  steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav
 
astron.  optično dvozvezdje  dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva ; fot.  optično iskalo  iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih
2. nanašajoč se na vid, viden:   zmožnost optične predstave ; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora

óptik   -a m ( ọ́ )
1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem očesnih pripomočkov:   iti k optiku po očala
2. strokovnjak za optične priprave:   pri izdelavi teleskopa je sodelovalo pet optikov
 
fiz.  strokovnjak za optiko

óptika   -e ž ( ọ́ )
1. nauk o svetlobi:   optika in kalorika
 
elektr.  elektronska optika  elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone ; fiz.  geometrijska optika  ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah ; valovna optika  ki proučuje za valovanje značilne pojave
2. fot.  sistem leč kake optične priprave:   fotoaparat ima dobro optiko ; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko
3. publ.  način prikazovanja, presoje česa:   njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika
4. nav. ekspr.  trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami:   v nobeni optiki ne dobiš takih leč

optimálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je glede na dane možnosti najugodnejši, najboljši:   optimalni pogoji dela / optimalna stopnja gospodarske rasti / ugotoviti optimalno dozo zdravila

optimalizácija   -e ž ( á )
optimizacija :   optimalizacija delovanja, poslovanja ; proces optimalizacije

optimalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
optimizirati :   optimalizirati razmere v šolstvu

optimálnost   -i ž ( ȃ )
stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše:   oblike organizacije dela so dosegle svojo optimalnost
// ekspr.  najvišja možna mera:   optimalnost moralnih dejanj

optimát   -a m ( ȃ )
nav. mn., zgod.  konservativni član rimskega senata:

optimírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
optimizirati :   v podjetju so optimirali poslovanje ; optimirati proizvodnjo

optimíst   -a m ( ȋ )
kdor vidi vse v življenju boljše, kot je:   tudi optimistom se je zdel načrt neizvedljiv ; optimist in pesimist / glede tega sem velik optimist  sem zelo optimističen

optimístičen   -čna -o prid. ( í )
ki vidi vse v življenju boljše, kot je:   optimističen človek ; kljub težavam je optimistična / optimistične misli / optimistična napoved
 
ekspr.  to pomlad prevladujejo v modi optimistične barve  svetle, žive

optimístičnost   -i ž ( í )
lastnost optimističnega človeka:   njegova optimističnost in vedrina

optimístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki vidi vse v življenju boljše, kot je:   bila je dosledna optimistka ; po naravi je optimistka ; nepoboljšljiva, večna optimistka

optimizácija   -e ž ( á )
glagolnik od optimizirati:   nenehna optimizacija stroškov temelji na večji specializaciji proizvodnje ter razvoju lastnega znanja in kadrov ; optimizacija poslovanja, proizvodnje ; optimizacija poslovnih procesov / rač.  optimizacija spletnih strani  postopki, ki pripomorejo k večji vidljivosti spletnih strani na spletnih iskalnikih

optimízem   -zma m ( ī )
lastnost optimističnega človeka:   kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen  njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ.  gledati z optimizmom na izid tekmovanja  optimistično
// mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim:   za roman je značilen izrazit optimizem

optimizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti, da postane kaj glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše:   z izboljšanjem tehnike varčne vožnje je mogoče optimizirati porabo goriva ; optimizirati delovne, poslovne procese ; optimizirati stroške

óptimum   -a m ( ọ̑ )
stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše:   doseči optimum / tržni optimum
 
biol.  toplotni optimum  temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva
// ekspr.  najvišja možna mera:   optimum izkoriščanja zmogljivosti

optírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  uveljaviti pravico izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega ozemlja:   po osvoboditvi je optiral za Jugoslavijo / lahko optira tudi za narodnost

opúhel   -hla -o  [ opuhəu̯ prid. ( ú )
zastar. puhel :   opuhla repa / opuhle besede

opúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. knjiž.  s puhanjem obdati:   v hipu jih opuhne gost dim / tak je, kot bi ga strela opuhnila  oplazila
2. zastar.  postati puhel:   repa je opuhnila

opúkati   -am dov. ( ū )
nar. oskubsti , populiti :   opukati kokoš / opukati perje

opulénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. obilen , bogat :   povabiti goste na opulentno kosilo

opulíti   in  opúliti -im dov. ( ī ú )
nav. ekspr.  odstraniti perje; oskubsti :   opuliti kokoš
// odstraniti manjše dele s česa sploh:   odlomil je vejico in jo opulil

opúncija   -e ž ( ú )
bot.  rastlina z mesnatimi sploščenimi stebli ter listi, spremenjenimi v trne, Opuntia ficus-indica:

ópus   -a m ( ọ̑ )
1. vsa dela kakega avtorja:   pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti ; razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate / izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev
// s prilastkom  vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja:   v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus ; analiza njegovega publicističnega opusa
2. glasb.  z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja:   godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna

opustélost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  lastnost, značilnost opustelega:   opustelost podeželja

opustéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postati pust:   trg je kmalu opustel ; veliko vasi je v tem času opustelo

opustévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  postajati pust:   posamezne hiše se rušijo in pokrajina pomalem opusteva

opustítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od opustiti:   opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja ; opustitev jedrskih poskusov
 
pravn.  opustitev (dejanja)  neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija

opustíti   -ím dov. , opústil  ( ī í )
1. nehati 1 :
a) vzdrževati, uporabljati kaj:   staro pokopališče so opustili ; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili  jih ne uporabljajo več
b) opravljati kako (poklicno) dejavnost:   opustiti kamnoseštvo ; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik:   morali so opustiti vsako iskanje ; opustiti kajenje ; končno so opustili lov na medveda ; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil
 
zastar.  opustil je predstaviti nas  ni nas predstavil
2. zastar. izpustiti :   pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje

opustítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opustitev:   opustitvena pogajanja
 
pravn.  opustitvena tožba  tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja

opustóšenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od opustošiti:   vojna je povzročila veliko opustošenje dežele / opustošenje gozdov

opustóšenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost opustošenega:   opustošenost pokrajine

opustóšiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki:   vojska je deželo popolnoma opustošila ; potres je opustošil pokrajino / opustošiti gozd

opuščáj   -a m ( ȃ )
jezikosl.  grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke:   raba opuščaja / pritisniti opuščaj  tipko za tako znamenje na računalniški tipkovnici

opúščanje   -a s ( ú )
glagolnik od opuščati:   opuščanje kmečkega gospodarstva / opuščanje končnega zloga

opúščati   -am nedov. ( ú )
1. nehavati :
a) vzdrževati, uporabljati kaj:   v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj
b) opravljati kako (poklicno) dejavnost:   opuščati kovaštvo ; loterija se vedno bolj opušča
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik:   opuščati prodajo blaga
2. zastar. izpuščati :   opuščal je vse stilno zaznamovane besede

ór   ž ( ọ̑ )
zastar. oranje :   ob začetku jesenske ori

oráč   -a m ( á )
kdor orje:   orači so že začeli delati ; orači in kopači / ekspr.  danes imamo orača  danes orjemo
♦ 
nav. mn., etn.  pustna šema z vrečico plev za pasom, ki simbolično zaorje brazdo, znana v vzhodni Sloveniji

oráda   -e ž ( ȃ )
v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv:   loviti orade

orákelj   -klja m ( á )
1. pri starih Rimljanih preročišče :   oditi v orakelj / delfski orakelj
// prerokba :   razvozlati orakelj ; njegove besede so zvenele kot orakelj
2. knjiž. prerok :   bil je pravi pesniški orakelj

orákeljski   -a -o  [ orakəljski prid. ( á )
nanašajoč se na orakelj:   orakeljske besede / ekspr.  dobil je orakeljski odgovor  nejasen, dvoumen

orál 1   -a m ( ȃ )
nekdaj  ploščinska mera, 57,55 a:   ima več oralov obdelovalne zemlje ; prodal je nekaj oralov gozda

orál 2   -i  [ orau̯ ž ( ȃ )
star. oranje :   oral in setev

orálen   -lna -o prid. ( ȃ )
usten :   oralna votlina
 
jezikosl.  oralni glas  ustni glas ; med.  oralna kontracepcija  kontracepcija, pri kateri se uživajo kontracepcijske tablete ; psih.  oralna faza  po Freudu  prva stopnja v razvoju spolnega nagona

orálo   -a s ( á )
star. plug :   vpreči vole v oralo ; leseno oralo / po več letih je spet prijel za oralo  se je lotil oranja

orámje   -a s ( ȃ )
predel ob rami:   čutiti bolečine v oramju

orangútan   -a m ( ȗ )
človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki živi na otokih Borneo in Sumatra:   vreščanje orangutanov ; orangutani in šimpanzi

orangútanski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na orangutane:   orangutansko vreščanje / ekspr.  ima orangutanski obraz

oraníca   -e ž ( í )
nar. njiva :   zorati oranico ; lepo obdelane oranice ; travniki in oranice

oránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od orati:   kamenje ovira oranje ; hiteti z oranjem / oranje s traktorjem / jesensko, spomladansko oranje
 
agr.  globoko oranje  v globino od 25 do 35 cm

oránt   -a m ( ā á )
um., v starokrščanski umetnosti  moška postava z rokami, dvignjenimi v molitvi, prošnji:   freska z motivom oranta

oránta   -e ž ( ȃ )
um., v starokrščanski umetnosti  ženska postava z rokami, dvignjenimi v molitvi, prošnji:   značilna drža orante

oránža   -e ž ( ȃ )
pomaranča :   jesti, lupiti oranžo / nasad cvetočih oranž

oranžáda   -e ž ( ȃ )
osvežujoča pijača iz pomarančnega soka:   piti oranžado ; kozarec oranžade / elipt., pog.  tri oranžade, prosim  tri kozarce, steklenice oranžade

oránžast   -a -o prid. ( ȃ )
po barvi podoben pomaranči:   veliko oranžasto sonce / oranžasta barva

oránžen   -žna -o prid. ( ȃ )
pomarančen :   oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok
// rdečkasto rumen:   oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma  abonma z vstopnicami oranžne barve / oranžna revolucija  protesti proti nepoštenim, potvorjenim volitvam z zahtevo po njihovi ponovitvi proti koncu leta 2004 in v začetku 2005 v Ukrajini / oranžna barva

oranžeríja   -e ž ( ȋ )
zlasti v francoskem okolju  stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin:   versajske oranžerije ; oranžerija v italijanskem slogu

oránžev   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oranžo ali oranževec:   oranževi cvetovi / oranžev gaj

oránževec 1   -vca m ( ȃ )
južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi:   dišeči cvetovi oranževcev ; nasadi oranževcev in oljk

oránževec 2   -vca m ( ȃ )
član protestantskega reda Viljema Oranskega na Severnem Irskem:   oranževci s pohodom obeležujejo stoletja staro zmago nad irskimi katoliki ; red oranževcev

oratár   -ja m ( á zastar.
1. orač :   oratar je končal delo
2. kmet :   opisovati življenje preprostih oratarjev

orátev   -tve ž ( ȃ )
oranje :   opraviti oratev / spomladanska oratev

oráti   ôrjem  in  órjem nedov. , ôrji orjíte; orál  ( á ó, ọ́ )
1. rahljati zemljo s plugom:   orati ledino, njivo ; ekspr.  orati v mokrem  ko so tla mokra, vlažna ; orati in branati / orati za pšenico  za setev pšenice ; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati
// ekspr., v zvezi orati ledino   prvi delati na kakem področju:   v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti
2. z oranjem spravljati iz zemlje:   orati krompir
3. ekspr.  delati brazdi podobne zareze:   letala orjejo nebo ; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu  rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu  močno tečejo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža intenzivnost obstajanja česa:   ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi
● 
ekspr.  z njim težko orje  sodeluje, shaja ; ekspr.  ne jezikaj, drugače bova orala  boš kaznovan, tepen

orátor   -ja m ( ȃ )
knjiž. govornik :   poslušati znanega oratorja

oratórij   -a m ( ọ́ )
1. večdnevni program, namenjen verskemu pouku, ustvarjalnim delavnicam, igri, ki ga v času počitnic za otroke organizira župnija:   animatorji pripravljajo program za oratorij ; geslo oratorija ; udeleženci, vodja oratorija / v župniji so organizirali počitniški, poletni oratorij za otroke
2. glasb.  večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester:   poslušati Bachov oratorij ; oratoriji in kantate
3. rel.  prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov:   stopiti v oratorij

oratórijski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oratorij:   oratorijska gradnja skladbe / oratorijski skladatelji

orátorski   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. govorniški :   njegov nastop je bil oratorski

orazúmiti   -im dov. ( ú ȗ )
knjiž.  povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren:   strah pred posledicami jih je orazumil

oráženec   -nca m ( ȃ )
geol.  kamen z razami, nastalimi pri premikanju ledenika:

órbita   -e ž ( ọ̑ )
astron.  tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije:   izstreliti satelit na, v orbito ; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita ; pren., publ.  utiriti se v orbito političnega življenja

orbitálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orbito:   orbitalno gibanje / orbitalna hitrost  hitrost, potrebna za gibanje po določeni orbiti ; orbitalna postaja

órden   -a  in  -dna m ( ọ́ )
odlikovanje :   za svoje delo je dobil že več ordenov / pripeti si orden na prsi / orden narodnega heroja  red narodnega heroja

ordéti   -ím dov. , ordì  ( ẹ́ í )
star. pordeti :   jabolka so že malo ordela / od sramu je ordela v obraz  zardela

ordinácija   -e ž ( á )
1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja:   opremiti ordinacijo ; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija
// pregledovanje in določanje načina zdravljenja:   po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog.  odprl je svojo ordinacijo  postal je samostojen zdravnik
2. rel.  podelitev kleriškega reda:   še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji  posvetitvi

ordinacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ordinacijo:   velika ordinacijska okna / ordinacijski prostori ; ordinacijska soba / določiti ordinacijske ure

ordináren   -rna -o prid. ( ȃ knjiž.
1. navaden , nekvaliteten :   to je čisto ordinarna slivovka
2. prostaški , grob 2 ordinaren človek je / ordinarne besede, šale

ordinariát   -a m ( ȃ )
1. knjiž.  redna profesura:   ustanoviti nov ordinariat
2. rel.  urad za upravljanje škofije:   škofijski ordinariat

ordinárij   -a m ( á )
1. knjiž.  redni profesor:   postati ordinarij ; ordinarij za matematiko
2. rel.  škof ali njegov namestnik, ki upravlja škofijo:   odločitev ordinarija

ordinárnost   -i ž ( ȃ )
knjiž. prostaštvo , grobost :   njegova ordinarnost jo je odbijala / še ni pozabil njihovih ordinarnosti  grobih dejanj

ordináta   -e ž ( ȃ )
1. geom.  druga koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu:   abscisa in ordinata ; pren., knjiž.  njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in duhovne ordinate
2. knjiž.  navpična črta:   nanesti točke na ordinato

ordináten   -tna -o  ( ȃ )
pridevnik od ordinata:   ordinatna os

ordinírati   -am nedov. ( ȋ )
1. pregledovati bolnike in določati način zdravljenja:   ordinira vsako popoldne ; ordinira tudi doma
// dov. in nedov. , pog.  predpisati zdravila, zdravljenje:   ordinirati antibiotike, kopeli
2. dov. in nedov. , rel.  podeliti kleriški red:   škof je ordiniral dvajset diakonov / ordinirali so ga v mariborski stolnici  posvetili

órdo   -a m ( ọ̑ )
biol.  sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda; red 1 več družin sestavlja ordo

ordonánc   -a m ( ȃ )
v nekaterih državah  ordonančni častnik:   generalov ordonanc / četni ordonanc

ordonánca   -e ž ( ȃ )
1. v nekaterih državah  služba ordonančnega častnika:   prevzel je ordonanco
2. star. odredba , odlok , ukaz :   kraljeve ordonance

ordonánčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ordonance ali ordonanco:   ordonančna soba / ordonančni častnik  pomočnik visokega častnika zlasti za uradne zadeve / ordonančna služba

ordonánčnik   -a m ( ȃ )
ordonančni častnik:   generalov ordonančnik

òrdúš   medm. ( ȍ-ū )
pog.  izraža močno podkrepitev trditve:   orduš, kako jih bomo napodili

ôreh   -éha m ( ó ẹ́ )
listnato drevo z močnimi vejami ali njegov koščičasti sad:   tolči, treti orehe ; lupiti orehe  odstranjevati zeleno lupino ; drobni, piškavi orehi / dodati za oreh masla / klešče za orehe / pog.  omara iz oreha  orehovega lesa
 
smejal se je, kot bi orehe stresal  glasno, hrupno ; nar.  laški orehi  boljši, debelejši ; ekspr.  piškavega oreha ne dam za njegov izpit  prepričan sem, da ga ne bo naredil ; ekspr.  to ni vredno piškavega oreha  zelo malo, nič ; ekspr.  to besedilo bo za prevajalca trd oreh  je težko prevedljivo
 
bot.  oreh  enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota ; črni oreh  severnoameriško drevo s celorobimi, spodaj dlakavimi lističi in koščičastimi plodovi, Juglans nigra
// v zvezi kokosov oreh   plod kokosove palme:   obirati kokosove orehe

oréhov   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na oreh:   orehovi listi ; orehova veja / orehova lupina ; okusna orehova jedrca / orehov liker ; orehovi rogljiči, štruklji ; orehove palačinke ; orehova potica ; orehovo pecivo / orehov furnir ; orehov les / orehova omara / obleka orehove barve
 
gastr.  orehov kipnik  kipnik z orehi

oréhovec   -vca m ( ẹ́ )
1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm:   kockovec in orehovec
2. žganje iz orehov:   ponudili so mu orehovec ; požirek orehovca
♦ 
bot.  orehovci  drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae

orehovína   in  oréhovina -e ž ( í; ẹ́ )
orehov les:   omara, vrata iz orehovine ; stene so obite z orehovino

oréhovka   -e ž ( ẹ́ )
nav. ekspr.  orehova potica:   spekla je pogačo in orehovko

ôrel   ôrla  [ orəu̯ m ( ó )
1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom:   orli letajo nad sotesko ; vrešči kot orel
2. knjiž., ekspr.  odločen, pogumen človek:   poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja
3. nekdaj  član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji:   kroji orlov
● 
dvoglavi orel  podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦ 
astron.  Orel  ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice ; zool.  kraljevi orel  z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca ; planinski orel ; ribji orel  ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus

ôren   ôrna -o  in  óren órna -o prid. ( ó ō; ọ́ ọ̄ )
nanašajoč se na oranje:   orna površina / orna živina / ima pet hektarov orne zemlje
 
agr.  orna plast  plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica ; zgod.  orno poljedelstvo  poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom

orepkáti   -ám dov. ( á ȃ )
nar. ogoljufati , prevarati :   pri kupčiji ga je orepkal za nekaj tisočakov

orépnica   -e ž ( ẹ̑ )
vet.  jermen, navadno pri konjski opremi, ki zadržuje vozilo pri vožnji navzdol:   odpeta orepnica

oresníčiti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž. uresničiti :   oresničiti pesniško idejo

oréšček   -čka m ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  manjšalnica od oreh:   nabrala je nekaj oreščkov ; natresla mu je precej oreščkov
♦ 
bot.  vodni orešček  vodni orešek ; gastr.  muškatni orešček  drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

oréšek   -ška m ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  manjšalnica od oreh:   veverica je glodala oreške ; natresel ji je polno torbo oreškov / daj mi orešek masla
♦ 
bot.  orešek  enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota; oreh ; vodni orešek  vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi, Trapa natans ; gastr.  muškatni orešek  drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

oréškar   -ja m ( ẹ̑ )
bot., v zvezi krilati oreškar   okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia:   nasad krilatih oreškarjev

órfejski   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  tak kot pri Orfeju:   orfejski problemi / orfejska funkcija Prešernove pesniške besede

órfičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na orfike ali orfizem:   orfični misteriji, obredi / orfični nauki
 
knjiž.  orfične globine  skrivnostne, nedoumljive

órfik   -a m ( ọ́ )
filoz.  pripadnik orfizma:   skupina orfikov

orfízem   -zma m ( ī )
filoz.  nauk starogrške filozofije o neumrljivosti in ponovnem utelešenju duše:   vpliv orfizma

orgán   -a m ( ȃ )
1. del telesa z določeno funkcijo:   prsni koš varuje organe v prsni votlini ; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi ; slušni organ  uho ; organ za vid  oko
 
knjiž., ekspr.  nima organa za razumevanje poezije  ne more razumeti poezije
// bot.  del rastline z določeno funkcijo:   med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet ; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ  cvet ; vegetativni organi  korenina, list, steblo / rastlinski organ
2. navadno s prilastkom  oseba, skupina oseb
a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom:   zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi ; obrniti se na preiskovalni organ ; pojasnilo upravnega organa ; nav. mn.  organ pregona  policija in tožilstvo / izdajateljski organ ; poslovodni organ ; prodajni organ ; predstavniški organi podjetja / nekdaj  organi samoupravljanja
b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti:   državni organi ; občinski organi / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
// publ.  osebe glede na (poklicno) delovanje:   prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti  policisti
3. publ., navadno s prilastkom  tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo :   list izhaja kot organ politične stranke
4. zastar.  zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas :   igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
♦ 
anat.  cevasti organi ; notranji organi  organi v prsni in trebušni votlini ; biol.  krvotvorni organ  organ, v katerem se tvorijo krvne celice ; pravn.  javni organ  organ javne uprave ; zool.  cvrčalni organ  organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka

orgánček   -čka m ( ȃ )
biol.  del protoplazme enoceličnih rastlin in živali z določeno funkcijo:   bički, panožice in drugi organčki

orgándi   -ja m ( ȃ )
prosojna, nekoliko trda bombažna tkanina:   obleka iz belega organdija

organicístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na organicizem:   organicistične ideje, teorije / organicistično pojmovanje naroda

organicízem   -zma m ( ī )
soc.  teorija, ki pojasnjuje zakonitosti delovanja družbe z zakonitostmi delovanja organizma:   ideje organicizma

orgáničen   -čna -o prid. ( á )
star. organski :   organični razvoj literature ; notranja organična zgradba romana ; med njima je organična zveza / otrok se je rodil z organično napako

orgáničnost   -i ž ( á )
knjiž. organskost :   organičnost razvoja / upoštevati je treba organičnost sistema

organigrám   -a m ( ȃ )
grafična ponazoritev organiziranosti podjetja, ustanove:   organigram vsebuje terminski načrt priprave in sprejema vseh aktov ; organigram zavarovalnice

organíst   -a m ( ȋ )
1. kdor se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih verskih obredih:   organist je vodil tudi cerkvene pevce
2. star. orglar 1 , orglavec :   nastop znanega organista

organístika   -e ž ( í )
1. veda o sestavi orgel in njihovi zgodovini, razvoju:   razvoj organistike
2. orgelska glasba:   postavitev koncertnih orgel je začrtalo novo obdobje v slovenski organistiki

organístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih verskih obredih:   organistka je odigrala ; organistka in zborovodkinja

organístovka   -e ž ( ȋ )
star.  organistova žena:   organistovka jih je povabila na kosilo

organístovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na organiste:   organistovska služba

organizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od organizirati:   organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Sloveniji ; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva ; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa ; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost :   potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje ; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave
3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom:   voditi organizacijo ; stopiti, vpisati se v organizacijo ; napredna organizacija ; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij ; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije ; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija  organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb ; družbene organizacije  politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
● 
Organizacija združenih narodov [OZN]  organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
♦ 
ekon.  gospodarska organizacija  delovna organizacija v gospodarstvu ; negospodarska organizacija  delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih ; organizacija združenega dela [OZD]  do 1989  delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela ; temeljna organizacija združenega dela [TOZD]  do 1989  del delovne organizacije, ki je v delovnem procesu tvoril določeno celoto in ki je lahko vrednostno izrazil rezultat dela

organizacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na organizacijo:   organizacijski pogoji so bili težki ; ima velike organizacijske sposobnosti / organizacijske spremembe, zakonitosti ; dolgo so reševali organizacijska vprašanja / organizacijska oblika delovanja / organizacijska mreža je bila široko razpredena / organizacijski odbor ; delo vodijo iz organizacijskega centra ; bil je organizacijski sekretar centralnega komiteja ; organizacijska enota / urejal je organizacijsko glasilo

organizátor   -ja m ( ȃ )
1. kdor kaj organizira:   prosili so, naj jim pošljejo organizatorja dela, proizvodnje ; organizator šolstva / organizatorji prireditve so pričakovali veliko ljudi / je zelo dober, sposoben organizator / diplomirani organizator dela / šport.  organizator igre  igralec, ki vodi igro in organizira napad pri nekaterih ekipnih športih
2. list, zvezek za vpisovanje načrtov, obveznosti, dolžnosti:   organizatorji so izdelani iz plastificiranega kartona ; poslovni organizatorji ; organizator v formatu A4
3. elektronska priprava za vpisovanje načrtov, obveznosti, dolžnosti:   shraniti datum sestanka v organizator ; pregleden koledar v organizatorju / elektronski organizator

organizatóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. organizatorski , organizacijski :   ta človek ima velik organizatorni dar / nove organizatorne oblike dela

organizátorica   -e ž ( ȃ )
organizatorka :   postala je organizatorica in voditeljica upora / organizatorice so pripravile prigrizek in pijačo

organizatóričen   -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. organizatorski , organizacijski :   ima velike organizatorične zmožnosti / organizatorične težave

organizátorka   -e ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj organizira:   bila je organizatorka uporniškega gibanja ; glavna organizatorka zabave ; organizatorka demonstracij ; organizatorka razstave, prireditve, srečanja / kmetijske zadruge naj bi bile organizatorke modernejšega kmetovanja / diplomirana organizatorka dela / šport.  organizatorka igre  igralka, ki vodi igro in organizira napad pri nekaterih ekipnih športih

organizátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na organizatorje ali organiziranje:   vsi so ga poznali zaradi njegovih organizatorskih sposobnosti / njena vloga je predvsem organizatorska

organízem   -zma m ( ȋ )
1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje:   organizem izloča odvečne snovi ; organizem raste, se razvija, slabi, se stara ; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere ; razpad organizma / biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi ; gensko spremenjeni organizem [GSO]  katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije ; pren.  družbeni, državni organizem ; ekonomski, mednarodni organizmi
 
biol.  enocelični organizem  ki je iz ene celice ; mnogocelični organizem  ki je iz več celic
// pog.  (človeško) telo:   njegov organizem je izčrpan, mlad ; ima močen organizem
2. knjiž., navadno s prilastkom  zgradba, celota kakega (umetniškega) dela:   dramski organizem ; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem ; organizem romana

organizíranec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  kdor je član kake organizacije:   organiziranci so pripravili načrt za akcijo

organizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od organizirati:   organiziranje tekmovanja je bilo uspešno / organiziranje prodaje blaga, proizvodnje / njegova naloga je bila organiziranje teroristične skupine / politično organiziranje ljudi / delavci so zahtevali pravico organiziranja in združevanja

organizíranost   -i ž ( ȋ )
značilnost, stanje organiziranega:   slaba organiziranost dela ; pomanjkanje organiziranosti škodi proizvodnji ; višja stopnja organiziranosti pouka / razredna organiziranost delavstva

organizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
a) kaj kot celota dobro deluje, poteka:   organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo ; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr.  organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
b) je kaj smiselna celota:   pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa:   organizirati spopade ; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado  ustanovili
3. združiti z določenim ciljem, namenom:   organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo ; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju ; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
4. pog. dobiti , priskrbeti :   organiziral jim je prenočišče ; organiziral si je družbo za v hribe

organo...   ali  orgáno...  prvi del zloženk  ( ȃ )
nanašajoč se na del telesa z določeno samostojno funkcijo:   organogeneza, organoleptičen, organoterapija

organogén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
geol.  ki je nastal iz organizmov:   organogene kamnine ; organogene usedline

organográm   -a m ( ȃ )
grafična ponazoritev organiziranosti podjetja, ustanove; organigram :   organogram kulturnega ministrstva

organoléptičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž.  ki se ugotovi, določi z vidom, okusom, otipom in vonjem:   porabniki so ocenjevali organoleptične lastnosti raznih vrst kruha / zaradi nepravilnega skladiščenja so pri živilih nastale organoleptične spremembe / organoleptični pregled

orgánski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na organ 1:   organske bolezni, poškodbe ; organske motnje ; delovanje organskih sistemov / organski občutki
2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave:   organski odpadki ; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava
3. pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali; ekološki :   organska pridelava ; organsko kmetijstvo, vrtnarjenje / pridelovati poljščine z organskim kmetovanjem brez kemikalij / organska arhitektura ; organske sončne celice
// ki je pridelan, predelan na tak način:   organski izdelki, pridelki ; organska hrana / organski bombaž ; organska kozmetika ; organsko usnje / organska zastirka na vrtu ; organska hranila
4. kem.  nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik:   organske baze, kisline ; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija  kemija, ki proučuje organske spojine
5. knjiž. skladen 1 , utemeljen :   organska povezanost med besedilom in melodijo ; organska rast literature iz življenja ; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost
♦ 
ekon.  organska sestava kapitala  razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno

orgánskost   -i ž ( ȃ )
knjiž. skladnost , utemeljenost :   organskost gradnje romana

organtín   -a m ( ȋ )
knjiž. organdi :   poleti je nosila obleko iz organtina

organzín   -a m ( ȋ )
tekst.  močneje sukana preja iz več zelo dolgih vlaken naravne svile, ki se uporablja za osnovo svilenih tkanin:

orgázem   -zma m ( ā )
vrhunec in sprostitev spolne zdraženosti:   doživeti orgazem / spolni orgazem ; pren., knjiž.  doživeti filozofski orgazem

órgelski   -a -o  [ orgəlski prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na orgle:   orgelska glasba / napisal je več orgelskih skladb / orgelski koncert / orgelski mojster
 
glasb.  orgelski register  skupina piščali, ki daje ton enake barve ; orgelska omara  orgelsko ohišje ; orgelske piščali ; orgelsko ohišje
// ekspr.  po zvoku podoben orglam:   orgelsko šumenje gozda / imel je orgelski glas  zelo močen, zveneč

orgiástičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na orgijo:   orgiastični kult / orgiastična obsedenost, zamaknjenost / prisostvoval je orgiastični zabavi

órgija   -e ž ( ọ́ )
1. pri starih Grkih in Rimljanih  versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza:   udeležiti se orgije
2. nav. mn., ekspr.  razbrzdano veseljačenje:   prirejati orgije ; zabava se je razvila v orgije ; opolzke, razkošne orgije ; pren.  opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki
// navadno s prilastkom  veliko nasilje, hudodelstvo:   krvave orgije okupatorjev

órglanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od orglati:   naučiti se orglanja / ubrano orglanje / orglanje morja, vetra

órglar 1   -ja m ( ọ̑ )
1. kdor igra (na) orgle:   koncert priznanega orglarja
2. zastar. organist :   včasih so bili učitelji tudi orglarji

orglár 2   in  órglar -ja m ( á; ọ̑ )
kdor izdeluje orgle:   pri orglarju so naročili nove orgle

órglarica   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki igra (na) orgle:   na koncertu je nastopila tudi orglarica

órglarski 1   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na órglarje ali orglanje:   orglarski poklic / vpisal se je v orglarsko šolo

orglárski 2   in  órglarski -a -o prid. ( á; ọ̑ )
nanašajoč se na orglárje:   orglarska delavnica / orglarski mojster

órglati   -am nedov. ( ọ̑ )
igrati (na) orgle:   zna orglati / orglati na koncertu ; pren., ekspr.  veter je orglal skozi veje

órglavec   -vca m ( ọ̑ )
1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu:   ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist ; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili
2. zastar. organist :   dobil je službo orglavca

órgle   -gel ž mn. ( ọ̑ )
glasbilo iz piščali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali več ročnimi in eno nožno klaviaturo:   igrati (na) orgle ; iz cerkve je bilo slišati donenje orgel / izdelovalec orgel / električne orgle / koncertne orgle
● 
voj. žarg.  Stalinove orgle  med drugo svetovno vojno  raketomet sovjetskega tipa, ki je izstreljeval rakete s tirnih ramp; katjuša
♦ 
glasb.  hammond orgle  ki proizvajajo tone z električnimi napravami

órglice   -lic ž mn. ( ọ̑ )
1. manjše glasbilo z odprtinami in jezički, ki ob vpihavanju in izpihavanju proizvajajo tone:   vedno je nosil s seboj tudi orglice / otroške orglice
2. etn.  ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebelc trstike; trstenke :   sam si je naredil orglice
 
ekspr.  pet otrok je, kot orglice so  z majhno razliko v velikosti

órgličar   -ja m ( ọ̑ )
kdor igra (na) orglice:   bil je prvi orgličar, ki je nastopil s simfoničnim orkestrom ; srečanje orgličarjev ; pevec in orgličar

orgónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na presežno življenjsko silo, ki naj bi bila porazdeljena po vesolju in jo lahko zbiramo, hranimo za terapevtske namene:   orgonska energija / orgonski top

orhidêja   -e ž ( ȇ )
okrasna rastlina s suličastimi listi in z rumenimi, rdečimi dišečimi cveti:   pokloniti orhideje

oríbati   -am dov. ( ȋ )
1. z ribanjem očistiti:   oribati pod, posteljo ; z lugom oribati
2. ekspr. odrgniti :   čevelj mu je oribal kožo ; oribal se boš na tem stolu
♦ 
arhit.  oribati omet  z zidarsko strguljo spraskati površino svežega fasadnega ometa, da postane enakomerno hrapava

oríčka   -e ž ( ȋ )
nar. otka :   Dihur je preteče bobnal z oričko po lemežu  (Prežihov)

oriènt   in  Oriènt -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž.  dežele na vzhodu od Sredozemskega morja:   potovati po orientu ; filozofski in kulturni vplivi orienta ; dišave iz orienta
// vzhod :   orient in okcident

orientácija   -e ž ( á )
1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja:   orientacija s kompasom ; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr.  oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh
// sposobnost za tako ugotavljanje:   letalo je izgubilo orientacijo ; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo  dobro se orientira
2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost , naravnanost :   iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje ; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija ; jasna, pravilna orientacija političnih strank
3. knjiž. obvestilo , pojasnilo :   orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju
♦ 
arhit.  orientacija sobe, stanovanja  lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba ; geom.  orientacija  razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika ; šol.  profesionalna orientacija  svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica

orientacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na orientacijo:   orientacijski podatki ; orientacijske točke ; različna orientacijska znamenja
2. nav. ekspr. okviren , približen :   orientacijski program dela ; sporočili so mu orientacijsko ceno stanovanja ; te številke so le orientacijske
♦ 
šport.  orientacijski pohod, tek  hoja, tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida

orientacíst   -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z orientacijskim pohodom, tekom:   orientacisti ribnik ali potok preprosto prebredejo, če presodijo, da je to hitreje kot tek naokoli ; izkušen orientacist

orientálec   -lca m ( ȃ )
knjiž.  prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:   v pristanišču je bilo precej orientalcev ; kultura orientalcev

orientálen   -lna -o prid. ( ȃ )
star. orientalski :   orientalno bogastvo / orientalni vplivi / orientalni jeziki

orientalíst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za orientalistiko:   kongres orientalistov

orientalístičen   -čna -o  ( í )
pridevnik od orientalistika:   orientalistična izobrazba

orientalístika   -e ž ( í )
veda o orientalskih jezikih in književnostih:   napisal je mnogo del o orientalistiki / diplomirati iz orientalistike

orientalízem   -zma m ( ī )
način življenja in mišljenja, značilen za orient:   bil je občudovalec in posnemovalec orientalizma ; prodiranje orientalizma v Evropo

orientalizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
prilagajati orientalskemu načinu življenja in mišljenja:   orientalizirati umetnost

orientálka   -e ž ( ȃ )
knjiž.  prebivalka dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:   lepa in skrivnostna orientalka

orientálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orientalce ali orient:   orientalski tempelj ; orientalsko mesto / orientalski običaji, plesi ; orientalska glasba, filozofija / hiša je sezidana v orientalskem slogu ; orientalske poteze, oči / študira orientalske jezike / orientalsko pecivo  zelo sladko in mastno pecivo, navadno z dodatkom medu, orehov
♦ 
kozm.  orientalski parfum  parfum, ki diši po smolah in balzamih ; obrt.  orientalska čipka  šivana čipka z geometrično zvezdastimi vzorci ; tekst.  orientalska preproga  ročno izdelana večbarvna vozlana preproga, po izvoru iz osrednje in jugozahodne Azije

oriènteksprés   in  Oriènteksprés  in  oriènt eksprés  in  Oriènt eksprés -a m ( ȅ-ẹ̑ )
nekdaj  ekspresni vlak, ki vozi iz Pariza v Carigrad:   orientekspres ima eno uro zamude ; iz Ljubljane se je z orientekspresom odpeljal v Beograd

orientír   -ja m ( ī )
voj.  orientacijska točka:   določiti orientir

orientíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od orientirati:   megla jih je motila pri orientiranju ; orientiranje po zvezdah, straneh neba / orientiranje v novi politiki mu je povzročalo mnogo težav / orientiranje v času, prostoru

orientíranost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost orientiranega:   politična orientiranost kandidatov za ustavne sodnike / orientiranost literature, znanosti / publ.  orientiranost k sodobnemu mišljenju, življenju

orientírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati :   daljnogled je orientiral na vrhove gor ; zemljevid je orientiral na sever
// nav. ekspr.  povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti:   otroka so orientirali v študij ekonomije ; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu
♦ 
arhit.  orientirati sobo, stanovanje  določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba

oriêntski   tudi  oriéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
knjiž. orientalski :   orientsko blago

orígano   in  origáno -a m ( ȋ; ȃ )
zdravilna ali začimbna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti,  bot.  dobra misel:   dodati origano ; za preliv zmešamo oljčno olje, kis in žličko svežega ali suhega origana

originál   -a m ( ȃ )
1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor, izvirnik:   prevod se ujema z originalom / brati roman v originalu
// kip, slika, kakor jo je ustvaril umetnik:   reprodukcija je prav taka kot original ; ima veliko slik, med njimi precej originalov
2. prvi, prvotni izvod, primerek listine:   primerjati prepis z originalom ; fotografija originala
// prvi, prvotni izvod česa napisanega, narisanega:   prenašati z originala skozi prozoren papir
3. ekspr.  kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih, izvirnež:   to ti je original ; pravi, velik original

originálen   -lna -o prid. , originálnejši  ( ȃ )
1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren:   originalna domislica, misel ; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina  izvirnik
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih:   originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj
2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor:   najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji
// ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik:   ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis  lastnoročen
3. prvoten , prvi :   samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva
// pravi , pristen :   originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino  naravno
♦ 
pravn.  originalni dokaz  izvirni dokaz

originálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost originalnega:   originalnost zamisli ; originalnost njegovega pripovedovanja jih je pritegnila / potrditi originalnost dokumenta ; dvom o originalnosti slike

origináren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. izviren , originalen :   originarna rešitev problema
♦ 
pravn.  originarna pravica  izvirna pravica

originátor   -ja m ( ȃ )
1. originalno zdravilo:   generik vsebuje enak odmerek učinkovine kot originator
2. farmacevtska družba, ki originalno zdravilo izumi, razvije, klinično preizkusi in patentira:   originatorji so se na pocenitve zdravil odzvali z razvijanjem novih zdravil

óriks   -a m ( ọ̑ )
zool.  antilopa z zelo dolgimi, močno koničastimi rogovi, Oryx algazel:   čreda oriksov ; v prid. rabi:  antilopa oriks

orís   -a m ( ȋ knjiž.
1. opis , prikaz :   pesmim je dodan kratek oris pesnikovega življenja in dela / oris poti
 
šol.  pisni izdelek, v katerem so navedene glavne značilnosti česa in oseben odnos do tega
2. obris :   v daljavi se vidijo orisi hribov

orísati   oríšem dov. ( ȋ )
1. opisati , prikazati :   v poročilu je orisal potek dela ; z nekaj besedami je orisala njegov značaj
2. narediti črto, črte okrog česa; očrtati :   sledovom v pesku je orisal kroge

orísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oris:   orisni predmet zgodbe je njegova rojstna vas / orisna karakterizacija

orisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
opisovati , prikazovati :   uvodno poglavje orisuje življenje na vasi

óriti   -im  tudi  ôriti -im nedov. ( ọ̑; ō ȏ )
nav. 3. os., knjiž.  razlegati se, odmevati:   pesem ori do neba ; bojni kriki orijo po bojišču ; klici, vzkliki se orijo po dvorani
// zastar.  glasiti se, oglašati se:   vprašanja orijo vsevprek ; svobodno se ori tod slovenska beseda

orják   -a m ( á ekspr.
1. nenavadno velik in močen človek:   bil je orjak med vrstniki ; otroci radi poslušajo zgodbe o orjakih
// s prilastkom  kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:   bil je duhovni, miselni orjak
2. s prilastkom  kar je veliko sploh:   zasneženi vrhovi gorenjskih orjakov / vzlet zračnega orjaka
♦ 
zool.  belgijski orjak  velik in močen kunec sive barve z dolgimi uhlji

orjákinja   -e ž ( á )
nenavadno velika in močna ženska ali žival:   zrasla je v pravo orjakinjo / iz morja je priklical silno orjakinjo
♦ 
astron.  zvezda, po velikosti in masi večja od Sonca

orjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orjake:   ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja
// ekspr.  zelo velik:   orjaški človek ; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene  zelo visoke
● 
ekspr.  industrija je napredovala z orjaškimi koraki  se je zelo hitro razvijala ; ekspr.  čakajo ga orjaške naloge  težke, zelo zahtevne
♦ 
bot.  orjaški dežnik  užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera ; pal.  orjaški jelen  zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe ; orjaški lenivec  v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti ; zool.  orjaška morska krava  sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas

orjáštvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  lastnost, značilnost orjaškega:   njegovo orjaštvo ji je vlivalo zaupanje / veličastnost in orjaštvo gor

orjavéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati rjav:   listje je orumenelo, trava orjavela / obraz ji je na soncu orjavel  porjavel

Orjúna   in  orjúna -e ž ( ȗ )
od 1921 do 1926  organizacija jugoslovanskih nacionalistov:   preprečiti ustanovitev Orjune

orjunáš   -a m ( á )
član Orjune:   spopad orjunašev in delavcev v Trbovljah

orjunáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orjunaše ali Orjuno:   orjunaško gibanje / orjunaške uniforme

orjunáštvo   -a s ( ȃ )
delovanje ali gibanje orjunašev:

orjúnec   -nca m ( ȗ )
član Orjune:   spopad orjuncev s trboveljskimi delavci

órk   -a m ( ọ̑ pri J. R. R. Tolkienu
nasilno, umsko pogosto nekoliko omejeno bitje z grobo zelenkasto ali sivkasto kožo, ki je navadno nesnažno in ne trpi sončne svetlobe:   orki imajo črno kri ; potuhnjeni orki

órka 1   -e ž ( ọ́ )
zool.  roparski delfin črno-bele barve z izrazito trikotno hrbtno plavutjo, dolg do 9 m, Orcinus orca:   jata ork ; plavanje z orkami / kit orka

òrka 2   medm. ( ȍ pog.
1. izraža podkrepitev trditve:   orka, to je bilo življenje
2. izraža nejevoljo, nestrpnost:   orka, ne vidiš, da je polno / orka madona, zdaj mi je pa zadosti  orkamadona

òrkamadôna   tudi  òrkamadóna  in  òrka madôna  tudi  òrka madóna medm. ( ȍ-ȏ; ȍ-ọ̑ )
nižje pog.  izraža močno podkrepitev trditve:   ne bo umika, orkamadona

orkán   -a m ( ȃ )
1. izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki:   prebivalce so obvestili, da se približuje orkan ; orkan je zajel ladjo ; vojna pustoši kot orkan
2. ekspr., s prilastkom  kar se pojavi v visoki stopnji:   zajel jo je ljubezenski orkan ; orkan revolucije je naraščal

orkánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orkan:   orkanski alarm / orkanski vihar  orkan / avto drvi z orkansko hitrostjo
♦ 
meteor.  orkansko oko  središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra

orkéster   -tra m ( ẹ́ )
1. večja skupina
a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo:   orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester  ki izvaja plesno glasbo ; komorni  ali  mali orkester  manjši od simfoničnega ; simfonični  ali  veliki orkester  sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
 
glasb.  jazz orkester  ki izvaja jazz
b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov:   napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester ; pren., ekspr.  v gozdu se je oglasil orkester ptičev
// ekspr., z rodilnikom  velika, navadno pestra količina, množina:   orkester čudovitih barv
2. glasb.  prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta:   glasbeniki so počasi prihajali v orkester

orkéstra   -e ž ( ẹ̑ )
pri starih Grkih  prostor med odrom in avditorijem za zbor in plesalce:   orkestra Dionizovega gledališča

orkestrácija   -e ž ( á )
glagolnik od orkestrirati:   orkestracija opere, samospeva / mogočna orkestracija barv

orkestrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orkester:   orkestralni instrumenti / orkestralna izvedba, spremljava / orkestralna glasba ; orkestralna partitura, sonata / sedeti v orkestralnem prostoru  orkestrskem

orkestráš   -a m ( á )
nav. ekspr.  kdor igra v orkestru:   nastop mladih orkestrašev je navdušil poslušalce

orkéstrion   in  orkestrión -a m ( ẹ̄; ọ̑ )
glasb.  glasbeni instrument, ki posnema orkester:   iz gostilne se je slišalo igranje orkestriona

orkestrírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
glasb.  napisati, prirediti glasbeno delo za orkester:   to pesem je orkestriral znan skladatelj ; pren., knjiž.  pesnik je orkestriral glasove v rimi

orkéstrski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na orkester:   orkestrska glasba ; orkestrska priredba simfonije / orkestrski ansambel / orkestrski prostor ; orkestrska ograja

orlíca   -e ž ( í )
1. samica orla:   orel in orlica sta znašala gnezdo
2. knjiž., ekspr.  odločna, pogumna ženska:   občudoval je svojo orlico
3. nekdaj  članica organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji:   sprevod orlic
4. bot.  nižinska ali gorska travniška rastlina z navadno modro vijoličastimi cveti, katerih cvetni listi so podaljšani v ostrogo, Aquilegia:   na vrtu so gojili tudi orlice / navadna, velecvetna orlica

orlìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od orel:   orliči so že poskušali izleteti iz gnezda

ôrlji   -a -e prid. ( ȏ )
nanašajoč se na orle:   orlje gnezdo / orlji kremplji
// ekspr.  tak kot pri orlu:   orlji obraz

órlon   -a m ( ọ̑ )
tekst.  poliakrilnitrilno vlakno ameriške proizvodnje:   proizvajati orlon
// tkanina iz teh vlaken:   obleka iz orlona ; v prid. rabi:  kostim iz orlon blaga

orloók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki hitro, dobro vidi:   orlooki lovec je že na daleč opazil žival

ôrlov 1   -a -o  ( ó )
svojilni pridevnik od orel:   orlovo pero

ôrlov 2   -ôva -o  tudi  ôrlov -a -o prid. ( ó ó; ó )
orlovski :   orlovo gnezdo
♦ 
bot.  orlova praprot  praprot z dolgopecljatimi, do 2 m dolgimi pernatimi listi, Pteridium aquilinum

orlôvski   tudi  ôrlovski -a -o prid. ( ó; ó )
nanašajoč se na orle:   orlovsko gnezdo / ekspr.  gleda jo z orlovskimi očmi / orlovski nos  z izbočenim vrhnjim delom

ôrlovstvo   in  orlôvstvo -a s ( ó; ō )
nekdaj  gibanje ali delovanje orlov, telovadcev:   seznaniti se z orlovstvom

ornamènt   -ênta m ( ȅ é )
likovni element, namenjen olepšavi, okrasek:   vrezovati ornamente v glinasto posodo ; barvni, zlati ornamenti / ornament na preprogi ; ornamenti z rastlinskimi motivi / prtiček z ljudskimi ornamenti / figuralni ornament nad vrati ; štukaturni ornamenti
♦ 
glasb.  melodija z zahtevnimi ornamenti  glasbenimi okraski ; um.  linearni ornament  s poudarkom na črti in ravni ploskvi

ornamentácija   -e ž ( á )
glagolnik od ornamentirati:   ukvarja se z ornamentacijo okovja ; ornamentacija sten
// ornamentika :   fasado krasi lepa ornamentacija / globoko vrezane ornamentacije  ornamenti

ornamentálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na ornament ali ornamentiko:   ornamentalno risanje / ornamentalni elementi na pečah / ornamentalni slog / ornamentalni parket  parket iz različnih vrst lesa v obliki ornamenta
2. knjiž. okrasen :   ornamentalni vrtovi / ornamentalne pentlje na podbojih / ornamentalni motivi

ornamentálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost ornamentalnega:   ornamentalnost stavb / težnja po ornamentalnosti / slikarstvo je tedaj prešlo skoraj v ornamentalnost  ornamentiranje

ornamênten   -tna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na ornament:   ornamentni vzorec / pesem je objavljena čez celo stran v ornamentnem okviru
♦ 
arhit.  ornamentno steklo  steklo, ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično oblikovano

ornamêntik   -a m ( é )
um.  kdor oblikuje ornamente ali krasi z njimi predmete, objekte:   ornamentiki in figuraliki

ornamêntika   -e ž ( é )
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras:   čudovita ornamentika nad portalom / baročna, cvetlična ornamentika ; filigranska, stilizirana ornamentika ; ljudska ornamentika / ukvarjati se z ornamentiko  ornamentiranjem
 
um.  pleteninasta ornamentika  okras iz geometrično prepletajočih se trakov

ornamentíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ornamentirati:   ornamentiranje ploskev z zasekanimi brazdami ; ornamentiranje predmetov

ornamentírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati ornamente na predmetih, objektih:   ornamentirati portal, tlak

ornát   -a m ( ȃ )
1. rel.  slavnostno liturgično oblačilo:   bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat ; pren., ekspr.  škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu
2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo:   nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat

órnica 1   -e ž ( ọ̑ )
nar. zahodno čeber :   stresati grozdje v ornice / namakati perilo v ornici

orníca 2   -e ž ( í )
1. orna zemlja:   spremeniti travnik v ornico ; ima pet hektarov ornice
// knjiž. njiva :   opleti ornico / ornica pšenice
2. agr.  plast zemlje, ki se pri oranju obrača:   pod ornico je na tej njivi prod ; črna, ilovnata ornica

ornitológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za ornitologijo, ptičeslovec:   zborovanje ornitologov

ornitologíja   -e ž ( ȋ )
veda o pticah, ptičeslovje:   bil je znan strokovnjak za ornitologijo

ornitolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ornitologe ali ornitologijo:   ornitološka literatura / ornitološki rezervat, zavod

oro...   ali  óro...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na navpično izoblikovanost zemeljskega površja:   orogen, orogeneza, orografija, orografski

oróbkati   -am dov. ( ọ̑ )
odstraniti zrna s storža:   orobkati koruzo

oróčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od oročati:   oročanje denarnih sredstev

oróčati   -am nedov. ( ọ́ )
fin.  s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati :   podjetja oročajo sredstva

oročíti   -ím  tudi  oróčiti -im dov. ( ī í; ọ̄ ọ̑ )
fin.  s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati :   oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta

oróden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na orodje:   orodni ključavničar, kovač / orodni voz  voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici
 
teh.  orodni brusilnik  stroj za brušenje rezil na orodju ; orodni stroj  obdelovalni stroj ; orodno jeklo  jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali
// nanašajoč se na telovadno orodje:   orodna telovadba ; orodne vaje / orodni telovadec

orodjár   -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem orodja:   tovarna bo zaposlila več orodjarjev in rezkalcev

orodjárna   -e ž ( ȃ )
1. delavnica, obrat za izdelovanje in vzdrževanje orodja:   zaposlen je v orodjarni ; mojster v orodjarni
// shramba za orodje:   iz orodjarne je prinesel sekiro in žago / gasilska orodjarna
2. rač.  zbirka programskega orodja, predstavljena navadno z ikonami v orodni vrstici:   orodjarna za hitri zagon programov ; redno posodabljati vsebino orodjarn in menijev / programi v orodjarni / plavajoča orodjarna  ki se lahko pojavi kjerkoli na zaslonu in jo je mogoče premikati po njem

orodjárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orodjarje ali orodjarstvo:   orodjarsko delo / orodjarski obrat, oddelek ; orodjarska delavnica

orodjárstvo   -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja:   orodjarstvo in železarstvo / lesno orodjarstvo

oródje   -a s ( ọ̑ )
1. predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu:   izdelovati orodje ; kupiti boljše, novo orodje ; kovinsko, leseno orodje ; orodje za brušenje, rezanje ; omarica, shramba za orodje / čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje ; poljedelsko, vrtnarsko orodje
// nav. ekspr.  predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh:   zelo drago orodje ima / pisalno, šivalno orodje  pisalni, šivalni pribor ; operacijsko orodje  instrumenti ; ročno orodje  ki se pri uporabi drži v roki
 
arheol.  kamnito, kremenasto orodje ; neolitsko orodje ; ekon.  delovno orodje  s katerim se obdeluje predmet dela ; grad., strojn.  fazonsko rezilno orodje  katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek ; šport.  nihajoče orodje  krogi ; oporno orodje  bradlja in konj z ročaji ; telovadno orodje  pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi
2. rač.  program, ki omogoča izvajanje računalniških operacij, navadno ustvarjanje, prirejanje kakega drugega programa:   orodja za razvijalce računalniških iger ; (razvojno) orodje za izdelavo programov, spletnih strani ; vrstica z orodji  orodna vrstica ; aplikacije in orodja / programsko orodje
3. ekspr., navadno s prilastkom  kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti:   raziskovalno orodje znanstvenikov / logično mišljenje je orodje človekovega razuma
4. slabš., navadno s prilastkom  kdor ravna, dela po zahtevah koga:   bil je gestapovsko orodje ; ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev ; pren., knjiž.  biti orodje usode
 
slabš.  ves čas je slepo orodje v njegovih rokah  ravna, dela po njegovih zahtevah ne glede na pravilnost, poštenost
5. v zvezi jezikovno orodje   kar olajšuje delo z jezikom, večinoma računalniško podprta tehnologija:   različna elektronska jezikovna orodja so nepogrešljivi pripomočki pri pisanju, branju, raziskovanju in pripravi na pouk

oródnik   -a m ( ọ̑ )
jezikosl.  šesti sklon:   končnica orodnika

órogenéza   -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
geogr.  gibanje zemeljske skorje, ki povzroča nastajanje gor, gorovij, gorotvorno gibanje:   alpska orogeneza

orografíja   -e ž ( ȋ )
geogr.  opis navpične izoblikovanosti zemeljskega površja:   orografija in topografija
// navpična izoblikovanost zemeljskega površja:   oblaki so odvisni tudi od orografije ; proučevati pokrajino glede na orografijo in klimo

orográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orografijo:   orografski podatki ; orografski prikaz / orografski vplivi ; orografske posebnosti, razmere / orografska razgibanost pokrajine / orografske pregrade
♦ 
geogr.  orografska karta  karta, ki prikazuje gorovja ; meteor.  orografski oblak  oblak, ki ima določeno obliko zaradi vpliva gorovja

orokavíčiti   -im dov. ( í ȋ )
ekspr.  natakniti, obleči rokavice:   orokavičila je otroka ; malo počakaj, še orokavičim se

orópati   -am dov. ( ọ̑ )
1. z ropanjem narediti, da kdo česa nima več:   neznanec ga je oropal denarja ; popotnike so v gozdu oropali
// izropati :   oropati blagajno, trgovino / ekspr.  ves vrt so mu oropali
2. ekspr.  povzročiti, da kdo česa nima več:   smrt mu je oropala očeta / življenje ga je oropalo materine ljubezni ; oropali so ga svobode / bolezen ga je oropala vida / mladino so oropali za iluzije  prikrajšali

oroséti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  orositi se:   čelo mu je oroselo

orosíti   -ím dov. , orósil  ( ī í )
z rošenjem zmočiti, ovlažiti:   dež je orosil steklo, šipo ; očala so se mu orosila / pot mu je orosil čelo ; solze so ji orosile lica
// nekoliko zmočiti, ovlažiti:   orositi kaktuse, liste ; orositi z vodo / orositi z limonovim sokom  pokapati ; pesn.  kri junakov je orosila zemljo
 
ekspr.  vsem so se orosile oči  postali so solzni

oróšati   -am nedov. ( ọ́ )
1. knjiž.  z rošenjem močiti, vlažiti; rositi :   pot mu oroša čelo
// nekoliko močiti, vlažiti:   orošati rastline
2. zastar. namakati , napajati :   potok oroša cvetoče travnike

orožár   -ja m ( á )
1. izdelovalec orožja:   puško je kupil pri znanem orožarju ; orožarji in kovači
2. voj.  kdor skrbi za orožje:   brigadni orožar je pregledoval orožje in delil strelivo

orožárna   -e ž ( ȃ )
skladišče orožja in vojaške opreme:   orožarna je dobro založena ; sovražniki so odkrili orožarno ; pren., ekspr.  to delo je prava orožarna govornih klišejev
// tovarna orožja:   v orožarnah so povečali proizvodnjo / orožarna za pehotno orožje

orožárnica   -e ž ( ȃ )
star. orožarna :   grajska orožarnica / puško so izdelali v znani orožarnici

orožárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orožarje ali orožje:   orožarska delavnica / orožarski izdelki / razvita orožarska industrija  orožna industrija

oróžen   -žna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na orožje:   orožna industrija / orožni list  dokument, s katerim se dovoljuje posest in nošenje orožja ; pog.  orožne vaje  vojaške vaje

oroženéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
poroženeti :   koža oroženi

orožíti   -ím dov. , oróžil  ( ī í )
zastar. oborožiti :   orožiti hlapce in kmete ; orožiti se za boj

oróžje   -a s ( ọ̑ )
1. priprava za bojevanje ali obrambo:   čistiti orožje ; izdelovati, kovati orožje ; obrniti orožje proti komu ; polniti orožje z naboji ; pripraviti orožje na strel ; nevarno,  ekspr.  smrtonosno orožje ; skladišče orožja ; kmetje so uporabili cepce za orožje ; uriti se v ravnanju z orožjem ; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem ; ekspr.  policija je nastopila z orožjem v roki  oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje ; atomsko, jedrsko, kemično orožje ; biološko orožje  pri katerem mikroorganizmi povzročajo množična obolenja, smrt ; publ.  klasično orožje  ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom ; metalno, strelno orožje ; napadalno, obrambno orožje ; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja
 
ekspr.  s to izjavo jim je dal orožje v roke  je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu ; ekspr.  te besede so ji izbile orožje iz rok  povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ; ekspr.  vojaki so začeli metati orožje iz rok  so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati ; odložiti, položiti orožje  vdati se ; šport. žarg.  domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti  je bilo štirikrat premagano ; ekspr.  pozivati k orožju  na boj, v vojno ; star.  poklicati pod orožje  vpoklicati, mobilizirati ; ekspr.  prijeti, zgrabiti za orožje  začeti se bojevati, pripraviti se na boj ; ekspr.  ves narod je bil pod orožjem  se je bojeval ; ekspr.  rožljati z orožjem  groziti z vojno ; ekspr.  klic k orožju  želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj ; star.  tovariš v orožju  bojni tovariš, sobojevnik
 
šport., voj.  malokalibrsko orožje ; voj.  avtomatsko orožje  ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih ; hidrogensko orožje ; hladno orožje  ki rani z rezilom ali konico ; lahko orožje  manjšega kalibra ali manjše teže ; težko orožje  večjega kalibra ali večje teže ; strelna moč orožja  število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
2. ekspr., navadno s prilastkom  učinkovito sredstvo, dober pripomoček:   solze so njeno edino orožje ; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje

orožjenósec   -sca m ( ọ̑ )
nekdaj  plemičev služabnik, spremljevalec, ki nosi orožje:   vitezov orožjenosec ; konjeniki in orožjenosci

oróžnica   -e ž ( ọ̑ )
zastar. orožarna :   orožnica je bila polna različnega orožja ; grajska orožnica

oróžnik   -a m ( ọ̑ )
nekdaj  uniformiran pripadnik orožništva:   odpeljali so ga orožniki ; orožniki in financarji

oróžniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na orožnike:   orožniška četa / orožniška postaja / orožniški narednik

oróžništvo   -a s ( ọ̑ )
nekdaj  vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj večjih mest:   nastopilo je orožništvo ; orožništvo in policija / odpeljali so ga na orožništvo  na orožniško postajo

órto   -- v prid. rabi ( ọ̑ pog.
ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja; izrazit :   na pogled je orto svobodnjak

orto...   ali  órto...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na pravilnost tega, kar je pomen osnovne besede:   ortoepija, ortografija, ortografski
2. kem.  nanašajoč se na nadomestitev prvega in drugega vodikovega atoma v benzenovem obroču:   ortodiklorbenzen

ortodóksen   -sna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi  ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoveren :   ortodoksen anglikanec, katoličan / ortodoksni cerkveni nauki / ortodoksen freudovec
 
knjiž.  ortodoksna cerkev  Pravoslavna cerkev

ortodoksíja   -e ž ( ȋ )
knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi  popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost :   protestanti so pomenili nevarnost za katoliško ortodoksijo / podrediti se načelu idejne ortodoksije

ortodóksnost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi  popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost :   podrejati se cerkveni ortodoksnosti / preveriti ortodoksnost cerkvenih spisov / zagovorniki ideološke ortodoksnosti / ozkosrčna moralna ortodoksnost

ortodónt   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za ortodontijo:   iti na pregled k ortodontu

ortodontíja   -e ž ( ȋ )
veda o uravnavanju zob in čeljusti:   razvoj ortodontije / specialist za ortodontijo  ortopedijo zob in čeljusti

ortodóntski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ortodonte ali ortodontijo:   ortodontska dela / ortodontski aparat  aparat za uravnavanje zob in čeljusti

ortoepíja   -e ž ( ȋ )
pravorečje :   pravila ortoepije / vaje iz ortoepije

ortoépski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
pravorečen :   ortoepska pravila

órtofóto   -a m ( ọ̑-ọ̑ )
geometrijsko popravljen fotografski posnetek zemeljskega površja iz zraka:   digitalni ortofoto ; merjenje površin iz ortofotov ; v prid. rabi:  ortofoto načrt ; ortofoto posnetek

ortogonálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. pravokoten :   ortogonalne forme stavbe so skladno povezane s prvinami okolja

ortografíja   -e ž ( ȋ )
pravopis :   poznavanje ortografije / vaje iz ortografije

ortográfski   -a -o prid. ( ȃ )
pravopisen :   ortografska pravila / ortografske napake

ortokláz   -a m ( ȃ )
min.  rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec:   trdota ortoklaza

ortokromátski   -a -o prid. ( ȃ )
fot.  občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno:   ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film ; ortokromatska plošča

ortopéd   -a m ( ẹ̑ )
zdravnik specialist za ortopedijo:   napotili so ga k ortopedu

ortopedagógika   -e ž ( ọ́ )
specialna pedagogika za duševno prizadete:   razvoj ortopedagogike

ortopédičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
ortopedski :   ortopedični čevlji, vložki / ortopedična delavnica / ortopedično zdravljenje

ortopedíja   -e ž ( ȋ )
1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal:   razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti  veda o uravnavanju zob in čeljusti
2. pog.  ortopedski oddelek v bolnišnici:   predstojnik ortopedije / leži na ortopediji

ortopédinja   -e ž ( ẹ̑ )
zdravnica specialistka za ortopedijo:   pregled pri ortopedinji

ortopédski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ortopedijo:   nositi ortopedske čevlje, vložke ; ortopedski voziček / ortopedska delavnica / ortopedski oddelek ; predstojnik ortopedske klinike / ortopedska telovadba ; ortopedsko plavanje, zdravljenje

ortoreksíja   -e ž ( ȋ )
motnja hranjenja, ki se kaže v izogibanju določeni hrani, ki jo bolnik dojema kot nezdravo:   trpeti za ortoreksijo ; ljudje z ortoreksijo se osredotočajo na kakovost hrane ; bulimija, anoreksija in ortoreksija

orumenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati rumen:   drevje je že orumenelo / ekspr.  v teh letih je ostarel in orumenel

orumenévati   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. rumeneti :   listje že orumeneva

orúžiti   -im dov. , tudi  oružíte;  tudi  oružíla  ( ú )
nar. oluščiti :   oružiti grah / oružiti koruzo  orobkati

orwellovski   -a -o  [ órvelou̯ski prid. ( ọ̑ )
tak kot pri Orwellu:   orwellovski nadzor ; orwellovski svet ; orwellovska metafora ; orwellovska tematika

ós   ž ( ọ̑ )
1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo:   os poči, se zlomi ; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza
// teh.  tak drog kot del naprave, stroja:   nepremična, središčna os ; os motorja / os pri uri
2. navadno s prilastkom  umišljena črta, okoli katere se telo vrti:   dolžinska, navpična, vodoravna os ; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja
// umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa:   glavna, prečna, vzdolžna os stavbe ; os cestišča, mostu ; os letala
3. navadno s prilastkom  umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov:   spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe
4. knjiž., navadno s prilastkom  kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost:   družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja
// jedro , središče :   os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje ; os pogovora
5. zgod., v zvezi os Rim–Berlin   politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo:   nastanek osi Rim–Berlin
● 
publ.  sile osi  Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo
♦ 
arhit.  magistralna os  glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije ; primarna os  navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi ; sekundarna os  navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi ; astron.  os nebesne krogle  okoli katere se nebo navidezno vrti ; bot.  cvetna os  razširjeni vrh cvetnega peclja ; glavna os ; fiz.  glavna os  vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa ; optična os  simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu ; prosta os  okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem ; geom.  abscisna os  prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema ; imaginarna os hiperbole  premer hiperbole, pravokoten na realno os ; koordinatna os ; mala, velika os elipse  najkrajši, najdaljši premer elipse ; ordinatna os  druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema ; realna os hiperbole  premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči ; simetrijska os  premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična ; os parabole  premer na simetrali parabole ; min.  kristalografska os  na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev ; teh.  gibka os  mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja ; zool.  telesna os  hrbtenica in lobanja vretenčarjev ; žel.  os  kolesna dvojica ; pogonska os ; vodilna os  za vodenje lokomotive po tiru ; os tira  sredina med tirnicama

ôsa 1   -e  stil.  ž ( ó )
čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom:   ose brenčijo, letajo ; osa piči ; roj os se je usul za njim ; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila  zelo hitro ; ženske so se zagnale vanj kot ose  jezno, razdraženo ; hud, siten, razdražen kot osa ; bila je preščipnjena kakor osa  zelo stisnjena v pasu
 
zool.  lesne ose  žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae

osa 2  
dviganje cen: gl. hausse

osáhel   -hla -o  [ osahəu̯ prid. ( á )
usahel :   osahla trava / osahle ustnice
// star. suh :   osahla zemlja

osahníti   in  osáhniti -em dov. ( ī á )
usahniti :   bila je taka vročina, da je vsa trava osahnila / star.  sod poveznemo, da lahko osahne  se osuši

osajíti   -ím  in  osájiti -im dov. , osájil  ( ī í; á ȃ )
s sajami prevleči, namazati:   osajiti papir

osáma   -e ž ( ȃ )
knjiž.  stanje osamljenega; osamljenost 1 zboleti od osame in žalosti ; ekspr.  presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami  osamljeno
// glagolnik od osamiti; osamitev :   osama kužnega bolnika

osamélec   -lca  [ osamelca in osameu̯ca m ( ẹ̑ )
1. geogr.  osamljena višja vzpetina na ravnini:   Šmarna gora je osamelec ; osamelci na barju ; vznožje osamelca
2. knjiž.  osamljeno drevo, osamljena skala:   iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci ; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu ; pren.  ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota

osamélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje osamelega človeka:   osamelost svetilniškega čuvaja ; občutek osamelosti ; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti

osaméti   -ím dov. ( ẹ́ í knjiž.
1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi:   kdor ne hodi med ljudi, osami ; na stara leta je mati osamela
2. ekspr.  postati prazen, pust, neobljuden:   prej živahni dom je zdaj osamel ; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami

osamévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  postajati sam, osamljen:   bolj in bolj osamevati

osamílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. izoliren :   osamilna snov

osamílo   -a s ( í knjiž.
1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator :   toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo
2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator :   drogovi s porcelanastimi osamili
// kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija :   surovine za izdelavo osamil za stene

osamítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od osamiti ali osameti:
a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic
b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev
2. stanje osamljenega; osamljenost 2 politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi
● 
knjiž.  zvočna in toplotna osamitev  izolacija

osámiti   -im  tudi  osamíti -ím dov. , osámil  ( ā ȃ; ī í )
1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi:   osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo ; osamiti obsojenca v celici
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi:   otroka je preveč osamila ; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja  ločiti, odtrgati ; pren.  problema ne smemo osamiti
2. biol., kem.  dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki:   osamiti bistvene sestavine droge ; osamiti virus / osamiti snov iz alg
● 
knjiž.  literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil  ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja
♦ 
šah.  osamiti kmeta  ločiti ga od drugih kmetov iste barve prim. osamljen

osámljati   -am nedov. ( á )
onemogočati komu stike, povezavo z drugimi:   takratne razmere so osamljale ljudi / bogastvo osamlja

osámljen   -a -o prid. ( ȃ )
1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi:   osamljen človek ; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten  sam
// ki je brez podpore, sodelovanja drugih:   to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen  sam
2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste:   pregnati koga na osamljen otok ; osamljene zvezde ; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek prim. osamiti

osámljenec   -nca m ( ȃ )
nav. ekspr.  osamljen človek:   osamljenca so našli mrtvega ; zagrenjen osamljenec / biti osamljenec in odtujenec / ta poduhovljeni osamljenec ni čutil potrebe, da bi se približal drugim

osámljenje   tudi  osamljênje -a s ( ȃ; é )
glagolnik od osamiti:   osamljenje kužnega bolnika / ukrepi za osamljenje sovražne države / osamljenje mikroba

osámljenka   -e ž ( ȃ )
nav. ekspr.  osamljena ženska:   zapuščena osamljenka

osámljenost 1   -i ž ( ȃ )
stanje osamljenega:   otresti se žalosti in osamljenosti ; razmere so ljudi prisilile v osamljenost ; občutek osamljenosti
// lastnost, značilnost osamljenega:   osamljenost pojava / strah pred osamljenostjo starih let

osámljenost 2   tudi  osamljênost -i ž ( ȃ; é )
stanje osamljenega:   družbena osamljenost / živeti v gospodarski in politični osamljenosti

osamljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. osamljati :   mati je otroka osamljevala ; kadar je bil užaljen, se je osamljeval

osamosvájanje   -a s ( á )
glagolnik od osamosvajati:   gospodarsko osamosvajanje ; proces osamosvajanja afriških ljudstev / osamosvajanje od tujih vplivov

osamosvájati   -am nedov. ( á )
delati kaj samostojno, neodvisno:   ta zakon osamosvaja znanstvene zavode ; podjetje se osamosvaja / kolonije so se druga za drugo osamosvajale ; gospodarsko, kulturno se osamosvajati ; publ.  osamosvajati se od tujih vplivov / tako materino ravnanje otroka ne osamosvaja

osamosvéstiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar.  vzbuditi samozavest:   pridobitev pravic človeka osamosvesti

osamosvója   -e ž ( ọ̑ )
zastar. osamosvojitev :   gospodarska osamosvoja ; boj za osamosvojo / ženska osamosvoja  emancipacija

osamosvojeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
osamosvajati :   osamosvojevati podjetja / kolonije se osamosvojujejo

osamosvojítelj   -a m ( ȋ )
kdor pripomore k samostojnosti, neodvisnosti države:   zaslužni osamosvojitelji ; diskreditacija osamosvojiteljev

osamosvojítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osamosvojiti:   osamosvojitev obrata, podjetja / gospodarska, politična osamosvojitev ; osamosvojitev bivših kolonij / otrokova želja po osamosvojitvi / sposobnemu pomočniku se je ponujala možnost za osamosvojitev

osamosvojíti   -ím dov. , osamosvójil  ( ī í )
narediti kaj samostojno, neodvisno:   osamosvojiti obrat, podjetje ; zavod se je osamosvojil / dežela se je osamosvojila ; gospodarsko, kulturno, politično se osamosvojiti / to gibanje je hotelo ljudi osamosvojiti ; otrok se je polagoma osamosvojil / prej je delal kot pomočnik pri mojstru, nato pa se je osamosvojil  postal samostojni obrtnik

osamosvojítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osamosvojitev:   osamosvojitveni proces ; naklonjenost do osamosvojitvenih prizadevanj
♦ 
zgod.  osamosvojitvena vojna  vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991

ôsast   -a -o prid. ( ó )
1. podoben osi:   osasto telo žuželke
2. ekspr. zbadljiv , zadirčen :   kaj si tako osasta

osát 1   -a m ( ȃ )
1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti:   ob poti raste osat ; puliti osat na njivi ; osat je bodeč ; ljuljka in osat ; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat  zbadljiv, zadirčen ; pren., ekspr.  osat sebičnosti
 
bot.  kranjski osat  gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum ; mehki osat  rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti, Cirsium oleracum ; njivski osat  rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense
2. ekspr.  zbadljiv, zadirčen človek:   temu osatu se najrajši izognem

osàt 2   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ekspr. zbadljiv , zadirčen :   osata ženska ; kako si osata / osate besede / ves osat je odrinil pismo  slabe volje, nerazpoložen

osáten   -tna -o  ( ȃ )
pridevnik od osat:   osatno steblo

osátnik   -a m ( ȃ )
zool.  dnevni metulj selivec z lisastimi krili, Vanessa cardui:

osátost   -i ž ( á )
ekspr. zbadljivost , zadirčnost :   vsi poznajo njeno osatost

oscánka   -e ž ( á )
vulg.  deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča:   polletna oscanka

oscáti   oščíjem  tudi  oščím dov. , oščíj oščíjte  tudi  oščì oščíte; oscál  ( á í, í )
vulg.  zmočiti s sečem:   pijanec je oscal ograjo

oscilácija   -e ž ( á )
knjiž. nihanje :   preprečiti oscilacijo ; oscilacija vozila na makadamski cesti / toplotna oscilacija ; oscilacija na tržišču / idejne oscilacije

oscilátor   -ja m ( ȃ )
elektr.  priprava za proizvajanje izmenične električne napetosti višjih frekvenc:   oscilator radijske oddajne postaje / kremenov oscilator

oscilíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oscilirati:   preprečiti osciliranje / osciliranje cen

oscilírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž. nihati :   nihalo oscilira / cene oscilirajo / sestavki oscilirajo od čustvenih pesmic do verzifikatorskih vaj

oscilográf   -a m ( ȃ )
elektr.  priprava za zapisovanje poteka periode izmenične električne napetosti:   zaslon oscilografa / elektronski oscilograf

oscilográm   -a m ( ȃ )
elektr.  grafični prikaz poteka periode izmenične električne napetosti:   pregledati oscilogram

osciloskóp   tudi  osciloskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
elektr.  priprava za opazovanje poteka periode izmenične električne napetosti:   zaslon osciloskopa / elektronski osciloskop

oséba   -e ž ( ẹ̑ )
1. človeški posameznik ne glede na spol:   omeniti moram še dve osebi ; osebe istega spola, iste starosti ; skupina oseb ; stroškov je sto evrov na osebo,  publ.  po osebi ; avtobus za trideset oseb ; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž.  družina ima pet oseb  članov / publ.:  ženske osebe  ženske ; osebe moškega spola  moški / prevoz oseb in tovora ; osebe in stvari
2. s prilastkom  človeški posameznik
a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti:   pisati ljubljeni osebi ; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe ; on je vplivna oseba ; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu ; oseba brez državljanstva / pravljične osebe ; zgodovinska oseba
b) glede na položaj v družbi:   civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba  ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci
3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev:   ta oseba je nosilka avtorjevih idej ; ženske osebe so slabo karakterizirane ; osebe v romanu / dramske osebe ; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela  osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4. jezikosl.  slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku:   določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga  ki izraža ogovorjenega , prva  ki izraža govorečega , tretja oseba  ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom  izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek:   ni hotel opaziti moje osebe ; tu ne gre samo za njegovo osebo  zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6. v zvezi za svojo osebo   izraža omejitev trditve:   za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi ; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno ; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7. zastar. postava 1 njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● 
star.  poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja  žensko ; on je hišnik in vrtnar v eni osebi  hkrati, obenem ; šalj.  sprejel nas je šef v lastni osebi  osebno, sam ; ekspr.  rad govori v prvi osebi množine  kot da govori v imenu mnogih ; roman je pisan v prvi osebi  kot da ga je napisal glavni junak ; to sem izvedel od tretje osebe  od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari ; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi  kot da jo je doživel kdo drug ; zastar.  prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla  planinec Vagl ; knjiž.  z vso svojo osebo se zavzema za to stvar  zelo, brez pridržka
♦ 
filoz.  oseba  človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi ; jezikosl.  imena za delujoče osebe ; ped.  duševno motena oseba ; pravn.  civilna pravna oseba ; družbena pravna oseba  pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost ; fizična oseba  človek kot nosilec pravic in obveznosti ; odgovorna oseba ; pravna oseba  pravni subjekt, ki ni fizična oseba ; tretja oseba  ki v pravnem razmerju ni stranka ; ugotoviti istovetnost osebe ; rel.  druga, prva, tretja božja oseba

osébek   -bka m ( ẹ̑ )
1. jezikosl.  stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja:   osebek in povedek
2. biol.  (posamezen) organizem:   izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi ; razvoj osebka
3. nav. slabš. človek , oseba :   spraviti negativne osebke na varno

osében   -bna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na oseba 1:   osebna privlačnost ; osebne značilnosti / osebni dohodek  vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo ; zahtevati od koga osebne podatke ; osebna izkaznica  izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe ; osebni računalnik [PC]  z operacijskim sistemom za enega uporabnika
2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten:   osebni slog pisanja ; publ.  dati čemu osebno noto / ekspr.  to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam:   osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah
3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika:   to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku:   biti osebni prijatelj koga ; to je imel za osebno žalitev ; osebno spremstvo  spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju ; vabilo je osebno  velja samo za osebo, za katero je izdano
4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
a) pripisovati komu osebne motive ; osebni in družbeni standard ; podrejati osebne koristi javnim ; osebne pravice ; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje ; publ.  izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
b) osebna morala ; osebno in javno mnenje
5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen :   osebne spremembe v ustanovi ; reševanje osebnih zadev
6. namenjen uporabi za posameznike:
a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga ; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
b) osebni avtomobil ; osebni vlak ; osebna tehtnica ; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje:   umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje:   roman je avtorjeva osebna izpoved ; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost
8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa:   njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
9. nav. ekspr.  poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji:   to ponižuje moje osebno dostojanstvo ; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ 
biol.  osebni razvoj organizma  spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti ; ekon.  minimalni osebni dohodek  zakonsko določen najnižji osebni dohodek ; zajamčeni osebni dohodek  znesek, ki se uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov ; osebno delo  samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi ; jezikosl.  osebni zaimek  zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru ; osebna glagolska oblika  oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način ; osebno ime  lastno ime človeka ; pravn.  osebna odgovornost ; osebna pokojnina  pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja ; osebna svoboda  duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu ; osebno jamstvo  jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem ; osebno pravo  pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb ; rel.  vera v osebnega boga  v boga kot osebno bitje ; soc.  osebna lastnina  lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva ; šport.  izboljšati osebni rekord ; osebna napaka  pri košarki  nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca

osebénjek   -jka m ( ẹ̑ )
nar. gostač :   reven osebenjek ; kmetje in osebenjki

osebénjica   -e ž ( ẹ̑ )
nar.  gostačka ali gostačeva hči:   stara osebenjica v bajti / osebenjice mu oče ni pustil vzeti

osebénjka   -e ž ( ẹ̑ )
nar. gostačka :   osebenjke so žele pri kmetih ; osebenjek in osebenjka

osebénjkar   -ja m ( ẹ̑ )
nar. gostač :   sosedov osebenjkar

osebénjkarica   -e ž ( ẹ̑ )
nar.  gostačka ali gostačeva hči:   oženil se je z osebenjkarico

osebenjkováti   -újem  in  osebénjkovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̑ )
nar.  biti gostač:   svoje hiše ni imel, in je moral osebenjkovati / osebenjkovati v revni bajti

osébica   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  manjšalnica od oseba:   njen oče, osebica drobne glave in tankega glasu / on je bil nepomembna osebica na upravi / pokazal je naklonjenost do moje osebice / drobna, vitka osebica  postava

osébje   -a s ( ẹ̑ )
navadno s prilastkom  delavci, zaposleni v določeni delovni enoti, organizaciji:   osebje bolnišnice, dijaškega doma ; pomanjkanje osebja / referent za osebje
// delavci, ki delajo na določenem področju, v določeni stroki:   gostinsko, medicinsko, strežno, učno osebje / nadzorno, pomožno, vodilno osebje
 
knjiž.  osebje v vseh njegovih delih je mestno  osebe, ljudje

osébkov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osebek:   razvoj osebkovih zmožnosti / osebkov odvisnik  odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka

osébnoizpôveden   -dna -o prid. ( ẹ̑-ȏ )
nanašajoč se na osebno izpoved:   osebnoizpovedni odnos do snovi
 
lit.  osebnoizpovedna pesem

osébnopráven   -vna -o prid. ( ẹ̑-ā )
nanašajoč se na osebno pravo:   osebnopravno razmerje

osébnost   -i ž ( ẹ̑ )
1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik:   ohraniti svojo osebnost ; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita ; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost ; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka ; opredelitev osebnosti ; publ.  dati čemu pečat svoje osebnosti ; ekspr.  to je človek brez osebnosti  neizrazit ; pren., knjiž.  to mesto ima svojo osebnost
// s prilastkom  človek s temi lastnostmi, značilnostmi:   biti formirana osebnost ; obtoženec je neuravnovešena osebnost ; imeti koga za nezrelo osebnost ; on je izrazita umetniška osebnost
2. navadno s prilastkom  moralno, kulturno, družbeno pomemben človek:   on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne ; razviti se v osebnost ; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti ; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti ; ekspr.  borec za pravico je postal legendarna osebnost ; osebnosti iz znanstvenega sveta ; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr.  kult osebnosti
3. nav. ekspr. človek , oseba :   manj samozavestna osebnost se ne uveljavi ; položaj osebnosti v družbi
● 
star.  pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim  osebnim sporom, osebni zameri ; knjiž.  nastopajoče osebnosti v drami  osebe, liki ; ekspr.  skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost  postava
♦ 
ped.  mladina z motnjami osebnosti ; psih.  ekstravertirana, introvertirana osebnost ; integracija osebnosti  povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto ; psiht.  disociacija osebnosti  pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost

osébnosten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osebnost:
a) osebnostni razvoj človeka ; različni osebnostni tipi ljudi ; njegov brat ima podobne osebnostne poteze ; osebnostna struktura človeka / osebnostni vpliv na poslušalce / učiteljev osebnostni stik z učenci
b) bojevati se za osebnostno neodvisnost ženske ; osebnostne pravice / osebnostna motenost otrok
♦ 
pravn.  osebnostna in premoženjska razmerja občanov ; psih.  osebnostni test  test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti

oséček   -čka m ( ẹ̑ )
nar. oklešček , krepelce :   oseček je vrgel za njim / skladovnica osečkov

osedláti   -ám dov. ( á ȃ )
nadeti, namestiti sedlo:   osedlati konja, mulo

osèk   -éka  tudi  ósek -a m ( ȅ ẹ́; ọ́ nar.
1. osrednje  ograjen prostor za živino ob pastirski koči:   zapreti živino v osek
2. mn.  ograja okrog vodnjaka:   Martin je sedel na osekih ob vodnjaku  (F. Godina)

oséka   -e ž ( ẹ̑ )
upadanje morske gladine (pri bibavici):   plima in oseka ; pren., publ.  v nekaterih poklicih se kaže oseka
// stanje morske gladine ob tem upadanju:   ob veliki oseki se pokažejo ostanki starega pristanišča

ôsel   ôsla  [ osəu̯ m ( ó )
1. konju podobna domača žival z dolgimi uhlji, zlasti za prenašanje tovorov in ježo:   osel riga ; naložiti oslu vreče ; jahati na oslu ; natovorjen sem kot osel ; trmast, uporen kot osel  zelo
// samec te živali:   osel in oslica
2. slabš.  omejen, neumen človek:   pusti ga, to je osel ; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel ; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka:  molči, osel ; ti osel neumni, stari
● 
ekspr.  za hrbtom mu je kazal osle  imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik ; ekspr.  vsa vas mu je kazala osle zaradi tega  se je norčevala iz njega ; kjer osel leži, dlako pusti  nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered ; preg.  osel gre samo enkrat na led  celo ne preveč pameten človek je po slabi izkušnji previden

óselnik   -a  [ osəu̯nik m ( ọ́ )
posoda za shranjevanje osle pri košnji:   opasal si je oselnik in dal koso na ramo ; potegniti oslo iz oselnika ; naliti vodo v oselnik

ósem   ôsmih štev. ( ọ́ ó )
izraža število osem [8]
a) v samostalniški rabi:   dvakrat štiri je osem ; osmim je obljubil / ura je osem ; ob pol osmih ; pride ob osmih (zvečer)  20 h ; dela od osmih do štirih
b) v prilastkovi rabi:   šola z osmimi razredi ; časopis bo imel osem strani ; deklica osmih let ; tudi neskl.:  dogodki zadnjih osem let ; v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki ; nar.  poroka bo danes osem dni  danes teden
 
adm.  račun je plačljiv v osmih dneh
// neskl.  izraža številko osem:   ustavil se je pred hišo številka osem ; v razmerju tri proti osem ; sam.:, igr.  srčna osem  srčna osmica

osem...   ali  ósem...  in  osem...  [ osəm prvi del zloženk  ( ọ̄ )
1. nanašajoč se na število osem:   osemletka ; osemurni delavnik
2. za osem večji od vsote desetic, na katere se nanaša:   oseminšestdeset

ósemdeset   -ih  [ osəmdeset štev. ( ọ́ )
izraža število ali številko osemdeset [80]:   hitrost vožnje je osemdeset kilometrov na uro / pred osemdesetimi leti / osemdeset stopinj Celzija
 
teh. žarg.  80-oktanski bencin  bencin, ki ima oktansko število osemdeset

ósemdeseti   -a -o  [ osəmdeseti štev. ( ọ́ )
ki v zapovrstju ustreza številu osemdeset:   starka v osemdesetem letu
 
knjiž.  osemdeseta [80.] leta preteklega stoletja  od 1980 do 1990

ósemdesetlétnica   -e  [ osəmdesetletnica ž ( ọ̄-ẹ̑ )
1. osemdeseta obletnica:   proslavljati osemdesetletnico ; osemdesetletnica društva
2. osemdeset let stara ženska:   še zdrava osemdesetletnica

ósemdesetlétnik   -a  [ osəmdesetletnik m ( ọ̄-ẹ̑ )
osemdeset let star moški:   še zdrav osemdesetletnik

osemenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osemeniti:   osemenitev krave / razvoj rastline do cvetenja in osemenitve

osemeníti   -ím dov. , oseménil  ( ī í )
biol., vet.  vnesti seme v rodila:   osemeniti kravo ; osemeniti s semenom bikov dobre pasme

oseménje   -a s ( ẹ̑ )
gastr.  del sadeža s semeni, ki se pred uživanjem navadno odstrani:   izdolbsti dinji, kumari, papriki osemenje
 
bot.  sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena

osemenjeválec   -lca  [ osemenjevau̯ca in osemenjevalca m ( ȃ )
kdor je strokovno usposobljen za osemenjevanje živali:   razpisati delovno mesto osemenjevalca

osemenjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osemenjevanje:   osemenjevalna postaja / osemenjevalna služba / osemenjevalni center  ustanova, kjer redijo bike za pridobivanje semena

osemenjeválnica   -e ž ( ȃ )
vet.  kraj, prostor, urejen za osemenjevanje:

osemenjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od osemenjevati:   takrat so začeli uvajati osemenjevanje ; osemenjevanje krav, svinj / umetno osemenjevanje

osemenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
biol., vet.  vnašati seme v rodila:   osemenjevati krave

óseminštírideset   -ih  [ osəminštirideset štev. ( ọ̄-ȋ )
izraža število ali številko oseminštirideset [48]:   oseminštirideset je štirikratnik od dvanajst / leto oseminštirideset imenujejo pomlad narodov  1848

ósemkolésen   -sna -o prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
ki ima osem koles:   osemkolesni oklepnik ; osemkolesno vozilo

ósemkolésnik   -a m ( ọ̄-ẹ̑ )
osemkolesno vojaško oklepno vozilo:   izdelati osemkolesnik ; prvi osemkolesnik bo iz tovarne odpeljal v začetku prihodnjega leta

ósemkrat   [ osəmkrat prisl. ( ọ́ )
izraža osem ponovitev:   osemkrat dve je šestnajst ; osemkrat je zaigral isto pesem / osemkrat večji

ósemkraten   tudi  ósemkráten -tna -o  [ osəmkratən prid. ( ọ́; ọ̄-ā )
osemkrat tolikšen:   napadalec ima osemkratno premoč

ósemléten   -tna -o  [ osəmletən prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
1. star osem let:   osemleten deček ; že osemleten je moral pasti krave
2. ki traja osem let:   osemletna odsotnost / osemletno šolanje / nekdaj  osemletna gimnazija ; osemletna šolska obveznost ; osemletna osnovna šola  osnovna šola, v kateri traja izobraževanje osem let

osemlétka   -e  [ osəmletka ž ( ẹ̑ )
osemletna osnovna šola:   dokončati osemletko ; nižji, višji razredi osemletke ; ta šola sprejema učence z dokončano osemletko / pog.  imeti samo osemletko  osnovnošolsko izobrazbo

osemlétkar   -ja  [ osəmletkar m ( ẹ̑ )
pog.  učenec osemletne osnovne šole:   ta časopis berejo predvsem osemletkarji / ekspr.  to ve vsak osemletkar / nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje  absolventi te šole

ósemnajst   in  osemnájst -ih  [ osəmnajst štev. ( ọ̄; á )
izraža število ali številko osemnajst [18]:   sin ima osemnajst let

ósemnajsti   in  osemnájsti -a -o  [ osəmnajsti štev. ( ọ̄; á )
ki v zapovrstju ustreza številu osemnajst:   sin je v osemnajstem letu ; predavanje bo ob osemnajsti (uri) / prva svetovna vojna se je končala osemnajstega leta  1918 ; osemnajsto [18.] stoletje  stoletje od 1700 do 1800

ósemnajstléten   in  osemnájstléten -tna -o  [ osəmnajstletən prid. ( ọ̄-ẹ̑; á-ẹ̑ )
1. star osemnajst let:   osemnajstletno dekle
2. ki traja osemnajst let:   osemnajstletno bivanje v tujini

osemnájststo   in  ósemnajststo --  [ osəmnajsto štev. ( á; ọ̄ )
navadno v letnicah  izraža število ali številko tisoč osemsto [1800]:   leto osemnajststo oseminštirideset imenujejo pomlad narodov

ósemrazréden   -dna -o  [ osəmrazredən prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
ki ima osem razredov, oddelkov:   ta šola je osemrazredna / osemrazredna gimnazija  osemletna gimnazija

ósemrazrédnica   -e  [ osəmrazrednica ž ( ọ̄-ẹ̑ )
nekdaj  osemrazredna šola:   bil je premeščen v večji kraj z osemrazrednico / dekliška osemrazrednica

ósemsto   --  tudi  -tih  [ osəmsto štev. ( ọ́ )
izraža število ali številko osemsto [800]:   posvetovanja se je udeležilo kakih osemsto strokovnjakov

ósemtisočák   -a  [ osəmtisočak m ( ọ̄-á )
osem tisoč metrov visoka gora:   takrat so alpinisti osvojili prvi osemtisočak

ósemúren   -rna -o  [ osəmurən prid. ( ọ̄-ȗ )
ki traja osem ur:   naporna osemurna hoja / osemurni delovni čas, delovnik / delati v treh osemurnih izmenah

ósemúrnik   -a  [ osəmurnik m ( ọ̄-ȗ )
pog.  osemurni delovni čas:   zahtevamo osemurnik v vseh obratih, so vzklikali stavkajoči

osèn 1   in  osén -éna m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
fot.  svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji:   preprečiti nastajanje osenov

ósen 2   tudi  ôsen -sna -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na os:   osna razdalja, smer ; osna somernost / osni ležaj ; osni pritisk  sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol ; osna sila  sila v smeri osi predmeta, stroja
 
geom.  osni križ  koordinatni sistem ; osni odsek  del koordinatne osi med izhodiščem in sečiščem premice ali ravnine s to osjo ; osni presek  presek skozi os ; zool.  osno ogrodje  hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev

oséna   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. odtenek :   rumenkasta osena ; rdeči in modri cveti v vseh osenah
 
lov.  lisa na dlaki, perju, navadno v temnejšem barvnem odtenku

osénčenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost osenčenega:   osvetljenost in osenčenost ploskve / zaradi osenčenosti so bile gube na obrazu še globlje

osenčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zasenčevati :   klobuk ji je osenčeval obraz ; z roko si je osenčevala oči
 
knjiž.  žalost ji osenčuje obraz  je vidna, opazna

osénčiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči plastičen videz predmeta:   osenčiti neosvetljene ploskve ; z zamahom čopiča je osenčil drevo
2. v zvezi z oči, veke   nanesti ličilo na veke:   osenčiti oči z modro barvo ; veke si je zelo osenčila
3. zasenčiti :   z roko si je osenčila obraz
● 
knjiž.  goste dlačice so mu osenčile roke  potemnile

oséniti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osenčiti :   oseniti neosvetljene ploskve

osenjáva   -e ž ( ȃ )
knjiž. senčenje :   različni načini osenjave / močna osenjava figur na sliki

osépnice   -nic ž mn. ( ẹ̑ )
knjiž.  kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze :   dobiti, imeti osepnice ; cepiti proti osepnicam

osépničast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki ima brazgotine od prebolelih koz; kozav :   osepničast obraz

osépničen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osepnice:   osepnični mehurčki

ôsica   tudi  osíca -e ž ( ó; í )
nav. ekspr.  manjšalnica od osa:   ose in osice

osigúrati   -am dov. ( ȗ zastar.
1. zagotoviti , preskrbeti :   s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje ; to mu je osiguralo zmago
2. zavarovati , zaščititi :   osigurati nevarna mesta v skalovju ; s to izjavo se je osigural proti očitkom

osimski   -a -o  [ ózimski prid. ( ọ̑ )
zgod., v zvezi osimski sporazum, sporazumi   pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju:   ratifikacija osimskih sporazumov

osína   -e ž ( í )
agr.  kratek, oster podaljšek pleve pri klasu:   osina pri ječmenu / po mlatvi ga je hrbet srbel od prahu in osin

osínjak   -a m ( ȋ )
nar.  osje gnezdo:   razdreti osinjak ; ose letajo okoli osinjaka ; v sobi je šumelo kakor v osinjaku

osínje   -a s ( ȋ )
agr.  več osin, osine:   osinje pri ječmenu / potresati osinje po travniku

osinjéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. posinjeti :   kričala je, da ji je obraz osinjel

osíp   -a m ( ȋ )
s številom izraženo razmerje med številom istočasno vpisanih učencev in številom učencev, ki v rednem roku končajo šolanje:   znižati osip v osnovnih šolah ; osip študentov ; odstotek osipa / osip članstva  izstopanje iz organizacije, društva
 
gozd.  osip iglic  glivična bolezen iglavcev, ki povzroča odpadanje iglic

osipálnik   -a m ( ȃ )
agr.  plugu podobna priprava za osipanje:   okopalnik in osipalnik / ročni osipalnik

osípanje   -a s ( ī )
glagolnik od osipati:   osipanje krompirja / osipanje suhega listja
 
pog.  osipanje študentov v prvem letu študija  manjšanje prvotnega števila študentov

osípati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. obdajati rastline z zemljo:   osipati koruzo, krompir ; osipati vrtnice ; okopavati in osipati
2. povzročati, da kaj v večjih količinah odpada:   veter osipa cvete, suho listje
● 
osipati pepel s cigare  otresati

osipávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od osipavati:   čas za osipavanje krompirja

osipávati   -am nedov. ( ȃ )
obdajati rastline z zemljo:   osipavati krompir

osipljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se rad osipa, odpada:   te rože imajo osipljivo cvetje

osípnik   -a m ( ȋ šol.
kdor opusti začeto šolanje:   program je namenjen mladim osipnikom ; krčenje števila osipnikov

osír   -ja m ( í )
nar.  osje gnezdo:   ose delajo osir
 
ekspr.  dregniti v osir  dati povod za hudo, množično razburjenje

osírati   -am nedov. ( ī )
nizko  jemati ugled, sramotiti:   jezna je nate, češ da osiraš njenega sina ; zdaj jo pa še pri sosedih osira

osiromášenje 1   -a s ( ȃ )
glagolnik od osiromašiti:   osiromašenje kmetov / osiromašenje ribjega zaroda

osiromašênje 2   in  osiromášenje -a s ( é; ȃ )
glagolnik od osiromašeti:   osiromašenje prebivalstva / osiromašenje zemljišča / kulturno osiromašenje

osiromašéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati siromašen:   pripovedoval je, kako je osiromašel

osiromaševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. siromašiti :   kapitalisti so osiromaševali delavski razred / s slabo literaturo si otroci osiromašujejo duha

osiromášiti   -im dov. ( á ȃ )
1. povzročiti, da kdo postane siromašen:   kapitalisti so osiromašili drobne obrtnike ; osiromašiti prebivalstvo / osiromašiti deželo
2. številčno zmanjšati:   z nedovoljenim lovljenjem so osiromašili ribji zarod
3. poslabšati kakovost, vrednost:   z dolgoletnim gojenjem iste rastline so osiromašili zemljo / z branjem slabe literature je osiromašil svoj besedni zaklad

osirotélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje osirotelega človeka:   osirotelost otrok / zgodnja osirotelost

osirotéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati sirota:   s šestimi leti je osirotela ; zgodaj osiroteti
2. star., v zvezi s hiša   postati prazen, nenaseljen:   hiša je osirotela in se bo začela podirati
// obubožati :   sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil

osirotíti   -ím  in  osirótiti -im dov. , osirótil; osirotèn  in  osiročèn  in  osiróten  ( ī í; ọ̄ ọ̑ knjiž.
1. povzročiti, da kdo postane sirota:   osirotiti otroke
2. osiromašiti :   vojna je njega obogatila, mene pa osirotila

osíšče 1   -a s ( í )
osje gnezdo:   razdreti osišče

osíšče 2   -a s ( í )
1. fiz.  točka, okoli katere se telo vrti:   osišče togega telesa
2. knjiž., navadno s prilastkom jedro , središče :   osišče njihovega pogovora je bilo gospodarsko vprašanje ; kulturno udejstvovanje predstavlja osišče njegovega življenja / kompozicijsko osišče kipa
♦ 
žel.  tečaj, ležaj in mazalna naprava pri oseh tirničnih vozil

osív   -a -o prid. ( ȋ í )
knjiž., navadno v zvezi z lasje, brada   nekoliko siv:   osivi lasje ; osiva brada / osiv moški

osivélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje osivelega:   osivelost las / zgodnja osivelost

osivéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. navadno v zvezi z lasje, brada   postati siv:   brada mu je osivela ; lasje osivijo / knjiž.  obraz ji je osivel
2. dobiti sive lase:   od strahu osiveti ; v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli
3. knjiž.  postarati se:   zdaj sem osivel in veselja ni več
 
knjiž., ekspr.  v tej službi je osivel  zelo dolgo je (bil) v tej službi

ósji   in  ôsji -a -e prid. ( ọ̑; ȏ )
nanašajoč se na ose:   osji pik ; uničiti osje gnezdo
 
ekspr.  dregniti v osje gnezdo  dati povod za hudo, množično razburjenje

oskálek   -lka m ( ȃ )
drobec, kos navadno kamnine:   po eksploziji so oskalki leteli na vse strani ; na plezalca so se usuli oskalki
// arheol.  drobec, kos prodnika:   obdelovanje oskalkov

oskáliti se   -im se dov. ( ā ȃ )
nar.  zadreti si trščico:   pri napravljanju drv se je oskalil

óskar   -ja m ( ọ̑ )
največje mednarodno priznanje za filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu:   igralki so podelili oskarja za glavno vlogo ; letošnji dobitnik oskarja ; film je dobil več oskarjev
● 
publ.  slovenski oskarji za embalažo  prve nagrade

óskarjevec   -vca m ( ọ̑ )
1. kdor dobi nagrado oskar:   glavno vlogo bo igral slavni oskarjevec ; zahvalni govor oskarjevca
2. z oskarjem nagrajeni film:   ogledal si je letošnjega oskarjevca ; za nastop v danskem oskarjevcu je bil nominiran za oskarja

óskarjevka   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki dobi nagrado oskar:   glavno vlogo v filmu igra letošnja oskarjevka / dvakratna oskarjevka ; oskarjevka za stransko vlogo

oskóbljati   -am dov. ( ọ̑ )
s skobljanjem narediti gladko, ravno:   oskobljati letve ; ker so se vrata napela, jih je malo oskobljal

oskóbljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. oskobljati :   oskobljiti desko

oskóden   -dna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. pomanjkljiv , nepopoln :   oskodna navodila

oskorjáva   -e ž ( ȃ )
knjiž.  obdajanje s prevleko, skorjo:   zaradi slabega izpiranja pride do oskorjave tkanine / na vejah je ledena oskorjava

oskórjiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  obdati s prevleko, skorjo:   apnenec je oskorjil mah ob slapu ; veje se oskorjijo z ivjem / zemlja se v suši oskorji  postane na površini trda
 
gastr.  že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo; gratinirati

oskóruš   in  oskorúš -a m ( ọ̑; ú )
bot.  gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš :   glog in oskoruš / jesti oskoruše

oskŕba   -e ž ( ȓ )
1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga:   otroci potrebujejo dobro oskrbo ; pri tej družini bo imel popolno oskrbo / pomočnica dobi nagrado in vso oskrbo / bolniška oskrba ; domača oskrba bolnika ; domska oskrba starih občanov / duhovna oskrba  kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje duhovnih, verskih potreb koga
2. glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati:   oskrba prebivalstva ; oskrba s kruhom / oskrba bolnika / strokovna oskrba rane / oskrba sadovnjaka / dati psa sosedu v oskrbo / otrok je bil nekaj dni v oskrbi sosedov

oskŕben   -bna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na oskrbo zlasti v domu, zavodu:   oskrbni stroški so se povečali / število oskrbnih dni je naraslo / cena oskrbnega dneva v bolnišnici, počitniškem domu

oskrbéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. narediti, da kdo dobi, kar potrebuje:   pek vsak dan oskrbi ljudi s kruhom ; oskrbeti odjemalce z mlekom ; fanta je z vsem oskrbel ; oskrbel se je z gorivom ; oskrbeti se z vodo in hrano / gnoj oskrbi rastlino s hranilnimi snovmi
2. knjiž.  biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti :   oskrbeti cevi za vodovod ; oskrbeti komu pomoč, zdravila ; to knjigo naj si vsak učenec sam oskrbi ; oskrbeti si potrebne listine
3. z aktivnostjo doseči uresničitev, nastanek česa:   on je oskrbel kraju avtobusno čakalnico ; oskrbeti novo izdajo knjige / pogreb je oskrbel in plačal sin
4. opraviti dela za zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga:   oskrbeti dojenčka ; strežnica je bolnika dobro oskrbela / soseda bom prosil, da bo jutri oskrbel mojo živino / v ambulanti so mu rano strokovno oskrbeli
● 
publ.  prevod napisov je oskrbela znana prevajalka  napise je prevedla znana prevajalka ; knjiž.  vaščani so oskrbeli spomenik padlim  dali postaviti ; publ.  glasbeno spremljavo je oskrbel domači ansambel  spremljal je domači ansambel

oskrbljênost   -i ž ( é )
lastnost, stanje oskrbljenega:   prizadevati si za oskrbljenost tržišča ; oskrbljenost zemlje s hranilnimi snovmi / knjiž.  oskrbljenost in urejeno življenje ugodno vplivata nanj  preskrbljenost

oskrbníca   -e ž ( í )
ženska, ki oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo:   oskrbnica Erjavčeve koče / cerkev mu je razkazala oskrbnica ; oskrbnica pesnikove rojstne hiše
 
star.  deklica je bila dobra oskrbnica svojih zajčkov  je dobro skrbela zanje

oskrbník   -a m ( í )
1. kdor oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo:   več let je bil oskrbnik na Kredarici
// kdor oskrbuje veliko posestvo:   grajski oskrbnik ; oskrbnik sosednjega grofa
2. zastar. upravnik , upravitelj :   oskrbnik bolnišnice, toplic

oskrbnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za oskrbo v domu, zavodu:   plačati oskrbnino ; povišati oskrbnino ; oskrbnina v bolnišnici, dijaškem domu, domu upokojencev

oskrbníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oskrbnike:   opravljati oskrbniška dela / oskrbniško osebje planinske koče

oskrbníštvo   -a s ( ȋ )
opravljanje oskrbniških del:   prevzeti oskrbništvo v planinski koči / izročiti komu oskrbništvo grajskega posestva
● 
zastar.  prošnjo je naslovil na oskrbništvo toplic  na upravo toplic

oskrboválec   -lca  [ oskərbovau̯ca tudi oskərbovalca m ( ȃ )
kdor oskrbuje:   obogatel je kot oskrbovalec armade ; ti ribiči so glavni oskrbovalci trga z ribami / delal je v kmetijski zadrugi kot oskrbovalec živine

oskrboválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oskrbovanje:   ti kraji so oskrbovalno območje za industrijska središča / oskrbovalna ladja ; oskrbovalno skladišče / opravljati na cesti oskrbovalna dela

oskrbovalíšče   -a s ( í )
kraj, kjer se s čim oskrbuje:   oskrbovališče z živili / vojaško oskrbovališče v zaledju

oskrboválka   -e  [ oskərbovau̯ka tudi oskərbovalka ž ( ȃ )
ženska, ki oskrbuje:   oskrbovalke trga z zelenjavo / socialna oskrbovalka na domu

oskrbovalnína   -e ž ( ī )
oskrbnina :   znižati oskrbovalnino ; oskrbovalnina v domu

oskrbovánec   -nca m ( á )
človek, navadno starejši, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu:   učenci so za novo leto obiskali oskrbovance ; nega oskrbovancev ; število oskrbovancev se je povečalo

oskrbovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oskrbovati:   oskrbovanje prebivalstva z živili / dobro oskrbovanje bolnikov / oskrbovanje živine / oskrbovanje nasadov / oddati posestvo v oskrbovanje  upravljanje

oskrbovánka   -e ž ( á )
ženska, navadno starejša, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu:   osemdesetletna oskrbovanka

oskrbováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kdo dobiva, kar potrebuje:   oskrbovati koga s kruhom ; oskrbovati prebivalce z zelenjavo / oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili / elektrarna oskrbuje z električno energijo širše območje ; žile oskrbujejo organe s krvjo ; oskrbovati toplarno s plinom
2. opravljati dela
a) za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga:   oskrbovati bolnika na domu ; oskrbovati dojenčka / zna oskrbovati konje
b) za ohranjanje v primernem stanju:   cestar oskrbuje cesto ; rad bi našel koga, da bi mi oskrboval hišo ; oskrbovati nasad
// upravljati:   oskrbovati premoženje mladoletnemu lastniku ; oskrbovati zapuščino / tako velikega posestva ni znal oskrbovati
3. star. opravljati 1 njegova sestra je oskrbovala gospodinjska dela / podjetje oskrbuje promet z otoki / zastar.  svojo službo je dobro oskrboval
● 
knjiž.  potrebno blago jim je on oskrboval  dostavljal, pošiljal ; knjiž.  tajnik je oskrboval tudi njegovo zasebno pošto  skrbel zanjo ; zastar.  ta profesor je oskrboval tudi učenje francoščine  je poučeval tudi francoščino

oskŕd   -i ž ( ȓ )
obrt.  koničasto kladivo za klepanje mlinskega kamna:

oskrômen   -mna -o prid. ( ó ō )
zastar. skromen :   oskromen človek / oskromen zaslužek / oskromna predmestna krčma

oskrúmba   -e ž ( ȗ )
knjiž. oskrunitev :   oskrumba spomenika / oskrumba dobrega imena

oskrunítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oskruniti:   oskrunitev pokopališča / oskrunitev časti

oskrúniti   -im dov. ( ú ȗ )
1. storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje:   oskruniti cerkev, grob ; oskruniti spomenik žrtvam fašizma, komunizma ; oskruniti trupla padlih
2. ekspr.  povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:   oskruniti komu čast ; to bi oskrunilo njeno dobro ime ; oskruniti se z zločinom
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti:   oskrunili so njene sanje ; s to besedo je oskrunil njene spomine na moža
● 
ekspr.  življenje ga še ni oskrunilo  še je pošten, nepokvarjen ; ekspr.  vojaki so mu oskrunili ženo  so jo posilili

oskrúnjati   -am nedov. ( ú )
knjiž. skruniti :   oskrunjati trupla / ne oskrunjaj spomina nanj

oskrúnjenec   -nca m ( ȗ )
ekspr.  kdor je oskrunjen:   imel se je za oskrunjenca

oskrúnjenje   -a s ( ȗ )
glagolnik od oskruniti:   oskrunjenje cerkve / rešiti truplo pred oskrunjenjem

oskrúnjenost   -i ž ( ȗ )
lastnost, stanje oskrunjenega:   oskrunjenost spomenika / ekspr.  oskrunjenost srca

oskrunjeválec   -lca  [ oskrunjevau̯ca tudi oskrunjevalca m ( ȃ )
skrunilec :   kaznovati oskrunjevalce spomenika / to so morilci, požigalci in oskrunjevalci

oskrunjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. skruniti :   oskrunjevati spomenike / oskrunjevati spomin junakov

oskúbiti   -im dov. ( ú ū )
oskubsti :   oskubiti kokoš / neurja so oskubila slamnato streho / oskubili so ga do zadnjega evra

oskúbsti   oskúbem dov. ( ú )
1. odstraniti perje:   oskubsti gos, petelina
// ekspr.  odstraniti manjše dele s česa sploh:   nabiralci cvetja so čisto oskubli lipo ; vihar je oskubel drevesa ; pren.  urednik je oskubel članek
 
ekspr.  gozdove je tako oskubel, da mora zdaj drva kupovati  posekal je v njih veliko drevja ; ekspr.  kdo te je tako oskubel  na kratko, slabo ostrigel
2. ekspr.  povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:   ta mesec so me otroci že precej oskubli ; prodajalec bi kupca rad oskubel ; pri kartanju je oskubel vse druge / oskubsti do golega

oskúten   -tna -o prid. ( ú ū )
zastar. neprijeten , zoprn :   oskuten nasmeh

ôsla   -e ž ( ó )
podolgovat kos kamna za brušenje zlasti kose:   osla dobro, slabo brusi ; nositi oslo v oselniku ; brusiti z oslo / ekspr.  kose so pele pod oslami

oslabélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje oslabelega človeka:   oslabelost bolnikov / oslabelost vida / od oslabelosti ne more stati

oslabéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati slab, onemogel:   v dolgi bolezni je oslabel ; konji so oslabeli od lakote / rastlina v taki zemlji oslabi
2. izgubiti popolnost svojih značilnosti:   napadi so oslabeli
// nav. 3. os.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   težko hodi, ker so mu zaradi dolgega ležanja noge oslabele ; oči so mu oslabele ; srce oslabi / na starost vid oslabi
♦ 
jezikosl.  samoglasnik oslabi  se izgovarja manj izrazito

oslabévati   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. slabeti :   bolnik oslabeva / veter je oslabeval v rahlo pihljanje

oslabítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oslabeti ali oslabiti:   notranja oslabitev države ; njihovo delovanje je bilo usmerjeno v oslabitev sovražnih sil

oslabíti   -ím dov. , oslábil  ( ī í )
1. povzročiti, da kdo postane slab, onemogel:   izguba krvi ga je oslabila ; lakota oslabi človeka / s trganjem listov so rastlino oslabili
2. povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti:   s tem ugovorom je oslabil njihove dokaze ; oslabiti napad
// nav. 3. os.  povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   bolezen mu je oslabila moči ; delo v neprimernih prostorih oslabi vid

oslàd   in  oslád -áda m ( ȁ á; ȃ )
bot.  travniška ali močvirska rastlina s pernatimi listi in z belkastimi cveti v socvetju, Filipendula:   čaj iz močvirskega oslada

osláden   -dna -o prid. ( á )
1. nav. ekspr.  zelo, neprijetno sladek:   osladna jed, pijača ; po grenki kavi se ji je zdela torta osladna
// nekoliko sladek:   kri ima osladen okus
2. zastar. brezokusen , neokusen :   ker ni imel soli, je bilo meso osladno
3. ekspr.  čustven, a vsebinsko prazen:   osladen film ; to je osladna zgodba / osladni pesniki
// nenaraven , izumetničen :   govoriti z osladnim glasom ; osladen nasmeh ; osladno govorjenje

osladíti   -ím dov. , osládil  ( ī í )
1. narediti sladko:   osladiti kavo ; osladiti čaj z medom
2. ekspr.  narediti kaj bolj prijetno, bolj srečno:   to srečanje mu je osladilo dan ; osladiti komu življenje / neprijetno sporočilo je osladila s prijaznimi besedami

osladkáti   -ám dov. ( á ȃ )
narediti sladko:   osladkati kavo

osládnost   -i ž ( á )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost osladnega:   osladnost kave / osladnost njenega govorjenja / osladnosti in frazarjenja ni maral

oslájati   -am nedov. ( á )
knjiž.  delati kaj bolj prijetno, bolj srečno; sladiti :   obiski so oslajali njegovo samotno življenje

oslánjati   -am nedov. ( ā )
knjiž. naslanjati :   oslanjati komolce ob kolena ; oslanjati se na ograjo / oslanjati prevod na izvirnik / preveč se oslanjaš na njegovo mnenje  preveč si odvisen od njegovega mnenja / ne gre, da bi se oslanjali na take ljudi  imeli, dobivali pomoč, podporo pri takih ljudeh

oslár   -ja m ( á )
kdor goni, vodi osla:   oslarji so poganjali osle

oslaríja   -e ž ( ȋ )
slabš.  neumno govorjenje ali ravnanje:   kakšno oslarijo si spet naredil ; takih oslarij ne bom poslušal / govoriti oslarije
// kar je neumno sploh:   take oslarije že dolgo nisem bral, gledal / napolnili so ti glavo z oslarijami  neumnimi nazori, mislimi
// v medmetni rabi  izraža negativen odnos do povedanega:   pravi, da bo pustil službo – oslarija ; spustiti se v boj s tem človekom, kakšna oslarija

oslavíti   -ím  tudi  osláviti -im dov. , oslávil; oslávljen  in  oslavljèn  ( ī í; ā ȃ )
zastar. proslaviti :   s tem dejanjem je oslavil domovino ; oslaviti svoje ime ; to je storil z namenom, da se oslavi

oslávljati   -am nedov. ( á )
knjiž. ogovarjati , naslavljati :   oslavljati koga (s) tovariš / med pripovedovanjem ga je neprenehoma oslavljala

oslè   -éta s ( ȅ ẹ́ )
ekspr. osel :   osle riga ; otovoriti osle / kakšno osle si / kot psovka  zdaj ni čas za to, ti osle

oslèc   -éca m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. rever :   oslec pri suknji
// poklopec, zaklopka (pri žepu):   poravnati oslece pri žepih

osledíti   -ím dov. , oslédi  in  oslêdi; oslédil  ( ī í )
1. lov.  izvohati sled:   pes je osledil jazbeca
2. star. najti , odkriti :   skrij denar, da ga otroci ne osledijo ; iskal je izgubljeno kokoš, osledil pa je le nekaj perja

oslepáriti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati :   pazi, da te ne bo osleparil / oslepariti koga za dobiček, pri kupčiji / ta fant jo bo osleparil, kakor je že marsikatero dekle

oslepárjenec   -nca m ( ȃ )
ekspr.  kdor je ogoljufan, prevaran:   sleparji in osleparjenci

oslepélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje oslepelega:   zaradi oslepelosti ni mogel več delati / kvariti si oči do oslepelosti

oslepéti   -ím dov. , oslépi  ( ẹ́ í )
1. postati slep:   na starost je oslepel / kot podkrepitev  naj oslepim, če lažem / oči so ji oslepele
2. ekspr.  ne moči razsodno misliti, presojati:   strast ga je tako prevzela, da je oslepel / kadar je prišla ona, je oslepel za vsa druga dekleta
3. knjiž.  postati moten, neprozoren:   če je steklo slabo, šipe oslepijo / ogledalo je oslepelo od vlage
● 
ekspr.  ali ti je pamet oslepela  zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ; ekspr.  kar oslepel je od besa  bil je zelo jezen

oslepítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oslepiti ali oslepeti:   oslepitev je bila takrat pogosta kazen / pri tej bolezni mu grozi oslepitev

oslepíti   -ím dov. , oslépi; oslépil  ( ī í )
1. narediti slepega:   oslepiti ptiče ; ujetnike so oslepili
// s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi:   žarometi so ga oslepili / gledanje v sonce ga je oslepilo
2. ekspr.  povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati:   ljubezen jo je oslepila ; zmaga ga je oslepila
♦ 
agr.  oslepiti brste, očesa  izrezati jih pred cepljenjem ali pri oblikovanju krošnje

oslépljati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. slepiti , oslepljevati :   močna svetloba ga osleplja

oslepljênec   -nca m ( é )
ekspr.  oslepljen človek:   oslepljenca so še naprej mučili

oslepljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi; slepiti :   sonce ga je oslepljevalo

oslepováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. slepiti , oslepljevati :   sonce oslepuje

oslèz   in  osléz -éza m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
bot.  zelnata rastlina, grm ali drevo z rumenimi, belimi, vijoličastimi cveti, Hibiscus:   tam raste oslez

ôslica 1   -e ž ( ó )
manjšalnica od osla:   vzel je oslico in nabrusil koso
 
obrt.  zlatarska oslica  kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; preizkusni kamen

ôslica 2   -e ž ( ó nar. vzhodno
1. kopa , kopica 1 oslica slame na dvorišču / spravljati seno, slamo v oslice / oslica drv  skladovnica
2. lesena ali zidana odprtina na strehi gospodarskega poslopja, skozi katero se spravlja seno:

oslíca 3   -e ž ( í )
samica osla:   jahati na oslici ; osel in oslica

oslìč   -íča m ( ȉ í )
1. star. osel , osliček :   oslič in volič
2. morska riba brez lusk s podolgovatim vretenastim trupom in daljšo spodnjo čeljustjo:   v ribarnici prodajajo osliče / porcija osličev

oslíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od osel:   osliček riga / vpreči, zajahati oslička
♦ 
zool.  vodni osliček  majhen sladkovodni rak, Asellus aquaticus

oslíčji   -a -e  ( ȋ )
pridevnik od oslíca:   osličje mleko

oslíniti   -im dov. ( í ȋ )
1. zmočiti s slino:   osliniti cigaretni papirček ; osliniti znamko ; osliniti si prst / polž oslini kamen / žival mora krmo dobro prežvečiti in osliniti
2. ekspr. udariti :   še eno tako reci, pa te bom oslinil

oslojíti   -ím dov. , oslójil  ( ī í )
teh.  prekriti s slojem česa:   oslojiti ploščo

oslómba   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. pomoč , podpora :   pri njem je iskala oslombo ; uporniki so imeli oslombo v vojaških silah sosednje države

oslòn   -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od osloniti:   oslon na zid / oslon na tradicijo
2. knjiž. naslonjalo , naslonilo :   obložiti oslon z blazino / naslonil se je na oslon pri stražnem stolpu
3. zastar. pomoč , podpora :   on je bil njen oslon in up

oslóna   -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. naslonjalo , naslonilo :   sedel je v naslanjaču in se s komolcem opiral na oslono / oslona stola, zofe
2. zastar. pomoč , podpora :   dajati komu moralno oslono

osloníti   oslónim  stil.  -ím dov. , oslônil  stil.  oslónil  ( ī ọ́, í )
knjiž. nasloniti :   osloniti puško na deblo / osloniti glavo na roke ; osloniti se na vrata / prevodi so se zelo oslonili na izvirnik / trditve je oslonil na trdne dokaze  naredil odvisne od njih / na koga se boš v težavah oslonil  pri kom boš poiskal, dobil pomoč, podporo

ôslov   -a -o  stil.  ôslov -ôva -o prid. ( ó; ó ó )
nanašajoč se na osle:   glasno oslovo riganje
 
ekspr.  prepirati se za oslovo senco  za nepomembne, nevažne stvari

oslovína   -e ž ( í )
usnje iz oslove kože:   opna na bobnu je iz oslovine

oslôvski   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na osle:   dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr.  oslovska trma
● 
ekspr.  oslovski most  prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo ; šol. žarg.  oslovski most  Pitagorov izrek ; oslovska klop  nekdaj  navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci ; star.  napisati na oslovsko kožo  pergament ; ekspr.  knjige, zvezki imajo oslovska ušesa  imajo zavihane, zmečkane ogle
♦ 
arhit.  oslovski hrbet  gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen ; med.  oslovski kašelj  nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih

oslôvstvo   -a s ( ō knjiž.
1. dejstvo, da je žival osel:   osel se ni pritoževal zaradi svojega oslovstva
2. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost :   Osel gre le enkrat na led. – Baš to je oslovstvo  (O. Župančič)

osluškovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od osluškovati:   previdno oprezovanje in osluškovanje / osluškovanje pljuč ; priprava za osluškovanje

osluškováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. poslušati :   zver vohlja in osluškuje, preden pride iz brloga
2. med.  preiskovati organe s poslušanjem; avskultirati :   osluškovati pljuča, srce / zdravnik ga je dolgo osluškoval

oslutíti   in  oslútiti -im dov. ( ī ú ū )
knjiž. zaslutiti :   v tem trenutku je šele oslutil pomembnost odločitve

osmák   -a m ( á )
star.  jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke; osmerak :   ustreliti osmaka
♦ 
agr.  koruza, katere storži imajo zrna samo v osmih vrstah

ósmanski   tudi  osmánski -a -o prid. ( ọ̑; ȃ )
knjiž.  nanašajoč se na staro Turčijo; turški :   upadanje osmanske moči / osmanska država

osmégniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar.  dotakniti se, oplaziti:   Vihar je bil skoraj mimo, kakor da je le osmegnil ta gozd  (D. Debič)

osméhniti se   -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  nasmehniti se:   v zadregi se je osmehnil

osméliti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. opogumiti , ohrabriti :   njegove besede so me osmelile ; osmelil sem se in vprašal

osmér   -a -o štev. ( ẹ̑ )
ki je osmih vrst:   v sprevodu stopajo osmere narodne noše
 
star.  v spremstvu osmerih huzarjev  osmih

osmerák   -a m ( á )
lov.  jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke:   ustreliti osmeraka / nepravilni osmerak  ki ima na enem rogu štiri odrastke, na drugem pa manj

osmérec   in  osmêrec -rca m ( ẹ̑; ȇ )
1. šport.  tekmovalni čoln za osem veslačev in krmarja:   tekmovanje osmercev
2. geom.  telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov; oktaeder :   prostornina osmerca
♦ 
lit.  verz z osmimi zlogi

osmérica   -e ž ( ẹ̑ )
skupina osmih oseb:   osmerica pred njimi je postavila nosila na tla / uvrstiti se v najboljšo osmerico

osmérka   -e ž ( ẹ̑ )
1. biblio.  velikost grafičnega dela z višino do 25 cm; oktav :   knjiga je izšla v osmerki [8] / mala, velika osmerka / format osmerke
2. nav. mn., alp.  dereza z osmimi konicami:   navezati si osmerke

osméro   -ih  tudi  -- štev. ( ẹ̑ )
skupina osmih enot
a) pri množinskih samostalnikih:   osmero mladih oči strmi v mrak
b) pri drugih samostalnikih:   imel je osmero otrok
 
rel.  osmero blagrov  povzetek krščanskega moralnega nauka

osmero...   prvi del zloženk
nanašajoč se na število osem:   osmerokotnik, osmerostran

osmerokóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima osem kotov:   osmerokotne ploščice na tleh / osmerokotna stavba

osmerokótnik   -a m ( ọ̑ )
geom.  lik, ki ima osem kotov:   narisati osmerokotnik

osmerostòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
vrsta iz osmih vštric stoječih ali korakajočih oseb:   prvi osmerostop zavija desno / korakati v osmerostopih

osmerostrán   in  osmerostràn -ána -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima za osnovno ploskev osmerokotnik:   osmerostrana stavba
 
geom.  osmerostrana piramida, prizma

osméšenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od osmešiti:   navdajal ga je strah pred osmešenjem / osmešenje napak

osméšiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da je kdo smešen, ponižan:   napravil mi je škodo, zdaj me hoče pa še osmešiti ; osmešil ga je pred ravnateljem ; s takim ravnanjem se boš samo osmešil pred njim
// narediti, da kaj izgubi vrednost, pomen:   osmešil je njihovo početje

osmetíti   -ím dov. , osmétil  ( ī í )
knjiž. nasmetiti :   osmetiti tla

ôsmi   -a -o štev. ( ó )
ki v zapovrstju ustreza številu osem:   osmi [8.] maj ; pismo z dne 8. oktobra ; bil je osmi na cilju ; ob osmi (uri)  8 h 20 h ; v osmem letu ; kralj Henrik VIII. / osmi del celote  osmina
 
nar.  včeraj smo imeli osmi dan za njim  osmino ; ekspr.  naložila si je osmi križ  osemdeset let je (bila) stara ; star.  osma šola  osmi razred nekdanje gimnazije

osmíca   -e ž ( í )
1. pog.  številka osem:   napisati osmico / na tej progi vozi osmica  tramvaj, avtobus številka osem / pog.  izpuliti osmico  modrostni zob
// kar je temu podobno:   gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah
2. igralna karta z osmimi znaki:   igralec ima karovo osmico
3. nar. zahodno  začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino:   včeraj so pri sosedu odprli osmico ; osmica bo odprta ves teden
♦ 
agr.  privezati drevesce h kolu na osmico  tako, da ima trak obliko številke osem ; lov.  osmica  šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami ; šport.  osmica  element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga ; voziti osmico

ôsmič   prisl. ( ó )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na osmem mestu:   sedemkrat je zgrešil, šele osmič je zadel

osmíčast   -a -o prid. ( í )
podoben številki osem:   osmičasta oblika / osmičast okras na kamniti plošči

ósmij   -a m ( ọ́ )
kem.  redka, trda, težko taljiva najtežja kovina, element Os:   gramofonska igla iz osmija

osmína   -e ž ( í )
1. del na osem enakih delov razdeljene celote:   dobiti osmino vsote
2. etn.  pogostitev osmi dan po pogrebu:   povabiti na osmino ; bogata osmina
♦ 
geom.  osmina kroga ; rel.  osmina  čas osmih dni po prazniku, ko se v liturgiji še delno nadaljuje praznovanje ; božična osmina ; šport.  osmina finala  izločilno tekmovanje za nastop v četrtfinalu

osmínka   -e ž ( ȋ )
del na osem enakih delov razdeljene merske enote, navadno kot samostojna mera:   naročiti osminko vina / prosim, osminko rženega kruha / prazna osminka
 
glasb.  osmina celinke ; pavza osminka
// nav. ekspr. osmina :   dobil je osminko vsega

osmínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osmino:   osminska delitev / osminska steklenica

osmislítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osmisliti:   osmislitev človekovega bivanja ; osmislitev boja, življenja / glavni junak se bori za svojo osmislitev / podkrepitev in osmislitev umetnosti / znanstvena osmislitev vzrokov in posledic  utemeljitev, upravičenost

osmísliti   -im dov. ( ī ȋ )
knjiž.  dati smisel, končni cilj:   osmisliti svet, v katerem živimo ; osmisliti svoje življenje / njegova požrtvovalnost se je s tem osmislila
// utemeljiti , upravičiti :   osmisliti darilo ; idejno, teoretično osmisliti

osmísljenje   in  osmíslenje -a s ( ȋ )
glagolnik od osmisliti:   osmisljenje življenja

osmislováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  dajati smisel, končni cilj:   te vrednote mu osmislujejo življenje

osmíški   -a -o prid. ( ȋ )
mat.  ki ima za osnovo število osem:   osmiški sestav

osmíšljanje   -a s ( í )
glagolnik od osmišljati:   človekova potreba po osmišljanju / osmišljanje zahtev  utemeljitev, upravičenost

osmíšljati   -am nedov. ( í )
knjiž.  dajati smisel, končni cilj:   osmišljati svoja prizadevanja ; skrb za otroke je osmišljala njeno življenje
// utemeljevati , upravičevati :   osmišljati teorije ; to osmišlja družbeno vlogo umetnika

osmíšljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od osmisliti:   prizadevati si za svoje človeško osmišljenje

osmódek   -dka m ( ọ̑ )
1. osmojeni del česa:   osmodek dogorevajoče trske
2. knjiž., ekspr.  neumen, nespameten človek:   kar reče ta osmodek, ni vredno upoštevati

osmodíti   -ím dov. , osmódil  ( ī í )
1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:   plamen je osmodil zidove ; ob sveči si je osmodil lase / strela je osmodila vrh drevesa
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:   slana je osmodila travo, žito
2. ekspr. opeči :   sonce ga je hudo osmodilo
● 
ekspr.  pri kupčiji ga je osmodil za precejšnjo vsoto  ogoljufal, prevaral ; ekspr.  z vso silo ga je osmodil po glavi  udaril
♦ 
agr.  osmoditi prašiča  s smojenjem odstraniti ščetine z njega

osmójek   -jka m ( ọ̑ )
kar je osmojeno:   osmojke, ki nastanejo pri likanju, je treba izprati z mrzlo vodo ; črni osmojki

osmolíti   -ím dov. , osmólil  ( ī í )
1. prepojiti, premazati s smolo:   osmoliti nit / osmoliti čoln, tla / pri smreki si je osmolil obleko
2. ekspr. udariti :   osmolila ga je okrog ušes

osmoljênec   -nca m ( é )
kdor ima smolo pri tekmovanju:   največji osmoljenec med našimi reprezentanti je bil, ker se mu je že pri prvi dirki pokvaril motor

osmoljênka   -e ž ( é )
ženska, ki ima smolo pri tekmovanju:   največja osmoljenka sezone ; osmoljenka prvenstva, tekme

osmošólec   -lca m ( ọ̑ )
učenec osmega razreda:   precej osmošolcev se je odločilo, da bodo nadaljevali šolanje na gimnaziji
// nekdaj  učenec osmega razreda gimnazije:   osmošolci so se pripravljali na maturo

osmošólka   -e ž ( ọ̑ )
učenka osmega razreda:   osmošolci in osmošolke
// nekdaj  učenka osmega razreda gimnazije:   osmošolke so se pripravljale na maturo

osmošólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osmošolce:   popravljati osmošolske naloge / osmošolske priprave na maturo

osmótičen   in  ozmótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na osmozo:   osmotični pojavi / osmotični tlak

osmótski   in  ozmótski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osmozo:   osmotske tvorbe / osmotski tlak

osmóza   in  ozmóza -e ž ( ọ̑ )
fiz., kem.  pronicanje topila in raztopljenih snovi z majhnimi molekulami skozi polprepustno membrano:   zakoni osmoze / obratna osmoza  prehajanje snovi skozi polprepustno membrano v smeri večje koncentracije te snovi ; pren., publ.  plemenska, rasna osmoza

osmózen   in  ozmózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
osmotski :   osmozni pojavi / osmozni tlak

osmradíti   -ím dov. , osmrádil; osmrajèn  ( ī í )
zasmraditi :   odtočni kanali najbolj osmradijo mesto ; takoj ko je vstopil, je osmradil stanovanje

osmŕkati se   -am se dov. ( r̄ ȓ )
knjiž.  usekniti se:   osmrkal se je in si obrisal solze / osmrkati si nos

osmŕten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je, nastopa ob smrti:   osmrtni znaki / osmrtni govor ; osmrtno obvestilo

osmŕtnica   -e ž ( ȓ )
obvestilo o smrti koga, navadno tiskano:   vsak dan pregleda vse osmrtnice ; poštar jim je prinesel osmrtnico / med prazniki objavljajo osmrtnice po radiu

osmúkati   -am  tudi  osmúčem dov. ( ú )
s smukanjem, trganjem odstraniti:   osmukati jagode, ribez ; osmukati liste z vej / martinček si osmuka kožo, ko se plazi skozi grmovje
// s smukanjem narediti, da česa ni več na čem:   osmukati lan, stebla / ekspr.  veter je osmukal drevesa
● 
ekspr.  videti je, da ga hočejo popolnoma osmukati  izrabiti, izkoristiti
♦ 
rib.  osmukati drstnice  iztisniti iz njih ikre in mleček

osmukávati   -am nedov. ( ȃ )
s smukanjem, trganjem odstranjevati:   zajci osmukavajo klasje
 
ekspr.  kar dobro jih osmukavajo  izrabljajo, izkoriščajo

osmúkniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. s smukanjem, trganjem odstraniti:   osmukniti jagode, liste
2. ekspr. oplaziti , oprasniti :   veja ga je osmuknila po licu / konja je osmuknil z vajetmi

osmúliti   -im dov. , tudi  osmulíla  ( ú ū )
knjiž. osmukati :   osmuliti poganjke / konj je osmulil najlepše klasje  omulil

osnážiti   -im dov. ( á ȃ )
1. odstraniti umazanijo, prah:   osnažiti čevlje, obleko ; osnažiti stanovanje
 
ekspr.  brivec ga že čaka, da ga osnaži  obrije
2. očistiti , otrebiti :   osnažiti piščanca, ribe

osník   -a m ( í )
klin, ki preprečuje, da kolo ne pade, zdrsne z osi:   vtakniti osnik v os
 
obrt.  sveder za vrtanje lukenj v osi

osnôva   -e ž ( ȏ navadno s prilastkom
1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa:   navodila so osnova za izpolnjevanje načrta ; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede  podlaga ; duhovne, idejne osnove gibanja ; moralne osnove sodobne družbe ; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi  podlago / publ.:  delovati na osnovi pravilnika ; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja ; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril  z objektivnimi merili
// kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa:   materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije
// kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto:   ta zakonski člen je osnova naših zahtev ; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove  je neupravičena, neutemeljena ; za tako ravnanje ni nobene osnove  razloga, vzroka
// kar služi za presojanje, vrednotenje česa:   osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova  količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek ; pokojninska osnova  povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina
2. bistvena sestavina:   osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina
3. nav. mn.  bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema:   osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale
4. jezikosl.  s pripono razširjeni koren besede:   naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova ; nadomestna osnova  ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev ; nedoločniška, sedanjiška osnova
5. tekst.  sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete:   nategniti osnovo
// osnovne niti:   osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova
● 
knjiž.  družina je osnova človeške družbe  osnovna celica ; knjiž.  hiša ima trdno osnovo  temelje ; pog.  po zvišanju ima 1.500 evrov osnove  osebnega dohodka, brez kakih dodatkov ; ekspr.  njene besede so brez vsake osnove  so izmišljene, neresnične ; zastar.  sodeloval je pri osnovi društva  ustanovitvi ; zastar.  osnova romana  osnutek, načrt ; publ.  akcija je bila že v osnovi napačna  v začetku, od začetka ; publ.  to pomeni v osnovi isto  pravzaprav, dejansko
♦ 
agr.  krmna osnova  vsa razpoložljiva krma ; biol.  dedna osnova  gen; skupek vseh genov organizma ; gastr.  kostna osnova  kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak ; mat.  korenska osnova  število, iz katerega se računa koren ; logaritemska osnova  število, na katerem temelji logaritemski sistem ; osnova potence  število, ki se potencira ; osnova številskega sistema  število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda ; obrt.  vezilna osnova  blago, na katerem se veze ; petr.  osnova  glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat

osnoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
zastar. ustanoven :   osnovalni zbor

osnovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od osnovati:   osnovanje društva / želja po osnovanju lastne države

osnovánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost osnovanega:   verjeti v osnovanost idej / ugotovili so osnovanost pritožbe  utemeljenost, upravičenost

osnovátelj   -a m ( ȃ zastar.
1. ustanovitelj , utemeljitelj :   on je osnovatelj klinike / osnovatelj smučarskih poletov
2. prireditelj , organizator :   osnovatelji zborovanja

osnováti   osnújem dov. , osnovál  ( á ú )
1. knjiž. ustanoviti :   osnovati društvo, stranko ; na šoli so osnovali več krožkov ; osnoval se je nov odbor
// ustvariti :   osnovati (si) dom, družino / osnovati si pojme o svetu
// postaviti , utemeljiti :   ta filozof je osnoval svoj nauk, nazor
2. zastar. narediti , izdelati :   osnoval je podroben načrt ; on že ne bi mogel kaj takega osnovati
3. zastar. prirediti 1 , organizirati :   osnovati izlet, zborovanje
● 
zastar.  o tem dogodku je osnoval pesem  spesnil, napisal ; zastar.  kar je osnoval v svoji glavi, je tudi dokončal  kar si je zamislil ; zastar.  v tem času so se osnovala nova mesta  nastala, se razvila

osnôven   -vna -o prid. , osnôvnejši  ( ȏ )
1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa:   osnovni strokovni izrazi ; osnovni biografski podatki ; osnovni pojmi iz matematike ; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo ; osnovna pravila igre / osnovna načela
2. ki je po pomembnosti na prvem mestu:   osnovna dejavnost podjetja ; osnovna dolžnost, naloga ; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo ; osnovni vzrok za kaj  glavni ; to je njegova osnovna napaka  velika, glavna / osnovna hrana ; osnovna živila
// ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši:   osnovna misel romana ; osnovne poteze glavnega junaka / publ.  osnovna točka dnevnega reda  glavna, prva
3. ki predstavlja osnovo, temelj česa:   brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
// v zvezi osnovna šola   obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo:   dokončati osnovno šolo ; nižji in višji razredi osnovne šole / devetletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
// v socializmu, v zvezi osnovna organizacija   najmanjša organizacijska enota:   osnovna mladinska organizacija
4. ki je bistvena sestavina česa:   osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
5. teh.  ki je v določenem procesu prvi:   osnovni nanos laka, malte ; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ 
agr.  osnovno gnojenje  prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast ; biol., bot.  osnovno tkivo  rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije ; ekon.  osnovni kapital  kapital, ki je naložen v delovna sredstva ; osnovna glavnica  glavnica brez rezervnih skladov in dobička ; osnovna sredstva  zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti ; fiz.  osnovni delec ; osnovni naboj  najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi ; osnovne barve  tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva ; osnovna konstanta  konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo ; geogr.  osnovna karta  karta, izdelana na osnovi terenske meritve ; geom.  osnovna ploskev, stranica ; osnovna projekcijska ravnina  vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu ; glasb.  osnovni ton  najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino ; jezikosl.  osnovni pomen besede  pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene ; osnovna in določilna beseda zloženke ; osnovna stopnja pridevnika ali prislova  oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova ; mat.  osnovna množica  množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale ; osnovne računske operacije  seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje ; med.  osnovna presnova  presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju ; min.  osnovna celica  najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi ; obrt.  osnovne petlje  prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje ; pravn.  osnovne človekove pravice  človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo ; šol.  posebna osnovna šola  nekdaj  osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke ; šport.  osnovna črta  črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira ; teh.  osnovne enote  enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot ; tekst.  osnovni valj  del statev, na katerem je navita osnova ; osnovne niti  podolžne niti v tkanini ; zool.  osnovni tip  značilni predstavnik kake živalske skupine

osnôvnica   -e ž ( ȏ )
1. geom.  osnovna stranica ravninskega lika:   osnovnica trapeza, trikotnika ; dolžina osnovnice / osnovnica projekcijskega sistema  presečnica osnovnih projekcijskih ravnin
2. knjiž. osnova , podlaga :   materialna osnovnica družbe / vse kaže, da so nekatere osnovnice romana neresnične  osnovne črte, sestavine

osnôvnik   -a m ( ȏ )
jezikosl.  oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova:   lastnosti samostalnikov se lahko izražajo v osnovniku, primerniku ali presežniku

osnovnošólec   -lca m ( ọ̑ )
učenec osnovne šole:   zborovanja so se udeležili gimnazijci in osnovnošolci

osnovnošólka   -e ž ( ọ̑ )
učenka osnovne šole:   slovensko himno je zapela osnovnošolka ; nastop skupine osnovnošolk ; osnovnošolci in osnovnošolke

osnovnošólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osnovno šolo:   osnovnošolska mladina / osnovnošolski učni predmeti ; osnovnošolska berila / osnovnošolski učitelj / ima osnovnošolsko izobrazbo / ekspr.  naredil je osnovnošolsko napako  veliko, začetniško

osnútek   -tka m ( ȗ )
1. sestavek, navadno pisni, ki še ni dokončno izoblikovan:   napisati, sestaviti osnutek ; zakonski osnutek ; osnutek statuta, ustave / idejni osnutek za roman / delo je šele v osnutku
 
knjiž.  vsa stvar je šele v osnutku  se je šele začela
// risba, skica, ki približno podaja videz kakega objekta, predmeta:   izdelati osnutek za kostume in dekoracijo / od osnutka do spomenika je dolga pot
2. tekst.  sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete; osnova :   nategniti osnutek
// osnovne niti:   osnutek je navadno iz drugačnega materiala kot votek

osnúti   osnújem dov. ( ú )
star.  narediti osnutek:   osnuti članek / osnuli so otroški vrtec  ustanovili

osobít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. poseben , nenavaden :   osobita ljubezen do knjig ; obleka iz osobitega blaga

osóčiti se   -im se dov. ( ọ́ ọ̑ )
postati sočen:   borovnice se med vkuhavanjem osočijo ; po dežju so se grozdne jagode osočile

osója   -e ž ( ọ̄ )
nav. mn.  kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca:   na osoji je ležal sneg ; na osojah je steza izginila ; osoje in prisoje

osójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
obrnjen, usmerjen od sonca:   kuhinja je na osojni strani hiše ; na osojnih pobočjih je še sneg

osokôliti   -im  in  osokóliti -im dov. ( ō ȏ; ọ̑ )
knjiž. opogumiti , ohrabriti :   zmaga jih je osokolila za nadaljnji boj ; osokolil se je in vprašal

osolíti   -ím dov. , osólil  ( ī í )
narediti slano:   osoliti juho, krompir / ko slanike stresejo iz mreže, jih takoj osolijo  nasolijo ; pren., ekspr.  svoje pripovedovanje je osolil z dovtipi
● 
ekspr.  prenočevanje so jim dobro osolili  morali so dosti plačati zanj

osolzíti   -ím  [ osou̯ziti dov. , osôlzil  ( ī í )
knjiž.  zmočiti s solzami:   osolziti robec / slovo jim je osolzilo oči ; oči so se mu osolzile

osónčenje   -a s ( ọ̑ )
osončenost :   tudi osončenje vpliva na oblikovanje zgradb

osónčenost   -i ž ( ọ̑ )
obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki:   zaradi ugodne osončenosti je kraj primeren za turizem

osónčiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
obdati s sončno svetlobo:   sonce je osončilo drevored ; pren., ekspr.  smehljaj mu je osončil obraz

osónčje   -a s ( ọ̑ )
astron.  Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega:   raziskovati nastanek osončja
// prostor, v katerem so ta telesa:   pripravljajo načrte za polete v osončje

osorêj   prisl. ( ȇ )
star.  ob tem času, ob tej uri:   jutri osorej ne bo več živ / vrne se ob letu osorej

osóren   -rna -o prid. , osórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju:   osoren človek ; do vseh je neprijazna, skoraj osorna ; osorno dekle
// ki vsebuje, izraža tak odnos:   odgovoril mu je z osornim glasom ; ima osoren pogled ; osorno govorjenje, vedenje
2. zastar. neprijeten , pust 2 osoren kraj ; osorno vreme / pihal je osoren veter  mrzel

osórnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost osornega človeka:   njegova osornost jo je preplašila / fantov obraz je izražal osornost / ni vajen take osornosti  osornega vedenja, ravnanja
 
zastar.  osornost vremena mu je kvarila dobro voljo  neprijetno, pusto vreme

osovráženost   -i ž ( ȃ )
stanje osovraženega človeka:   zavedal se je svoje osovraženosti

osovražíti   in  osovrážiti -im,  in  osovrážiti -im dov. ( ī á ȃ; ā ȃ )
zasovražiti :   vaščani so ga zaradi tega dejanja osovražili ; pri ljudeh se je osovražil / osovražiti zemljo / knjiž.  osovražiti otroku šolo  pristuditi

ospel   gl. osuti se

osporávati   -am nedov. ( ȃ )
zastar.  zanikovati, ne priznavati:   osporavati dejstva ; osporavali so mu pravico do posestva ; nihče ne more osporavati te ugotovitve

osprédje   -a s ( ẹ̑ )
1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa:   miza stoji v ospredju odra ; ospredje ustne votline ; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika ; star.  obnovili so samo ospredje hiše  fasado, pročelje / prebil se je v ospredje, da bi bolje videl ; stopila sta nekoliko v ospredje  naprej
 
vet.  ospredje psa  prsi s pleči in sprednjimi nogami
// knjiž.  kraj, prostor pred čim:   ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem
2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje   postajati pomemben, pereč:   gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje ; problem manjšin spet stopa v ospredje
● 
publ.  postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju  dajati prednost, poudarjati ; pog.  zmeraj rine v ospredje  hoče biti prvi, upoštevan ; publ.  biti v ospredju pozornosti  v središču pozornosti

osprédnji   -a -e prid. ( ẹ̑ )
knjiž. bistven , pomemben , poglaviten :   osprednji življenjski problemi ; osprednje človeške vrednote

osrámje   -a s ( ȃ )
anat.  predel ob zunanjih spolovilih:   izpuščaj na osramju

osramočênje   -a s ( é )
glagolnik od osramotiti:   ni ga mogel obvarovati osramočenja ; prizanesti z osramočenjem
// občutek sramu:   obšlo ga je osramočenje ; z osramočenjem je mislil na svoje ravnanje

osramočênost   -i ž ( é )
lastnost, stanje osramočenega človeka:   težko je prenašal svojo osramočenost ; mešanica jeze in osramočenosti
 
prevzela ga je osramočenost pred samim seboj  postalo ga je sram

osramočeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. sramotiti :   neprestano jo osramočuje / taka dejanja jih ponižujejo in osramočujejo

osramotíti   -ím dov. , osramótil  ( ī í )
s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja vzeti komu ugled:   že večkrat ga je osramotil ; s temi besedami ga je osramotil pred vsemi ; javno osramotiti ; dobro se je pripravil, da se ne bi osramotil pred profesorjem / s tem dejanjem je osramotil svoje ime
// spraviti v zelo neprijeten položaj:   s svojim vedenjem ga je zelo osramotila
// povzročiti pri kom občutek manjvrednosti ali krivde:   z nesebično pomočjo staršem je osramotil svoje brate ; s svojim uspehom je osramotil vse tekmece

osranè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
vulg.  bojazljiv, strahopeten človek:   ta osrane si še spregovoriti ni upal

osranè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
vulg.  bojazljiv, strahopeten človek:   kaj bo naredilo to osrane / kot psovka  osrane prekleto

osránec   -nca m ( á )
vulg.  kdor je umazan z blatom, iztrebki:   malega osranca je postavila v kad
// bojazljiv, strahopeten človek:   na te osrance se ne moreš zanesti, preveč se bojijo / kot psovka  še tega si ne upaš, osranec

osráti   osérjem dov. , osêrji oserjíte  ( á ẹ́ )
1. vulg.  z iztrebljanjem umazati:   krava je osrala ograjo ; živina se je osrala po nogah
2. nizko  vzeti ugled, osramotiti:   osral me je pri vseh znancih

osrčeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. opogumljajoč , hrabrilen :   hvaležen mu je bil za njegove osrčevalne besede

osrčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. opogumljati , hrabriti :   osrčevali so ga, da v mestu ne bo osamljen ; osrčevala se je z mislijo, da je tak izpit opravilo že veliko ljudi / osrčevala ga je, naj se uči, da bo v življenju kaj dosegel  spodbujala

osŕčiti   -im dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. opogumiti , ohrabriti :   njihova hladnokrvnost jih je osrčila ; nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje

osŕčje   -a s ( ȓ )
1. predel prsnega koša pred srcem:   čutiti bolečine v osrčju
// zastar. srce 1 nož mu je porinil naravnost v osrčje
2. knjiž., navadno s prilastkom središče :   oblikovanje mestnega osrčja ; osrčje gozda, dežele / ekspr., z oslabljenim pomenom:  iti v osrčje gor ; življenje v osrčju narave  v naravi / hiša stoji v osrčju doline  sredi doline
 
agr.  srednji, najmlajši listi solate, zelja
// ekspr. notranjost , notranjščina 2 iz osrčja ladje je bilo slišati glasbo / vrtati v osrčje zemlje
3. knjiž., navadno s prilastkom bistvo , jedro :   miselno osrčje povesti ; poseči v osrčje problema / omenjene tri pesmi so osrčje njegove pesniške zbirke

osŕčnik   -a m ( ȓ )
anat.  vrečica, ki obdaja srce:   vnetje osrčnika

osrečeválec   -lca  [ osrečevau̯ca tudi osrečevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor osrečuje:   imenovali so ga osrečevalec človeštva

osrečeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. osrečujoč :   osrečevalen pogled ; osrečevalne besede

osrečeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da je kdo srečen:   vse to človeka osrečuje ; zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala
// ekspr. razveseljevati :   vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo / iron.  spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem

osrečítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osrečiti:   trudil se je za njeno osrečitev ; osrečitev človeštva

osréčiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, povzročiti, da postane kdo srečen:   želi ga osrečiti ; njena ljubezen ga je osrečila
// ekspr. razveseliti :   darilo jo je osrečilo

osrédek   -dka m ( ẹ̑ )
1. star. središče , center :   mesto je bilo osredek kulturnega življenja / osredek novele je spor med očetom in sinom  jedro
2. star.  otok, zlasti na reki:   peljati se s čolnom na osredek / osredek na jezeru
3. nar.  nezoran del sredi ogona:   razorati osredek
♦ 
gozd.  gozd, navadno manjši, obdan z gozdom drugega lastnika

osréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
osrednji :   osreden prostor v hiši / osredna oseba v romanu

osredíniti   -im dov. ( í ȋ )
usmeriti prizadevanje, aktivnost; osredotočiti :   vse moči je osredinila v to delo ; osrediniti pozornost na aktualne probleme ; osrediniti se na pomembne zadeve / osrediniti se na dihanje / svoje ustvarjanje je osredinil na roman in dramo ; osrediniti se na perečo problematiko
// dati, postaviti v sredino, središče:   usodo glavnega junaka je v povesti osredinil

osredínjati   -am se nedov. ( í )
usmerjati prizadevanje, aktivnost; osredotočati :   osredinjati pozornost na pomembna vprašanja ; strateško načrtovanje se osredinja na opredeljevanje smernic razvoja organizacije ; osredinjati se na spodbujanje učenja
// dajati, postavljati v sredino, središče:   zadnjo številko revije osredinja intervju z znanim profesorjem

osréditi   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osredotočiti :   industrijo so osredili v večjih krajih / vse svoje misli je osredil na to vprašanje ; čete so se osredile okoli mesta / v takem hrupu se ni mogoče osrediti  se zbrati
 
teh.  osrediti kolo  centrirati

osrédje   -a s ( ẹ̑ knjiž.
1. središčni del:   valovi so se zaganjali v osredje ladje / osredje sestavka je ocena sodobne poezije  jedro
// kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina , središče :   osredje mesta se je zelo spremenilo ; pren.  biti v osredju dogajanja, zanimanja
2. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje :   rad bi se iztrgal iz tega osredja ; živi v neprimernem osredju / družbeno, meščansko, proletarsko osredje

osrédnje...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osrednji:   osrednjeslovenski, osrednještajerski

osrédnjeslovénski   -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na osrednjo Slovenijo:   osrednjeslovenska regija

osrédnji   -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. ki je, se nahaja v sredi, središču:   osrednji del mesta ; osrednji prostor v hiši ; osrednja lega predmeta / osrednji del kolesa
2. ki deluje, vodi iz središča:   osrednji odbor, organ ; osrednja vlada ; osrednje vodstvo stranke / osrednje gledališče  najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev
3. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti:   osrednji problemi gospodarske politike ; osrednja oseba v romanu ; nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije ; osrednja tema v razpravi ; osrednje vprašanje / publ.  posvetiti čemu osrednjo pozornost  največjo
♦ 
anat.  osrednji kanal  kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino ; osrednje živčevje  živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu ; biblio.  osrednji katalog  centralni katalog ; šol.  osrednja šola  osnovna šola s podružničnimi šolami

osrédnjost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost osrednjega:   poudariti osrednjost lege predmeta / osrednjost njegove vloge

osrédnost   -i ž ( ẹ̑ )
osrednjost :   zaradi osrednosti njegove vloge so vse druge osebe ostale v ozadju

osredotóčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od osredotočati:   osredotočanje industrije na severu države

osredotóčati   -am nedov. ( ọ́ )
1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju:   težko industrijo osredotočajo na jugu države ; vojaške enote so začeli osredotočati ob meji
// združevati na enem mestu, usmerjati v središče:   vso oblast hoče osredotočati v svojih rokah ; osredotočati vodenje delavskega gibanja
2. v zvezi z na   usmerjati prizadevanje, aktivnost:   tedanji čas jih je osredotočal na kulturno področje ; pri svojem delu se osredotoča zlasti na reševanje gospodarskih problemov

osredotóčenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od osredotočiti:   osredotočenje prometa ; osredotočenje sredstev za nov poslovni objekt / osredotočenje funkcij, oblasti / za tako delo je potrebno popolno osredotočenje  zbranost

osredotóčenost   -i ž ( ọ̑ )
značilnost osredotočenega:   osredotočenost delavstva v industrijskih središčih / osredotočenost sil v kaj / v delu se kaže pisateljeva osredotočenost na ljubezensko problematiko / z vso osredotočenostjo se je lotil dela  zbranostjo

osredotočeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. osredotočati :   osredotočevati čete na določenem kraju / leposlovno delovanje se je takrat osredotočevalo v Ljubljani / svoje zanimanje osredotočuje na književnost

osredotočítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osredotočiti:   osredotočitev industrije v večjih središčih ; osredotočitev vojaških sil na obmejnem ozemlju / osredotočitev vseh sil v kaj / z osredotočitvijo na najboljša dela bi dobili popolnejšo pisateljevo podobo / pri študiju je potrebna popolna osredotočitev  zbranost

osredotóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. povečati količino, množino česa na določenem mestu, območju:   poveljstvo je osredotočilo čete v bližini nasprotnikovih položajev ; ves kapital se je osredotočil v rokah peščice ljudi
// združiti na enem mestu, usmeriti v središče:   osredotočiti funkcije ; njeno življenje se je osredotočilo okoli doma / knjiž.  vsi pogledi so se osredotočili v tisto smer  obrnili, uprli / osredotočiti pozornost, prizadevanje
2. v zvezi z na   usmeriti prizadevanje, aktivnost:   razmere so jih osredotočile na gospodarska vprašanja ; popolnoma se je osredotočil na nalogo
 
publ.  osredotočiti vse napore v izgradnjo boljše družbe  zelo si prizadevati, se potruditi za

osrénica   in  osreníca -e ž ( ẹ̑; í )
alp.  ledena, skorjasta plast na površini snega, navadno tanjša:   na pršiču se je naredila osrenica ; hoja po osrenici je zelo težavna

osréniti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
povzročiti, da se naredi sren:   sonce in veter osrenita le zgornjo plast snega ; sneg se je osrenil

osrepéti   -ím dov. , osrêpi  in  osrépi  ( ẹ́ í )
knjiž.  postati srep:   pogled mu je nenadoma osrepel

osréžiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
povzročiti, da se naredi srež:   mraz je osrežil sneg ; hribi so se osrežili / obrvi so se mu od vlage osrežile

óst   ž ( ọ̑ )
1. zelo zožen, priostren končni del česa; konica :   naperiti ost v koga ; odkrhniti, odlomiti ost ; kovinska ost ; ost kopja, meča, sulice, trnka / knjiž.  v daljavi so se bleščale osti gor  vrhovi
// končni, ožji del česa sploh:   v soncu so se svetile osti vojaških čelad
 
zool.  čelna ost  koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev
2. ekspr.  kar izraža kritičen, negativen odnos:   v ženinem odgovoru je začutil ost ; idejna ost v članku / kritična, satirična ost
// knjiž.  pikra, zbadljiva beseda ali misel:   njegova pripoved je bila polna osti ; ost pregovora
3. mn., rib.  vilice, s katerimi lovijo ribe:   loviti z ostmi ; nabadati ribe z ostmi
● 
ekspr.  odbiti besedam ost  obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega ; ekspr.  kritiki odlomiti ost  omiliti jo ; zastar.  stavbo je načela ost časa  je načel čas, zob časa

ostajalíšče   -a s ( í )
knjiž.  hiša, v kateri se dobi prenočišče in oskrba:   najti zatočišče v predmestnem ostajališču

ostájanje   -a s ( ā )
glagolnik od ostajati:   ostajanje in odhajanje / ostajanje v gostilni / ostajanje hrane
 
star.  vsega ima na ostajanje  na pretek

ostájati   -am nedov. ( ā )
1. še naprej biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju:   drugi so zgodaj odhajali, on pa je ostajal / ob večerih ostaja doma ; po cele popoldneve ostaja pri njih / mladina ne ostaja rada na kmetih / zaradi dobre postrežbe so gostje ostajali po več dni
2. s prislovnim določilom  večkrat biti puščen kje, večkrat ne biti (po)spravljen z določenega mesta:   posoda je ostajala na mizi ; avtomobil je ostajal pred hišo / žito je ostajalo na polju
3. s prislovnim določilom  še naprej biti, se nahajati v določenem položaju:   ostajati na koncu vrste ; zmeraj je ostajal v njeni bližini
// nav. ekspr.  prihajati glede na premikajočega se v določen položaj:   gore so ostajale v daljavi ; za njimi je ostajala domača vas / brat je ostajal za njim  zaostajal
4. (večkrat) biti še
a) neporabljen, nerazdeljen:   ostaja mu dovolj časa za šport
b) neopravljen, nenarejen:   gospodinjska dela ji ostajajo
c) nav. ekspr.  edino mogoč, primeren:   ostaja le še vdaja, za boj mu manjka moči ; ne ostaja mu drugega, kot da ga sprejme v hišo
// presegati potrebno mero, količino:   hrane dobi toliko, da ostaja
5. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža, da lastnost ali stanje osebka
a) še naprej obstaja:   le težko je ostajala budna ; kako se je to zgodilo, ostaja skrivnost / sodobniki so ostajali ravnodušni do teh vprašanj  ta vprašanja jih niso vznemirjala / ostajati pokonci / ostajati brez kruha ; ostajati v ležečem položaju ; publ.  ostajati v mejah možnosti
b) začenja nastopati:   spoznal je, da ostaja v svojih prizadevanjih sam
● 
izkupiček od živine je ostajal njemu  ga je dobival on ; publ.  pogovori so ostajali pri likovnih temah  pogovarjali so se (samo) o njih ; ekspr.  dosledno ostaja pri svoji trditvi  vztraja ; v učenju ni hotela ostajati za drugimi  zaostajati, biti slabša ; preg.  kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja  kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

ostáli   -a -o prid. ( á )
1. ki je ostal:   doma ostali otroci / knjiž.  po potresu ostali prebivalci  preživeli
2. knjiž. drug 2 , preostali :   ostali del večera so preživeli v strahu ; navesti še ostale predstavnike gibanja ; poleg teh naj se pretehtajo še vse ostale možnosti ; sam.:  hotel se je dvigniti nad ostale ; povedal sem, česar sem se spomnil, ostalo sem pa pozabil ; v ostalem pa se dolgočasim  sicer pa / žalujoči ostali  v osmrtnicah  pokojnikovi sorodniki;  prim. ostati

ostalína   -e ž ( í )
1. kar se ohrani iz preteklosti:   obredne ostaline ; plesne ostaline slovenske ljudske kulture ; ostaline iz rimske dobe
2. knjiž. zapuščina :   urediti prijateljevo ostalino / literarna ostalina ; rokopisna ostalina

ostánek   -nka m ( ȃ )
1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote:   nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal ; ostanek hlebca ; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.:  ostanek dneva je preživel s prijatelji ; ostanek poti je prehodil peš  zadnji del
// nav. mn.  kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo:   kupiti, prodajati ostanke ; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
2. nav. mn., navadno s prilastkom  še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več:   ostanki grajskega obzidja ; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle ; ekspr.  to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
// del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji:   ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti ; ostanki ljudskih šeg / ekspr.  to so le ostanki nekdanje lepote, slave
// kar po kakem procesu od česa še ostane:   izločiti ostanek snovi s segrevanjem ; les izgoreva skoraj brez ostankov ; ostanek pri luženju
3. nav. mn., navadno s prilastkom  del česa, ki se ne
a) porabi pri izdelavi, predelavi:   lesni, mesni, tekstilni ostanki
b) poje, popije:   ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke ; jesti, piti ostanke ; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
// kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju:   pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu ; ostanki po žetvi
4. mn., ekspr., s prilastkom  mrtvo telo, truplo:   pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
5. glagolnik od ostati:   njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
● 
zastar.  nikjer nima ostanka  obstanka ; pog.  ne bom za drugimi pobiral ostankov  ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje ; publ.  najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka  sledovi, dokazi ; publ.  obračunati z ostanki preteklosti  kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti ; publ.  zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo  popolnoma
♦ 
arheol.  ostanki kolišč ; ostanki paleolitika ; fiz.  destilacijski ostanek ; mat.  ostanek  število, ki ostane od deljenca po deljenju ; pal.  fosilni ostanki

ostarélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje ostarelega človeka:   težko je prenašal svojo ostarelost ; to je znamenje ostarelosti

ostaréti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati star:   oče je ostarel / prezgodaj ostareti
 
ekspr.  pri stroju je ostarel  zelo dolgo je delal pri stroju

ostarévati   -am nedov. ( ẹ́ )
starati se:   čim bolj je ostareval, bolj ga je skrbela starost / zgodaj je začel ostarevati

ostáti   ostánem dov. ( á ȃ )
1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju:   vsi so odšli, le on je ostal ; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni ; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji  je postal njen gospodar
// po prihodu kam ne oditi takoj:   v vsakem kraju so ostali nekaj dni ; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnišnici  da ga bodo obdržali ; rad bi ostal v tem kraju  se za stalno naselil ; odločili so se, da bo ostala pri njih  da jo bodo sprejeli v svojo družino
2. s prislovnim določilom  pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta:   krogla mu je ostala pod lopatico ; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
// ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja:   če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.:  ostal je na fronti  padel ; rokopis je ostal v predalu  ni bil objavljen / akti so ostali pri direktorju ; pren.  sklepi so ostali le na papirju
// biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta:   čoln je ostal v vodi ; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
3. s prislovnim določilom  ne prenehati biti v določenem položaju:   letalo je dolgo ostalo na tej višini ; ostati na koncu vrste ; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
// nav. ekspr.  priti glede na premikajočega se v določen položaj:   reka je ostala na desni ; gore so ostale v daljavi ; domača vas je ostala za njim
4. s širokim pomenskim obsegom  ne prenehati biti, obstajati:   jama, ki jo je naredila granata, je ostala ; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala ; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala  so se ohranila ; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni  trajalo
// ne prenehati
a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več:   od servisa je ostal le en krožnik ; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov  se je ohranilo
b) se uporabljati, biti veljaven:   parne lokomotive ne bodo dolgo ostale ; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale  se niso spremenile / nekaj ljudskih šeg je ostalo
c) biti zanimiv, pomemben:   njegova dela bodo ostala ; ekspr.  če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
5. z dajalnikom  ne prenehati biti
a) pri kom kot lastnost:   lepota ji je ostala ; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let  jo ima ; to ime mu je ostalo  tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli / drevesu je ostalo le še nekaj listov
b) v posesti, lasti koga:   hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
6. ne prenehati biti
a) skupaj s kako celoto:   čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
b) član kake skupnosti:   ostati pri pevskem društvu ; ostati v organizaciji
7. biti še
a) neporabljen, nerazdeljen:   ostalo je še nekaj časa ; hrane je ostalo za pet dni ; ostali sta še dve vstopnici ; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala ; jabolko naj ostane zanjo  naj se prihrani
b) neopravljen, nenarejen:   vse domače delo ji je ostalo ; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
c) nav. ekspr.  edino mogoč, primeren:   ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč ; kaj nam po vsem tem še ostane  kaj lahko še storimo
// preseči potrebno mero, količino:   blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo ; hrana vsak dan ostane
8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč:   od rane so ostale brazgotine ; za nevihto je ostalo opustošenje
// biti kot zapuščina po kom:   prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr.  natisnili so vse, kar je za njim ostalo  kar je napisal
9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez:   ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki ; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
a) s pregibno besedo:   mož je ostal poštenjak ; to naj ostane skrivnost ; ostati krepek, zdrav, živ ; kljub prošnjam je ostal neizprosen ; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje  bil / brezoseb.  ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav  ostanite zdravi
b) z nepregibno besedo:   ostati pokonci
c) s predložno zvezo:   nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave ; ostati na dopustu ; ostati pri življenju ; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju ; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu ; publ.  ostati na položaju predsednika  ostati predsednik
č) s primerjavo:   fant je ostal, kakor je bil
// izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
d) s pregibno besedo:   nazadnje je ostal siromak ; po očetovi smrti je ostala sama
e) z nepregibno besedo:   ostati zadaj  zaostati
f) s predložno zvezo:   ob koncu meseca je ostal brez denarja ; živina bo ostala brez krme
● 
pisana beseda ostane  vsak dogovor naj se zapiše ; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed  jih še zna ; ekspr.  ostati mož beseda  narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ; ekspr.  njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini  je zelo pomemben, slaven ; posestvo je ostalo sinu  ga je podedoval ; napovedana proslava ostane  bo ; publ.  prošnja je ostala brez uspeha  ni bila ugodno rešena ; elipt.  če bo ostal, ne bo nikoli hodil  ostal živ, preživel ; pog., ekspr.  nobene nam ni ostal dolžen  vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil ; ekspr.  ničesar mu ne bo ostal dolžen  za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval ; ostal je sam s svojo bolečino  nikomur se ni mogel potožiti ; ekspr.  ostal je praznih rok  ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila ; ekspr.  ob tem prizoru je ostal brez besed  je bil zelo osupel, prizadet ; ekspr.  zemlja ne bo ostala brez rok  ljudje bodo še kmetovali ; ekspr.  ostati brez strehe  izgubiti stanovanje, dom ; ekspr.  nekaj tega mora ostati za seme  se naj ne uniči, odpravi ; ostati na cedilu  brez pomoči, sam ; ekspr.  ostati na cesti  biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje ; vse življenje je ostal na deželi  živel ; s stanarino bom ostal še na dolgu  je ne bom še poravnal ; dolg ne sme ostati na hiši  dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati ; beseda mu je ostala na jeziku  ni povedal tega, kar je mislil ; ekspr.  mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu  popolnoma so ga porušili ; zastar.  ostal je na mestu kakor vkopan  obstal ; ostati na miru, pri miru  ne se premakniti ; ostati na pol poti  ne dokončati, ne opraviti začetega ; ekspr.  ostale so jim glave na ramah  ostali so živi ; ekspr.  ostalo je samo pri besedah  samo govorili, razpravljali so ; ekspr.  navadno ostane pri prvi merici  spije samo eno merico ; ekspr.  ostalo je pri obljubah  obljub niso izpolnili ; ostalo je pri starem  nič se ni spremenilo ; ostati pri stvari  razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora ; nič mu ne ostane v glavi  ničesar si ne more zapomniti, se naučiti ; beseda mu je ostala v grlu  ni povedal tega, kar je mislil ; dogodek mu je ostal v lepem spominu  se ga rad spominja ; pog.  popevka mu je ostala v ušesih  zapomnil si je njeno melodijo ; ekspr.  to naj ostane med nami  drugim tega ni treba pripovedovati ; ekspr.  to mi bo ostalo vse življenje pred očmi  tega se bom spominjal, to si bom predstavljal ; strokovno je ostala daleč za njim  zelo jo je prekosil ; pog.  po poroki je ostala doma  se ni odselila; se ni zaposlila ; pog.  zaradi otrok je ostala doma  se ni zaposlila; je prenehala delati ; pog.  kje sva že ostala  pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
♦ 
mat.  pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve ; pravn.  ostati pri izpovedi  vztrajati;  prim. ostali

ostáviti   -im dov. ( á ȃ )
zastar. pustiti :   denar je ostavila na mizi / ostavili so ga samega
// zapustiti :   premoženje je ostavil otrokom / mož jo je ostavil

ostávka   -e ž ( ȃ )
publ.  odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe; odstop :   preklicati ostavko na direktorsko mesto ; sprejeti ostavko / minister je dal, podal ostavko  je odstopil

ostávljati   -am nedov. ( á )
zastar. puščati :   ostavljati denar doma / ne ostavljaj me same
// zapuščati :   posestvo ostavlja ženi

ostebréti   -ím  [ ostəbreti dov. , ostebrì  in  ostèbri  ( ẹ́ í )
1. knjiž.  postati podoben stebru:   po teh predelavah je kip ostebrel
2. ekspr.  postati negiben, tog:   ob teh besedah je ostebrel

osteklenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati podoben steklu:   riž zalijemo, ko ostekleni
 
metal.  pesek ostekleni  se spremeni v steklasto snov
2. ekspr.  postati negiben, tog:   ostekleneli so od groze / ko je to videl, mu je obraz osteklenel
// v zvezi z oči   na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla:   bolniku oči osteklenijo / ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči

ostekléti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. ostekleneti :   glina pri določeni temperaturi ostekli / ostekleti od groze / oči so mu osteklele od jeze in razburjenja

osteklíti   -ím dov. , ostéklil  in  ostêklil  in  osteklíl  ( ī í )
zastekliti :   ostekliti okna, vrata / ostekliti mizo  pokriti s stekleno ploščo ; pokrito teraso so osteklili  obdali s steklom
♦ 
gastr.  ostekliti riž  na hitro ga prepražiti, da med dušenjem zrna ne razpadejo

ósten   -tna m ( ọ́ )
1. nekdaj  palica z železno konico zlasti za poganjanje volov:   vola je dregnil z ostnom
2. star. ost , bodica :   v njenih besedah je začutil osten

osténje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  več sten, stene:   ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami ; leseno ostenje hiše / ostenje in dno posode / ostenje črevesja, želodca / plezati v ostenju ; strmo ostenje ; južno ostenje Skute
♦ 
um.  ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat

ostentatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. izzivalen , kljubovalen :   njegov ostentativni odhod jih je preplašil ; postavljal se je z ostentativnim zanikovanjem družbenih norm

osteologíja   -e ž ( ȋ )
nauk o kosteh:   ukvarjati se z osteologijo

osteopatíja   -e ž ( ȋ med.
1. obolenje kosti:   imeti osteopatijo
2. zdravljenje različnih bolezni z ročnim mehaničnim delovanjem na okostje, mišičevje:   zdravljenje z osteopatijo ; homeopatija in osteopatija

osteopeníja   -e ž ( ȋ med.
začetno zmanjšanje mineralne kostne gostote:   zboleti za osteopenijo ; zdravljenje osteopenije

osteoporótičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na osteoporozo:   osteoporotični bolnik ; že majhna obremenitev lahko povzroči osteoporotični zlom ; osteoporotične spremembe

osteoporóza   -e ž ( ọ̑ )
med.  zmanjšana trdnost kosti zaradi pomanjkanja anorganskih snovi, krhkost kosti:   preprečevati osteoporozo

osteoporózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osteoporozo:   osteoporozni zlom ; osteoporozna bolnica ; zdravljenje osteoporoznih kosti

óster   -tra  tudi  ôstra -o  stil.  prid. , ostrêjši  ( ọ́, ó )
1. ki dobro reže, seka, grize:   oster meč, nož ; ostri zobje ; ostra kosa ; ostro rezilo ; oster kot britev
// ki bode, zbada:   oster trn ; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek ; na ostri skali se je opraskal
2. ki je ozke, koničaste oblike:   ostri vrhovi gor ; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr.  ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte:   ostri obrisi, robovi ; ostre sence
3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev:   oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos:   z ostrim glasom vprašati ; oster odgovor ; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda ; ostre besede ; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek ; ne bodi tako oster
5. nav. ekspr.  ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, v močni obliki:   oster glas, krik, pok, žvižg ; oster okus, vonj ; ostra bolečina ; ostra svetloba / oster mraz  hud ; oster veter, zrak  veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza ; letos bo ostra zima / ostro podnebje  podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
b) v zelo izraziti obliki:   oster ovinek / oster boj, spor ; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu ; med obema področjema ni ostre meje
6. ekspr. bister , prodoren :   oster opazovalec / oster duh, razum, um ; ostro mišljenje
● 
ekspr.  biti ostrega jezika  odrezav, napadalen ; ekspr.  ima oster nos  bistro, pravilno predvideva ; šport. žarg.  ostra igra  neobzirna, zelo borbena igra ; ostra paprika  pekoča paprika
♦ 
bot.  ostri mleček  rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula ; film.  ostri rez  zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave ; fot.  ostri posnetek  posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden ; ostra slika ; gastr.  ostra moka  moka iz drobnih delcev ; geom.  ostri kot  kot, manjši od 90° ; voj.  ostri naboj  naboj s kovinsko kroglo

ostináten   -tna -o prid. ( ȃ )
glasb., v zvezi ostinatni bas   glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v basu:

ostináto   -a m ( ȃ )
glasb.  glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v istem partu:   ostinato v basu

óstnat   -a -o prid. ( ọ̑ )
star. koničast , šilast :   kazal je svoja ostnata kolena / ostnate bodice  ostre
♦ 
bot.  ostnati šaš  rastlina s ščetinastimi listi in na gosto razvrščenimi klaski, Carex mucronata

ostník   -a m ( í )
zastar. kopje :   metati ostnik ; oboroženi so bili z meči in ostniki

ostrakízem   -zma m ( ī )
1. zgod.  glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika, črepinjska sodba:   uvesti ostrakizem / žrtev ostrakizma
2. knjiž., ekspr. izgon :   ostrakizem ga je ločil od domovine

ostranjevánje   -a s ( ȃ rač.
razdeljevanje pomnilnika na pomnilniške strani:   segmentacija z ostranjevanjem ; uporabljati tehniko ostranjevanja

ostrašíti   -ím  in  ostrášiti -im dov. , ostrášil  ( ī í; á ȃ )
1. vzbuditi strah:   tako so ga ostrašili, da si ni upal nadaljevati dela ; saj ne bo tako hudo, kot pravijo, ne dajte se ostrašiti
2. zastar. prestrašiti , ustrašiti :   njegov divji pogled jo je ostrašil ; ostrašiti otroka ; tako sem se ostrašil, da mi še zdaj srce razbija

ostrašljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki ostraši:   zaradi ostrašljivih besed se ni upal lotiti dela

óstrc   -a m ( ọ̑ )
nar. vzhodno  ostrina (rezila):   otipala je ostrc na kosi
♦ 
vet.  konica na grebenu plečnice pri govedu in psu

ostrênje   -a s ( é )
glagolnik od ostriti:   ostrenje britve, svedrov / ostrenje svinčnika / prizadevati si za ostrenje duha

ostréšek   -ška m ( ẹ̑ )
knjiž. napušč , pristrešek :   širok ostrešek / v dežju so se igrali pod ostreškom

ostréšen   -šna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ostrešje:   ostrešni trami / ostrešna slama

ostréšiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  pokriti (s streho):   hišo morajo samo še ostrešiti

ostréšje   -a s ( ẹ̑ )
1. nosilno ogrodje strehe:   delati, postavljati, tesati ostrešje ; prekrivati ostrešje ; jekleno, leseno ostrešje ; tramovi ostrešja
 
arhit.  ostrešje na čop  s trikotno prirezanim koncem slemena pri dvokapni strehi
2. star. streha :   hiša z razbitimi okni in razdrapanim ostrešjem ; slamnato ostrešje
 
star.  vrnil se je pod domače ostrešje  domov
3. napušč , pristrešek :   vedrili so pod ostrešjem ; pod ostrešjem je visela koruza

ostréšnik   -a m ( ẹ̑ )
ostrešni tram:   ogenj je uničeval še zadnje ostrešnike

ostŕgati   -am  tudi  ostŕžem dov. ( ŕ r̄ )
s strganjem odstraniti:   ostrgati lubje, mah z drevesa ; ribe očistimo in jim ostrgamo luske
// s strganjem narediti, da na čem česa ni več:   ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir  s strganjem odstraniti lupino
 
agr.  ostrgati prašiča  s strganjem odstraniti ščetine z njega

ostrgávati   -am nedov. ( ȃ )
s strganjem odstranjevati:   ostrgavati lubje z dreves / cele dneve je morala ostrgavati krompir  strgati

ostríca   -e ž ( í )
1. knjiž.  oster, koničast vrh gore:   v daljavi se bleščijo zasnežene ostrice
// oster, koničast del grebena:   zagledali so vrh z izrazito ostrico na južni strani
2. knjiž.  pikra, zbadljiva beseda ali misel:   v njegovem odgovoru je začutil ostrico ; satirične ostrice ; v spisu je veliko ostric
3. star.  ostrina (rezila):   preizkusil je ostrico kose / iz žepa je potegnil nož z veliko ostrico  rezilom
♦ 
bot.  travi podobna rastlina s črtalastimi listi, stebelci brez kolenc in s cveti v klaskih, Cyperus ; žel.  priostreni del jezička kretnice, ki določa spremembo smeri vožnje

ostríči   ostrížem dov. , ostrízi ostrízite; ostrígel ostrígla  ( í )
skrajšati, odstraniti lase, dlako:   brivec ga je obril in ostrigel ; ostriči ovco ; noče se ostriči ; dolge lase so ji ostrigli / lepo, pravilno jo je ostrigla  postrigla
 
sosedovo hčerko so partizani ostrigli  ostrigli so jo za kazen, ker se je družila z okupatorjevimi vojaki ; ostrigli so ga na balin  do golega ; ostriči se na krtačo  ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
// nav. ekspr.  s škarjami porezati, odrezati:   ostriči otroku nohte / ostriči peruti

ostríga   -e ž ( ī )
morska školjka, ki živi prirasla na podlago:   gojenje, nabiranje ostrig / pečene ostrige

ostrígar   -ja m ( ȋ )
kdor išče, nabira ostrige:   ostrigarji so živeli v kolibah na peščenih otokih
♦ 
bot.  užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike, Pleurotus ostreatus

ostrílec   -lca  [ ostrilca in ostriu̯ca m ( ȋ )
delavec, ki ostri kovinske predmete:   nastavili so nekaj brusilcev in ostrilcev / tovarna izdeluje tudi mesoreznice in ostrilce  ostrila
♦ 
film.  član snemalne ekipe, ki skrbi za ostrino posnetkov

ostrílo   -a s ( í )
priprava za ostrenje:   potegniti z ostrilom ; jekleno ostrilo ; ostrilo za nože

ostrína   -e ž ( í )
1. lastnost, stanje ostrega:   nož izgublja ostrino ; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.:  ostrina besed ; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr.  ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr.  občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi  z (vso) ostrino reči, povedati kaj  ostro, odločno
2. oster, nabrušen del priprave, orodja:   ostrina britve, kose, srpa
● 
ekspr.  odlomil je ostrino njegovim besedam  obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega ; ekspr.  ta človek žene vse na ostrino  vse obravnava s prepirom ; ekspr.  spor gre na ostrino  postaja vedno hujši, se zaostruje
♦ 
fot.  naravnati ostrino  naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna ; globinska ostrina  podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna ; min.  ostrina  stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih

ostrínski   -a -o prid. ( ȋ )
fot., v zvezi ostrinska globina   globinska ostrina:

ostrítev   -tve ž ( ȋ )
ostrenje :   priprava za ostritev / ostritev nasprotij

ostríti   -ím nedov. , ostrèn  ( ī í )
1. delati kaj (bolj) ostro:   ostriti konico, nož, rezilo ; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe
// dajati čemu koničasto obliko:   ostriti hmeljevke, kolje / ostriti svinčnik  šiliti
2. knjiž.  delati kaj bolj razločno:   zarja ostri vrhove gor ; v mraku se ostrijo grebeni
// delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano:   ostriti kriterije, naziranja ; merila za ocenjevanje se ostrijo
3. knjiž.  delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev:   ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho
// delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov:   ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus
4. knjiž. večati 1 , stopnjevati :   ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest
● 
knjiž., ekspr.  v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji  so pisali vanjo ; konji so začeli prhati in ostriti ušesa  postavljati jih v pokončen položaj ; knjiž.  odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo  postajajo vedno bolj napeti

ostrívec   -vca m ( ȋ )
jezikosl.  grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali nizki ton naglašenega dolgega zloga:   zaznamovati z ostrivcem ; krativec in ostrivec

ostríž   -a m ( ī zool.
1. nav. mn.  morske ali sladkovodne ribe s podolgovatim, sploščenim telesom in bodicami na hrbtni plavuti, Percidae:   loviti ostriže / rečni ostriž ; sončni ostriž  sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
2. najhitrejša ptica ujeda, ki lovi zlasti manjše ptice; škrjančar :   gnezdo ostriža

ostrížek   -žka m ( ȋ )
odrezek :   ostrižek blaga
// mn.  odstriženi lasje:   pomesti ostrižke

ostríženec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  kdor ima ostrižene lase:   mali ostriženec

ostríženka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ženska, ki ima ostrižene lase:   ostriženke in dolgolaske

ostrižíšče   -a s ( í )
prostor, kjer gojijo ostrige:   ostrižišče je bilo prazno / veliko ostrižišče  kraj, prostor, kjer je mnogo ostrig

ostrižnják   -a m ( á )
ostrižišče :   ostrižnjak med obrežnimi skalami

ostrméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja:   ostrmel sem in nisem mogel naprej ; kar ostrmeli so, ko so ga videli ; dekle je ostrmelo od začudenja in groze / ostrmel je nad njeno lepoto  njena lepota ga je zelo presenetila, osupnila
♦ 
gozd.  smreka je pri podiranju ostrmela  se pri padanju naslonila na sosednje drevo

ostrníca   -e ž ( í )
nar. notranjsko  tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme:   deteljo so sušili na ostrnicah / senene ostrnice

ostro...   prvi del zloženk
nanašajoč se na oster:   ostrodlak, ostroglav, ostroumnost, ostroviden

ostrodlák   in  ostrodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima ostro dlako:   ostrodlak pes ; ostrodlaka žival

ostròg   in  ostróg -óga m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
star.  (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče:   turški ogledniki so se vtihotapili v ostrog ; težko se je navadil na življenje v ostrogu

ostróga   -e ž ( ọ̄ )
1. nav. mn.  priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja:   ostroge žvenketajo ; pripenjati ostroge ; zbosti z ostrogami
2. nar. robida , robidnica :   nabirati ostroge
♦ 
bot.  cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar ; nav. mn., zool.  roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina

ostrógast   -a -o prid. ( ọ̄ )
po obliki podoben ostrogi:   ostrogasti izrastki, nohti

ostroglàv   in  ostrogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
knjiž.  ki ima koničasto, šilasto glavo:   ostroglav človek / ostroglavi žeblji

ostrogléd   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki ostro, bistro gleda:   ostrogled človek ; ostrogleda ptica / ostroglede oči

ostrogovína   in  ostrógovina -e ž ( í; ọ̄ )
nar. koroško robidovje :   staro zidovje je preraščeno s trnjem in ostrogovino

ostrokljún   -a -o prid. ( ȗ ū )
ki ima oster, koničast kljun:   ostrokljuna čaplja / ostrokljuna jadrnica

ostrokóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki ima ostre kote:   ostrokotne črke
 
geom.  ostrokotni trikotnik  trikotnik, ki ima vse kote ostre

ostrolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
bot., v zvezah:  ostrolistni beluš  zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius ; ostrolistni javor  javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides ; ostrolistni slezenovec  rastlina z dlanasto deljenimi listi in rdečimi ali bledo rožnatimi cveti, Malva alcea

ostrolístnica   -e ž ( ȋ )
bodika, božji les:

ostronós   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki ima oster, koničast nos:   ostronosa ženica / ostronos obraz

ostrorób   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima oster rob, ostre robove:   ostroroba deska, skala ; ostrorobo kamenje / ostroroba pila

ostróst   tudi  óstrost  tudi  ôstrost -i ž ( ọ̑; ọ́; ó )
lastnost, značilnost ostrega:   ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala

ostrostrélec   -lca m ( ẹ̑ )
kdor je posebej izurjen za streljanje z ostrostrelsko puško:   ostrostrelec ga je zadel naravnost v glavo ; policijski ostrostrelci ; tarča, žrtev lokostrelca / izbrali so ga za ostrostrelca
// športnik, ki dobro strelja:   gostom je v prvem polčasu uspelo ustaviti oba ostrostrelca domačega moštva ; krilni ostrostrelec

ostrostrélka   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki je posebej izurjena za streljanje z ostrostrelsko puško:   pod natančnimi streli ostrostrelke je padlo več neprevidnih vojakov ; ranjena ostrostrelka
// športnica, ki dobro strelja:   izključitev ostrostrelke je vplivala na potek tekme
2. voj.  ostrostrelska puška:   ostrostrelka in strojnica

ostrostrélski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ostrostrelce:   ostrostrelska akcija
 
voj.  ostrostrelska puška  posebej prirejena puška repetirka z daljnogledom in dometom do 1000 m

ostrôta   -e ž ( ó )
star. ostrost :   ostrota noža / začudil se je ostroti njenega glasu

ostroúh   -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž.  ki ostro, zelo dobro sliši:   ostrouhi dečki so ga že od daleč zaslišali

ostroúmen   -mna -o prid. ( ú ū )
sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti:   ostroumen človek ; fant je ostroumen in priden / ostroumne misli ; ostroumna pripomba

ostroúmje   -a s ( ȗ )
knjiž. ostroumnost :   svoje trditve podpira z velikim ostroumjem

ostroúmnost   -i ž ( ú )
sposobnost ostrega dojemanja in zelo prodornega mišljenja:   fant kaže veliko ostroumnost / s svojo ostroumnostjo bo še veliko dosegel

ostròv   -ôva m ( ȍ ó )
star. otok 1 pluli so okoli ostrova ; skalnat ostrov

ostrovíden   -dna -o prid. ( í ī )
ki ostro, zelo dobro vidi:   ostrovidni fantje so ga zagledali že v daljavi ; ostrovidni Indijanci
// knjiž.  ki zna ostro, zelo dobro opazovati:   odgovornost ga je naredila ostrovidnega

ostrovídnost   -i ž ( í )
lastnost ostrovidnega človeka:   ostrovidnost Indijancev je znana / knjiž.  duhovna, psihološka ostrovidnost

ostrozób   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima ostre zobe:   ostrozobi psi, zajci / ostrozobi gorski grebeni
 
knjiž., ekspr.  ostrozoba zloba  velika, huda

ostróžen 1   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima (nadete) ostroge:   ostroženi škornji
 
bot.  ostroženi venčni listi  listi, ki se podaljšujejo v ostrogo

ostróžen 2   -žna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ostroga:   ostrožno kolesce

ostróžnica   -e ž ( ọ̑ )
nar. robida , robidnica :   nabirati ostrožnice ; črne ostrožnice / ob poti se razraščajo ostrožnice

ostróžnik   -a m ( ọ̑ )
bot.  rastlina z raznobarvnimi cveti, katerih listi so podaljšani v ostrogo, Delphinium:   gojiti ostrožnike / poljski ostrožnik

ostrúgati   -am dov. ( ū )
s struganjem narediti gladko, ravno:   ostrugati parket
// s struganjem odstraniti:   ostrugati vrhnjo plast barve / ostrugati kopito

ostrupíti   -ím dov. , ostrúpil  ( ī í )
zastar. zastrupiti :   ostrupil je ustreljeno veverico za vabo lisicam / svet mu je ostrupil srce

ostrúpljati   -am nedov. ( ú )
zastar. zastrupljati :   podgane so začeli ostrupljati / ti nauki so ga ostrupljali

ostrúžek   -žka m ( ȗ )
nav. mn.  kar odpade pri struženju:   veter je vrtinčil prah in ostružke ; lesni, kovinski ostružki / na vse strani so leteli ledeni ostružki / hrenovi ostružki  ostržki

ostrúžiti   -im dov. ( ú )
s struženjem narediti gladko, ravno:   ostružiti doge, parket ; ostružiti kovinske izdelke
// s struženjem odstraniti:   ostružiti robove

ostŕv   -í  in  -i ž ( ȓ )
nar.  tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme:   sušiti na ostrveh

ostŕžek   -žka m ( ȓ )
nav. mn.  kar odpade pri strganju:   strgali so sveče in spuščali ostržke na tla ; hrenovi ostržki ; ostržki drevesne skorje

ostúda   -e ž ( ȗ knjiž.
1. gnus :   zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude
2. kar vzbuja gnus:   take ostude ni mogel jesti
// ekspr.  nemoralen, pokvarjen človek:   ta zlobna ostuda ne bo zmagala
3. v povedni rabi  izraža gnusnost, zoprnost česa:   ostuda je, če tako ravnaš

ostúden   -dna -o prid. , ostúdnejši  ( ú ū nav. ekspr.
1. ki vzbuja gnus:   ostudna golazen ; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin ; to je ostudna laž
2. z dajalnikom neprijeten , zoprn :   hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna
● 
zastar.  ima ostudno bolezen  spolno bolezen

ostúditi   -im dov. ( ú ȗ )
zastar. pristuditi :   vse to mu je ostudilo šolo

ostúdnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  nemoralen, pokvarjen človek:   s tem ostudnežem nočem imeti opravka / kot psovka  izgini, ostudnež, je kriknila

ostúdnica   -e ž ( ȗ )
ekspr.  nemoralna, pokvarjena ženska:   smehljaš se tej ostudnici

ostúdnost   -i ž ( ú )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost ostudnega:   ostudnost golazni / zdaj je začutil ostudnost svojega prejšnjega življenja / teh ostudnosti ne morem zapisati

óstva   -e ž ( ọ̄ )
nav. mn., rib.  vilice, s katerimi lovijo ribe; osti :   loviti z ostvami je po zakonu prepovedano ; ostve na dolgem, močnem drogu

óstvar   -ja m ( ọ̑ )
1. rib.  kdor lovi z ostmi:   veslači in ostvarji
2. nav. mn., zool.  morski členonožci s šestimi pari nog in z zadkom, podaljšanim v ost, Xiphosura:   ostvarji in kačice

ostvarítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ostvariti:   ostvaritev načrtov, nalog / ostvaritev idealov ; v tem je videl ostvaritev svojih želj / prišlo je do ostvaritve pravičnega reda / pomembna umetniška ostvaritev  stvaritev, dosežek ; ostvaritev društva  ustanovitev

ostváriti   -im dov. ( á ā )
1. knjiž. uresničiti , izvesti 2 , izpolniti :   ostvariti ideje, načela, načrt ; predlog se je nazadnje ostvaril / ostvariti sanje, želje
2. publ. imeti , doseči :   podjetje je v tem letu ostvarilo precejšen dohodek ; ostvariti možnosti za hitrejši razvoj / ostvariti narodno kulturo

ostvárjanje   -a s ( á )
glagolnik od ostvarjati:   ostvarjanje ciljev, idej, načrtov / truditi se za ostvarjanje naprednih prizadevanj / ostvarjanje dohodka

ostvárjati   -am nedov. ( á )
1. knjiž. uresničevati , izvajati , izpolnjevati :   ostvarjati ideje, načrte, zamisli / ostvarjati želje
2. publ. imeti , dosegati :   ostvarjati dohodek ; ostvarjati možnosti za kaj / ostvarjati svojo književnost

ostvarljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. uresničljiv , izvedljiv , izpolnljiv :   ostvarljivi načrti ; letni plan ni ostvarljiv ; ostvarljive ideje / njegove želje niso ostvarljive / možnosti za to so težko ostvarljive  dosegljive

ostvarljívost   -i ž ( í )
knjiž. uresničljivost , izvedljivost , izpolnljivost :   ostvarljivost načrta ; še sam ni verjel v ostvarljivost svoje zamisli

osúkniti   -em dov. ( ú ȗ )
nar. zasukati , obrniti :   osukniti glavo ; osuknil se je in skočil skozi vrata ; osuknila se je kot vrtavka

osumítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osumiti:   osumitev sodelavcev ga je vznemirila

osúmiti   -im dov. ( ū ȗ )
vzbuditi, izraziti sum o kom:   osumiti koga tatvine, vohunstva ; osumili so ga, da je sodeloval z uporniki

osúmljati   -am nedov. ( ú )
vzbujati, izražati sum o kom:   nikoli ni osumljal ljudi / osumljali so jih, da imajo zveze s partizani  sumili

osúmljenec   -nca m ( ȗ )
kdor je osumljen:   sumijo, da je bil požar podtaknjen in so osumljenca že priprli ; politični osumljenci

osúmljenka   -e ž ( ȗ )
ženska, ki je osumljena:   objavili so opis osumljenke

osúpel   -pla -o  [ osupəu̯ prid. ( ú )
nav. ekspr.  zelo začuden:   osupel človek ; bil je osupel ; ves osupel je odkimal / osupel pogled prim. osupniti

osúpiti   -im dov. ( ú ȗ )
knjiž.  narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti :   njegov jezni pogled jo je osupil ; govornikove besede so poslušalce osupile ; brezoseb.  osupilo jo je, da se je že vrnil

osúpljati   -am nedov. ( ú )
nav. ekspr.  delati, povzročati, da se kdo zelo čudi:   hiša ga je osupljala s svojo razkošnostjo ; nova odkritja ga vedno znova osupljajo
 
publ.  podatek, da se je večina diplomantov zaposlila v tujini, osuplja  vznemirja, skrbi

osupljív   -a -o prid. ( ī í )
nav. ekspr.  ki koga osupne:   osupljiv prizor ; osupljivi rezultati ; osupljiva novica
// zelo velik:   dosegel je osupljiv uspeh ; njegova odkritost je naravnost osupljiva

osupljívost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost osupljivega:   osupljivost novice, trditve

osúplost   -i ž ( ú )
nav. ekspr.  stanje osuplega človeka:   na njenem obrazu se je kazala osuplost ; kar zažvižgal je od osuplosti

osúpniti   -em dov. ( ú ȗ nav. ekspr.
1. zelo se začuditi:   ob tej novici je osupnila ; osupnil je nad njeno razgledanostjo
2. preh.  narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi:   dogodek je osupnil javnost ; vse je osupnila dečkova podobnost z dedom ; brezoseb.  osupnilo me je, da je kljub bolezni prišel prim. osupel

osúpnjenje   -a s ( ȗ )
glagolnik od osupniti:   prizor je vzbudil osupnjenje vseh navzočih / beseda ga je zbudila iz osupnjenja  osuplosti

osúpnjenost   -i ž ( ȗ )
knjiž. osuplost :   njene oči so izražale osupnjenost ; od osupnjenosti je kar obstal

osúšek   -ška m ( ȗ )
agr.  izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih:   izgube zaradi osuška ; osušek pri sadju, siru / majhen, velik osušek

osuševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osuševanje:   osuševalna dela / osuševalni jarki ; osuševalne naprave

osuševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od osuševati:   osuševanje barja, zemljišča

osuševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
z odstranjevanjem vode, vlage delati bolj suho:   osuševati zemljišče

osušítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osušiti:   za osušitev te tkanine je potreben vsaj en dan / osušitev močvirja je bila zelo draga

osušíti   -ím dov. , osúšil  ( ī í )
1. z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho:   osušiti perilo ; na rahlo je osušila obraz z brisačo ; grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja / osušiti posodo s krpo  obrisati ; popolnoma premočen je bil, komaj so ga osušili  mu posušili obleko / osušiti barje, močvirje ; studenec se je osušil
2. ekspr.  povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:   v gostilni so ga dobro osušili ; pri kartanju so ga osušili za težke tisočake ; z nakupom pohištva se je popolnoma osušil
● 
ekspr.  osušiti kozarec, steklenico do dna  izpiti do konca, popolnoma

osúti   osújem dov. , osúl  in  osùl  ( ú ȗ )
1. obdati rastline z zemljo:   osuti krompir ; osuti vrtnice ; pren.  zima je osula veje z ivjem ; drevo se je osulo s cvetjem
2. povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade:   veter je osul listje z drevja

osúti se   ospèm se dov. , ospí se ospíte se; osúl se  in  osùl se osúla se  in  ospèl se  in  ospél se ospéla se; osút  ( ú ȅ )
pesn.  osuti se osujem se:   cvetje se ospe / ljubezen, sreča se kmalu ospe  mine, preide
● 
star.  izpuščaj se ospe  izpusti

osúvati   -am  tudi  osújem  in  osuváti osúvam  tudi  osújem dov. , osúvaj osúvajte  in  osuvájte; osuvál  tudi  osúval  ( ú; á ú )
večkrat suniti, udariti, zlasti z nogo:   osuval ga je in zapodil ; osuvati psa / osuvati z nogami / osuvati z nožem

osvajáč   -a m ( á )
ekspr. osvajalec :   nemški osvajači ; boj proti osvajačem / fant se ima za osvajača

osvajálec   -lca  [ osvajau̯ca tudi osvajalca m ( ȃ )
1. kdor z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast:   osvajalci so si razdelili slovensko ozemlje ; fašistični osvajalci ; boj proti osvajalcu
2. publ.  kdor kaj dobiva, dosega:   osvajalec kolajn
3. ekspr.  kdor pride v težko dostopen kraj, zlasti prvi:   pogumni osvajalci gorskih vrhov
4. ekspr.  kdor si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti nasprotnega spola:   sloveti kot osvajalec ; osvajalec ženskih src

osvajálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvajanje:   osvajalna politika / osvajalne vojne / osvajalna taktika pri vzponu / osvajalna moč njegovih pesmi

osvajálka   -e  [ osvajau̯ka tudi osvajalka ž ( ȃ )
1. ženska ali država, ki z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast:   osvajalka čezmorskih dežel / država osvajalka
2. publ.  ženska ali država, ki kaj dobiva, dosega:   osvajalka medalj
3. ekspr.  ženska ali država, ki pride v težko dostopen kraj, zlasti prva:   države osvajalke vesolja
4. ekspr.  ženska, ki si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti nasprotnega spola:   osvajalka moških ; osvajalka ljudskih src

osvajálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost osvajalnega:   osvajalnost imperialističnih vojn / ekspr.  osvajalnost umetnine

osvajálski   -a -o  [ osvajau̯ski in osvajalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvajalce ali osvajanje:   imeti osvajalske namene ; udeleževati se osvajalskih pohodov ; osvajalska država / osvajalski pogled

osvájanje   -a s ( á )
glagolnik od osvajati:   osvajanje tujih ozemelj ; imperialističen značaj Napoleonovih osvajanj / osvajanje vesolja / osvajanje ženskih src / osvajanje učne snovi

osvájati   -am nedov. ( á )
1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast:   osvajati dežele
2. ekspr.  prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi:   osvajati globine morja, vrhove
// prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora:   osvajati ocean, vesolje
3. ekspr.  pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga:   pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske ; že dalj časa jo osvaja  si prizadeva pridobiti njeno ljubezen
// vzbujati pozitiven odnos do česa:   gibanje ga je začelo osvajati ; glasba ga osvaja
4. publ. dobivati , dosegati :   osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta
5. publ.  učiti se, priučevati se:   spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke
● 
publ.  ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale  sprejemale ; ekspr.  ta šport osvaja svet  pridobiva vedno več privržencev ; publ.  tovarna že osvaja tuje tržišče  začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču ; publ.  osvajati znanje  pridobivati ; publ.  kapital si je osvajal države  gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast

osváljek   -jka m ( ȃ )
star. svaljek :   sredica kruha se je med njegovimi prsti spreminjala v osvaljek ; močnati osvaljki
// (z rokami) zmečkana stvar, zlasti papir, tkanina:   časopis je zmečkal in osvaljek vrgel v peč

osvaljkáti   -ám  in  osváljkati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
zastar.  narediti svaljke iz česa:   osvaljkati testo

osvedóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ zastar.
1. dokazati , potrditi :   s svojim delom je osvedočil njegove besede
2. prepričati :   ta dogodek jih je osvedočil, da ljudje ne poznajo usmiljenja ; hotel se je osvedočiti o dejanskem stanju

osvestítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvestiti:   idejna, politična osvestitev ljudi / doživeti osvestitev dejanja, krivde

osvéstiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:   osvestiti doraščajočo mladino ; idejno, politično se osvestiti
// knjiž.  narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:   pisatelj jih želi osvestiti krivde ; ekspr.  novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti  zavedel
2. zastar.  zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti:   dolgo je trajalo, da so ga osvestili ; v nočnem hladu se je hitro osvestil

osvéščanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od osveščati:   družbeno, idejno, moralno, politično osveščanje ljudi ; osveščanje o potrebi kulturnega delovanja / osveščanje zavesti

osvéščati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:   osveščati mladega človeka ; kulturno, politično osveščati družbo
// knjiž.  delati, da kdo kaj spozna, se česa zave:   njegov zgled jih je osveščal dolžnosti / osveščati se krivde  zavedati se
2. zastar.  zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti:   utopljenca so zaman osveščali ; počasi se je začel osveščati

osvéščenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost osveščenega človeka:   manjka jim osveščenosti ; družbena, kulturna, politična osveščenost

osveščeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki osvešča:   osveščevalna vloga knjige / osveščevalno hotenje

osvéta   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. maščevanje :   snovati osveto / to je storil iz osvete
// v zvezi krvna osveta   krvno maščevanje:   tam še obstaja krvna osveta

osvétiti 1   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. maščevati :   osvetiti očetovo smrt ; osvetiti se komu ; osvetil se je nad otroki

osvetíti 2   in  osvétiti -im dov. ( ī ẹ́ )
knjiž. osvetliti :   svetilka se je zibala in od časa do časa osvetila kot, v katerem sta sedela / zarja je osvetila hribe

osvétje   -a s ( ẹ̑ )
astron.  samostojni zvezdni sestav; galaksija :   gibanje osvetja / beg osvetij  medsebojno oddaljevanje osvetij

osvetlítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvetliti:   enakomerna, trenutna osvetlitev / slaba osvetlitev stanovanjskih prostorov / enostranska osvetlitev pojava ; podrobna osvetlitev problema, vprašanja / določiti osvetlitev filma ; tabele za osvetlitev / časovna osvetlitev  ki je daljša od ene sekunde ; čas osvetlitve

osvetlíti   -ím dov. , osvétli  in  osvêtli; osvétlil  ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno:   razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji ; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino ; pren., ekspr.  nasmeh ji je osvetlil obraz
// oskrbeti s svetlobo:   osvetliti voz ; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami ; stanovanjske prostore so dobro osvetlili
2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči:   s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino
3. nav. ekspr.  nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj:   pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona ; kritično osvetliti neuspeh ; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti  pojasniti ; podatki so stanje dobro osvetlili  ponazorili
4. fot.  dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju:   premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo
● 
knjiž., ekspr.  s pesmijo si je osvetlila težke dni  jih naredila lepše, bolj vesele
♦ 
geom.  uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz

osvetlítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osvetlitev:   osvetlitvene naprave ; vhodna vrata so navadno brez osvetlitvenih odprtin / osvetlitveni čas

osvetljáč   -a m ( á )
film., gled. osvetljevalec :   bil je osvetljač in pomočnik pri najrazličnejših delih

osvetljáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od osvetljevati:   poskrbeti za osvetljavo ; pomanjkljiva, slaba osvetljava ; nočna osvetljava ; stranska, umetna osvetljava slike / avtor podaja črno-belo osvetljavo takratnega življenja ; kritična osvetljava položaja, razmer, razvoja

osvetljênost   -i ž ( é )
1. lastnost, značilnost osvetljenega:   slaba osvetljenost ceste / ekspr.  pomanjkljiva osvetljenost problema
 
fot.  nepravilna osvetljenost filma ; gled.  osvetljenost odra
2. fiz.  razmerje med svetlobnim tokom in osvetljeno površino pri pravokotnem vpadu:   osvetljenost prostorov je šestdeset luksov ; enota, priprava za merjenje osvetljenosti

osvetljeválec   -lca  [ osvetljevau̯ca in osvetljevalca m ( ȃ )
1. film., gled.  kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem:   razpisali so mesto osvetljevalca / filmski, gledališki osvetljevalec
2. priprava za osvetljevanje:   namestili so močne osvetljevalce

osvetljeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvetljevanje:   osvetljevalne luči, naprave

osvetljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od osvetljevati:   priprave za osvetljevanje / izboljšati osvetljevanje cest / podrobno osvetljevanje problemov / osvetljevanje filma

osvetljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno:   oder so izmenoma osvetljevali in zatemnjevali ; svetilka slabo osvetljuje prostor / vzhajajoče sonce osvetljuje vrhove
// oskrbovati s svetlobo:   ceste nič ne osvetljujejo
2. nav. ekspr.  nazorno, izčrpno opisovati, prikazovati kaj:   pisatelj osvetljuje tedanje družbene razmere ; jasno osvetljevati dogodke, pojave, probleme / podatki dobro osvetljujejo gospodarski položaj  ponazarjajo
3. fot.  dopuščati učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju:   premalo, preveč osvetljevati film

osvetožêljnost   -i ž ( é )
zastar. maščevalnost :   bali so se ga zaradi njegove osvetoželjnosti / uboj iz osvetoželjnosti

osveževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati, da postane kaj bolj sveže, čisto:   rosa osvežuje rastline ; osveževati zrak
// povzročati, da se kdo duševno in telesno bolje počuti:   gibanje na zraku osvežuje telo ; osveževati se v hladni vodi / ekspr.  s svojim pripovedovanjem ga je naravnost osveževala  poživljala
2. nav. ekspr.  povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti:   predavanja so nam samo osveževala že znano snov ; osveževati si znanje

osvežílec   -lca m ( ȋ )
priprava s sredstvom za osvežitev česa, zlasti zraka:   uporabiti osvežilec prostorov

osvežílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki osveži, osvežuje:   osvežilen veter ; osvežilna kopel, pijača

osvežílo   -a s ( í )
sredstvo za osvežitev:   v kopališču so si privoščili osvežila ; ponuditi kavo kot osvežilo / dati komu pijačo v osvežilo  za osvežitev

osvežítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvežiti:   osvežitev ozračja / za osvežitev je popil limonado / včerajšnja predstava je bila prava osvežitev / osvežitev spomina
● 
ekspr.  v ekipi bi potrebovali osvežitve  novih, mladih članov ; publ.  napovedujejo osvežitve z nevihtami  dež ; ekspr.  repertoar je potreben osvežitve  sprememb, ki bi ga poživile

osvežíti   -ím  tudi  osvéžiti -im dov. , osvéžil  ( ī í; ẹ̑ )
1. povzročiti, da postane kaj bolj sveže, čisto:   dež je osvežil drevje ; veter je osvežil ozračje
// povzročiti, da se kdo duševno in telesno bolje počuti:   mrzla pijača ga je osvežila ; večerni sprehod jo je osvežil ; osvežiti se z mrzlo vodo / osvežiti (si) obraz z limoninim sokom / ekspr.  s prijetnim pripovedovanjem ga je osvežila  poživila
2. nav. ekspr.  povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti:   osvežiti komu spomin na stare čase ; osvežiti si znanje fizike
3. ekspr.  narediti, da postane kaj spet bolj vidno, izrazito:   osvežiti barve na sliki, steni
● 
ekspr.  osvežiti stara poznanstva  obnoviti
♦ 
agr.  osvežiti pasmo  izboljšati jo s križanjem znotraj pasme

osvínčiti   -im dov. ( í ȋ )
teh. posvinčiti :   osvinčiti pločevino
● 
knjiž., ekspr.  jezerska gladina se je v mraku osvinčila  postala siva kot svinec

osvinjáti   -ám dov. ( á ȃ slabš.
1. umazati , onesnažiti :   s čevlji so osvinjali kuhinjo in sobo ; osvinjati si obleko
2. vzeti ugled, osramotiti:   zelo jo je osvinjal pri sosedih

osvít   -a m ( ȋ )
knjiž. sij , svit :   osvit žarkov / ožarjen z osvitom zmagoslavja
 
knjiž.  jutranji osvit  zora, svit

osvobájanje   -a s ( á )
glagolnik od osvobajati:   osvobajanje zasedenega ozemlja ; osvobajanje izpod tuje oblasti / osvobajanje naroda / osvobajanje internirancev iz taborišč / notranje osvobajanje človeka

osvobájati   -am nedov. ( á )
1. navadno z bojem delati, povzročati, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo:   osvobajati deželo, državo ; vojska osvobaja zasedena območja / slovenski narod se je začel osvobajati
// navadno z bojem povzročati, da postane kdo prost, svoboden:   osvobajati talce, ujetnike
2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom  delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen
a) kakega neprijetnega stanja:   osvobajati suženjstva, tlake / počasi se je začel osvobajati obveznosti
b) česa sploh:   osvobajati koga odvisnosti, vpliva ; osvobajati se čustev, misli
3. knjiž.  delati, povzročati, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve:   glasba ga osvobaja / svoboda jih je notranje osvobajala in oblikovala
● 
publ.  pri eksploziji atomske bombe se osvobaja zelo velika energija  sprošča

osvobodílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osvoboditev:   osvobodilna gibanja zatiranih narodov
// nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo svetovno vojno:   krepitev osvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji / osvobodilni boj slovenskega naroda ; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) [OF]  slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941

osvobodítelj   -a m ( ȋ )
kdor koga osvobodi:   prebivalci mesta so nestrpno pričakovali osvoboditelje

osvobodíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki koga osvobodi:   pokopati padle osvoboditelje in osvoboditeljice / novo oblast so pozdravili kot osvoboditeljico in rešiteljico

osvobodítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvoboditi:   osvoboditev dežele izpod okupatorja ; borci za osvoboditev domovine / narodna osvoboditev ; nekdaj  Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije / obletnica osvoboditve iz taborišč / osvoboditev izpod tlačanstva ; osvoboditev od odgovornosti / osvoboditev delavskega razreda
 
že od osvoboditve nas ni obiskal  od leta 1945 ; bilo je nekaj mesecev po osvoboditvi  po 9. maju 1945

osvobodíti   -ím dov. , osvobódil  ( ī í )
1. navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo:   osvoboditi deželo, državo ; vojaki so osvobodili mesto / osvoboditi slovenski narod ; ljudstvo se je osvobodilo / osvoboditi se izpod tuje oblasti
// navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden:   osvoboditi talce, ujetnike / gospodar je osvobodil sužnja
2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom  narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen
a) kakega neprijetnega stanja:   osvoboditi suženjstva, tlake / osvobodili so ga iz zapora  izpustili so ga / osvoboditi koga plačevanja davkov  oprostiti ; denarna pomoč jo je osvobodila skrbi ; publ.  osvoboditi koga od odgovornosti  oprostiti ga odgovornosti ; s težavo se je osvobodil mučne obveznosti
b) česa sploh:   osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja ; pren.  osvoboditi filozofijo dogem
3. knjiž.  narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve:   branje knjige ga je osvobodilo / glasba ga je notranje osvobodila
4. zastar. rešiti , iztrgati :   s težavo so ga osvobodili iz deroče reke ; komaj se je osvobodila njegovega prijema
● 
ekspr.  tatovi so ga osvobodili vsega denarja  so mu ga vzeli, ukradli ; publ.  osvoboditi delavski razred  narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi

osvobojênec   -nca m ( é )
kdor je osvobojen:   osvobojenci so se zbrali pred taboriščem
 
zgod.  osvobojenec  pri starih Rimljanih  nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo

osvobojênje   -a s ( é )
glagolnik od osvoboditi:   osvobojenje domovine / osvobojenje umetnosti od religije

osvobojênka   -e ž ( é )
ženska, ki je osvobojena:   osvobojenci in osvobojenke

osvobojênost   -i ž ( é )
ekspr.  stanje osvobojenega:   osvobojenost od odvisnosti, vplivov

osvobojeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvobajanje:   osvobojevalno dejanje, gibanje / osvobojevalna in odrešilna moč glasbe / star.  osvobojevalni boj  osvobodilni boj

osvobojeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. osvobajati :   osvobojevati domovino / osvobojevati se čustev, strasti

osvojeválec   -lca  [ osvojevau̯ca tudi osvojevalca m ( ȃ )
osvajalec :   fašistični osvojevalci / osvojevalci gorskih vrhov

osvojítelj   -a m ( ȋ )
osvajalec :   Rimljani in drugi osvojitelji / osvojitelj gorskih vrhov

osvojítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od osvojiti:   osvojitev dežele / upati na osvojitev prvega mesta / spominska osvojitev snovi ; osvojitev proizvodnje strojnih delov
2. knjiž.  kar je osvojeno:   razširil je osvojitve svojega očeta

osvojíti   -ím dov. , osvójil  ( ī í )
1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast:   osvojiti sosednje dežele ; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo  zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti ; pren.  ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet
 
šah.  osvojiti nasprotnikovega kmeta
2. ekspr.  priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi:   osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti
3. ekspr.  pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga:   z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil ; pevka je osvojila poslušalce ; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle ; osvojil si je njeno srce
// vzbuditi pozitiven odnos do česa:   novo gibanje ga je popolnoma osvojilo
4. publ. dobiti , doseči :   osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto ; osvojiti naslov državnega prvaka
5. publ.  naučiti se, priučiti se:   osvojiti nove besede ; pes osvoji vajo ; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev
6. publ. sprejeti :   kongres je osvojil poročilo o delu ; osvojiti predlog ; osvojiti si načelo narodne samoodločbe
● 
zastar.  osvojili so ga spomini na tista leta  prevzeli ; publ.  drama je osvojila vse evropske odre  je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih ; ekspr.  po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro  prišli na vrh ; ekspr.  na zabavi si ga je kar osvojila  dosegla, da je bil samo v njeni družbi ; publ.  osvojiti (si) evropsko tržišče  začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču ; publ.  osvojil si je veliko znanje  pridobil

osvojljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da osvojiti:   trdnjava je osvojljiva / stena je težko osvojljiva
2. zastar. osvajajoč :   iz njega je žarela osvojljiva moč

ošáben   -bna -o prid. , ošábnejši  ( á ā )
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih:   ošaben človek ; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna ; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz
● 
ekspr.  zadaj se je dvigalo ošabno poslopje  veliko, razkošno

ošábnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  ošaben človek:   tega ošabneža ne mara ; ošabnež in prevzetnež

ošábnica   -e ž ( ȃ )
ekspr.  ošabna ženska:   te ošabnice se izogiba

ošábnost   -i ž ( á )
lastnost ošabnega človeka:   ne mara je zaradi njene ošabnosti / v svoji ošabnosti tega ni upošteval

oščájati se 1   -am se nedov. ( á )
vulg.  opravljati malo potrebo:   skozi okno je videl voznike, ki so se oščajali na dvorišču

oščájati se 2   -am se nedov. ( á )
zastar.  obotavljati se, omahovati:   kaj se še oščajaš, pojdi z njimi

oščèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
zastar.  tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje; kopje :   oščep ga je zadel v srce / bojni oščep

oščétkati   -am dov. ( ẹ̑ )
očistiti, zgladiti s ščetko:   oščetkati lase, zobe / oščetkati klobuk, obleko  okrtačiti

oščípati   -am  tudi  -ljem dov. , tudi  oščipála  ( í )
1. s ščipanjem vzdražiti ali povzročiti bolečino:   vsega je oščipal
2. s ščipanjem odstraniti:   oščipati jagode z grozda

ošémiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
našemiti :   ošemili so ga v medveda / nima okusa, otroke zmeraj tako ošemi

ošíbati   -am dov. ( ȋ )
1. pretepsti s šibo:   ošibali so jih do krvi
2. nav. ekspr.  ostro, učinkovito nastopiti proti komu, zlasti v javnosti:   ošibal je tiste, ki so to podpirali / ošibati koga javno, v časopisih / ošibati napake, razmere

ošibéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. oslabeti :   ošibela je od bolezni / srce mu je ošibelo

ošibíti   -ím dov. , ošíbil  ( ī í )
knjiž. oslabiti :   poškodba ga je precej ošibila / s tem ugovorom je ošibil njegove dokaze

ošíliti   -im dov. ( í ȋ )
narediti ostro, koničasto:   ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov ; ošiliti svinčnik

ošíniti   -em dov. ( í ȋ )
1. na hitro pogledati:   posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani ; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom
2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti :   ošiniti konja z bičem ; ošinila jo je z metlo
● 
ekspr.  vrstice je le ošinil  na hitro, površno prebral ; knjiž.  obstala je, kakor bi jo strela ošinila  oplazila, zadela

ošínjati   -am nedov. ( í )
večkrat na hitro pogledati:   ošinjala je goste drugega za drugim / njene oči so ošinjale vsakega sobesednika ; z očmi, pogledi ošinjati koga

oškódba   -e ž ( ọ̑ )
glagolnik od oškoditi:   oškodba upnikov / ublažiti oškodbe

oškóditi   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. oškodovati :   precej ga je oškodil
● 
zastar.  alkohol oškodi telo  okvari, poškoduje

oškodovánec   -nca m ( á )
kdor je oškodovan:   oškodovanec je zahteval povračilo ; povrniti škodo oškodovancu

oškodovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oškodovati:   oškodovanje kupcev / oškodovanje tujih koristi

oškodovánka   -e ž ( á )
ženska, ki je oškodovana:   vrniti oškodovanki ukradeni denar

oškodováti   -újem  tudi  oškódovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̄ )
1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti:   s takim ravnanjem so oškodovali delavce ; oškodovati koga pri kupčiji
// povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj:   stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi:  preveč vas bomo oškodovali ; kaj ste se tako oškodovali
2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj:   oškodovati družbene koristi ; oškodovati ugled koga ; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti
3. star. poplačati :   lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti
● 
zastar.  ta bolezen lahko oškoduje srce  okvari, poškoduje

oškórnjan   -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr.  obut v škornje:   bil je lepo oškornjan / z oškornjano nogo je sunil konja v trebuh

oškrábati   -am  tudi  -ljem dov. , tudi  oškrabála  ( á )
nar. oškrbiti :   pri pospravljanju je oškrabala ogledalo / videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale

oškŕbati   -am  tudi  -ljem dov. ( ŕ r̄ )
oškrbiti :   oškrbati posodo ; skledica se je pri padcu oškrbala

oškŕbiti   -im,  in  oškrbíti  in  oškŕbiti -im dov. ( ŕ ȓ; ī ŕ )
povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa:   pri pomivanju je oškrbila skledo ; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno  okrušile

oškŕbniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
oškrbiti :   pri čiščenju je oškrbnila več krožnikov ; sekira se mu je na grči oškrbnila / krogla je oškrbnila zid  okrušila

oškŕniti   -em dov. , tudi  oškrníla  ( ŕ ekspr.
1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini:   sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico  prikrajšali
2. odlomiti , odtrgati :   oškrnil je kos lepo zapečenega kruha

oškróbiti   -im dov. ( ọ̄ )
poškrobiti :   oškrobiti bluzo

oškropíti   -ím dov. , oškrópil  ( ī í )
s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti:   rastline oškropiti s postano vodo ; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu ; oškropiti se po suknji ; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr.  avtomobil je oškropil mimoidoče
● 
ekspr.  oškropila jih je strojnica  zadel jih je rafal iz strojnice

ošlátati   -am dov. , tudi  ošlatájte;  tudi  ošlatála  ( á ā )
nižje pog.  s tipanjem ugotoviti, najti; otipati :   v temi je ošlatal ograjo

ošpeháti   -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr.  umazati, zlasti z mastjo, maščobo:   ošpehal (si) je obleko

ošpêtelj   -tlja m ( é )
nekdaj  ženska bluza z rokavi, navadno platnena:   imela je zeleno krilo in bel ošpetelj ; poškrobila je ošpetelj in pečo

óšpice   -pic ž mn. ( ọ̄ ọ̑ )
nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih:   ima ošpice ; virus ošpic ; pren., ekspr.  podjetje je otroške ošpice že prebolelo

óšpičast   -a -o prid. ( ọ̄ )
tak kot pri ošpicah:   ošpičast izpuščaj

ošpíčiti   -im dov. ( í ȋ pog.
1. ošiliti , priostriti :   ošpičiti svinčnik / fižolovke so že ošpičili
2. ekspr.  napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega:   to grdobijo ti je on ošpičil ; iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila

oštaríja   -e ž ( ȋ )
pog. gostilna , krčma :   šel je v bližnjo oštarijo ; posedati po oštarijah / pri njih doma imajo oštarijo

oštaríjski   -a -o prid. ( ȋ )
pog. gostilniški :   s pestmi je tolkel po oštarijski mizi / ekspr.  oštarijski pogovori

oštéti   oštêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami:   učitelj ošteje učenca ; oštel ga je, češ da se potepa ; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja

oštévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od oštevati:   ostro oštevanje

oštévati   -am nedov. ( ẹ́ )
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami:   oštevati otroke ; ošteval je sina, da je len ; oštevali so ga, ker je razbil šipo ; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil

oštevílčenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oštevilčiti:   poimenovanje novih ulic in oštevilčenje hiš ; oštevilčenje računov / oštevilčenje knjige

oštevílčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. označiti s številko, navadno z zaporedno:   oštevilčiti dopise, račune ; urediti in oštevilčiti pisma
2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom:   oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani

oštija   gl. oštja

oštír   -ja m ( í )
pog. gostilničar , krčmar :   debeli oštir je stregel sam ; trgovci in oštirji

oštírka   -e ž ( í )
pog. gostilničarka , krčmarica :   postregla jim je prijazna oštirka

oštírski   -a -o prid. ( í )
pog. gostilničarski , krčmarski :   sprejel ga je z oštirsko prijaznostjo

òštja   in  òštija medm. ( ȍ nar. zahodno
1. izraža začudenje, navdušenje:   oštja, kako so igrali
2. izraža nejevoljo, nestrpnost:   naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja

oštŕcati   -am dov. ( r̄ ȓ )
zastar. oškropiti , poškropiti :   oštrcala ga je z vodo ; oštrcal se je do glave

oštrigljáti   -ám dov. ( á ȃ )
nar. očohati :   oštrigljati konja / nizko  fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati  umiti

oštŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
zastar. oškropiti , poškropiti :   plundra ga je oštrkala / voz jih je oštrkal z blatom

ošvígniti   -em dov. ( í ȋ )
1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom:   ošvigniti konja z bičem ; s pasom ga je ošvignil po obrazu
2. ekspr.  na hitro pogledati; ošiniti :   samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe ; ošvigniti koga s pogledom
● 
ekspr.  zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela  oplazila, zadela

ošvŕk   -a m ( ȓ )
udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom:   dobil je dva ošvrka z brezovko

ošvŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
1. udariti na več mestih, pretepsti, navadno s tankim, prožnim predmetom:   ošvrkati konja z bičem ; pren., ekspr.  v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo
2. ekspr.  na hitro večkrat pogledati; večkrat ošiniti :   posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom
● 
ekspr.  ošvrkali so ga drobci granate  oplazili, zadeli

ošvrkávati   -am nedov. ( ȃ )
1. udarjati po več mestih, tepsti, navadno s tankim, prožnim predmetom:   ošvrkavati konje ; pren.  ošvrkaval jih je z ostrimi besedami
2. ekspr. ošinjati :   ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi

ošvŕkniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom:   ošvrkniti konja z bičem ; pren., ekspr.  v članku je ošvrknil tudi gostince ; mimogrede ga je ošvrknil z besedo
2. ekspr.  na hitro pogledati; ošiniti :   jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi ; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom

otájati   -am dov. ( ȃ )
1. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led:   otajati živilo ; meso se je že otajalo / odjuga otaja poti ; pren., ekspr.  nobeni ni otajal srca
2. ekspr.  narediti, da kdo preneha biti molčeč, nedostopen:   vino ga je otajalo

otalíti   -ím dov. , otálil  ( ī í )
otajati :   otaliti zamrznjeno živilo / zemlja se je otalila

otáva   -e ž ( ȃ )
(posušena) trava druge košnje:   otava lepo kaže ; seno in otava

otáven   -vna -o  ( ȃ )
pridevnik od otava:   otavna košnja

otávič   -a m ( ȃ )
agr.  (posušena) trava tretje košnje:   kositi otavič ; otava in otavič

otávnica   -e ž ( ȃ )
nar.  (posušena) trava četrte košnje:   Senožet je treba samo malo prekopati .. pa bo arnice, otave in otavnika pa še otavnice, kolikor bo kdo hotel  (C. Kosmač)

otávnik   -a m ( ȃ )
1. nar.  (posušena) trava tretje košnje; otavič :   Otavnika je bilo dva voza .. otavnice pa še za pašo ne bo  (C. Kosmač)
2. zastar. avgust 2 prvega otavnika je odpotoval

ôtčev   -a -o prid. ( ō )
star. očetov :   bil je na otčevem grobu

ôtec   ôtca m ( ō )
star. oče :   njegov otec je že mlad umrl

otêči   otêčem dov. , otêci otecíte; otékel otêkla  ( é )
postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni:   bezgavke so mu otekle / noga zelo hitro oteče

otékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni:   noge ji otekajo

oteklína   -e ž ( í )
izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni:   oteklina je splahnela ; rdeča oteklina / oteklina gležnja / vodenična oteklina

otelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oteliti se:   vime pred otelitvijo oteče

otelíti se   -ím se dov. , otélil se  ( ī í )
nav. 3. os.  roditi, povreči tele:   krava se je otelila

otémati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ẹ̑ zastar.
1. reševati, varovati (pred čim):   otemati koga lakote / žanjice so otemale žito bližajoči se nevihti / otemati pozabi
2. (s silo) jemati, odvzemati:   otemali so jim hrano in živino

otemnéti   -ím  [ otəmneti dov. , otemnì  in  otèmni  ( ẹ́ í )
1. postati nekoliko temen:   nebo je otemnelo
// izgubiti močen sijaj, svetlobo:   ob mrku sonce otemni ; zjutraj zvezde otemnijo  niso več vidne
2. knjiž.  postati manj izrazit:   njegova slava je otemnela
3. knjiž.  postati mrk, neprijazen:   obraz mu je otemnel
● 
knjiž.  vsa okna v vasi so otemnela  v nobeni hiši več ne gori luč ; knjiž.  um mu je otemnel  postal je duševno bolan

otemnévati   -am  [ otəmnevati nedov. ( ẹ́ )
postajati nekoliko temen:   nebo otemneva
// izgubljati močen sijaj, svetlobo:   luna otemneva

otemníti   -ím  [ otəmniti dov. , otemnì  in  otèmni; otèmnil  ( ī í )
zastar. zatemniti :   otemniti sobo / meglica je otemnila sonce / občutek krivde je otemnil veselje zmagovalca
 
zastar.  na plesu je otemnila vse druge  bila je najlepša

otemnjeváti   -újem  [ otəmnjevati nedov. ( á ȗ )
zastar. zatemnjevati :   oblaček otemnjuje luno / nevednost jim je otemnjevala duha

oténiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osenčiti :   oteniti risbo

otèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
velik snop iz omlatene slame:   nakladati otepe ; padel je na tla kakor otep / spal je na otepu slame
// nar.  (velik) kos:   odrezala mu je otep kruha

otepáč   -a m ( á )
1. kdor otepa (snope):   mlatiči in otepači
2. palica za otepanje (snopov):   udarjati z otepačem

otepálnik   -a m ( ȃ )
palica za otepanje (snopov):   tolči z otepalnikom
 
tekst.  stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva

otepálo   -a s ( á )
tekst.  stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva:

otépanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od otepati:   otepanje smeti s kolen, snega s plašča / otepanje žita / vse otepanje mu ni pomagalo, odpeljali so ga / s tem bo še precej otepanja

otépati   -am  stil.  -ljem nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa:   otepati prah z obleke ; otepati sneg z drevja ; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe  odganjati
// nar.  klatiti (s palico):   otepati hruške, oreh
2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja:   otepati pšenico, rž, žito
3. nav. ekspr.  delati neurejene gibe, navadno z rokami:   v spanju je otepal okoli sebe in vpil ; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom  tolkel, udarjal
4. ekspr. jesti :   otepati koruzni kruh ; vsak dan otepajo žgance
● 
ekspr.  hlačnice mu otepajo okrog nog  mahedrajo, opletajo ; ekspr.  otepati neumnosti  govoriti, pripovedovati ; ekspr.  otepati revščino  slabo, revno živeti ; ekspr.  otepa prazno slamo  govori vsebinsko prazno ; ekspr.  spet otepa tarok  igra ; knjiž., ekspr.  volička sta utrujeno otepala po brazdi  (s težavo) hodila

otepávanje   -a s ( ȃ )
otepanje :   otepavanje prahu s čevljev / otepavanje žita / otrokovo otepavanje z ročicami

otepávati   -am nedov. ( ȃ )
otepati :   otepavati prah z obleke / otepavati žito / jezno je otepaval z rokami in nogami / teh vprašanj so se zmeraj otepavali

otépek   -pka m ( ẹ̑ )
nav. mn., star.  škric (pri suknji):   dolgi otepki njegovega plašča plapolajo v vetru

otêpsti   otêpem dov. , otépel otêpla  ( é )
1. z udarjanjem, tresenjem odstraniti s česa:   otepsti prah z obleke ; otepe sneg s plašča in vstopi ; otepsti zemljo s čevljev / otepsti si plašč / otepsti konju brenclje  odgnati
// nar.  sklatiti (s palico):   otepsti hruške, orehe
2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spraviti zrnje iz klasja, latja:   otepsti pšenico ; otepsti in omlatiti
● 
zastar.  v šoli so ga fantje otepli  nabili, pretepli ; ekspr.  kosilo je kar hitro otepel  hitro pojedel

otesáti   otéšem dov. , otêši otešíte; otêsal  ( á ẹ́ )
1. s tesanjem dati lesu določeno obliko:   otesati hlod ; kol je treba na koncu otesati / otesati grče  odtesati ; otesati veje  oklestiti
 
les.  iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa
2. pog. vzgojiti , prevzgojiti :   tega človeka je nemogoče otesati

oteščáti se   -ám se  [ otəščati se dov. ( á ȃ )
star.  pojesti kaj malega:   nekoliko smo se oteščali, nato pa nadaljevali pot / oteščala sta se z mlekom in kruhom
// najesti se:   vsak se je lahko dobro oteščal
 
star.  danes se še nisem oteščal  še nisem jedel

otéti   otmèm dov. , otél;  nam.  otét  in  otèt  ( ẹ́ ȅ star.
1. rešiti, obvarovati (pred čim):   oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi ; oteti se neprijetnih misli  znebiti se, otresti se / oteti ujetnike  osvoboditi
2. (s silo) vzeti, odvzeti:   oteli so jim premoženje
 
zastar.  sovraži jo, ker ji je otela fanta  prevzela

otévati   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar.  reševati, varovati (pred čim):   otevati ljudi lakote, smrti

oteževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki dela kaj, zlasti krivdo, večje, težje:   upoštevanje oteževalnih dejavnikov, okoliščin

oteževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj bolj naporno, težavno:   dim jim je oteževal dihanje / valovi otežujejo plovbo ; sneg je oteževal promet / pomanjkanje gradiva otežuje proučevanje
// delati kaj bolj zapleteno:   predpisi so oteževali poslovanje, sodelovanje / tako ravnanje otežuje medsebojne odnose
// delati kaj bolj neprijetno, bolj hudo:   oteževati komu življenje
 
misel na sina ji otežuje srce  jo žalosti, vznemirja

otežíti   -ím dov. , tudi  otéži; otéžil  ( ī í )
1. narediti kaj bolj naporno, težavno:   slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet
 
šport.  otežiti gibalno vajo
// narediti kaj bolj zapleteno:   otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj
// narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo:   hotela mu je čim bolj otežiti življenje
2. narediti kaj težje; obtežiti :   vlaga je les močno otežila
● 
slovo od doma mu je zelo otežilo srce  mu povzročilo žalost, duševno bolečino ; knjiž.  zanosila je in se zelo otežila  zredila

otežkóčati   -am nedov. ( ọ́ )
oteževati , ovirati :   pot mu je otežkočala visoka trava / neurejene razmere otežkočajo pouk

otežkóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
otežiti , zavreti 2 snežni zameti so otežkočili promet / otežkočiti razumevanje z rabo tujk

otímati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ȋ zastar.
1. reševati, varovati (pred čim):   s tem jih otima mnogih nevarnosti / ranjence otima pred smrtjo
2. (s silo) jemati, odvzemati:   otimati komu plen

otíp   -a m ( ȋ )
1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem:   po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni ; tkanina z mehkim, svilenim otipom
 
tekst.  hladni otip  ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti
2. glagolnik od otipati:   oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina

otípati   -am  in  -ljem dov. ( ī ȋ )
1. s tipanjem zaznati:   v žepu je otipal nekaj trdega ; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko
// s tipanjem
a) ugotoviti, najti:   pravočasno je otipala kljuko in ušla
b) spoznati:   v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo  ugotoviti, kako bije, utripa srce
2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih:   sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal ; otipal se je, če ima vse s seboj ; pren., ekspr.  radar otipa celotno ozemlje
3. med.  preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:   zdravnik mu je otipal trebuh
● 
ekspr.  senca je otipala ves prostor  prešla čez ves prostor

otipávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od otipavati:   gledanje in otipavanje / otipavanje sadja ni dovoljeno / preiskujoče otipavanje bolečega mesta / previdno, vljudno otipavanje koga

otipávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s tipanjem zaznavati:   skrivaj je v žepu otipaval bankovec ; gledati, okušati in otipavati
// s tipanjem poskušati
a) ugotoviti, najti:   hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo
b) spoznati:   slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago
2. tipajoč se dotikati česa na več mestih:   ne otipavaj sadja ; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva ; pren., ekspr.  žaromet neprestano otipava taborišče
3. med.  preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:   zdravnik mu je dolgo otipaval želodec
4. ekspr.  previdno spraševati, preizkušati:   najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal ; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo
● 
ekspr.  otipavati komu jetra  s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga

otípen 1   -pna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na otip:   našteval je slušne, otipne in druge prvine

otípen 2   -pna -o prid. ( ī )
star. otipljiv :   otipen dokaz, primer

otipljív   -a -o prid. , otipljívejši  ( ī í )
1. ki se da otipati:   otipljiv izrastek na kosti ; bula je otipljiva ; to je resnica, otipljiva kakor kamen
// ekspr. snoven , stvaren :   poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive ; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo
2. ekspr.  lahko ugotovljiv, zaznaven:   prvi otipljivi rezultati, uspehi ; njegov namen je otipljiv ; ta napaka, razlika je prav otipljiva
// prepričljiv , jasen :   otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt  uresničljiv
● 
ekspr.  zamisel dobiva otipljivo podobo  se uresničuje ; ekspr.  v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv  nazoren

otipljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost otipljivega:   otipljivost predmetov, stvari / ekspr.  otipljivost dokazov  prepričljivost, jasnost

otiráč   -a m ( á )
1. knjiž. predpražnik :   obrisati si čevlje v otirač
2. zastar. brisača :   umivalnik in otirač
♦ 
etn.  dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini

otiráča   -e ž ( á )
zastar. brisača :   obrisati se z otiračo ; platnena otirača

otirálka   -e  [ otirau̯ka tudi otiralka ž ( ȃ )
knjiž. brisača :   zdrgniti se z otiralko

otíranje   -a s ( ī )
glagolnik od otirati:   otiranje telesa ; otiranje z brisačo

otírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini:   otirati pot s čela ; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo
// delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati :   otirati oči z robcem ; otirati si potni obraz z rokavom
2. knjiž. drgniti :   otirati ozebline z mazilom ; otirati si zaspane oči  meti
● 
ekspr.  otirati komu solze  tolažiti ga; pomagati mu v nesreči

otísk   -a m ( ȋ )
knjiž.  poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja:   otiski in odrgnine / boleči otiski na prstih  otiščanci

otíska   -e ž ( ȋ )
vet.  poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja:   otiska na konjskem vratu ; otiske in odrgnine
// star. otiščanec , žulj :   otiske in kurja očesa

otísniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s stiskanjem odstraniti tekočino iz česa:   kumare dobro otisni ; otisniti zmečkano sadje
2. s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati; otiščati :   čevlji so ji otisnili noge

otíš   -a m ( ȋ )
nar.  tolmun, navadno manjši:   loviti ribe v otišu

otiščánec   -nca m ( á )
kožna odebelina, zadebelina:   dobiti, imeti otiščance od čevljev ; kurja očesa in otiščanci

otiščáti   -ím dov. ( á í )
s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati:   čevelj me je otiščal

ótka   -e ž ( ọ̄ )
orodje za odstranjevanje prsti, plevela s pluga:   pripraviti otko ; z otko čistiti lemež

otočàn   in  otočán -ána m ( ȁ á; ȃ )
kdor živi na otoku ali je doma z otoka:   navade otočanov ; otočani in kontinentalci
 
publ.  Otočan  Britanec, Anglež

otočánka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki živi na otoku ali je doma z otoka:   trdo življenje otočank

otóček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od otok:   samoten otoček sredi oceana / otočki trave

otóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otok:   otočno podnebje / otočna država ; pren., knjiž.  Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo

otóčič   -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr. otoček :   otočič sredi široke reke / otočiči tajajočega se snega

otóčje   -a s ( ọ̑ )
več otokov, otoki:   otočje v oceanu

otódi   prisl. ( ọ̄ )
zastar.  malo prej, pravkar:   naša mala je šele otodi zaspala

ôtok 1   -óka m ( ó ọ́ )
1. del kopnega sveta, obdan z vodo:   prepeljali so se na otok ; izkrcati se na otoku ; živeti na otoku ; ladja je plula ob otoku ; otok na jezeru, reki ; otoki na morju ; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok  ki so ga zgradile korale ; pren., ekspr.  otok obilja v morju revščine
 
publ.  Otok  Velika Britanija, Anglija
 
geogr.  rečni otok ; geol.  vulkanski otok  ki so ga zgradile predornine
2. s prilastkom  navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja:   travnati otoki v puščavi / ekološki otok  manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov ; zeleni otok  zelena površina, navadno travnata, sredi mestnega asfaltnega ali betonskega okolja / jezikovni otok ; narodnostni otok
3. grad.  označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa:   obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok ; otok za pešce / prometni otok

otòk 2   in  otók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
star. oteklina :   otok se je naglo širil

otolčenína   -e  [ otou̯čenina ž ( í )
med. udarnina :   otolčenina na nogi

otôlči   otôlčem  [ otou̯či dov. , otôlci otôlcite  in  otolcíte; otôlkel otôlkla  ( ó )
1. s tolčenjem, udarjanjem odstraniti:   otolči sneg s čevljev / otolkli so samo nekaj mernikov pšenice  otepli
2. zastar. obtolči :   otolči posodo / otolči si kolena

otolít   -a m ( ȋ )
nav. mn., anat.  drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki

otolstéti   -ím  [ otou̯steti dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  odebeliti se:   otolstel je kot prašiček

otomán   -a m ( ȃ )
1. zastar. divan 1 , otomana :   spati na otomanu
2. tekst.  močna ripsasta tkanina za plašče, kostime, blazinjenje pohištva:   kostim iz otomana ; v prid. rabi:  otoman plašč

otomána   -e ž ( ȃ )
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem:   ležati, sedeti na otomani

otománski   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž.  nanašajoč se na staro Turčijo; turški :   otomanski vpadi na slovensko ozemlje / otomansko cesarstvo

otòn   -óna  in  -ôna m ( ȍ ọ́, ó )
nar. tolmun :   po otonih so plavale postrvi

otonémiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ jezikosl.
ugotoviti, določiti besedi vrsto tonema:   za pravopisni slovar so otonemili veliko število novih enot

otonémljanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od otonemljati:   otonemljanje je bilo najprej teoretično, pozneje pa preverjeno tudi z anketami

otonémljati   -am nedov. ( ẹ́ jezikosl.
ugotavljati, določati besedi vrsto tonema:   otonemljali so lastnoimensko besedje

ótonski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov:   otonsko cesarstvo / otonski časi
 
um.  otonska umetnost  umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška

otopélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje otopelega človeka:   polastila se ga je otopelost ; njegov prihod jo je zdramil iz otopelosti / čustvena, duševna otopelost

otopéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje:   vsi čuti so mu otopeli ; za bolečine je že otopel
2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj:   zaradi prestanega gorja je otopela ; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
// pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki:   ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel ; vest jim je že čisto otopela
3. postati top, manj oster:   ostri robovi kamenja so hitro otopeli

otopévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje:   čuti mu otopevajo ; otopevati za bolečine
2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj:   po tem dogodku je polagoma otopevala ; pri enoličnem delu je začel otopevati
// pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki:   občutek zadovoljstva je otopeval ; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo
3. postajati top, manj oster:   rezilo začenja otopevati

otopíti 1   -ím dov. , otópil  ( ī í )
1. narediti topo, manj ostro:   otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna
2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje:   dolgotrajna bolezen je otopila čute ; alkohol mu je otopil živčevje
3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj:   trdo življenje ga je otopilo
// povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki:   dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest

otopíti 2   -ím dov. , otópil  ( ī í )
zastar. raztopiti :   treba je bilo zakuriti in otopiti led

otoplítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od otopliti:   potrebna je otoplitev nog / Slovenijo je zajela nenadna otoplitev
 
meteor.  insolacijska otoplitev

otoplíti   -ím dov. , otóplil  ( ī í )
knjiž. ogreti :   najprej so mu otoplili noge / sonce jih je malo otoplilo / prijazna beseda ga je otoplila

otórej 1   prisl. ( ọ̑ )
star.  tako zelo:   nisem mislil, da je otorej občutljiv ; elipt.  letina je otorej, da take še ne pomnijo

otorêj 2   prisl. ( ȇ )
star.  ob tem času, ob tej uri:   jutri otorej se spet srečava

otorinolaringológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za otorinolaringologijo:   pregled pri otorinolaringologu

otorinolaringologíja   -e ž ( ȋ )
veda o ušesu, nosu, grlu in njihovih boleznih:   profesor otorinolaringologije ; klinika, oddelek za otorinolaringologijo

otorinolaringolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otorinolaringologe ali otorinolaringologijo:   otorinolaringološki kongres ; otorinolaringološke raziskave / otorinolaringološka klinika

otóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otok:   otoški zaliv / otoška lega Anglije / otoški prebivalci ; otoška država

otovárjati   -am nedov. ( á )
spravljati tovor, blago zlasti na tovorno žival:   otovarjati mule s težkimi vrečami

otovóriti   -im  tudi  otovoríti -ím dov. , otovóril  ( ọ̄ ọ̑; ī í )
spraviti tovor, blago zlasti na tovorno žival:   otovoriti konja / ekspr.  otovoril se je s paketi

otovrêj   prisl. ( ȇ )
zastar.  ob tem času, ob tej uri:   jutri otovrej se spet vidimo

otóžen   -žna -o prid. , otóžnejši  ( ọ́ ọ̄ )
ki je v stanju čustvene prizadetosti:   otožen človek ; biti, postati otožen ; ekspr.  danes si pa nekam otožen  žalosten, potrt
// ki izraža, kaže tako stanje:   otožen glas, pogled, smehljaj
// ki povzroča tako stanje:   otožen spomin ; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr.  otožna jesenska pokrajina

otóžje   -a s ( ọ̑ )
knjiž. otožnost :   obšlo ga je hudo otožje / otožje njegovih oči / z otožjem je pomislil nanjo

otóžnost   -i ž ( ọ́ )
stanje otožnega človeka:   obšla ga je globoka otožnost / ganila ga je otožnost njenih oči / ekspr.  mrakotna otožnost jesenske pokrajine / z otožnostjo je mislil na mladost

otrapáti   -ám dov. ( á ȃ )
pog. zmesti 2 , zbegati :   čisto ga je otrapal

otrdélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje otrdelega:   otrdelost kože / otrdelost rok / ekspr.  njegov obraz je kazal nekakšno otrdelost  negibnost, togost
 
med.  otrdelost sklepa  zmanjšana gibljivost zaradi povečane napetosti tkiva ob sklepu

otrdéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati trd, trši:   po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
2. postati manj gibljiv, manj prožen:   prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje
// ekspr.  postati negiben, tog:   od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel
3. ekspr.  postati trd, brezčuten:   v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo
♦ 
jezikosl.  otrdeti  izgubiti palatalni element ; med.  mišica otrdi  postane napeta in manj prožna

otrdévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. postajati trd, trši:   snov je le počasi otrdevala
2. ekspr.  postajati trd, brezčuten:   pri tem delu je začel otrdevati / čuti, da ji srce otrdeva

otrdína   -e ž ( í )
med.  bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu:   imeti neznatno otrdino na roki ; otrdina v desni dojki

otrdítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od otrdeti ali otrditi:   otrditev tekoče snovi / otrditev spolnega organa

otrdíti   -ím dov. , otŕdil  ( ī í )
1. narediti, da postane kaj trdo, trše:   otrditi platno s škrobom ; otrditi rezilo s kaljenjem
2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno:   mraz mu je otrdil prste
3. ekspr.  povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten:   pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce

otrébek   -bka m ( ẹ̑ nav. mn.
1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže:   otrebki solate
2. zastar. iztrebek :   bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke
♦ 
vet.  otrebki  plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo

otrebíti   in  otrébiti -im,  tudi  otrébiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
odstraniti odvečno iz česa:   otrebiti mlad gozd ; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe  odstraniti drobovje / otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej  odstraniti mah, veje ; otrebiti pot  očistiti

otrépati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. otepati , otresati :   otrepati sneg s plašča / otrepati obleko

otrésanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od otresati:   otresanje prahu s čevljev / otresanje sadnega drevja / otresanje z glavo
● 
pog., slabš.  otresanje jezika  kritiziranje, ugovarjanje
♦ 
šport.  otresanje mišic  gibi za sproščanje mišic

otrésati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. s tresenjem odstranjevati s česa:   otresati prah s čevljev ; otresati sadje z drevja ; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč ; otresati s snegom pokrite veje
2. nav. ekspr.  delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja:   pes je otresal z glavo in divje renčal
● 
pog., slabš.  jezik otresati  kritizirati, ugovarjati ; otresati jezo na koga, nad kom  stresati ; že spet sitnost otresa  stresa

otresávati   -am nedov. ( ȃ )
otresati :   otresavati sneg z vej / otresaval je z glavo / otresavati se spominov

otrésniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z enkratnim sunkom stresti, otresti:   otresnila je mokro krilo / ekspr.  nejevoljno je otresnil z glavo ; konj je otresnil z grivo

otresováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. otresati :   otresovati sneg z vej / hiteli so otresovati drevje, da se ne bi polomilo

otrésti   otrésem dov. , otrésite  in  otresíte;  nam.  otrést  in  otrèst  ( ẹ́ )
1. s tresenjem odstraniti s česa:   otresti prah z obleke ; otresti sadje z drevja ; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo ; otresti plašč ; otresel je zasnežene veje
2. nav. ekspr.  narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja:   vola sta otresla z glavo ; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo  zmigniti, skomigniti
● 
ekspr.  tega fanta pa niso otresli s tepke  je bister, prebrisan ; otresti jezo na koga, nad kom  stresti ; star.  otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel  zelo veliko

otréti   otrèm  tudi  otárem dov. , otrì otríte; otŕl  ( ẹ́ ȅ, á )
1. odstraniti kaj mokrega s potegom po površini:   otrla mu je solzo ; z dlanjo si je otrl pot s čela / otreti s čopiča odvečno lepilo / otreti potno čelo ; z robcem si je otrla solzni obraz
// narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino; obrisati 1 otreti oči z robcem ; otreti si mokre roke ; usta si je otrl kar z rokavom
2. knjiž. zdrgniti :   otreti prepotenega konja s slamo ; otreti si zaspane oči  pometi
3. navadno v zvezi s konoplja, lan   odstraniti olesenelo steblo od ličja:   terice so otrle ves lan
● 
ekspr.  otreti komu solze  potolažiti ga; pomagati mu v nesreči

otrínjati   -am nedov. ( í )
odstranjevati ogorek:   otrinjati trsko / otrinjati gorečo svečo / otrinjati cigareto / otrinjati pepel po tleh  otresati

otŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
1. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa:   otrkati sneg s čevljev / otrkati pepel iz pipe  iztrkati / škornje je otrkal ob prag
2. obtrkati :   otrkal je zid, da bi ugotovil njegovo trdnost

otrkávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa:   otrkavati blato, sneg s čevljev / otrkavati čevlje ob prag
2. obtrkavati :   otrkavati steno, strop

otrníti   otŕnem dov. ( ī ŕ )
1. odstraniti ogorek:   otrniti trsko / otrniti svečo / otrniti cigareto / otrniti pepel s cigarete  otresti
2. star. otreti , obrisati 1 otrniti pot, solzo / otrnil si je potno čelo
3. nar. udariti :   s palico ga je otrnil po glavi

otrób   -a m ( ọ̑ nav. mn.
1. z mletjem odstranjeni ovojni del semena pšenice, rži:   krmiti z otrobi ; moka in otrobi / pšenični otrobi
2. ekspr.  vsebinsko prazno govorjenje, pisanje:   nimam časa prebirati teh otrobov
● 
ekspr.  otrobe vezati  vsebinsko prazno govoriti
♦ 
kozm.  mandeljnovi otrobi  zdrobljena mandeljnova jedrca, iz katerih je iztisnjeno olje, za nego kože

otróbast   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki vsebuje veliko otrobov:   otrobasta moka

otróbov   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od otrob:   otrobova krma

otročád   -i ž ( ȃ )
ekspr.  več otrok, otroci:   ob peči se je grela otročad ; opazoval je otročad na cesti ; vaška otročad

otročáj   -a m ( ȃ )
ekspr. otrok :   na cesti so kričali otročaji ; vaški otročaji

otročájnar   -ja m ( ȃ )
ekspr., zastar. otrok :   gruča otročajnarjev je stala na bregu in se smejala

otročaríja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  otročje govorjenje ali ravnanje:   to je otročarija / delati, govoriti, pisati otročarije

otročáriti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  govoriti, misliti ali ravnati kot otrok:   zdaj bi že moral nehati otročariti

otročè   -éta s ( ȅ ẹ́ )
1. ekspr.  otrok, navadno droben, majhen:   otroče v naročju je zajokalo ; otročeta so bežala pred njim ; obnašal se je kakor otroče osmih let
2. slabš. mladenič , fant :   spravi svoj meč, otroče

otrôček   -čka m ( ō )
manjšalnica od otrok:   otroček spet joka ; varovati otročka

otročìč   -íča m ( ȉ í )
knjiž. otročiček , otroček :   bil je prijazen otročič / prišla je mati z dvema otročičema

otročíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od otrok:   otročiček je zajokal ; obnaša se kot otročiček / toži se ji po otročičkih

otročíja   -e ž ( ȋ )
knjiž. otročarija :   to so otročije ; pripovedoval je o svojih otročijah

otróčji   -a -e prid. ( ọ́ )
1. navadno v povedni rabi  po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku:   mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji  ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje ; ekspr.  tako gledanje se nam zdi otročje  nezrelo, neresno
2. star. otroški :   spomini na otročja leta / otročji čevlji ; otročje igrače

otróčjost   -i ž ( ọ́ )
lastnost otročjega človeka:   sramovala se je svoje otročjosti / starostna otročjost / ekspr.  spoznal je otročjost svojih misli  nezrelost, neresnost

otróčnica   -e ž ( ọ̑ )
ženska v prvih šest do osem tednih po porodu:   nosečnice in otročnice ; streže mu kot otročnici

otróčniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otročnice:   otročniška strežnica
 
med.  otročniška mrzlica  bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; poporodna mrzlica

otròk   -ôka m , mest. ed.  otrôku  in  otróku,  mn.  otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki  ( ȍ ó )
1. deček ali deklica v prvih letih življenja:   otrok je zaspal ; negovati, pestovati, previjati otroka ; vzgajati otroke ; posvojiti otroka ; rada je pri otrocih, z otroki ; lažnivi, razvajeni otroci ; lep, zanemarjen, zapuščen otrok ; duševno nerazvit otrok ; cepljenje otrok proti davici ; vzgoja in varstvo otrok ; skrb za otroke ; jokal je kot otrok  močno, brez obvladovanja / otrok že hodi  zna hoditi ; pog.  vzeti otroka za svojega  posvojiti ga ; ekspr.  pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr.  čudežni otrok  ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost ; delavski, kmečki, mestni otroci ; domski otrok  v domu vzgojen in odrasel otrok ; predšolski, šoloobvezni otroci / otrok s posebnimi potrebami  ki zaradi motnje v razvoju, bolezni potrebuje pomoč, prilagoditev programa pri vzgoji in izobraževanju
2. človeški potomec v odnosu do staršev:   dati otroka v rejo, varstvo ; dobiti, roditi otroka ; imata dva otroka ; bila jima je dober, ubogljiv otrok ; to je njun edini otrok ; ima tri nepreskrbljene otroke ; nezaželen otrok ; ekspr.  otrok ljubezni  spočet iz ljubezni, želje staršev ; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene ; vabljeni so bili starši z otroki ; družina brez otrok ; ekspr.  ostala je sama s kopo otrok ; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok  ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr.  (človeški) plod:   pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka  je imela splav ; vznes.  ona nosi otroka pod srcem  je noseča ; odločila se je, da bo otroka odpravila  povzročila izzvani splav ; otrok iz epruvete  spočet z zunajtelesno oploditvijo / nedonošen otrok
3. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik:   on je otrok fantazije ; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe  veseli, vedri otroci / nav. mn., ekspr.  otrok cvetja  hipi
4. knjiž., ekspr., z rodilnikom rezultat , sad :   uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● 
evfem.  otrok je moker  je naredil malo potrebo v obleko, posteljo ; ekspr.  razumi vendar, saj nisi otrok  si odrasel človek ; ekspr.  ne bodi tak otrok  tako otročji, neumen ; ekspr.  poročila sta se, ker je bil otrok že na poti  ker je bila ona noseča ; ekspr.  že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil  premaknil, zganil ; pog.  ne mara otroka  noče zanositi, roditi ; star.  otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel  zelo veliko ; knjiž.  dati, darovati življenje otroku  roditi ga ; nižje pog.  nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke  povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela ; star.  otroka ima pri prsih  doji ga ; pog.  napravil ji je otroka  povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela ; knjiž.  žena mu je dala, podarila otroka  rodila ; ekspr.  odstaviti otroka  prenehati dojiti ; ekspr.  štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda  mladiča ; ekspr.  pričakuje otroka  je noseča, bo rodila ; nar.  levi otroci  ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci ; ekspr.  on je velik otrok  otročji, naiven ; ekspr.  to ve, zna vsak otrok  je splošno znano; je zelo lahko, preprosto ; knjiž., ekspr.  bil je pravi otrok svojega časa  človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ; veliko babic – kilav otrok  kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha ; preg.  majhni otroci – majhne skrbi ; preg.  kakršni starši, taki otroci
♦ 
med.  debilen otrok  nekdaj  lahno duševno nerazvit ; defekten otrok  nekdaj  telesno ali duševno nerazvit ; ped.  razvojno moten otrok  oviran v normalni rasti, vzgoji ; pravn.  legitimirati otroka  pozakoniti

otrôkec   -kca m ( ȏ )
otročiček , otroček :   otrokec se igra z žogo

otrôkov   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na otroka:   otrokov glas ; otrokov duševni razvoj ; otrokova nesamostojnost / bil je otrokov skrbnik

otróški   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na otroke:   otroški organizem ; otroška domišljija ; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma ; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba ; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni  bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor ; razstava otroških risb / otroški čevlji ; otroški voziček ; otroške igrače, slikanice ; otroška obleka, postelja, soba ; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer ; otroški parlament  predstavništvo učencev kake šole, šol kakega območja, ki na zborovanju zastopajo interese svojih vrstnikov; sestanek, zborovanje tega predstavništva ; otroški vrtec  ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok ; otroški zdravnik ; otroške jasli  zlasti prva leta po 1945  ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok ; otroška klinika ; otroško varstvo / otroški dodatek  dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke
// nav. ekspr.  tak kot pri otroku:   mati je imela čisto otroški obraz ; ima še otroško pisavo  neizpisano, okorno
● 
ekspr.  otroške bolezni mlade države  začetne pomanjkljivosti, napake ; nar.  žena je v otroški postelji  je pred kratkim rodila ; ekspr.  čudil se je takim besedam iz otroških ust  besedam, ki jih je izrekel otrok
♦ 
gastr.  otroški piškoti  piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice ; med.  otroška paraliza  virusna bolezen, navadno z ohromitvami

otróškost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost otroškega:   njegov obraz izraža otroškost / vedrost in otroškost
// otroška doba, otroštvo:   že iz otroškosti sta bila velika prijatelja

otróškovárstven   -a -o prid. ( ọ́-ȃ )
nanašajoč se na varstvo otrok:   otroškovarstvena vprašanja

otróštvo   -a s ( ọ̄ )
1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe:   poznata se že iz otroštva ; veselo otroštvo ; doživetja otroštva
 
ped.  zgodnje otroštvo  doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo
// ta doba pri posameznem človeku:   otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov
2. kar je značilno za to dobo:   bili so polni otroštva / ekspr.  to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši

otròv   -ôva m ( ȍ ó )
zastar. strup :   izpiti otrov / otrov za miši

otrováti   otrújem dov. ( á ú )
zastar. zastrupiti :   otrovala je svojega moža / z lažmi ji je otroval srce

otrôven   -vna -o prid. ( ō )
zastar. strupen 2 otrovna pijača / otrovno ozračje

otŕpel   -pla -o  [ otərpəu̯ prid. ( ŕ )
negiben, tog, manj občutljiv:   od mraza ima otrpel obraz ; otrpli prsti / ekspr.  vsa otrpla je čakala do jutra / te živali otrple počakajo pomladi / otrplo stanje ; pren., knjiž.  otrpla tišina, žalost
 
med.  težje in počasneje gibljiv; manj občutljiv;  prim. otrpniti

otŕpen   -pna -o prid. ( ȓ )
med., v zvezi otrpni krč tetanus :   cepivo proti otrpnemu krču

otrpévati   -am nedov. ( ẹ́ )
postajati negiben, tog, manj občutljiv:   roke so jim otrpevale od mraza

otŕplica   -e ž ( ȓ )
knjiž. otrplost , odrevenelost :   zdramiti se iz otrplice

otŕplost   -i ž ( ŕ )
stanje otrplega:   otrplost roke je popustila / zimska otrplost plazilcev in žuželk
 
med.  težja in počasnejša gibljivost; manjša občutljivost

otŕpniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
postati negiben, tog, manj občutljiv:   od mraza mu je otrpnil obraz ; prsti so mu otrpnili / ekspr.  otrpniti od strahu ; pren., knjiž.  čas je nekako otrpnil ; njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju prim. otrpel

otŕpnjenje   -a s ( ȓ )
glagolnik od otrpniti:   otrpnjenje mišic, sklepov, tilnika / iz otrpnjenja ga je zbudil glasen krik  iz otrplosti

otŕpnjenost   -i ž ( ȓ ekspr.
otrplost :   odrevenelost in otrpnjenost / ni si znal odgovoriti, od kod ta čustvena, umska otrpnjenost

otŕzniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
nar., v zvezi z okno, vrata   nekoliko odpreti:   na rahlo je otrznil vrata in pogledal v sobo

Ottov   -a -o  [ ótov- prid. ( ọ̑ )
strojn., v zvezi Ottov motor in ottov motor   motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin:   vgraditi Ottov motor

otujíti   -ím dov. , otújil  ( ī í )
knjiž. odtujiti :   to ga je otujilo domu

ótva   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  (velika) divja raca:   nad jezerom poletavajo otve

otvárjati   -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpirati :   otvarjati sestanek, skupščino / otvarjati razstavo
2. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih:   otvarjati novo cesto ; slavnostno otvarjajo obnovljeno kegljišče
● 
zastar.  otvarjati vrata na stežaj  odpirati

otvésti   otvézem  in  otvêsti otvêzem dov. , otvézel  ( ẹ́; é )
nar. koroško privezati , navezati :   na cesti je psa spet otvezel / otvesti koga čez pas / otvesti z verigo

otvéza   -e ž ( ẹ̑ )
nar. koroško  veriga (za privezovanje goveda k jaslim):   živina je rožljala z otvezami / volovske otveze

otvézati   -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
nar. koroško privezovati , navezovati :   otvezati kravo k jaslim, psa na vrvico

otvorítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od otvoriti:   otvoritev zborovanja / otvoritev razstave / otvoritev ceste, nove avtobusne linije
 
šah.  otvoritev igre  začetna poteza igre ; indijska otvoritev
// prireditev ob slovesni izročitvi česa v javno, splošno uporabo:   biti na otvoritvi ; na večer pred otvoritvijo so imeli nastopajoči zadnje vaje

otvóriti   -im dov. ( ọ̄ )
1. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpreti :   otvoriti kongres, zborovanje ; sejo otvori predsednik / otvoriti razstavo
2. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih:   otvoriti cesto, most ; otvorili so novo šolo
● 
zastar.  deklica naglo otvori okno  odpre

otvorítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na otvoritev:   otvoritvena slovesnost / otvoritveni govor / otvoritvena predstava sezone  prva, uvodna ; otvoritveno zborovanje

out   gl. avt

outlet   -a  [ áu̯tlet m ( ȃ trg. žarg.
prodajalna, v kateri se lahko izdelki iz preteklih sezon kupijo po znižanih cenah:   prodali so skoraj vso sezonsko kolekcijo, ostanke pa preselili v svoje outlete / center outlet ; trgovina outlet ; v prid. rabi:  outlet center ; outlet trgovina

output   -a  [ áu̯tput m ( ȃ )
1. količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim delom, izložek:   output se niža, viša ; kulturni output ; raziskovalni, znanstveni output univerze ; rast, upad kakovosti outputa / optimalni output glede na vložena sredstva
2. rezultat računalniške obdelave podatkov:   prikaz outputa ; input in output
3. rač.  del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote, izhod:   zaslonski output

outsider   -ja  [ áu̯tsájder m ( ȃ-ȃ )
1. šport. žarg.  kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago:   tekmovalci so se razdelili na dve skupini – boljše igralce in outsiderje / njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja
2. pog.  kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec:   vsi junaki v romanu so outsiderji in boemi ; družbeni outsider

outsiderski   -a -o  [ áu̯tsájderski prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na outsiderje:   outsidersko igranje / pisatelj opisuje outsiderski položaj glavnega junaka

outsiderstvo   -a  [ áu̯tsájderstvo s ( ȃ-ȃ )
publ.  stanje, položaj človeka, ki se ne vključi v kako skupnost:   nezaupanje ga je pripeljalo v outsiderstvo

ouzo   in  úzo -a  [ úzo m ( ȗ )
grška žgana pijača z aromo janeža:   natočiti, piti ouzo ; kozarec ouza ; vino, pivo in ouzo

òv   in  ôv medm. ( ȍ; ȏ )
izraža telesno ali duševno trpljenje:   ov, je zastokal

ovácija   -e ž ( á )
nav. mn.  z glasnim pozdravljanjem, vzklikanjem izraženo navdušenje, odobravanje:   dirigent je bil deležen velikih ovacij ; predlog je bil sprejet z ovacijami / govorniku so priredili dolgotrajne ovacije

ovádba   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od ovaditi:   med vojno je živel od ovadb ; grozila mu je z ovadbo / navesti čas ovadbe
2. kar je z ovadbo sporočeno:   ugotavljati utemeljenost ovadbe / brati, dati, vložiti ovadbo ; anonimna, pisna ovadba
 
pravn.  kriva ovadba  ki ni v skladu z dejstvi

ovádenec   -nca m ( ȃ )
pravn.  kdor je ovaden:   ovadenec in ovaditelj

ovadítelj   -a m ( ȋ )
pravn.  kdor sporoči pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja ali dejanje samo:   podpis ovaditelja

ováditi   -im dov. ( á ȃ )
1. sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji:   sosed ga je ovadil policiji ; nekdo ga je ovadil, da preprodaja drogo
2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja:   tihotapci so imeli srečo, da jih ni nihče ovadil ; ovaditi tatu
// zastar.  povedati, sporočiti sploh:   ovadil nam je njegove namene ; niti z eno kretnjo se ni ovadil  izdal

ovadník   in  ovádnik -a m ( í; ȃ )
zastar. ovaduh :   ovadniki so nam delali skrbi

ovadúh   -a m ( ū )
kdor sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji:   ta človek je izdajalec in ovaduh ; bal se je policije in njenih ovaduhov

ovadúhinja   -e ž ( ū )
ženska, ki sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji:   sumili so, da je ovaduhinja

ovadúški   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na ovaduhe:   ovaduška mreža ; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed

ovadúštvo   -a s ( ȗ )
dejavnost ovaduhov:   osumiti koga ovaduštva / nagovarjali so ga k ovaduštvu

ovajálec   -lca  [ ovajau̯ca in ovajalca m ( ȃ )
knjiž. ovaduh :   postati ovajalec ; bati se ovajalcev

ovájanje   -a s ( ā )
glagolnik od ovajati:   ovajanje in zapiranje svobodomislecev ; ovajanje za denar

ovájati   -am nedov. ( ā )
1. sporočati nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji:   sumili so, da vohuni in ovaja ; ovajali so nas okupatorju
2. zastar. izdajati , kazati :   njeno vedenje je ovajalo odločnost ; njegovo govorjenje ovaja, da je zelo bister

ovál   -a m ( ȃ )
1. kar je ovalne oblike:   izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino ; portret v ovalu / polni oval njenega obraza
2. večji krožnik ovalne oblike:   naložiti meso na oval / veliki ovali izbranih jedi

oválen   -lna -o prid. ( ȃ )
po obliki podoben enakomerno (jajčasto) sploščenemu krogu:   rastlina z velikimi ovalnimi listi ; ima ovalen obraz / ovalna oblika izreza

oválnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost ovalnega:   ovalnost obraza

ovárij   -a m ( á )
nav. mn., biol.  spolna žleza, ki proizvaja jajčeca; jajčnik :   nerazviti ovariji

ôvbe   medm. ( ȏ )
zastar. joj 2 , ojoj :   ovbe, osa me je pičila / ovbe, česa ne poveš

ôvca   -e  stil.  ž , rod. mn.  ôvc  in  ovác  ( ó )
1. manjša domača žival z zelo gosto volnato dlako:   ovca beketa, bleja ; pasti, striči ovce ; čreda, trop ovc ; razbežali so se kakor ovce ; krotek kot ovca / merino ovca  z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije
 
agr.  karakul ovca  z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije ; ovca mesnate pasme ; vet.  metljava ovca ; zool.  divja ovca  zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis
// ovčja samica:   pomolsti ovco ; breja ovca ; ovca in jagnje
2. ekspr.  pohleven, ubogljiv človek:   vse življenje je bil ponižna ovca
● 
ekspr.  je črna ovca v družini  edini, ki je drugačen, slab ; slabš.  garjava ovca  kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico ; ekspr.  pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca  slaboten, neodločen, zmeden človek ; knjiž.  bili so kakor ovce brez pastirja  zbegani, zmedeni

ovčád   -i ž ( ȃ )
ekspr.  več ovc, ovce:   gnati ovčad na pašnik

ovčár   -ja m ( á )
1. pastir ovc:   ovčar žene ovce na planino ; ovčarji in kozarji
2. ovčarski pes:   pastirju pomagata dva ovčarja
// srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom:   vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar

ovčaríca   -e ž ( í )
1. pastirica ovc:   ovčarji in ovčarice
2. zool.  ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla flava:

ovčáriti   -im nedov. ( á ȃ )
nav. ekspr.  ukvarjati se z rejo, vzrejo ovc:   njegov oče je še ovčaril / celo leto je ovčaril pri sosedu  pasel ovce

ovčárka   -e ž ( á )
1. samica ovčarja:   ovčarka je lajala in cvilila vso noč
2. bot.  užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu; slinavka :   nabirati ovčarke in maslenke

ovčárna   -e ž ( ȃ )
knjiž. ovčjak :   za ovčarno rastejo orehi

ovčárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na ovčarje ali ovčarstvo:   ovčarska koča / to so znani ovčarski kraji / ovčarski pes  pes, ki čuva in vodi čredo

ovčárstvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc:   ta kraj je za ovčarstvo posebno ugoden

ovčerêja   tudi  ovčjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc:   ovčereja in govedoreja

ovčerêjec   tudi  ovčjerêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi, vzreja ovce:   govedorejci in ovčerejci

ovčerêjski   tudi  ovčjerêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na ovčerejce ali ovčerejo:   ovčerejske farme / ovčerejska dela

ovčetína   in  ovčétina -e ž ( í; ẹ̑ )
ovčje meso:   jesti ovčetino ; kuhana, pečena ovčetina

ovčíca   -e ž ( í )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od ovca:   pasti ovčice ; tava okrog kakor izgubljena ovčica
 
ekspr.  pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev  več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru
2. ekspr.  faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika:   grajal je svoje neubogljive ovčice
3. mn.  oblak v obliki majhnih, manjših kopic:   ovčice kažejo na dež ; rdeče večerne ovčice

ovčína   -e ž ( í )
1. ovčje krzno:   z ovčino podložen plašč / za postelje so imeli le nekaj ovčin
// usnje iz ovčje kože:   kovček je prevlečen z rdečo ovčino ; boks in ovčina
2. ovčje meso:   jesti ovčino ; pečena ovčina

ovčják   -a m ( á )
hlev, staja za ovce:   zapreti ovce v ovčjak ; ovčjak in kozjak

ôvčji   -a -e prid. ( ō )
nanašajoč se na ovce:   ovčja koža ; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh ; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir ; ovčja staja / ovčje garje
 
ekspr.  to je volk v ovčji koži  slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
 
bot.  ovčje vime  užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus ; zool.  ovčji zolj  žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis

ôvčka   -e ž ( ó )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od ovca:   pasti ovčke in koze ; pohleven kot ovčka / jesti pečeno ovčko
2. mn.  oblak v obliki majhnih, manjših kopic; ovčice :   po modrem nebu plavajo ovčke

ovčnják   -a m ( á )
ovčjak :   zapreti ovce v ovčnjak ; podrt ovčnjak

ovdovélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje ovdovelega človeka:   zavračala je misel na ovdovelost

ovdovéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati vdovec, vdova:   hitro, zgodaj je ovdovel

ovédati se   -am se nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  spoznavati kaj, zavedati se česa:   ovedati se misli, resničnosti ; dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti
// kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje:   ljudje so se le polagoma politično ovedali

ovédenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ovedeti se:   jasno ovedenje / narodnostno ovedenje

ovédeti se   ovém se dov. ( ẹ́ knjiž.
1. spoznati kaj, zavedeti se česa:   ovedeti se dejanja, misli, resničnosti ; šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka ; nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen ; v trenutku se je ovedela, za kaj gre / ovedeti se samega sebe
// kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje:   idejno, narodnostno se ovedeti
2. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se:   tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela / ko so se malo ovedeli, so nadaljevali  si opomogli
3. zastar.  znajti se, vživeti se:   kar dobro se je ovedel v tujem mestu

ovêjati   -am dov. ( ȇ )
zvejati :   ovejati žito

ovekovéčenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ovekovečiti:   ovekovečenje dogodka / dočakal je svoje ovekovečenje na plakatu

ovekovečeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr.  z umetniško upodobitvijo delati, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano:   radi so ovekovečevali bojne prizore / slika ovekovečuje njeno lepoto
// delati kaj znano, poznano sploh:   ovekovečevati ravnanje koga

ovekovéčiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr.  z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano:   ovekovečiti dogodek ; ovekovečiti ženino lepoto ; v pesmih je ovekovečil svoj čas ; s tem romanom se je ovekovečil
// narediti kaj znano, poznano sploh:   svoj nastop so ovekovečili s plakati
 
ekspr.  prizor je ovekovečil s kamero  ga posnel ; ekspr.  moral se je ovekovečiti na bukvi  vrezati v bukev svoje ime

ovél   in  ovèl -éla -o  [ oveu̯ prid. ( ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́ )
nekoliko (u)vel:   ovel šopek, venec ; ovela trava / koža na obrazu je bila ovela ; ovela roka ; pren., ekspr.  ovela ljubezen;  prim. oveniti

ôven   ôvna m ( ó )
1. ovčji samec:   čredo vodi star oven ; ovni in kozli ; blejati, meketati kot oven / plemenski oven
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju ovna:   samski, vezani oven ; bik, oven, strelec in vodnar / znamenje ovna
3. grad.  priprava v obliki klade za zabijanje pilotov:   podpornike so zabili v vodo z ovnom
4. v starem in srednjem veku  vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov:   ovni in katapulti / oblegovalni oven
● 
rojen je v znamenju ovna  v času od 21. marca do 20. aprila
♦ 
astron.  Oven  prvo ozvezdje živalskega kroga ; teh.  hidravlični oven  črpalka, ki z energijo tekoče vode potiska vodo v sunkih navzgor

ovênčati   -am  in  ovénčati -am dov. ( ȇ; ẹ̑ )
1. knjiž.  okrasiti z vencem, rožami:   ovenčati sliko / glavo so ji ovenčali z belim venčkom ; pren.  ovenčali so ga s slavo
2. vznes.  zelo uspešno končati kaj:   boj so ovenčali z zmago
 
knjiž., ekspr.  čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo  postala bo slavna

ovenélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje ovenelega:   zaradi ovenelosti so vrtnice izgubile tudi svoj opojni duh / ovenelost kože

ovenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati nekoliko (u)vel:   rože so hitro ovenele ; vrtnice rade ovenijo ; pren., ekspr.  dekle je od žalosti ovenelo
// knjiž.  prenehati obstajati (v veliki meri):   njegova slava je sčasoma ovenela ; njuno tovarištvo je ovenelo

ovéniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
navadno sedanji čas  postati nekoliko (u)vel:   ta roža hitro ovene ; pren., ekspr.  dekle od žalosti ovene
// knjiž.  prenehati obstajati (v veliki meri):   nenadna ljubezen največkrat hitro ovene prim. ovel , oveneti

overítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj overi, overja:   overitelj zapisnika

overítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od overiti:   overitev dokumentov, zapisnika / overitev podpisa

ovériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
uradno potrditi enakost ali resničnost česa:   overiti prepis, spričevalo / overiti zapisnik
// uradno potrditi sploh:   overiti podpis, pogodbo

ovérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
uradno potrjevati enakost ali resničnost česa:   overjati prepise, spričevala
// uradno potrjevati sploh:   overjati podpise, pogodbe

overovátelj   -a m ( ȃ )
kdor kaj overovi, overovlja:   izvoliti dva overovatelja zapisnika ; overovatelj podpisov, prepisov

overovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od overoviti:   overovitev dokumentov

overôviti   -im dov. ( ō ȏ )
1. uradno potrditi enakost ali resničnost česa:   overoviti prepis, spričevalo / overoviti zapisnik
// uradno potrditi sploh:   overoviti oporoko
2. zastar. preveriti :   vseh citatov nisem mogel na novo overoviti

overôvljati   -am nedov. ( ó )
uradno potrjevati enakost ali resničnost česa:   overovljati spričevala / overovljati zapisnike
// uradno potrjevati sploh:   overovljati podpise

ôves   ôvsa m ( ó )
kulturna rastlina, katere lat je sestavljen iz večcvetnih klaskov, ali njeno seme:   sejati, žeti oves ; konj zoblje oves ; vreča ovsa
 
agr.  nakaliti oves

oveselíti   -ím dov. , ovesélil  ( ī í )
star. razveseliti :   z darilom jo je zelo oveselil ; obiska se je oveselila / pogovor mu je pregnal žalost in ga oveselil

ovésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z obešanjem česa pokriti, prekriti, navadno v veliki, preveliki meri:   prazne stene je ovesil s slikami / sneg je pokril zemljo in ovesil smreke z ivjem
2. ekspr. naložiti , naprtiti :   ovesili so mu to neprijetno pravdo
● 
knjiž.  ovesili so ji tatvino  pripisali, prisodili

ovésti se   ovém se  in  ovêsti se ovém se dov. , 2. mn.  ovéste se,  3. mn.  ovêjo se  in  ovedó se; ovédi se ovédite se  in  ovêdi se ovêdite se  in  ovedíte se; ovédel se ovédla se  in  ovêdel se ovêdla se; ovéden  ( ẹ́; é ẹ́; ovẹ́di ovẹ́dite, ovédi ovédite; ovẹ̄del ovẹ̄dla ovẹ́dli, ovēdel ovédla )
zbuditi se iz nezavesti, zavedati se:   tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedla

ovéšati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. z obešanjem česa pokrivati, prekrivati, navadno v veliki, preveliki meri:   ovešati stene s slikami / ekspr.  ovešati se z medaljami / sneg oveša smreke ; pren.  resnico ovešajo s praznimi frazami
 
ekspr.  trte se ovešajo z grozdki  jih dobivajo
2. ekspr. nalagati 1 , naprtovati :   oveša mu skrbi

ovéti   ovêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
knjiž.  z vetjem obdati:   lahen veter ga je ovel / ko je stopil v sobo, ga je ovela plesnoba

ovévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  z vetjem obdajati:   oveval ju je hladen veter / soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani
● 
knjiž.  ovevali so jo spomini  obhajali, prevzemali

ovijáča   -e ž ( á )
1. nav. mn.  širši trak iz tkanine za ovijanje meč:   noge je imel ovite z ovijačami
// kos blaga za ovijanje česa sploh:   okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna
2. star. turban :   glavo mu je pokrivala pisana ovijača
3. zastar. ovijalka :   hodnik je bil ves prepreden z ovijačami

ovijálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ovijanje:   ovijalni papir / ovijalna rastlina  ovijalka

ovijálka   -e  [ tudi ovijau̯ka ž ( ȃ )
rastlina, ki se pri rasti ovija okoli opore:   balkon krasijo enoletne ovijalke v lončkih ; oklenila se ga je kakor ovijalka debla / dati ovijalki oporo

ovíjanje   -a s ( í )
glagolnik od ovijati:   ovijanje debel sadnega drevja s slamo / ovijanje fižola okrog prekle / ovijanje perila

ovíjati   -am nedov. ( í )
1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati:   s slamo ovijati mlada drevesa ; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
2. nav. ekspr.  biti, nahajati se okrog česa:   mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo ; fižol se ovija okoli prekle
// dajati, polagati okrog česa:   ovijala mu je roke okrog vratu
3. dajati, delati čemu ovitek:   ovijati knjige, revije
4. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   srce mi ovija obup ; ovijala jo je velika skrb
5. z vitjem odstranjevati tekočino:   ovijati perilo
● 
ekspr.  žena ovija moža okoli mezinca, prsta  mož stori vse, kar žena želi, hoče ; ekspr.  vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico  pila, popivala ; ekspr.  ovijati lase v kito  spletati, povezovati

ovínek   -nka m ( ȋ )
1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer:   avtobus je pripeljal izza ovinka ; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek  šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog.  rezati ovinek ; ekspr.  njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno  na, v desno stran ; pren., ekspr.  srečno je prevozil vse ovinke v življenju
2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov   izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito:   govoriti, povedati brez ovinkov ; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala
3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih   izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno:   svoj cilj je dosegel po ovinkih ; po ovinkih ga je spraševala o dogodkih na vasi ; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor
● 
ekspr.  ognil se je je v velikem ovinku  nikakor je ni hotel srečati ; ekspr.  kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej  ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja

ovíniti   -im dov. ( í ȋ )
1. agr.  pripraviti novo posodo za vino z izlužitvijo:   oviniti sod
2. zastar. opijaniti :   če le morejo, ga ovinijo ; nekoliko se je ovinil

ovínkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ovinkati:   ovinkanje ceste / brez ovinkanja je povedala svoje mnenje

ovinkáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  prikrito, neodkrito, posredno govoriti, ravnati:   pri delu niso ovinkarili ; ne da bi ovinkaril, ji je povedal vse, kar misli
 
navt.  premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri jadranju proti vetru; križariti

ovinkárjenje   -a s ( á )
glagolnik od ovinkariti:   pogovarjati se odkrito, brez kakršnegakoli ovinkarjenja

ovínkarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ovinkarstvo:   ovinkarsko pisanje / ovinkarski način izpovedovanja resnice ; po ovinkarski poti so prišli do denarja

ovínkarstvo   -a s ( ȋ )
ekspr.  prikrito, neodkrito, posredno govorjenje, ravnanje:   dolgovezno ovinkarstvo ; sovražil je hinavščino in ovinkarstvo

ovínkast   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ovinek:   ovinkasta cesta, steza / ovinkasta vožnja / postavljali so mu ovinkasta vprašanja

ovínkati   -am nedov. ( ȋ knjiž.
1. delati ovinke:   cesta ovinka po dolini / ovinkala je med grmovjem
2. ovinkariti :   priliznjeno je hodil in ovinkal okoli človeka

ovínkoma   prisl. ( ȋ )
knjiž.  v ovinkih, po ovinkih:   steza se ovinkoma spušča v dolino / ovinkoma odgovoriti

ovíra   -e ž ( ȋ )
1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje:   skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira ; odstranjevati, postavljati ovire ; naravne, umetne ovire ; prenosna ovira ; ovira iz betona
// v zvezi žična ovira   ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico:   na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira  ograja
2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja:   biti ovira komu ; delati, premagati, premostiti ovire ; naleteti, zadeti na ovire ; hude, velike ovire ; moralne, objektivne, subjektivne ovire ; ekspr.  kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro  v napoto / publ.  tehnične ovire  manj pomembne nevšečnosti, težave
♦ 
pravn.  dilatorne ovire  ki povzročajo časovno odložitev česa ; šport.  tek z ovirami  tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir

ovirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki ovira:   oviralni ukrepi
 
fiz.  oviralna sila  sila, ki ovira gibanje

ovíranje   -a s ( ī )
glagolnik od ovirati:   oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč ; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo

oviráš   -a m ( á )
športnik, ki tekmuje v teku z ovirami:   bil je naš najboljši oviraš

ovirášica   -e ž ( á )
športnica, ki tekmuje v teku z ovirami:   zmagala je kanadska ovirašica

ovírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje:   preskočil je žico, ki ga je ovirala ; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet
2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja:   namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral ; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž.  samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala  zadrževala
// povzročati neugodne, slabe občutke; motiti 2 njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval

ovírnica   -e ž ( ȋ )
psiht.  jopič z zelo dolgimi rokavi, zlasti za nemirne (duševne) bolnike:   obleči, odvzeti ovirnico

ovítek   -tka m ( ȋ )
1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo:   knjiga ima ovitek ; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek ; ščitni ovitek ; ovitek za knjigo
// kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:   zbiral je ovitke cigaretnih škatlic ; revijo pošiljajo v ovitku
2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene:   zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki
♦ 
filat.  spominski pisemski ovitek  izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom ; ovitek prvega dneva  na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje ; ptt  pisemski ovitek  papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma ; zal.  ovitek  za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani

ovíti   ovíjem dov. ( í )
1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti:   oviti cevi ; oviti mlado drevje ; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu
2. nav. ekspr.  biti, nahajati se okrog česa:   mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto ; fižol se je ovil okoli prekle
// dati, položiti okrog česa:   ovila mu je roko okrog pasu, vratu
3. dati, narediti čemu ovitek:   oviti knjigo, revijo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   ovil jo je velik strah ; srce se ji je ovilo v žalost
5. z vitjem odstraniti tekočino:   oviti perilo
● 
zastar.  pot ovije okoli hriba  zavije, je speljana ; ekspr.  oviti glavo z vencem  dati venec na glavo ; ekspr.  oviti lase v kito  splesti, povezati

ovítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oviti:   ovitje cevi

ovládati   -am dov. ( ā )
star. obvladati :   težko je ovladal svoja čustva / ovladati položaj / nedov. ovlada več tujih jezikov / hrepenenje jo je ovladalo

ovladováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. obvladovati :   ovladovati položaj / dobro ovladuje francoščino

ovlaževálec   -lca  [ ovlaževalca in ovlaževau̯ca m ( ȃ )
priprava za ovlaževanje, vlaženje zraka:   uravnavati vlažnost z rosilci in ovlaževalci / na radiatorje so namestili pločevinaste ovlaževalce  posode z vodo

ovlaževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ovlaževati:   tako ovlaževanje zraka za te rastline ne zadošča ; naprava za ovlaževanje prostorov

ovlaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj vlažno:   ovlaževati ozračje v rastlinjaku ; prostori se avtomatično ogrevajo in ovlažujejo

ovlážiti   -im  tudi  ovlažíti -ím dov. , ovlážil  ( á ȃ; ī í )
narediti kaj vlažno:   ovlažiti kožo z glicerinom, kremo ; rana se mu je spet ovlažila / v teh prostorih je treba zrak večkrat ovlažiti

ovnáč   -a m ( á )
vet.  kunec s širokimi visečimi uhlji in ovnu podobno glavo:   beli, sivi ovnač

ovníca   -e ž ( í )
ženska, rojena v astrološkem znamenju ovna:   energična ovnica

ovnìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od oven:   ovce in ovniči
♦ 
zool.  ovniči  nočni metulji z živo pisanimi krili, ki letajo podnevi, Zygaenidae

ôvnov   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na ovne:   ovnov hrbet
 
zvit si kot ovnov rog  zelo

ovnovína   -e ž ( í )
ovnovo meso:   pečena ovnovina

ôvnovski   -a -o prid. ( ó )
tak kot pri ovnu:   ovnovski rogovi ; žival z ovnovsko glavo / ekspr.  uprl je vanjo svoje velike, ovnovske oči

ovóčje   -a s ( ọ̑ )
zastar. sadje :   košara sočnega ovočja

ovóhati   -am dov. ( ọ̑ )
1. vohajoč se približati na več mestih:   pes je pritekel k njemu in ga ovohal ; živali sta se ovohali
2. zaznati, ugotoviti z vohom:   ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal  poduhal / ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko  zavohal, zaduhal
3. ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa:   ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo  izvohajo
// s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega:   možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti
● 
ekspr.  čete so včeraj prvič ovohale smodnik  se bojevale

ovohávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ovohavati:   ovohavanje psov / nezaupljivo medsebojno ovohavanje

ovohávati   -am nedov. ( ȃ )
1. vohajoč se približevati na več mestih:   pes ga je ovohaval in mahal z repom ; živali sta se prijazno ovohavali
2. zaznavati, ugotavljati z vohom:   ovohavati hlapljive snovi / ovohavati smrad  vohati, duhati
3. ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa:   dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli
// s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega:   previdno so se ovohavali
● 
ekspr.  fant je ovohaval motor od vseh strani  ogledoval ; ekspr.  podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi  si prizadeval o njih čim več izvedeti

ovòj   -ôja m ( ȍ ó )
1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:   sneti ovoj s časopisa ; celofanski ovoj ; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo ; pren., knjiž.  ovoj megle, somraka
2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme:   ovoj semena / ovoj sviloprejke ; pren., knjiž.  do takrat smo živeli zaviti v ovoj
3. ekspr. paket , zavoj :   pod pazduho je držal velik ovoj
4. knjiž. kuverta , ovojnica :   zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem
● 
zastar.  ogrnila si je ovoj okrog ramen  ogrinjalo, ogrinjalko ; knjiž.  mavčni ovoj  mavčni povoj
♦ 
elektr.  ovoj  osnovni del navitja ; fiz., kem.  elektronski ovoj  skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro

ovójek   -jka m ( ọ̑ )
star.  tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme; ovoj :   ovojek semena / ovojek sviloprejke
♦ 
bot.  ovršni listi socvetja

ovójen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ovoj ali ovijanje:   ovojni material / ovojni papir / nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu  ovitku
♦ 
elektr.  ovojna napetost  napetost, ki se inducira v enem ovoju ; tisk.  ovojna tiskovna plošča  tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj

ovójka   -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn.  širši trak iz tkanine za ovijanje meč:   meča je imel ovita z ovojkami ; volnene ovojke
2. knjiž. kuverta , ovojnica :   odpreti ovojko / dati bankovec v pisemsko ovojko
3. star. ovoj :   cevi so ovijale volnene ovojke / vrat si je zavila z mehko ovojko  s šalom

ovójnica   -e ž ( ọ̑ )
1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma:   odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico
 
ekspr.  njegova mesečna ovojnica je tanka  ima majhne osebne dohodke ; ekspr.  brez modre ovojnice ni šlo  podkupnine
2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:   ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana
3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje:   mišice in sklepe ovijajo ovojnice
// anat., navadno s prilastkom  tkivo, ki ovija kak organ:   ledvična, vranična ovojnica
● 
knjiž.  semena te rastline imajo močno ovojnico  močen ovoj
♦ 
anat.  kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica ; biol.  bakterijska ovojnica  trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije ; celična ovojnica  zunanji, mrtvi del celice ; mat.  ovojnica  črta, ki obdaja družino krivulj ; med., vet.  plodova ovojnica ; zool.  ovojnica  pasja trakulja

ovojnína   -e ž ( ī )
knjiž.  kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža :   vreče, zaboji in druga ovojnina

ôvra   -e ž ( ȏ )
v fašistični Italiji  tajna državna policija:   delovanje ovre

ovráčati   -am nedov. ( ā ȃ )
knjiž.  zanikovati, ne priznavati:   ta spoznanja ovračajo njegovo teorijo / star.  ovračati očitke  zavračati

ovráten   -tna -o prid. ( ȃ )
ki je za okrog vratu:   ovratni nakit ; svilena ovratna ruta / okrogel ovratni izrez  vratni

ovrátnica   -e ž ( ȃ )
1. ovratni pas, navadno za pse:   sneti, zapeti psu ovratnico ; prijeti žival za ovratnico ; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica
2. knjiž. kravata :   nadeti, zavezati si ovratnico ; svilena ovratnica
3. arheol.  ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča:   ovratnica iz polžasto zvite žice

ovrátniček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od ovratnik:   ima rdečo obleko z belim ovratničkom ; čipkast, vezen ovratniček

ovrátnik   -a m ( ȃ )
1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras:   prišiti, privihati, zapeti ovratnik ; čipkast, krznen ovratnik ; okrogel, širok, štrleč ovratnik ; ovratnik suknjiča ; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik  majhen okrogel ovratnik
// kar je temu po obliki podobno:   račji samec ima okrog vratu bel ovratnik
2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica :   natakniti psu ovratnik ; bodičast, usnjen ovratnik
● 
publ.  beli ovratnik  pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva
♦ 
med.  mavčni ovratnik  mavčna obveza za vrat ; obl.  ležeči ovratnik  položen po ramah ; srajčni ovratnik ; šal ovratnik  navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata

ovrátniški   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od ovratnik:   ovratniški del plašča

ovréči   ovŕžem dov. , ovŕzi ovŕzite  in  ovrzíte; ovŕgel ovŕgla  ( ẹ́ ȓ )
1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno:   ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli  jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan  ne sprejeti ; knjiž.  ovrgli so vse stare navade  opustili, odpravili / star.  dve vreči pšenice so mu ovrgli  izvrgli
// pravn.  dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa:   ovreči oporoko, pogodbo ; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo
2. star.  negativno oceniti:   njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
3. star. vreči , dati :   okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik  oprtal

ovrednôtenje   -a s ( ȏ )
glagolnik od ovrednotiti:   estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev

ovrednôtiti   -im dov. ( ō ȏ )
določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa:   ovrednotiti opravljeno delo, knjigo ; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti ; na novo ovrednotiti kaj ; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence
// priznati komu, čemu vrednost, pomembnost:   umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti ; to bi njegovo delo višje ovrednotilo

ovréti   ovrèm dov. , ovŕl  ( ẹ́ ȅ )
knjiž. zadržati , zavreti 2 težko je ovreti njegovo jezo ; to bo ovrlo razvoj ; ovreti tok česa
// preprečiti , onemogočiti :   ovrli so jim odhod

ovrgljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ovreči:   ovrgljiva domneva, trditev ; lahko ovrgljivo mnenje

ôvrovec   -vca m ( ȏ )
pog.  pripadnik ovre:   ovrovci in gestapovci

ovŕšen   -šna -o prid. ( ȓ )
knjiž.  ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu:   ovršni del krošnje
 
bot.  ovršni list  list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno loči po barvi, obliki in velikosti

ovŕšje   -a s ( ȓ )
knjiž.  del, predel ob vrhu:   vinogradi segajo prav v ovršje hriba / široka borova ovršja

ovŕžba   -e ž ( ȓ )
glagolnik od ovreči:   ovržba dejstva, spoznanja, trditve / ovržba oporoke

ovsén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oves:   ovsene pleve ; ovsena slama / najraje ima ovseni kruh ; ovsena moka / ovseni kosmiči  oluščena in stisnjena ovsena zrna ; ovsena kaša

ovsenják   -a m ( á )
star.  ovseni kruh:   peči ovsenjak

ovsénka   -e ž ( ẹ̄ )
agr.  poletna hruška rumenkaste ali rjaste barve:   ječmenke, petrovke in ovsenke

ovsíka   -e ž ( í )
bot.  trava z večcvetnimi klaski v latu, Helictotrichum:

ovsíšče   -a s ( í )
njiva, na kateri je rasel oves:   preorati ovsišče ; ječmen je vsejal na ovsišče

ovulácija   -e ž ( á )
biol.  sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika:   hormon, ki zavira ovulacijo ; krvavitev brez ovulacije

ovzdúšje   -a s ( ȗ )
zastar. ozračje , vzdušje :   ustvariti delovno, prijetno ovzdušje ; duhovno ovzdušje ; ovzdušje napetosti
// okolje , milje :   spoznati ovzdušje, iz katerega je zajemal pisatelj ; mestno ovzdušje ji ne prija

ovzmetênje   in  ovzmétenje -a s ( é; ẹ̑ )
opremljenost z vzmetmi:   dobro ovzmetenje vozila

ozád   prisl. ( ȃ )
zadaj :   svet se vzpenja, ozad pa je nova globel

ozádje   -a s ( ȃ )
1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa:   ozadje doline obrobljajo hribi ; oglasil se je iz ozadja ; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje  nazaj
// kraj, prostor za čim:   odrsko ozadje ; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju  zadnji strani hiše
2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi:   ozadje je pokril z rjavo barvo ; barvno, temno ozadje ; vzorec je zelen, ozadje pa belo  podlaga / ozadje računalniškega namizja
3. s prilastkom  okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa:   poznati ozadje dogajanja ; kulturno, politično ozadje česa / ekspr.  pravega ozadja nesreče še niso razkrili  vzroka ; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje   dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost:   študentske zahteve so postavljali v ozadje ; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje   izgubljati pomembnost, vrednost:   v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
● 
ekspr.  delovati, odločati iz ozadja  prikrito, skrito ; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj  snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja ; ekspr.  najraje je bil, stal v ozadju  ni sodeloval ; ekspr.  najraje se drži v ozadju  hoče biti neopažen ; ekspr.  s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju  nismo napredovali
♦ 
anat.  očesno ozadje  del notranje površine zrkla ; fot.  ozadje  kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom

ozádnji   -a -e prid. ( ȃ )
knjiž.  ki je zadaj, v ozadju:   šel je v ozadnji prostor / ekspr.  ozadnje obzorje  daljno

ozalíden   -dna -o prid. ( ȋ )
v zvezah:   papir.  ozalidni papir  fotokemično občutljiv papir ; teh.  ozalidna kopija  kopija na ozalidnem papirju

ozáljšati   -am dov. ( ȃ )
knjiž. okrasiti , olepšati :   za svatbo so ozaljšali vso hišo ; ozaljšala se je z nakitom

ozaljšáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od ozaljšati:   ozaljšava obleke, sobe

ozáljšek   -ška m ( ȃ )
knjiž. okrasek :   rada nosi ozaljške ; kovani, rezljani ozaljški

ozánkati   -am dov. ( ȃ )
dati, privezati zanko na kaj:   ribi je ozankal rep
// knjiž.  nastaviti zanke:   šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi ; pren.  vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo

ozára   -e ž ( ȃ )
nav. mn.  travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug:   na ozarah je konje ustavil ; kositi, pasti po ozarah ; zeleneče ozare in meje

ozáriti   -im  tudi  ozaríti -ím dov. , ozáril  ( ā ȃ; ī í knjiž.
1. obdati z močno svetlobo; ožariti :   večerna zarja je ozarila vrhove
// ekspr. osvetliti , obsvetliti :   plameni goreče hiše so ozarili okolico
2. ekspr.  narediti kaj bolj veselo, lepše:   smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje

ozárjati   -am nedov. ( á knjiž.
1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati :   sonce je ozarjalo pokrajino ; nebo se že ozarja
// ekspr. osvetljevati , obsvetljevati :   plameni ozarjajo bližnje hiše
2. ekspr.  delati kaj bolj veselo, lepše:   mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost

ozavéstiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž.  narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:   okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde  zavedel
// narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:   narodnostno ozavestiti ljudi

ozavéščanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od ozaveščati:   ozaveščanje javnosti o pomenu zdravega načina življenja ; ozaveščanje prebivalstva o ustreznem shranjevanju in zbiranju odpadnih zdravil ; kampanja za ozaveščanje potrošnikov

ozavéščati   -am nedov. ( ẹ́ )
delati, povzročati, da kdo kaj spozna, se česa zave:   mlade so ozaveščali o nevarnostih čezmernega pitja alkohola

ozavéščenost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost ozaveščenega človeka:   piscu ne manjka jezikovne ozaveščenosti

ózd   -a m ( ọ̑ )
organizacija združenega dela:   uspehi našega ozda

ozdravéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati zdrav:   ni veliko upanja, da bi ozdravel ; ozdraveti od pljučnice
2. ekspr.  čustveno se pomiriti, umiriti:   le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila

ozdravítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozdraveti ali ozdraviti:   nestrpno so čakali na njegovo ozdravitev / pospeševati gospodarsko ozdravitev dežele

ozdráviti   -im dov. ( ā ȃ )
1. narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav:   ozdraviti bolnika ; pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada ; v bolnišnici so jo čisto ozdravili ; z operacijo ozdraviti ; na svežem zraku se je hitro ozdravila / ta bolezen se ne da ozdraviti
2. nav. ekspr.  povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri:   njen razposajeni smeh ga je ozdravil / pesem mu je ozdravila dušo, srce
3. ekspr. izboljšati , popraviti :   ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere / članek je nekoliko ozdravil javno mnenje
● 
ekspr.  s šibo ozdraviti koga  s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi ; ekspr.  ozdraviti koga od namere  pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti ; ekspr.  ta novica ga bo ozdravila od potovanja  ne bo več želel potovati

ozdrávljati   -am nedov. ( á )
1. delati, povzročati, da kdo postane zdrav:   ozdravljati bolnike / star.  to zelišče ozdravlja revmatizem  zdravi
2. postajati zdrav:   mati je počasi ozdravljala od hude bolezni

ozdrávljenec   -nca m ( ȃ )
kdor je ozdravljen:   hvaležni ozdravljenci so mu še večkrat pisali / iz bolnišnice so ga odpustili kot delnega ozdravljenca

ozdrávljenje 1   tudi  ozdravljênje -a s ( ȃ; é )
glagolnik od ozdraviti:   z operacijo niso dosegli popolnega ozdravljenja / ozdravljenje gospodarskega stanja

ozdravljênje 2   -a s ( é )
glagolnik od ozdraveti:   izgubila je voljo do ozdravljenja / ozdravljenje duše, srca

ozdravljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ozdraviti:   ozdravljiva bolezen, poškodba / težko ozdravljiv bolnik

ozdravljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost ozdravljivega:   ozdravljivost tuberkuloze

ozéba   -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od ozebsti:   tak mraz povzroča ozebe / od ozebe rdeča lica

ozébek   -bka m ( ẹ̑ )
nar. primorsko ozeblina :   na desni roki je dobil ozebke ; boleči temno rdeči ozebki

ozében   -bna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ozebo:   ozebne bolečine

ozeblína   -e ž ( í )
vnetje kože, tkiva zaradi mraza:   dobiti, preprečevati ozebline ; otekline in ozebline / ozeblina na nogi ga je začela močno srbeti

ozébnik   -a m ( ẹ̑ )
alp.  ozek strm prehod med stenama, napolnjen s snegom ali ledom:   iti, zdrsniti po ozebniku ; ozebnik na Jalovcu

ozébsti   ozébem dov. , nam.  ozébst  in  ozèbst; ozébljen  tudi  ozében  ( ẹ́ )
dobiti ozebline:   na pohodu, v gorah je ozebel ; ozebsti v roke / nos mu je ozebel / jablane so to zimo nekoliko ozeble

ozeênovski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Organizacijo združenih narodov [OZN]:   ozeenovski funkcionar ; ozeenovska organizacija

ózek   ózka -o prid. , óžji  ( ọ́ )
1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost; ant. širok :   rastlina z ozkimi listi ; ozek pas trave ; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod ; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz
// ki ima razmeroma majhen obseg:   ozek prsni koš ; ozka ramena / je ozka čez pas  tanka
// ki se razmeroma tesno prilega telesu:   rokavi pri obleki so ozki ; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo
2. nav. ekspr.  ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti:   ozek moralist ; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj ; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost
// ki išče samo svoje koristi:   ozki strankarski interesi
3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje:   krog njegovih delovnih nalog je ozek ; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ.  začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr.  človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov
// publ. trden , močen :   to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma ; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje  tesno
4. publ., v zvezi ozko grlo   kar otežuje, zavira delo:   slabe ceste so ozko grlo za turizem ; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne
♦ 
anat.  ozka medenica ; film.  ozki film  film, širok 16 mm ; jezikosl.  ozki samoglasnik  sredinski samoglasnik višje lege ; zool.  ozka trakulja ; žel.  ozki tir  tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic prim. ožji

ozelenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dobiti (zelene) liste:   drevo spomladi ni več ozelenelo / po dežju je njiva hitro ozelenela
2. postati zelen:   brez svetlobe rastline ne ozelenijo

ozelenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozeleneti ali ozeleniti:   ta grm pred ozelenitvijo rdeče vzcveti / načrt ozelenitve novih stanovanjskih sosesk

ozeleníti   -ím dov. , ozelénil  ( ī í )
narediti kaj zeleno:   pomlad je ozelenila gozdove in travnike
// oskrbeti z zelenjem, rastlinjem:   ozeleniti prostor okrog stanovanjskih hiš

ozelenítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ozelenitev:   ozelenitveni načrt mesta ; ozelenitvena dela ob novi cesti so končana

ozelenjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ozelenjevati:   ozelenjevanje in urejanje mesta, delovnih prostorov / urbanistično ozelenjevanje

ozelenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
oskrbovati z zelenjem, rastlinjem:   ozelenjevati naselja, stanovanjske okoliše / začeli so ozelenjevati posamezne puščavske predele

ozelót   -a m ( ọ̑ )
zool.  leopardu podobna rjavkasto lisasta zver, ki živi v Južni in Srednji Ameriki, Leopardus pardalis:   loviti ozelote / krzno ozelota

ozémeljski   -a -o  [ ozeməljski prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ozemlje:   ozemeljska razprostranjenost / ozemeljska nedotakljivost ; ozemeljske zahteve / ozemeljske vode  priobalni pas morja, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala

ozémlje   -a s ( ẹ̑ )
večji del zemeljske površine:   naseliti ozemlje severno od Drave ; to ozemlje je zasedel okupator ; slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja / potresno ozemlje  območje
// navadno s prilastkom  ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti:   osvoboditi slovensko ozemlje ; država poveča svoje ozemlje ; rimska oblast je segala tudi na ozemlje današnje Slovenije / državno ozemlje ; slovensko etnično ozemlje ; osvobojeno ozemlje  med narodnoosvobodilnim bojem  ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov ; po drugi svetovni vojni  Svobodno tržaško ozemlje
 
zgod.  mandatno ozemlje  med obema vojnama  ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije

ozemljeváti   -újem nedov. ( á ȗ ekspr.
delati, da kaj postane stvarno, primerno, naravno; prizemljevati :   stik z vsakdanjim življenjem njegovo poezijo ozemljuje
// povzročati, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega:   ves čas ga mora ozemljevati

ozemljílo   -a s ( í )
elektr.  del ozemljitvene naprave, ki se položi v zemljo:

ozemljítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozemljiti:   pravilna ozemljitev televizijske antene, strelovoda ; naprava brez ozemljitve / opraviti ozemljitev radijskega sprejemnika / izključiti, poškodovati ozemljitev  ozemljitveno napravo / idealizem lahko brez praktične ozemljitve postane nezanesljiv ; ozemljitev želje ; opravljanje vsakdanjih fizičnih del kot tehnika ozemljitve / sedaj je nastopil čas za ozemljitev

ozemljíti   -ím dov. , ozémljil  ( ī í )
1. elektr.  zvezati prevodni del električne naprave z zemljo:   ozemljiti radijski aparat, električni štedilnik
2. ekspr.  narediti, da kaj postane stvarno, primerno, naravno; prizemljiti :   vztrajal je, da se načrt, scenarij ozemlji
// povzročiti, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega:   potrebujejo nekoga, ki jih zna ozemljiti / desnica se je z novim pristopom odločila ozemljiti levico

ozemljítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ozemljitev:   ozemljitvena dela / ozemljitvena naprava  naprava, ki povezuje prevodni del električne naprave z zemljo

ozídje   -a s ( ȋ star.
1. obzidje :   Turki so preplezali ozidje ; grajsko, mestno ozidje ; mogočno, visoko ozidje
2. zidovje :   na ovinku se je pokazalo ozidje lepe vile / vedno je v ozidju
♦ 
grad.  skupek, celota zlasti nosilnih zidov stavbe

ozímec   -mca m ( ȋ )
agr., rabi se samostojno ali kot prilastek  ozimna rastlina:   ječmen ozimec ; lan ozimec
♦ 
lov.  mladič divjega prašiča v prvem letu starosti od začetka zime do pomladi

ozímen   -mna -o prid. ( ȋ )
ki se seje jeseni:   ozimni posevki / ozimni ječmen ; ozimni lan ; ozimna pšenica ; ozimno žito

ozímina   in  ozimína -e ž ( ȋ; í )
jeseni (po)sejano žito:   ozimina dobro kaže ; ozimina in jarina / zorati za ozimino

ozímka   -e ž ( ȋ )
agr.  zimska hruška:   poletne vrste in ozimke
♦ 
bot.  rastlina z rumenimi cveti in deljenimi listi, Eranthis hyemalis

ozímnica   -e ž ( ȋ )
sadje, zelenjava, namenjena porabi gospodinjstva čez zimo:   preskrbeti si ozimnico ; pripravljati ozimnico / krompir za ozimnico

ozímnost   -i ž ( ȋ )
značilnost ozimnega:   jarost in ozimnost žita

ozír   -a m ( ȋ )
1. kar vpliva na ravnanje, odločitve:   gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali ; pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov ; pravni, socialni oziri / publ.:  storiti kaj iz političnih ozirov  razlogov ; potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov  zaradi bolezni
// upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah:   motijo ga njegovi oziri ; ravnati brez ozirov ; iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice ; oziri na druge mu tega niso dopuščali / ekspr.  ima ozire na vse strani ; publ.  njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir  upoštevali
2. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v   izraža omejitev trditve na določeno:   v tem oziru ni prav nič boljši od njega ; v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi  v marsičem ; v nobenem oziru ga ne prekaša  v ničemer / v nekem oziru imaš prav  deloma ; to je v vsakem oziru upravičeno  popolnoma, čisto
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z ozirom   glede na:   z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba ; z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji
● 
publ.  naskakovali so brez ozira na žrtve  ne glede na žrtve ; publ.  ta primer je vreden posebnega ozira  posebne obravnave

ozirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl., v zvezah:  oziralni stavek  odvisni stavek, ki ga uvaja oziralni zaimek ; oziralni zaimek  zaimek, ki uvaja odvisne stavke in se nanaša na samostalniške, pridevniške ali prislovne besede ter zveze

ozirálnik   -a m ( ȃ )
jezikosl.  oziralni zaimek:

ozíranje   -a s ( ī )
glagolnik od ozirati se:   neprestano oziranje učencev je učiteljico pri pouku zelo motilo / ni vedel, kaj pomeni to njihovo oziranje proti vratom / oziranje na očetovo željo ga je zadržalo doma

ozírati se   -am se nedov. ( ī ȋ )
1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo:   otroci so se med poukom kar naprej ozirali ; ustavil se je in se oziral ; ozirati se na levo in desno
// gledati , pogledovati :   ozira se proti hribom ; ozirati se skozi okno ; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah  jih ogledoval, opazoval
2. v zvezi z na   upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah:   pri tem se moramo ozirati tudi na druge ; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje ; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike  je namenjena zlasti začetnikom
3. ekspr., v zvezi s po, za   prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati :   na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo ; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji
● 
knjiž., ekspr.  proseče se ozira k njej  išče pomoči pri njej ; ekspr.  ta se ne ozira ne na levo, ne na desno  dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih ; ekspr.  fant se že ozira po dekletih  kaže zanimanje zanje ; ekspr.  po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu  biti, živeti sam ; stopil je na prag in se oziral po vremenu  ugotavljal, kakšno je vreme ; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo  da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje ; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj  ne omahuj

ozíroma   vez. ( ȋ publ., v ločnem priredju
1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari:   moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let ; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe  in
2. v členkovni rabi  za popravek ali dopolnitev prej povedanega:   gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja ; ekspr.  ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče ; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči  ali bolje rečeno ; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog  pravzaprav
3. ali 1 a, b:   spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige

ozko...   prvi del zloženk
nanašajoč se na ozek:   ozkoličen, ozkonos, ozkosrčnost, ozkotiren

ozkogléd   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti, navadno zaradi predsodkov, neznanja, nezavedanja česa:   ozkogled človek ; ozkogledo govoričenje, prepričanje

ozkogrúdnost   -i ž ( ú )
knjiž. ozkosrčnost :   ozkogrudnost in filistrsko samozadovoljstvo

ozkokrájen   -jna -o prid. ( ȃ )
ki ima ozke krajce, krajevce:   ozkokrajen klobuk, slamnik

ozkolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima ozke liste:   sredstvo za uničevanje ozkolistnih plevelov
 
bot.  ozkolistni trpotec

ozkonós   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
zool., v zvezi ozkonose opice   opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina:

ozkopŕs   -a -o prid. ( ȓ r̄ )
ki ima ozek prsni koš:   bil je ozkoprs in bled človek
// zastar. ozkosrčen :   ozkoprsi filistri

ozkopŕsen   -sna -o prid. ( ȓ )
ki ima ozek prsni koš:   visok, ozkoprsen človek ; bil je ozkoprsen in slaboten

ozkosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti:   ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj

ozkosŕčnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  ozkosrčen človek:   ozkosrčneži in birokrati

ozkosŕčnost   -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost ozkosrčnega človeka:   znan je po svoji ozkosrčnosti

ózkost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost ozkega:   ozkost prostora / nav. ekspr.:  roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino ; moralna, nacionalna, politična ozkost ; vsebinska ozkost revije

ozkotíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ozki tir:   ozkotirna proga, železnica / ozkotirni vagon

ozkoúst   -a -o prid. ( ȗ ū )
zool., v zvezi afriški ozkousti nosorog   nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis:

ozlatíti   -ím dov. , ozlátil; ozlačèn  in  ozlatèn  ( ī í )
ekspr. pozlatiti :   sonce je ozlatilo robove oblakov / s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti

ozlovóljenost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. nejevolja :   radovednost se je spremenila v ozlovoljenost / z obraza se mu bere ozlovoljenost

ozlovóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. vznejevoljiti :   te besede so ga ozlovoljile ; ozlovoljil in razžalil jo je ; kaj te je tako ozlovoljilo

ozmérjati   -am dov. , tudi  ozmerjájte;  tudi  ozmerjála  ( ẹ́ )
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami:   ozmerjal ga je in odpeljal domov ; hudo, javno ozmerjati ; ozmerjati koga kot psa  zelo; vulgarno / samega sebe je ozmerjal z norcem

ozmoza   ipd. gl. osmoza ipd.

ózna   in  Ózna -e ž ( ọ̑ )
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  Oddelek za zaščito ljudstva:   odpeljati koga na ozno ; biti v službi pri ozni

oznáčba   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od označiti:   izboljšati označbo cest ; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe ; označba glavnih oseb
2. oznaka :   zamenjati označbe ; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava
● 
knjiž.  v vodiču je le kratka označba krajev  opis, oris ; knjiž.  velika narodna zavest je osnovna označba tega časa  značilnost
♦ 
glasb.  dinamična označba  za jakost izvajanja ; interpretacijske  ali  izvajalne označbe  izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del ; šah.  označba linij s črkami ; vet.  označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom

oznáčenec   -nca m ( ȃ )
filoz. označeno :   označenec in označevalec

oznáčenje   -a s ( ȃ )
označitev :   pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja

oznáčenost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost označenega:   označenost poti
 
jezikosl.  stilna označenost besed

označeválec   -lca  [ označevau̯ca tudi označevalca m ( ȃ )
1. kdor kaj označuje:   pooblaščeni označevalci živine
2. kar kaj označuje:   označevalec prostora ; označevalci na prodajnih mestih / označevalec besedila, strani
3. med.  kar označuje verjetnost prisotnosti bolezni ali nagnjenosti k določeni bolezni:   genski označevalci za različna obolenja ; zmanjšanje vrednosti tumorskega označevalca v krvi / biološki označevalec  ki napoveduje ali nakazuje določeno biološko stanje, dogajanje ali biološki proces
♦ 
filoz.  označevalec  označujoče ; voj.  laserski označevalec ciljev  priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju

označeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na označevanje:   označevalna sredstva

označeválnik   -a m ( ȃ )
1. kar kaj označuje:   označevalnik strani / laserski označevalnik  priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju
2. jezikosl.  beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo:   označiti besedo z označevalnikom ; nekatere besede so v pravopisu označene s čustvenostnim označevalnikom poudarjalno ; oblikoslovni označevalnik

označevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od označevati:   označevanje poti / črno-belo označevanje oseb
 
avt.  luči za označevanje vozila

označeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna:   po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek
// tako sporočati, izražati kaj:   vrstni red česa označevati s številkami / območja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami
2. izražati določeno vsebino:   ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme ; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari  poimenuje ; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja  pomenijo
// biti značilen, tipičen za kaj:   to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje ; živahen temperament označuje vsak njen korak
3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti:   označevati dobo, pesnika ; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za   izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga:   nauk so označevali kot zmoten ; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko ; označujejo ga za lenuha
● 
knjiž.  svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti  opisoval ; publ.  volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko  kažejo, potrjujejo

označítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od označiti:   označitev hiš za rušenje / temeljita označitev pisatelja / označitev pokrajine

oznáčiti   -im dov. ( á ȃ )
1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna:   hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili ; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo ; označiti rob cestišča ; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu  vrisati
// tako sporočiti, izraziti kaj:   s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti ; s številkami označiti velikost izdelkov
2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti:   kritik je pisatelja izčrpno označil ; na kratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni  poimenovati ; to dejanje je težko označiti  ovrednotiti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za   izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga:   besedo je označil kot narečno ; nauk so označili kot heretičen ; rezultate so označili kot pozitivne ; označili so ga za poštenjaka
3. knjiž. opisati , orisati :   označiti kraj nesreče ; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil  navedla ; označil jim je vse morebitne posledice  nakazal
♦ 
filoz.  označiti  vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim ; geom.  označiti kote, stranice  napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke

oznáka   -e ž ( ȃ )
1. kar kaj označuje:   nositi na pokrivalih posebne oznake ; mejne oznake ; oznaka zamika ; upoštevati oznake na cestah / oznaka zaupnosti, tajnosti / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih  napisov, imen
// navedene karakteristične lastnosti, značilnosti:   uvod prinaša izčrpno oznako avtorja ; stilna oznaka dobe
2. osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v lomljenih oklepajih:   poleg oznake <summary> so na voljo še druge
// niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za iskanje in prikaz teh vsebin:   v programu je datoteke mogoče iskati po naslovih ali drugih oznakah / klikniti na oznako stolpca
3. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost:   ta oznaka je za njegovo dejanje preostra ; oznaka povest za to delo ni upravičena
4. knjiž. opis , oris :   podrobna oznaka kraja ; oznaka scene je bila pomanjkljiva
● 
knjiž.  črne oči so oznaka za to ljudstvo  njegova značilnost
♦ 
elektr.  ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka

oznamenovánje   -a s ( ȃ )
knjiž. oznaka :   namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga

oznamenováti   -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
knjiž. označiti , zaznamovati :   oznamenovati kaj na zemljevidu / s to besedo je oznamenoval hude živčne bolezni / na kratko nam oznamenujte tega moža

oznamováti   -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
knjiž. označiti , zaznamovati :   oznamovati središča lukenj pred vrtanjem / to problematiko bi lahko oznamovali za izrazito meščansko

oznanílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oznanilo:   oznanilna knjiga ; zastar.  nabiti kaj na oznanilno desko  oglasno desko

oznanílo   -a s ( í )
knjiž. sporočilo , obvestilo :   prejeti oznanilo o čem ; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto  napoved ; pren.  gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu
 
rel.  duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu

oznaníti   in  oznániti -im dov. ( ī á ā knjiž.
1. sporočiti javnosti, razglasiti:   oznaniti zaroko ; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj  birič je na trgu oznanil nove predpise  oklical
 
rel.  obvestiti vernike ob koncu maše o čem
// povedati, sporočiti sploh:   takoj mu je oznanil novico ; najprej je oznanil svoj uspeh materi
2. naznaniti , napovedati :   pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto
● 
star.  cerkvena ura je oznanila devet  odbila

oznánjanje   -a s ( á )
glagolnik od oznanjati:   oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov

oznánjati   -am nedov. ( á knjiž.
1. sporočati javnosti, razglašati:   oznanjati ukaze ; oznanjati po časopisih, radiu ; ekspr.  oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost ; zvon oznanja smrt
// razširjati , učiti :   oznanjati nove ideje ; oznanjati krive nauke, zmote
 
rel.  oznanjati evangelij
// pripovedovati, sporočati sploh:   oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest
2. izražati , kazati :   možev glas je oznanjal jezo ; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh
3. naznanjati , napovedovati :   pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod ; to ne oznanja nič dobrega / ekspr.  brsteči popki oznanjajo pomlad

oznánjenje 1   -a s ( ā )
glagolnik od oznaniti:   oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki

oznanjênje 2   -a s ( é )
v zvezah:   rel.  Gospodovo  ali  Marijino oznanjenje  praznik 25. marca ; um.  Marijino oznanjenje  motiv Marije in angela

oznanjeválec   -lca  [ oznanjevau̯ca tudi oznanjevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor kaj razširja, uči:   prvi oznanjevalci krščanstva, protestantizma / oznanjevalec revolucionarnih idej  glasnik / ekspr.  oznanjevalec vremena  napovedovalec

oznanjeválka   -e  [ oznanjevau̯ka tudi oznanjevalka ž ( ȃ )
knjiž.  ženska, ki kaj razširja, uči:   oznanjevalka novih naukov
// kar kaj naznanja, napoveduje:   poteze na bolnikovem obrazu so bile oznanjevalke smrti / ekspr.  danica, oznanjevalka dneva

oznanjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od oznanjevati:   oznanjevanje novih idej, resnice / to so opravili brez hrupa in velikega oznanjevanja

oznanjeváti   -újem nedov. ( á ȗ knjiž.
1. razširjati , učiti :   oznanjevati resnico, zmoto ; oznanjevati vero
// pripovedovati , sporočati :   rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož
2. izražati , kazati :   njegov obraz oznanjuje užaljenost
3. naznanjati , napovedovati :   stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen
● 
preg.  kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje  hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost

oznanoválec   -lca  [ oznanovau̯ca tudi oznanovalca m ( ȃ )
zastar. oznanjevalec :   oznanovalci modrosti, resnice ; oznanovalci nove vere

oznanováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar.  sporočati javnosti, razglašati:   zvon oznanuje njegovo smrt
// razširjati , učiti :   oznanovati ideje, nauke

oznevóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. vznejevoljiti :   bali so se oznevoljiti gospodarja

oznojíti   -ím dov. , oznójil  ( ī í )
povzročiti, da postane kdo znojen, poten:   hoja ga je oznojila

óznovec   -vca m ( ọ̑ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  pripadnik Oddelka za zaščito ljudstva [OZNA]:   oznovci so uspešno izvedli načrtovano akcijo

ozobáti   ozóbljem  tudi  ozóbati -am  in  ozóbljem dov. ( á ọ́; ọ̄ )
s kljunom odstraniti jagode:   kosi so grozde precej ozobali

ozóbčati   -am dov. ( ọ̄ )
teh.  narediti, da ima kaj zobce, zobčke:   ozobčati zobnik

ozóbec   -bca m ( ọ̑ )
vet.  del, ki se prikuje, privije na krake podkve za preprečevanje drsenja:   na asfaltu se poznajo sledovi ozobcev

ozóbek   -bka m ( ọ̑ )
nar.  ostanek grozda, s katerega so obrane jagode:   prazen ozobek je vrgel čez latnik

ozobítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozobiti:   ozobitev žage / primeri pozne ozobitve pri človeku

ozóbiti   -im  tudi  ozobíti -ím dov. , ozóbil  ( ọ̄ ọ̑; ī í )
teh.  narediti, da ima kaj zobe, zobce:   ozobiti površino valja, valj

ozóbje   -a s ( ọ̑ )
teh.  vsi zobje kake priprave, naprave:   pregledati ozobje zobnika / poševno  pri katerem so zobje vijačno zaviti , puščičasto  pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V , ravno ozobje  pri katerem so zobje ravni

ozóbljenje   tudi  ozobljênje -a s ( ọ̑; é )
glagolnik od ozobiti:   ozobljenje žage / zobniki s poševnim ozobljenjem  ozobjem

ozón   -a m ( ọ̑ )
brezbarven plin značilnega vonja, ki ima zelo veliko oksidacijsko sposobnost:   v gozdu je dišalo po vlagi in ozonu ; zrak v dvorani osvežujejo z ozonom ; pren.  taki medklici so ozon za ozračje debate

ozónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ozon:   ozonska koncentracija ; ozonske poškodbe na rastlinah / po nevihti je bilo čutiti svež zrak ozonskega vonja / ozonski alarm v poletni vročini  alarm zaradi povišane količine prizemnega ozona, ki draži dihala in oči / ozonski plašč, sloj, ščit  ozonska plast ; ozonska luknja  območje tanjšanja ozonske plasti zaradi onesnaževanja s plini, zlasti freoni ; ozonska plast  plast v Zemljini stratosferi na višini 25–50 km z visoko koncentracijo ozona, ki absorbira večino ultravijoličnega sevanja Sonca

ozráčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ozračje:   velika količina prahu in plinov poruši ozračno ravnotežje
 
kem.  ozračni dušik, kisik  zračni dušik, kisik

ozráčje   -a s ( ȃ )
1. zračna plast, ki obdaja zemljo:   raketa je ponesla satelit nad ozračje ; plasti ozračja ; prozornost, valovanje ozračja ; sevanje, vlaga v ozračju
// zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine:   ozračje se je nenadoma ohladilo ; razgreto, soparno,  ekspr.  težko ozračje ; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno ; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu ; pren.  ozračje v dvorani je bilo napeto,  ekspr.  naelektreno
 
meteor.  labilno ozračje  v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte
2. navadno s prilastkom  kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega:   zna ustvarjati domače, prijetno ozračje ; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje
 
ekspr.  začel je zastrupljati ozračje okrog njega  ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju:   izčistiti ozračje javnega življenja ; duhovno, kulturno, politično ozračje ; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje
// publ. razmere , okoliščine :   zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno ; politično razgibano ozračje

ozréti se   ozrèm se dov. , ozŕl se  ( ẹ́ ȅ )
1. usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo:   klicala ga je, pa se ni ozrl ; ozrl se je in videl, da gleda za njim
// upreti, usmeriti pogled kam; pogledati :   ozrl se je proti hribom ; molče se je ozrla nanj, vanj ; ozreti se skozi okno ; ozrla sta se drug drugemu v oči ; ozreti se proč, stran ; pren., ekspr.  ozreti se v preteklost ; ozreti se bo treba po naši zgodovini
2. ekspr., v zvezi s po, za   začeti iskati, poiskati:   zdaj se bo pa moral ozreti po službi ; ozreti se za delom, zaslužkom / za odškodnino se bo moral ozreti sam  poskrbeti, potruditi ; ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah  povprašal po njih
● 
knjiž., ekspr.  v nesreči se je ozrl nanjo  ji pomagal ; knjiž., ekspr.  čas je, da se ozrejo na njegovo revščino  mu začnejo pomagati iz nje ; ekspr.  ozrl se je za sosedovo hčerjo  pokazal zanimanje zanjo

ozŕniti   -im dov. ( r̄ ȓ )
obrt.  narediti površino hrapavo, jamičasto:   ozrniti stopnice

ozvézditi   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  narediti, da so kje zvezde:   umetno nebo mora še ozvezditi ; pren.  s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč

ozvézdje   -a s ( ẹ̑ )
astron.  del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi:   ozvezdja živalskega kroga ; največja zvezda v ozvezdju Lire
// knjiž.  skupina zvezd, zvezde sploh:   komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju ; pren., pesn.  njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje

ozvóčenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od ozvočiti:   ozvočenje prostorov, učilnic / na voliščih pripravljajo ozvočenje / ozvočenje filma jim je delalo težave / pog.  kupiti, nameščati ozvočenje  ozvočevalno napravo, ozvočevalne naprave

ozvóčenost   -i ž ( ọ̑ )
značilnost ozvočenega:   slaba ozvočenost prostorov

ozvočeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ozvočenje:   ozvočevalna skupina je že začela delati / ozvočevalne naprave

ozvóčiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
opremiti z zvočniki:   ozvočiti dvorano, prostor
// dati, dodati glasbeno spremljavo:   predstavo so ozvočili z Lisztovimi preludiji
♦ 
film.  ozvočiti film  zapisati neposredno na film ali poseben magnetofonski trak vse glasovne, zvočne sestavine filma

ožalostíti   -ím dov. , ožalóstil  in  ožalostíl; ožaloščèn  ( ī í )
knjiž. razžalostiti , užalostiti :   neposlušna mladina ga je ožalostila ; nenadoma se je ožalostila

ožárek   -rka m ( ȃ )
nar. zahodno ogorek , iskra :   ožarki so padali iz dimnika na gosto kakor snežinke

ožaríti   -ím  tudi  ožáriti -im dov. , ožáril  ( ī í; ā ȃ )
1. obdati z močno svetlobo:   večerna zarja je ožarila vrhove
// ekspr. osvetliti , obsvetliti :   plameni goreče hiše so ožarili vso okolico
2. ekspr.  narediti kaj bolj veselo, lepše:   smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje

ožárjati   -am nedov. ( á )
1. obdajati z močno svetlobo:   večerno sonce je ožarjalo vrhove
// ekspr. osvetljevati , obsvetljevati :   luč je ožarjala obraze
2. ekspr.  delati kaj bolj veselo, lepše:   smehljaj ji ožarja obraz / vnuki ji ožarjajo starost
● 
ekspr.  oče in mati, oba ga ožarjata z ljubeznijo  ga ljubita

ožêjati   -am dov. ( ȇ )
užejati :   meso jih je ožejalo ; ker so toliko peli, so se ožejali,  zastar.  so ožejali

ožemálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ožemanje:   ožemalni učinek / zložiti perilo v ožemalni valj

ožemálnik   -a m ( ȃ )
priprava za ožemanje:   nalila mu je čaja in postavila predenj ožemalnik z limono
// priprava za ožemanje perila:   razstavljeni so bili najnovejši pralniki in ožemalniki / centrifugalni ožemalnik

ožémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ožemati:   pretirano drgnjenje in ožemanje blagu škoduje ; ožemanje perila v centrifugi ; priprava za ožemanje / ožemanje pomaranče / ožemanje gostov

ožémati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s stiskanjem, vitjem odstranjevati tekočino iz česa:   ožemati gobo, perilo / ožemati limono / ožemati ustnice z zobmi
 
ekspr.  zaman si je ožemal možgane, ni se mogel spomniti  intenzivno razmišljal
2. ekspr. izčrpavati , slabiti :   delo v rudniku jih ožema
// izrabljati , izkoriščati :   vse življenje se mu je pustil ožemati

ožémček   -čka m ( ẹ̑ )
etn.  ožet, v kroglo oblikovan sir, v katerem so z vročim železom vrezani razni liki:   obljubil ji je, da pride na planino po ožemček

oženíti se   ožénim se dov. ( ī ẹ́ )
v zvezi z osebo moškega spola  poročiti se:   silijo ga, naj se oženi ; lani se je oženil, letos pa se že ločuje ; oženiti se z dekletom iz domačega kraja ; pog.  ni je smel oženiti  se oženiti z njo / oženiti se na dom, kmetijo / pog.:  kdaj se bosta pa vidva oženila  poročila ; ljubica se mu je oženila  poročila, omožila

óženje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od ožiti:   oženje obleke ; oženje in širjenje zenice / oženje možnosti za nekatere dejavnosti

ožénjenec   -nca m ( ẹ́ )
ekspr.  poročen moški:   kot oženjenec ni mogel napredovati
// nav. mn. zakonec :   delati prepire med oženjenci

ožèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
bot. ožepek :   rožmarin in ožep

ožépek   -pka m ( ẹ̑ )
bot.  primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in močno dišečimi listi, Hyssopus:

ožéti   ožmèm  tudi  ožámem dov. , ožmì ožmíte  in  ožêmi ožemíte; ožél;  nam.  ožét  in  ožèt  ( ẹ́ ȅ, á )
1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa:   ožeti gobo, krpo, perilo ; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono ; kumare je treba rahlo ožeti ; pren., ekspr.  misel na ločitev mu je ožela oči
// knjiž. stisniti :   ožela je ustnice in umolknila
2. ekspr.  povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:   fant je očeta čisto ožel ; turiste v sezoni kar dobro ožmejo / oželi so ga za precejšnjo vsoto
3. ekspr. izčrpati , oslabiti :   ujetnike so do kraja oželi
// izrabiti , izkoristiti :   gospodar je hlapce pošteno ožel

ožganína   -e ž ( í )
1. ožgano mesto na površini česa:   na ostankih letala je bilo več ožganin ; na stolu je velika ožganina
2. med.  poškodba kože, tkiva, nastala zaradi ognja, električnega toka:   opekline in ožganine
♦ 
agr.  ožgana povrhnjica prašiča

ožgánost   -i ž ( á )
stanje ožganega:   ožganost ostrešja / stopnja ožganosti

ožgáti   ožgèm dov. , ožgál  ( á ȅ )
1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:   plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:   ajdo je ožgala slana ; sonce je ožgalo posevke
2. ekspr. opeči :   sonce ga je pošteno ožgalo
3. odžgati :   ožgati barvo z vrat
● 
ekspr.  ožgal ga je z jeznim pogledom  na hitro ga je jezno pogledal ; ekspr.  konja je z vso silo ožgal z bičem  udaril
♦ 
agr.  ožgati prašiča  osmoditi

ožíg   -a m ( ȋ )
1. knjiž.  majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek :   veter je raznašal ožige ; iz ožigov se je kadilo
2. glagolnik od ožgati:   na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov  ožganin
3. agr.  bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo:   liste je napadel ožig ; škropiti proti ožigu / hrušev ožig  bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo ; rdeči ožig  glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
4. vet.  mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako:   doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi

ožigálen   -lna -o prid. ( ȃ )
zool.  ki izloča strupeno, vnetja povzročujočo snov:   ožigalni organi ožigalkarjev

ožigálka   -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool.  s strupeno sluzjo napolnjen mehurček s trnasto cevčico:   lovke z ožigalkami

ožigálkar   -ja m ( ȃ )
nav. mn., zool.  navadno v morju živeče nečlenaste živali z ožigalkami, zlasti na lovkah, Cnidaria:   morski, sladkovodni ožigalkarji ; ožigalkarji in mehkužci

ožíganje   -a s ( ī )
glagolnik od ožigati:   ujetnike so mučili z natezanjem in ožiganjem / zavarovati rastline pred ožiganjem / ožiganje prašiča
 
vet.  ožiganje kopita  umerjanje vroče podkve na kopito

ožígati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano:   ogorki pred kuriščem ožigajo tla / ožigali so ga po podplatih  žgali
2. večkrat poškodovati, uničevati občutljivejše dele rastlin:   slana ožiga liste
● 
ekspr.  ožigal ga je z jeznim pogledom  ošinjal ; ekspr.  večkrat ga je ožigal z besedami  ostro grajal ; ekspr.  ožigal ga je po glavi  tolkel, tepel
♦ 
agr.  ožigati prašiča  smoditi ; zool.  ožigati  z ožigalkami se dotikati

ožigósati   -am dov. ( ọ̑ )
1. opremiti z žigom:   ožigosati izdelke, znamke
2. ekspr.  negativno oceniti, skritizirati:   vsi so ožigosali to njegovo dejanje ; njihovo mnenje o stvari so ostro ožigosali / s temi besedami ga je pred vsemi ožigosal  mu vzel ugled, ga osramotil
● 
ekspr.  ožigosali so ga kot pijanca, za pijanca  označili, opredelili

ožíliti se   -im se dov. ( í ȋ med.
umestiti se v okoliško tkivo prek žil v telesu:   če se tumorji ožilijo, dobijo več hranilnih snovi, kisika in rastejo hitreje

ožílje   -a s , rod. mn.  ožílij  tudi  ožílj  ( ȋ )
žile telesa ali dela telesa:   imeti zoženo ožilje / krvno ožilje
 
anat.  arterijsko ožilje
// ekspr., s prilastkom  poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju; omrežje :   električno, železniško ožilje ; prometno ožilje naselja

ožíljenost   -i ž ( ȋ )
razporeditev žil na tkivu:   populacijo kranjske čebele so preučili na podlagi ožiljenosti kril ; ožiljenost listov ; ožiljenost mišic / ožiljenost tumorja

ožína   -e ž ( í )
1. ozek pas kopnega med dvema morjema ali morja med dvema kopnima:   prepeljati se skozi ožino / morska, zemeljska ožina / panamska ožina
// zoženo mesto na čem:   cestna, rečna ožina
2. ozkost :   prevelika ožina traku / otresti se ožine v pojmovanju česa ; idejna, nazorska ožina / poslovna ožina, širina podjetja
♦ 
jezikosl.  ožina samoglasnika

ožírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. ekspr. obgrizovati , oglodavati :   koze ožirajo grmičje
2. slabš.  grobo oštevati:   nobene stvari ji ne naredi prav, kar naprej ga ožira / že zdaj se boji, kako ga bodo ožirali, ko odide  opravljali, obrekovali

óžiti   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
delati kaj (bolj) ozko, zoževati:   z zasipanjem ožiti dolino ; pot se je začela dvigati in ožiti / ožiti krilo, obleko / deblo se proti vrhu enakomerno oži / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice ; pren.  ožiti pojem
 
ekspr.  solze so mu ožile grlo  zaradi solz, prizadetosti ni mogel govoriti
// zmanjševati :   ožiti razmik med dvema predmetoma / to obenem oži trg industrijskim izdelkom / ožiti možnosti za aktivnost, razvoj

oživčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
med.  povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje:   oživčevati mišice, organe / živec, ki oživčuje žrelo in požiralnik

oživéti   -ím dov. , ožível  ( ẹ́ í )
1. postati (ponovno) živ:   princeska v pravljici oživi / mrtvo oko spet oživi / spomladi narava oživi
// začeti se gibati, premikati, kot da bi bil živ:   lutke v njegovih rokah so oživele ; sence na steni so oživele
2. postati živahen, dejaven:   ob novici je vsa oživela ; oživeti v pričakovanju dogodka / njen obraz je oživel
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen:   zvečer so ulice oživele ; brezoseb.  zunaj je naenkrat oživelo
3. ponovno se pojaviti, vzbuditi:   v njem so oživeli spomini ; sum je oživel v njegovi duši

oživétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oživeti:   oživetje princeske v pravljici / oživetje notranje nemirnosti

oživítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oživiti:   oživitev utopljenca z umetnim dihanjem / oživitev gospodarstva / odrska oživitev dramskega besedila  postavitev, uprizoritev

oživíti   -ím dov. , ožívil  ( ī í )
1. povzročiti, da postane kdo ponovno živ:   mrtvih ni mogoče oživiti / oživiti ponesrečenca z umetnim dihanjem
2. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven:   ledena pijača ga je oživila ; gostje so se polagoma oživili / hitra hoja mu je oživila kri
// povzročiti, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše:   njegov prihod je znova oživil pogovor / prizadevati si oživiti dejavnost društva / oživiti stare običaje
3. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti; obuditi :   dogodek je v njej oživil nekdanje občutke

ožívljanje   -a s ( í )
glagolnik od oživljati:   masaža srca in drugi ukrepi za oživljanje ponesrečenca / pomen vode za oživljanje puščav / oživljanje lutk / v njegovih delih zasledimo oživljanje antike

ožívljati   -am nedov. ( í )
1. povzročati, da postane kdo ponovno živ:   mrtvih ni mogoče oživljati / oživljati ponesrečenca / pomlad oživlja naravo ; rastlina se spet oživlja
// nepreh.  začenjati se gibati, premikati, kot da bi bil živ:   sence na stenah so oživljale
2. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven:   prijetna družba ga oživlja / toplota mu oživlja ude
// nepreh.  s pojavljanjem navadno večjega števila premikajočih se ljudi postajati razgiban, živahen:   trg počasi oživlja ; polje spet oživlja
// povzročati, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše:   oživljati trgovino / oživlja tradicijo
3. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti; obujati :   oživljati stare spomine / rad oživlja preteklost
4. ekspr.  delati kaj bolj pestro, zanimivo; poživljati :   stene oživlja nekaj slik in plastik

ožívljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od oživeti ali oživiti:   oživljenje ponesrečenca / njeno duhovno oživljenje / gospodarsko oživljenje ; oživljenje revolucionarnih idej

ožívljenost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost oživljenega:   oživljenost stvari / svoje oživljenosti niso prikrivali

oživotvóriti   -im dov. ( ọ̄ )
zastar. uresničiti , izpolniti :   oživotvoril je več njegovih načrtov / oživotvoriti besedilo na odru  uprizoriti

óžji   -a -e prid. ( ọ̑ )
1. primernik od ozek:   cesta postaja vedno ožja ; njegova soba je najožja od vseh ; moje krilo je še ožje kot tvoje
2. ki kaj omejuje
a) glede na večjo enoto, celoto:   praznovanje v ožjem družinskem krogu ; sestanek ožjega odbora ; ožje sorodstvo
b) glede na večje, obsežnejše območje:   ožji gradbeni, šolski okoliš / to je njegova ožja domovina
c) glede na področje delovanja, stroko:   razprava iz ožje lingvistike ; ožje strokovno slovstvo / filozofija v najožjem smislu
● 
ekspr.  to je mišljeno v najožjem pomenu besede  natanko tako, kot je rečeno ali zapisano;  prim. ozek

ožlébiti   -im  tudi  ožlebíti -ím dov. , ožlébil  ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
narediti, da ima kaj žleb, žlebove:   ožlebiti steber

ožmíkati   -am dov. ( ȋ )
zastar.  s stiskanjem ožeti:   oprati in ožmikati perilo / zelo nas je ožmikal in oskubel

ožoltéti   -ím  [ ožou̯teti dov. ( ẹ́ í )
star. orumeneti :   listje je ožoltelo od suše / v obraz je ožoltel

ožrebíti se   -ím se dov. , ožrébil se  ( ī í )
nav. 3. os.  roditi, povreči žrebe:   kobila se je v tem mesecu ožrebila

ožrêlje   in  ožrélje -a s , rod. mn.  ožrêlij  in  ožrêlj  in  ožrélij  in  ožrélj  ( ȇ; ẹ̑ )
vet.  predel ob žrelu:   povečano, vneto ožrelje

ožréti   ožrèm dov. , ožŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. ekspr. ogristi , oglodati :   zajci so ožrli drevesca
2. slabš.  grobo ošteti:   zelo ga je ožrla

ožulíti   in  ožúliti -im dov. ( ī ú )
narediti, povzročiti žulj, žulje:   novi čevlji so ga ožulili ; ožuliti si noge, roke
// s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati:   sedlo je konja ožulilo ; ožuliti do krvi / ožuliti kožo, nogo

ožúljek   -jka m ( ȗ )
ožuljeno mesto (na koži):   od nahrbtnika se mu je na rami naredil rdeč ožuljek ; na lakteh ima umazano sive ožuljke

ožúljenost   -i ž ( ú )
stanje ožuljenega:   zaradi ožuljenosti nog ni mogel več hoditi

ožvepláti   -ám dov. ( á ȃ )
agr. zažveplati :   ožveplati sod